Alex Turner in jaz

6.06.2009 ob 18:24

Vzdušje v Electric Ballroom je bilo, no, še vedno električno. The Horrors so odigrali svoje in občinstvo je počasi zapuščalo dvorano. Malo pred stopnicami sem pogledal na desno. In potem še enkrat. Ja, verjetno ne bi smel biti presenečen: pred poldrugim letom so bili The Horrors predskupina Arctic Monkeys v Alexandra Palace – “Kaj nima nihče nobenih bankovcev,” se je pevec Faris Badwan, takrat znan kot Faris Rotter, pritožil, ker so na oder leteli samo kovanci – in zato je bilo kar prav, da je bil v Electric Ballroom tudi Alex Turner. Z dolgimi lasmi je izgledal kot kakšna petnajstletna punca. Bil je z Jamesom Fordom. Seveda, zakaj pa ne, sem se mislil. Ko sem prišel ven, sem zavil na desno in se pod napuščem ustavil, da bi si oblekel jakno. Malo je pršelo in bilo zoprno. Ko pa sem si na glavo poveznil čepico, sem na svoji desni – še enkrat, kakšnega pol metra stran – zagledal Turnerja in Forda. Fata morgana? Očitno ne. Turner je iz žepa ravno potegnil škatlico marlboro lights in iskal vžigalnik. V grlu se mi je zataknil velikanski cmok. Kaj pa… kaj pa… ali naj… ali se spodobi… ali sploh… saj vem, da so podpisali pogodbo s hudičem in vse to… ampak vseeno. In potem sem se opogumil. “Oprostite, a imate kakšno cigareto viška?” sem vprašal. Ne, ne kadim več. Že dolgo časa ne. Vendar pa menda kadilci itak vedno ostanejo (oziroma ostanemo) kadilci. Zdaj pa sem, v petek zvečer, malo pred deseto, fehtal cigarete pri Alexu Turnerju. Nisem mu povedal, da zelo rad hodim na koncerte obeh njegovih skupin (torej Arcticov in The Last Shadow Puppets, če je treba tudi v Madrid in Pariz). In ne, tudi tega mi nisem povedal, da sva oba po horoskopu kozoroga. Skratka. Alex Turner me je pogledal izpod obrvi, potem – kot pravi kadilec, jasno – najprej pogledal v škatlico, če jih ima še kaj, prikimal in mi dal eno. In mi jo potem, prav tako kot pravi kadilec, kar sam prižgal, saj si vsekakor ne moreš privoščiti, da bi ti kdo sunili vžigalnik. Škatlica je bila francoska, sem opazil; Turner je pač varčni Yorkširec, tako kot bi lahko pričakoval, v Franciji pa so cigarete še vedno cenejše kot v Britaniji. “Najlepša hvala, res,” sem izdavil, on pa je prijazno prikimal in rekel: “Že v redu, ni za kaj.” In se potem obrnil k Fordu, ki je potrpežljivo čakal. Bil sem, resnici na ljubo, nekako benigno evforičen. Pa še slabo mi je bilo: če dolgo časa ne kadiš, te tudi ena sama cigareta precej zadane. Ko sem razmišljal, kaj vse bi ga lahko vprašal in kaj vse bi mu lahko povedal (v tri minute, kolikor traja cigareta, se da strpati marsikaj), sem opazil, da so ga opazili tudi drugi ljudje. Precej fascinantno, tole: najprej nihče, potem dva, trije, potem malo završi, nekaj ljudi je nanj celo pokazalo s prsti. Prav všeč mi je bilo, da nisem bil med njimi. Dva fanta, komaj polnoletna, po mojem, sta potem kar pristopila in mu povedala, da sta oboževalca in da sta v bendu. Turner se je nasmehnil in se pozanimal, kaj igrajo. Odgovora nisem slišal. Česa takšnega si, resnici na ljubo, ne bi upal nikoli narediti. Ali pa da bi ga prosil, če bi ga lahko fotografiral. Nikoli. Saj ni v službi! Ne vem. Ne vem. Mogoče pa je tako zato, ker moram vedno počakati, da me kdo predstavi. Kaj pa vem. Potem je prišel še preostanek Turnerjeve in Fordove družbe, vključno z Mattom Helderjem (ki izgleda še mlajši) in Turnerjevim dekletom Alexo Chung (ki je še lepša kot na fotografijah). Potem se je Turner rokoval s fantoma in pomahal, potem pa so je družba odpravila po Camden High Street proti severu, proti Camden Locku, mogoče proti Hawley Arms. Kaj pa vem. Jaz sem šel na avtobus in domov. (Sem pa danes zjutraj kupil škatlico marlboro lights ali kako se jim že mora reči zdaj, tisto polovično, po deset: če ga bom še kdaj videl, mu bom tisto cigareto vsaj lahko vrnil. Se že spodobi.) Koncert? Koncert je bil super. Prvi del je bil njihov novi album, Primary Colours – v glavnem me je zanimalo, ali ga lahko tudi v živo odigrajo (nisem čisto ziher, ampak zdi se mi, da je bil vrstni red takle: Mirror’s Image, Three Decades, Do You Remember, I Can’t Control Myself, Scarlet Fields, New Ice Age, Who Can Say, Sea Within A Sea), in da, lahko ga, in to zelo dobro – v dodatku pa so odigrali štiri pesmi s prvega, Strange House, vključno z No Love Lost (+ še eno), Sheena Is A Parasite ter Gloves, od katerih se je marsikomu zvrtelo v glavi. Vsega skupaj je bilo prehitro konec in ja, zelo lepo je, da poskušajo biti indie Shangri-Las. Najstarejši Horror je star 21 let. Aja, mogoče bi lahko veljalo naslednje pravilo: če slavni osebi ne morete reči nič takšnega, da bi vse izpustila iz rok ter vas prosila za roko, potem je bolje, da jo fehtate samo za cigarete (tudi če ne kadi).

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev na “Alex Turner in jaz”

  1. irena irena pravi:

    par belih čevljev je najboljši! :)
    sicer se pa strinjam, tudi jaz bi se težko pripravila do prošnje za fotko ali avtogram. tako vsiljivo se mi zdi. in vem, da pride skupaj s “službo”, ampak vseeno mi je teh ljudi malo škoda, da v javnosti nikoli ne morejo biti na dopustu. nikoli ne morejo biti nekomunikativni, nikoli se ne morejo ne slikati, ker sicer so seveda težki in dive in ne vem kaj še. ah ja …

  2. Pika Blogavička pravi:

    Ma kira štorija! :))) In se pridružujem Ireni (sem hotela napisati isto, pa me je prehitela). Samo eno: ozke sive progaste hlače + beli čevlji = to bi bilo idealno :))

  3. artificial artificial pravi:

    Dobro si tole izpeljal. Jaz sem ratal evforičen že ob branju tega zapisa. :D

  4. Jean Tonic pravi:

    Kul! Mislim, da si naredil najbolj frajersko stvar v dani situaciji. Dvojni beli čevli so pa absolutno zmagovalni. Takole na hitro bi lahko pripadali Howlin’ Pelle Almqvistu (in njegovemu bratu seveda).

  5. Nina pravi:

    odlično izpeljano :) jaz bi v tej situaciji bila definitivno kot ena izmed unih fantov, sam da ne bi mogla niti rečt, da imam bend, ker bi to bila laž

  6. sergeja pravi:

    Men so pa najboljši čist ta vrhnji :)

    Dobro si izpeljal zadevo. Jaz mam podobno načelo, da ne težim folku, kadar niso v “službi”, amp. mislim, da bi na to kar hitro pozabila, če bi se našla v podobni situaciji, hehe. Sem pa že sklenila, da si bom začela na takšne dogodke nosit čike zravn (čeprav ne kadim), ker se je že dogajalo, da so “zvezdniki” žicali čike od folka zunaj, pred dvorano, heh. Morda bi v takšnih primerih še kadit začela? Pit sem že … lalala la what’s our age again?

    In res, to so sami otroci, kar srce me boli :(( Morda bi jim, otrokom, raje začela pridigat o škodljivosti kajenja? :)))

  7. bitter l. pravi:

    Alex Turner je tebi prižgal cigareto? To je kul.

  8. tadej tadej pravi:

    Hvala, hvala za prijazne komentarje. Se opravičujem za pozen odgovor, ampak sem mel obiske. In potem postal siten zaradi volitev. Se zgodi. Sem pa – kar je bilo presentljivo – precej dolgo razmišljal, kaj bi, če bi… Par belih špičakov je bil res špica, Irena, in ja, Jean Tonic, zelo možno da imaš prav, saj sta njuna lastnika govorila z močnim naglasom, ampak nisem dovolj natančno prisluškoval, da bi vedel, od kod sta bila. Meni so sicer “blizu” tisti pod progastimi hlačami, ampak, kot vedno: mogoče gre samo za moje frustracije, ker jih ne bi nosil :)))

  9. napo pravi:

    mogoče bi mu pa lahko ponudil redno zalaganje s kakšnimi še cenejšimi čiki … balkan connection, hehe …

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !