Štirje dnevi

22.06.2009 ob 00:03

Četrtek, 18. junij – Leta 2005 je Patti Smith na festivalu Meltdown v celoti odigrala svoj album Horses, dodatek pa je bilo še osem pesmi. Njena “predskupina” je bil, no less, John Cale. Ker je bil zadnji koncert pred začetkom obnove Royal Festival Halla, je kar trajal in trajal, na koncu pa so se – ne samo simbolično – dvorane lotili še s kladivi in krampom. Po mnenju vseh (in kritikah) je bil eden boljših koncertov leta. Ne, seveda nisem bil, čeprav je imel Chris vstopnico viška. “Ah, veš, Patti Smith sem videl že to…li…ko…krat,” sem ga odpravil s svojim najbolj pompoznim glasom, “da se mi je res… mislim… res… ne… da še enkrat gledat…” Tudi njenega takratnega Coral Sea, pri katerem je igral Kevin Shields iz My Bloody Valentine, nisem videl (iz istega razloga; ne, nimam besed). In, ja, seveda mi je že štiri leta žal, da sem bil takšen osel. Smithova se je v četrtek vrnila na Meltdown. Seveda sem šel – s Chrisom, ki mi, ne ravno presenetljivo, vsake toliko vrne tisti “že to…li…ko…krat” – pa čeprav ni bil na vrsti Horses, ampak v glavnem njena poezija in sodelovanje z različnimi glasbeniki. “V pravem duhu ekonom lonca, kakršen je Meltdown [letošnjega selektorja festivala] Ornetta Colemana, se mi bo na odru pridružilo veliko ljudi, ki jih nisem še nikoli srečala,” se je namuznila. Super, čeprav ne ravno res: na odru so se ji namreč pridružili njena hči, pianistka Jesse, Adrian Utley iz Portishead, Flea iz Red Hot Chilli Peppers, Master Musicians of Jajouka (Coleman je z njimi snemal že leta 1973) ter precej fascinanten sekstet – ne samo zaradi imena – Thee Silver Mt Zion Memorial Orchestra & Tra-La-La Band. Vse skupaj se je začelo z recitacijo Piss Factory, potem so bile na vrsto People Have Power, Eve Of All Saints (pri kateri je igrala Jesse) in še več in več, dodatek pa sta bili Pissing in A River in Ghost Dance. Bilo je super.

Petek, 19. junij – V velikih dvoranah, predvsem arenah, je akustika običajno precej grozna. Še najmanj grozna je, če svoj šotor postavite tik pred ali vsaj zelo blizu mešalne mize. Prav to je naša četica naredila na Pet Shop Boys v O2. In tudi videlo se je še kar, še posebej srebrni konfeti, ki so se med It’s A Sin usuli na občinstvo. Takrat so se mi zdeli bolj resnični od resničnosti. Sicer pa je bilo takole: Heart / More Than A Dream – Did You See Me Coming? – Pandemonium / Can You Forgive Her? – Love Comes Quickly – Love, Etc. – Building A Wall / Integral  – Go West – Two Divided By Zero – Why Don’t We Live Together? – Always On My Mind – Left To My Own Devices / Closer To Heaven – King’s Cross – The Way It Used To Be – Jealousy – Suburbia – All Over The World – Se a vida é – Discoteca / Domino Dancing – Viva la vida  (o tem raje ne bi, res ne) – It’s A Sin + dodatek: Being Boring – West End Girls. Bilo je super.

Nedelja, 21. junij – POPOLDNE! Ob štirih, v Heavenu. Throbbing Gristle. Matineja? Matineja? Ne, to je bil ta pravi koncert, tistega zvečer so dodali, ker so bile karte za ob štirih razprodane v par urah. Ogrevali so jih S.C.U.M., luštno alienirani otroci (še malo bolj hrupni in elegantni kot lani, ko sem jih videl prvič; na prvi od spodnjih štirih fotografij). Sredi 80. sem bil prepričan, da Throbbing Gristle ne morejo narediti nič narobe, potem pa sem malo izgubil stik z njimi, pa čeprav sem, precej bežno, spoznal Sleazyja (bolj zaradi Coil, še posebej zaradi obeh Music To Play In The Dark, in Physic TV, ampak vseeno).

Throbbing Gristle so bili na odru slabih 40 minut, vendar pa je bila vsaka po vrsti hipnotična in zelo moderna. Bilo je super. Zelo velik del moje glasbene vzgoje – in glasbenega okusa – je bilo sežeto v teh treh koncertih. Zelo malo drugih stvari je tako preprostih. (V soboto, 20. junija, sem bil v glavnem doma.)

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Štirje dnevi”

  1. Pika Blogavička pravi:

    Po skoraj desetih letih sem zadnjič zopet malo poslušala Throbbing Gristle, bolj po naključju kot namenoma. Čisto prav imaš: vse, kar je bilo nekoč radikalno, alternativno, industrijsko in razbijaško, se mi je zdaj zdelo lepo melodično, sprejemljivo in inventivno. Pa “hipnotično” je čisto prava beseda. Zmagali so. Hura!

  2. Pris Pris pravi:

    Od naštetih sem v živo videl le Patti Smith, žal pa ni igrala Horses, ki je moj najljubši od njenih albumov.

    Seveda se tudi Gristlov ne bi branil, matineja gor ali dol.

  3. Dinozaver pravi:

    Matineje so v redu.

  4. Centrifuzija pravi:

    Sploh ne razumem teh angleških zgodnjih koncertov. In tudi tega ne, kako se mulariji uspe napiti do 20. ure.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !