Vse je v besedilu

1.06.2009 ob 12:08

V času, ki je mimo, sem sanjala – / ko upi so bili veliki in življenje vredno živeti – / sanjala sem, da ljubezen ne bo umrla / in sanjala, da Bog bo odpustljiv.

Verjetno je res, da nikoli nisem prav razumel, zakaj je I Dreamed A Dream iz Les Misérables tako zelo priljubljena: ta lament o sanjah, ki se niso nikoli uresničile, Fantine namreč zapoje tik preden postane prostitutka (in malo pred smrtjo), v njem pa toži, da je bilo čisto vse – čisto vse – narobe. V pesmi je ožetega toliko obupa in defetizma, da bi ga lahko konzervirali in prodajali.

Bila sem mlada in neustrašna, / in sanje so prišle, bile, minile; / nobene odkupnine ni bilo, / vse pesmi so bile zapete, pokušena vsa vina.

Ko je Susan Boyle, 48-letna “stara devica”, “kosmati angel” in, po novem, “SuBo”, na avdiciji za oddajo Britain’s Got Talent (BGT) zapela občutno krajšo verzijo pesmi – kje je bila prva kitica? kje seks iz četrte? – je postala velikanska internetna senzacija (posnetek njene avdicije so predvajali 11. aprila; sama avdicija je bila pred njenim rojstnim dnevom 1. aprila). Mogoče zato, ker ni bila mlada in stasita, ampak so se sodniki iz nje norčevali, strateške kamere pa so pokazale tudi občinstvo, ki je zavijalo z očmi! Poleg tega pa je imela nekoliko divjo pričesko in velikanske obrvi! In lej, potem je začela peti in potem so jo vsi pozdravili s stoječimi ovacijami in solzami v očeh, eden od voditeljev oddaje je v kamero zarotniško zašepetal, da “tega pa niste pričakovali, a ne?” in potem je vse skupaj gledalo na milijarde in milijarde ljudi. Še posebej radi so jo imeli v Združenih državah. Med najbolj navdušenimi Američani je bila igralka Demi Moore, ki je tako zelo navezana na realnost, da je imela za pol milijona dolarjev lepotnih operacij, in je potem twittala – twitta sicer o odpiranju vsake kuverte – da se je kar “razjokala”, ko jo je slišala peti. Takoj je bilo mogoče slišati tudi hiperbole o tem, kako je krasno in lepo je bilo, da je Boylova pela pesem iz Les Miz in s tem v bistvu odražala vse sodobne “nesrečnike”. Ja.

Ampak tigri pridejo ponoči, / z glasovi nežnimi kot vihar, / ko tvoje sanje raztrgajo / in tvoje sanje spremenijo v sram.

Pa zna zapeti še kaj drugega? V polfinalu je zapela Memory, verjetno najbolj banalno od vseh pesmi, ki jih je uglasbil Andrew Lloyd Webber; ne, ni bila tako uspešna, predvsem ne zato, ker je malo pofušala že kar na začetku. Kaj pa če je savant in zna zapeti samo eno pesem?

Še vedno sanjam, da bo prišel / in bova živela skupaj, / a te sanje se ne bodo izpolnile; / so viharji, ki jih ne moremo preživeti.

V finalu BGT, sodobnemu “pokaži kaj znaš” – zmagovalci dobijo 100.000 funtov in nastopijo na Royal Variety Performance – je zmagala plesna skupina Diversity iz Essexa (in vzhodnega Londona). Boylova, ki je ponovno zapela I Dreamed A Dream, je bila druga in čestitala fantom iz Diversity. Res pa je, da ni bila posebej zgovorna, niti pred tem, ko so ji po njenem nastopu sodniki peli hvalnice, eden od njih pa je šel celo tako daleč, da je kar povedal, da bi “morala biti zmagovalka”. Med vsem tem medenjem si je s prstom potegnila po svojem vratu in – “bizarno!” so vzklikali nedeljski časniki – dvignila svoje krilo ter pokazala nogo. V dneh pred finalom so v javnost kapljale novice o njenem “vročem temperamentu”  in tem, kako hitro da se “razjezi”, pa tudi o tem, kako je med porodom za nekaj trenutkov ostala brez kisika in da je imela zato kasneje “učne težave”. “Kosmati angel” se je počasi spreminjal v “preprosto Susan” – “preprosta” je evfemizem – in Susan Boyle, ki “preklinja in psuje”. Od absurdnega kanoniziranja do brutalnih napadov je zelo kratek korak, predvsem v britanskih medijih.

Sanjala sem, da življenje moje / bo drugačno od pekla, v katerem živim; /  zdaj vse se zdi drugačno / ko življenje je ubilo / moje sanje.

Sinoči so Susan Boyle zaradi “utrujenosti in čustvene izčrpanosti” prepeljali v kliniko Priory, ki je verjetno najbolj znana po zdravljenju odvisnosti. No, pa bo konec malignega vpliva Simona Cowella na britansko (in ameriško in svetovno) popularno kulturo, je menil neki znanec. BGT je – podobno kot njena ameriška inačica – njegov izum, podobno kot je njegov izum X Factor; mogoče bodo zaradi primera Susan Boyle spremenili kriterije za sodelovanje, mogoče bodo naredili to, mogoče bodo naredili ono. Resnica pa je, kot običajno, nekoliko bolj zapletena: v času, ko je vse instantno in vse dostopno – s twittanjem in facebookanjem in youtubanjem in bloganjem -, je tudi krivda drugače razdeljena. Za “utrujenost in čustveno izčpranost” Susan Boyle, za njena pričakovanja in sanje o tem, da bo njeno življenje drugačno od pekla, v katerem živi, smo krivi vsi. (“Kakovost ni pomembna: občuti pasovno širino”, je bilo rečeno v Observerju.) Susan Boyle, ki ni bila pripravljena na slavo, čeprav je sanjala o tem, da bi bila “profesonalna pevka”, doslej pa za to “ni imela priložnosti”, je bila žrtev naših predsodkov – in naše interakcije. Pri čemer se lahko vprašamo, če nas je sploh kdaj zanimalo, kdo je “resnična” Susan Boyle?

  • Share/Bookmark
 

21 komentarjev na “Vse je v besedilu”

  1. nevenka nevenka pravi:

    Ne vem zakaj ne. Mene pa zanima.

    Pa tudi v resnici mislim, da bi morala zmagati. In tudi to mislim, da bi bilo prav, če bi res lahko še kdaj kaj zapela.

  2. Pika Blogavička pravi:

    “Demi Moore, ki je tako zelo navezana na realnost, da je imela za pol milijona dolarjev lepotnih operacij” – hahaha! Tudi vse ostalo je pronicljivo – vendar pa niti približno ne mislim prevzeti kakršnekoli odgovornosti za Susan Boyle: ali je sploh kdo videl začetel tistega najbolj razvpitega posnetka? Ko malo zavrti boke in se ne spomni, da je Blackburn nekaj “vasi”? Že po tistem sem kar hotela nehati gledat, vendar sem vseeno odposlušala. ampak doslej nisem rekla o njej niti besede. Niti ene same besede. Ja, lep, čist glas, ki je prišel iz “grde račke”! To pa je bilo vse. (Tudi meni se zdi, da zna zapeti bolj samo eno pesem.) Ali je to dovolj za takšno medijsko izpostavljenost? Ali pa je šlo za manipulacijo tako občinstva kot nje?

  3. Dinozaver pravi:

    Ena pesem je čisto dovolj. Še preveč.

  4. NoMercy pravi:

    pa dobro — a nihče ne pomni rimskih gladiatorskih iger vsaj iz kakšnega filma, če že ne iz knjig: punca je pač skočila v areno in jo še dobro odnesla, da je levi niso požrli pri živem telesu.
    Saj za to gre v medijih: kri, čim več krvi in če se da še nedolžna.
    ———–
    aja, nekaj miljard ljudi, ki za PC še ne vedo je lačnih — ampak ti ne štejejo, ker ne gledajo oglasov.

  5. nevenka nevenka pravi:

    Me zanima katera vrata so se z zmago odprla Paulu Pottsu… Nič ni slišati.

  6. Pris Pris pravi:

    Ne razumem, zakaj je v finalu pela isto pesem, kot v “debiju”. Tistega mišmaša ultra presenečenja in perfekcije itak ne bi mogla preseči, pa še vsi zainteresirani, vključno s sodniki, so imeli posnetek prvega nastopa v glavi “na repeat” in jim je verjetno že malo presedal.

    V kliniko Priory so nekoč davno odpeljali tudi Richeya Edwardsa, pa vemo, kako se je zadeva končala … :P

  7. NoMercy pravi:

    aja, pa Susan Boyle je škotinja!!!
    To pa je nekako tako kot, če bi bila pri nas z Vršiča … med Škotsko in ostalim delom otoka je še vedno meja … s pravimi mejnimi kamenji …

  8. Bimbo pravi:

    Zelo zanimiv in razmisleka vreden zapis. POdobno kot Pika B. sem tudi jaz že ob senzacionalnem “prvem odkritju” Boylove pomislil na možnost manipulacije. Vse skupaj je bilo malo preveč…
    Zanimivo je tudi zaključno poglavje te zgodbe BGT, v katerem mladost in vnetost urbane plesne skupine premagata provincialnost in neuspešnost nelepe ženske srednjih let. Kot bi hoteli javnosti sporočiti: Saj, zanimiva je ta Boylova, ima lep glas in zato je bila deležna svojega deleža slave, a prihodnost vendarle pripada mladim in zagnanim.
    Prepričan sem, da nekdo že pripravlja ali celo piše knjigo o Boylovi, obenem pa se bojim, da bo napisana le za dober zaslužek, torej prehitro in preslabo.

  9. anna pravi:

    če sodim po kvaliteti in izrednosti in …še čemu, sem mnenja, da si nikakor ne bi zaslužila zmage.
    “neverjetna” je bila zaradi svoje starosti, “preprostosti” …amm, kar stigmatizirali so jo s parimi karakteristikami, da je izpadlo, kot da je fenomen. pa seveda ni.
    moja mama zna soldino “zaigrat” operni glas…da jo le slišite :mrgreen:
    Gospa Susan ni bila nič posebnega.

    povsem privoščim plesalcem, da so pač zmagali.
    za glasbene talente, ki obvladajo pesmi, ki zahtevajo kar se da širok razpon vokala, pa tukaj ni nekako prostora ali pa so bili spregledani…?

  10. tadej tadej pravi:

    Ja, anna, v bistvu sem v soboto prvič v življenju glasoval pri kakršnikoli/katerikoli podobni oddaji (vključno z resničnostnimi) in to za Diversity: fantje so bili izredni, zmagati pa bi morali že za tistih par sekund, ko so se trije spremenili v “zvonce” sodnikov, trije pa v sodnike. Čisto nova točka je bila, sveža, duhovita in v vsakem primeru v redu. Največje vprašanje, kot pravi Pris, je tako res to, zakaj Boylova ni pokazala nič novega; to, da I Dreamed A Dream zna lepo zapeti, pa smo res že vsi vedeli. NoMercy: gladiatorji so dobra primerjava, vendar pa tudi prometne nesreče vedno pritegnejo pozornost. Oziroma vsi hočemo videti, kaj se je zgodilo. In tudi sodniki so temu primerni. Bimbo in Pika: ja, točno. Prvo eksplozijo Susan Boyle sem sicer zamudil, ker nisem bil v Britaniji, vendar pa je bilo vse skupaj lepo in učinkovito zapakirano, v tistih sedem minut na Youtube, kolikor – kot se zdi – dandanes traja pozornost. Nevenka: Paula Pottsa so med njegovim nastopom v petek napovedali, da je bil njegov album na prvem mestu v “več kot 30 državah” in da je med drugim nastopil tudi v “sydneyjski operi”. Vem pa, da je zelo priljubljen predvsem v Nemčiji in v Aziji. Tako da mu gre, doslej pa naj bi zaslužil pet milijonov funtov. Dinozaver: ja.

  11. nevenka nevenka pravi:

    No, to je pa lepo izvedeti. Potem vendarle ne gre le in samo za gladiatorstvo, če nek talent resnično dobi priložnost… Žal, od plesalcev ne pričakujem kakšne posebne afirmacije, več možnosti imajo pevci, vsaj zdi se mi tako…
    Tudi meni je žal, da Susan ni naštudirala kakšne nove pesmi. A je bila najbrž zelo prepuščena sama sebi pa se ni dobro znašla. Vendarle je le preprosta gospodinja – v resnici.

  12. anna pravi:

    tadej, točno nad tem delom koreografije sma se navduševala s fantom – imitiranje žirije. noro dobro heh In jaz sem spet ob njih začela sanjat sanje, da bi plesala v takem timu haha In kot zanalašč so bile moje sanje plesati v koreografiji Thrillerja :)

    morda pa v ozadju Boylovo niso hoteli bolj angažirat, pa so ji plasirali pesmi, za katere so očitno vedeli/preučili, da ne bodo tako palile…”ugotovili” so namreč, da ona v celoti ne bo mogla zažigat scene preveč dolgo…pa je bila le onehit wonder. Sama morda niti pomislila ni, da se s katerimi od sledečih izbranih komadov ne bo tako dobro izkazala…

  13. chef chef pravi:

    Tako kot je ponavadi precenjena lepota, je bila v tem primeru precenjena nelepota. Če bi na tisti avdiciji tako prečudovito zapela ena od lepotic, ne bi nikogar kap. To bi pasalo skupaj. AMpak ko je zapela s podbradkom, smo padli dol vsi. Tudi jaz. Ne gre skupaj, pika.

    Priznam, da sem zapadel v množico, pogledal sem si tudi polfinale. Začetek – obup. Nisem gledal ostalih, ampak čudno, da je sploh doguzila v finale. Ampak, OK, kiks.

    Ko je zapela tretjič… je bila že dolgočasna. Vsi smo vedeli, da raztura. Presežka ne bi mogla več ustvariti. Da je nastopila celo z isto pesmijo, je bil pa njen pokop.

    Bizarno, ampak menim, da je s svojo pojavo dokazala obratno kot si morda želijo ustvarjalci oddaje – ne more uspeti vsak. Nikakor ne. Uspejo najmočnejši.

  14. Centrifuzija pravi:

    Mene pa veseli, da je konec tega cirkusa. Naj zdaj v medije lepo nazaj pridejo tisti, ki znajo živeti s slavo in od slave. Kar pogrešam že novice o Vodnici.

  15. jotaeater pravi:

    odlično napisano!!!

  16. Papir pravi:

    Diversity so imeli tri take nastope, da se je prav videlo talent, ki šprica iz vsake pore. Mislim, da so si pošteno zaslužili zmago in niti predstavljati si ne morem, koliko dela, truda, genialnosti je potrebne, da taka skupina tipčkov deluje kot eden. Mislim, da je tu število ur, vloženih v uspeh, neprimerljivo večji kot pri Susan Boyle, pa čeprav ima gospa za seboj leta in leta poskusov.

    Ne morem se načuditi tistim transformerjem, česa tako dobrega že dolgo nisem videla.

    Drugače pa mi je bilo res žal za Susan, ko so bili tik pred razglasitvijo zmagovalca. Izgledalo je, da je v resnično slabi koži. In potem – njeno olajšanje? Zdelo se mi je, da je bolj olajšana, kot razočarana. Njena reakcija, ki je sledila razglasitvi pa je bila tako bizarna, da se mi je prav zasmilila v dno duše. Očiten odraz neke stiske. Upam, da jo čaka mirno in prijetno življenje.

  17. kremschneeta kremschneeta pravi:

    They shoot horses, don’t they?

  18. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Hahaha, Tadej … Prekleti A. L. Webber, pri vsaki šovasti pasji procesiji mora imet parklje zraven, pa naj gre za Eurosong ali bitke talentov. “Ubogi” Britanci, “ubogi” svet.

    Sicer pa ja … Susan Boyle se očitno težko pripravi na kakšen nov projekt, pa se ji je verjetno bolj splačalo, da uprizori še enkrat enak nastop z enako pesmijo, kot da odfuša s sveže izbranim komadom. Sicer najdeš takovrstnih vokalov kar nekaj po zborčkih na koru. To je bila zgolj podpora “pogumu”, da se je sploh pojavila, zlagan izraz strpnosti do grdih in ubogih na obrobju, ki nimajo primerljivih možnosti za gradnjo kariernega vzpona talentu navkljub, ekskluziven trenutek za Britance, da pokažejo toleranco do škotskih bizarnosti, podobno kot glasujejo za Indijko v resničnostnem šovu, da bi s tem izprašili slabo vest sicer obstoječe nestrpnosti itd.

    Sicer dvomim, da bi veliko ljudi z veseljem kupilo cd z izjemnimi glasbenimi dosežki Susan Boyle. Podobno kot je pri nas prvi zreklamiran koncert skupine Langa, ki naj bi na EMI požela tolikšno zmagovalno navdušenje javnosti, v mali diskoteki ostal prazen.

    Susan Boyle je dobro izplačana “žrtev” za zganjanje ljudske v patetiko ovite zlaganosti. Trenutek za šov v imenu hipokrizije, ki ima s podporo resničnim talentom, sprejemanjem “drugačnih” embalaž v imenu pristajanja na kakovostno vsebino toliko skupnega kot Cime z akademskim diskurzom.

    Simon Cowell je pa v tej čobodri nadpovprečno lucidno bitje, imidž pa paradoksalen. Njegovi favoriti ponavadi ne zmagajo, ker ga pokosi ljudsko idiotovanje, včasih zahtevajo celo opravičilo, ker zaničuje ljudske favorite in izrazi vidno razočaranje, ko izpade res kakovosten kandidat. Njegove pripombe so sicer natančne in žebljično naglavične. Tudi pri Susan Boyle ni delil ekstatičnih izlivov sokolegov, da bi morala zmagat. Nasprotno. Izrazil je podporo in simpatijo njeni vztrajnosti in pogumu pritiskom navkljub, do zmage pa dvom in v njenem primeru je zrelativiziral sploh pomen in smisel le te. Simon Cowell po eni strani prezentira, ja, malignost sfere popularne glasbe, po drugi strani pa ravno malignost precizno prepoznava in jo javno spodbija ter ravno zaradi te kvalitete predstavlja žirantskega cinika, nesramneža, črne ovce, ki jezi plehko javnost. Skratka, tako podporniki večje izvirnosti in kakovosti ga pljuvajo kot tudi patetiki in plehkoljubci. In nihče s svojim ključnim razlogom v bistvu stvari nima prav. Zanimiv “tič”.

  19. dajana pravi:

    Pesem, ki jo je pela… sploh nihče ni poslušal besedila in kdo bi sploh razumel in koga sploh zanima… In sploh ni finta v besedilu, temveč v romantični muziki. V svoji mladosti sem poslušala samo angleške komade, ker so bili slovenski prekmečki. A misliš, da sem kakšnega razumela? Šele leta kasneje, ko je prišel internet in ko se mi je res dalo podgledat, kaj tista beseda pomeni, sem kapirala… “vau, a za to gre v tej pesmi…”. Koliko ljudi pa sploh razume pevce… kaj jaz vem, kakšno žaganje… itd. No, kakšnega Ramazzotija že znam napamet… OK, kaj sem hotela povedati… pomembno je bilo to, da je beseda “dream” zraven in da jaz sanjam svoje sanje, ki se mi ravno ta trenutek uresničujejo. In SuBo (pa ti Angleži so genialci v kraticah, tako kot LiLo…itd)… ja, prišla, videla in zma… pardon … končala v bolnici. Preveč za njene živce… Kako, da je osvojila srca ljudi? Ker se ni pretvarjala in je bila, kar je bila. Izgubljenega ni nič. Zdaj jo vsak pozna, njene CD-je bodo kupovali za med… Upam, da je ne bodo preveč zabasali s tabletami. :evil:

  20. Pika Blogavička pravi:

    Ja, (sicer prikrite) ironije pa nekateri res ne razumejo…

  21. tadej tadej pravi:

    Uf, Simona, to je – resnici na ljubo – moja nočna mora (no, ena od njih): da bi v isti oddaji, kaj pa vem, še kakšnem glasbenem pokaži kaj znaš, sodnika bila Cowell in Webber. Vem, da za to obstaja zelo skromna možnost, ker se je Webber zasidral na BBC-ju, Cowell pa kraljuje na največji komercialki (na BBC-ju mu tudi ne bi dovolili, da bi bilo njegovo podjetje Syco soproducent njegovih oddaj, torej tudi X Factorja in BGT, še posebej ker ne bi vedeli, kako bi si sploh lahko razdelili profite :) Problem pri obeh ni toliko v tem, kako ohola/ošabna/naduta/samovšečna/prevzetna sta, ampak v tem, da imata res dober nos za zmagovalce. V primeru letošnjega BGT, recimo, Cowellu verjetno res ni bilo čisto prav, da so zmagali Diversity (le kako naj, kot glasbeni menedžer, trži in prodaja plesno skupino, si verjetno misli, čeprav mu je Michael Jackson menda že priskočil na pomoč s pondubo, da naj plešejo na njegovih koncertih), vendar pa je na finalu – zelo pošteno – rekel, da so bili edini, ki bi jim za nastop dal 10/10. Ja, nadpovprečno luciden je, zelo drži. Webbrovo iskanje pevk in pevcev za svoje produkcije na BBC-ju se mi zdi sicer vprašljivo iz zelo veliko razlogov (nenazadnje prav zaradi dajanja prostora in časa na javni televiziji za popolnoma komercialne muzikale), vendar pa ni zelo slaba televizija, vsaj za sobotne večere ne. In če bi ta dva združila sile, bi s svojim toksičnim populizmom uničila ves svet :))
    Kremschneeta: ja, zelo točno, pa še časi so vedno bolj podobni tistim.
    Jota: hvala :)
    Papir: ja, ja, ja :)
    Centri: zelo točno, jaz tudi. Verjetno je res problem v roku trajanja :))
    Anna: ja, zelo mogoče. Pa še verjetno kaj hujšega je. Moji najljubši doslej sta ta, da naj bi produkcijska ekipa sama prišla do Boylove in jo prosila za sodelovanje (ter se torej ni sama prijavila – tega sicer ne verjamem), podobno zanimiv pa je bil tudi Julian Smith, saksofonist, ki je bil tretji: jaz sem imel res ves čas občutek, da mu ni še nikoli čisto nič ratalo in da ima res “zadnjo priložnost”, potem pa se je izkazalo, da je pod umetniškim imenom Joolz Gianni sodeloval z vrsto znanih glasbenikov ter posnel solo album. Seveda ni nikjer rečeno – in to tudi poudarjajo – da lahko na BGT sodelujejo samo amaterji, vendar pa sem očitno razumel narobe :)
    Chef: ja, zelo točno :)
    Pika: tsk-tsk :))
    Ne vem, Dajana, mene se besedila vedno zanimala in sem jih poskušal razumeti. In ja, v Stopu (pa tudi v Bravu) sem najprej prebral prevedena besedila, pa čeprav pesmi potem morda nikoli nisem niti slišal. Se zgodi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !