Arhiv za Junij, 2009

Štirje dnevi

22.06.2009 ob 00:03

Četrtek, 18. junij – Leta 2005 je Patti Smith na festivalu Meltdown v celoti odigrala svoj album Horses, dodatek pa je bilo še osem pesmi. Njena “predskupina” je bil, no less, John Cale. Ker je bil zadnji koncert pred začetkom obnove Royal Festival Halla, je kar trajal in trajal, na koncu pa so se – ne samo simbolično – dvorane lotili še s kladivi in krampom. Po mnenju vseh (in kritikah) je bil eden boljših koncertov leta. Ne, seveda nisem bil, čeprav je imel Chris vstopnico viška. “Ah, veš, Patti Smith sem videl že to…li…ko…krat,” sem ga odpravil s svojim najbolj pompoznim glasom, “da se mi je res… mislim… res… ne… da še enkrat gledat…” Tudi njenega takratnega Coral Sea, pri katerem je igral Kevin Shields iz My Bloody Valentine, nisem videl (iz istega razloga; ne, nimam besed). In, ja, seveda mi je že štiri leta žal, da sem bil takšen osel. Smithova se je v četrtek vrnila na Meltdown. Seveda sem šel – s Chrisom, ki mi, ne ravno presenetljivo, vsake toliko vrne tisti “že to…li…ko…krat” – pa čeprav ni bil na vrsti Horses, ampak v glavnem njena poezija in sodelovanje z različnimi glasbeniki. “V pravem duhu ekonom lonca, kakršen je Meltdown [letošnjega selektorja festivala] Ornetta Colemana, se mi bo na odru pridružilo veliko ljudi, ki jih nisem še nikoli srečala,” se je namuznila. Super, čeprav ne ravno res: na odru so se ji namreč pridružili njena hči, pianistka Jesse, Adrian Utley iz Portishead, Flea iz Red Hot Chilli Peppers, Master Musicians of Jajouka (Coleman je z njimi snemal že leta 1973) ter precej fascinanten sekstet – ne samo zaradi imena – Thee Silver Mt Zion Memorial Orchestra & Tra-La-La Band. Vse skupaj se je začelo z recitacijo Piss Factory, potem so bile na vrsto People Have Power, Eve Of All Saints (pri kateri je igrala Jesse) in še več in več, dodatek pa sta bili Pissing in A River in Ghost Dance. Bilo je super.

Petek, 19. junij – V velikih dvoranah, predvsem arenah, je akustika običajno precej grozna. Še najmanj grozna je, če svoj šotor postavite tik pred ali vsaj zelo blizu mešalne mize. Prav to je naša četica naredila na Pet Shop Boys v O2. In tudi videlo se je še kar, še posebej srebrni konfeti, ki so se med It’s A Sin usuli na občinstvo. Takrat so se mi zdeli bolj resnični od resničnosti. Sicer pa je bilo takole: Heart / More Than A Dream – Did You See Me Coming? – Pandemonium / Can You Forgive Her? – Love Comes Quickly – Love, Etc. – Building A Wall / Integral  – Go West – Two Divided By Zero – Why Don’t We Live Together? – Always On My Mind – Left To My Own Devices / Closer To Heaven – King’s Cross – The Way It Used To Be – Jealousy – Suburbia – All Over The World – Se a vida é – Discoteca / Domino Dancing – Viva la vida  (o tem raje ne bi, res ne) – It’s A Sin + dodatek: Being Boring – West End Girls. Bilo je super.

Nedelja, 21. junij – POPOLDNE! Ob štirih, v Heavenu. Throbbing Gristle. Matineja? Matineja? Ne, to je bil ta pravi koncert, tistega zvečer so dodali, ker so bile karte za ob štirih razprodane v par urah. Ogrevali so jih S.C.U.M., luštno alienirani otroci (še malo bolj hrupni in elegantni kot lani, ko sem jih videl prvič; na prvi od spodnjih štirih fotografij). Sredi 80. sem bil prepričan, da Throbbing Gristle ne morejo narediti nič narobe, potem pa sem malo izgubil stik z njimi, pa čeprav sem, precej bežno, spoznal Sleazyja (bolj zaradi Coil, še posebej zaradi obeh Music To Play In The Dark, in Physic TV, ampak vseeno).

Throbbing Gristle so bili na odru slabih 40 minut, vendar pa je bila vsaka po vrsti hipnotična in zelo moderna. Bilo je super. Zelo velik del moje glasbene vzgoje – in glasbenega okusa – je bilo sežeto v teh treh koncertih. Zelo malo drugih stvari je tako preprostih. (V soboto, 20. junija, sem bil v glavnem doma.)

  • Share/Bookmark

Skromen predlog

8.06.2009 ob 11:58

Ne, ničesar nočem relativizirati. Ampak vseeno: v 30. in 40. letih minulega stoletja so uniforme za SS šivali v podjetju Hugo Boss; glede na to, da hoče določen del volilcev, ki so se udeležili volitev v evropski parlament, strumno odkorakati v preteklost, bi bilo prav, da nam dajo pravico odločati, kdo bo oblikoval in šival črne uniforme, ki bi jih lahko nosili na začetku 21. stoletja. Najbolj primerna za izbiro kreatorja in izdelovalca bi bila televizijska resničnostna oddaja, če pa ne to, pa se lahko vedno zatečemo vseevropskemu referendumu (mogoče bi bila udeležba za kakšen odstotek višja od sramotno nizke v nedeljo – oziroma v četrtek v Britaniji). Zaradi higiene bi se morali pri Hugu Bossu svoji kandidaturi za izdelovanje uniform odpovedati, saj so svojo priložnost že imeli, lahko pa bi se udeležili idejne stopnje natečaja. In kdo bi zmagal? Mogoče Prada? Ali pa Jil Sander? Ali pa McQueen? Ali pa – lej, kako sem šibek v kolenih – Martin Margiela?

  • Share/Bookmark

Alex Turner in jaz

6.06.2009 ob 18:24

Vzdušje v Electric Ballroom je bilo, no, še vedno električno. The Horrors so odigrali svoje in občinstvo je počasi zapuščalo dvorano. Malo pred stopnicami sem pogledal na desno. In potem še enkrat. Ja, verjetno ne bi smel biti presenečen: pred poldrugim letom so bili The Horrors predskupina Arctic Monkeys v Alexandra Palace – “Kaj nima nihče nobenih bankovcev,” se je pevec Faris Badwan, takrat znan kot Faris Rotter, pritožil, ker so na oder leteli samo kovanci – in zato je bilo kar prav, da je bil v Electric Ballroom tudi Alex Turner. Z dolgimi lasmi je izgledal kot kakšna petnajstletna punca. Bil je z Jamesom Fordom. Seveda, zakaj pa ne, sem se mislil. Ko sem prišel ven, sem zavil na desno in se pod napuščem ustavil, da bi si oblekel jakno. Malo je pršelo in bilo zoprno. Ko pa sem si na glavo poveznil čepico, sem na svoji desni – še enkrat, kakšnega pol metra stran – zagledal Turnerja in Forda. Fata morgana? Očitno ne. Turner je iz žepa ravno potegnil škatlico marlboro lights in iskal vžigalnik. V grlu se mi je zataknil velikanski cmok. Kaj pa… kaj pa… ali naj… ali se spodobi… ali sploh… saj vem, da so podpisali pogodbo s hudičem in vse to… ampak vseeno. In potem sem se opogumil. “Oprostite, a imate kakšno cigareto viška?” sem vprašal. Ne, ne kadim več. Že dolgo časa ne. Vendar pa menda kadilci itak vedno ostanejo (oziroma ostanemo) kadilci. Zdaj pa sem, v petek zvečer, malo pred deseto, fehtal cigarete pri Alexu Turnerju. Nisem mu povedal, da zelo rad hodim na koncerte obeh njegovih skupin (torej Arcticov in The Last Shadow Puppets, če je treba tudi v Madrid in Pariz). In ne, tudi tega mi nisem povedal, da sva oba po horoskopu kozoroga. Skratka. Alex Turner me je pogledal izpod obrvi, potem – kot pravi kadilec, jasno – najprej pogledal v škatlico, če jih ima še kaj, prikimal in mi dal eno. In mi jo potem, prav tako kot pravi kadilec, kar sam prižgal, saj si vsekakor ne moreš privoščiti, da bi ti kdo sunili vžigalnik. Škatlica je bila francoska, sem opazil; Turner je pač varčni Yorkširec, tako kot bi lahko pričakoval, v Franciji pa so cigarete še vedno cenejše kot v Britaniji. “Najlepša hvala, res,” sem izdavil, on pa je prijazno prikimal in rekel: “Že v redu, ni za kaj.” In se potem obrnil k Fordu, ki je potrpežljivo čakal. Bil sem, resnici na ljubo, nekako benigno evforičen. Pa še slabo mi je bilo: če dolgo časa ne kadiš, te tudi ena sama cigareta precej zadane. Ko sem razmišljal, kaj vse bi ga lahko vprašal in kaj vse bi mu lahko povedal (v tri minute, kolikor traja cigareta, se da strpati marsikaj), sem opazil, da so ga opazili tudi drugi ljudje. Precej fascinantno, tole: najprej nihče, potem dva, trije, potem malo završi, nekaj ljudi je nanj celo pokazalo s prsti. Prav všeč mi je bilo, da nisem bil med njimi. Dva fanta, komaj polnoletna, po mojem, sta potem kar pristopila in mu povedala, da sta oboževalca in da sta v bendu. Turner se je nasmehnil in se pozanimal, kaj igrajo. Odgovora nisem slišal. Česa takšnega si, resnici na ljubo, ne bi upal nikoli narediti. Ali pa da bi ga prosil, če bi ga lahko fotografiral. Nikoli. Saj ni v službi! Ne vem. Ne vem. Mogoče pa je tako zato, ker moram vedno počakati, da me kdo predstavi. Kaj pa vem. Potem je prišel še preostanek Turnerjeve in Fordove družbe, vključno z Mattom Helderjem (ki izgleda še mlajši) in Turnerjevim dekletom Alexo Chung (ki je še lepša kot na fotografijah). Potem se je Turner rokoval s fantoma in pomahal, potem pa so je družba odpravila po Camden High Street proti severu, proti Camden Locku, mogoče proti Hawley Arms. Kaj pa vem. Jaz sem šel na avtobus in domov. (Sem pa danes zjutraj kupil škatlico marlboro lights ali kako se jim že mora reči zdaj, tisto polovično, po deset: če ga bom še kdaj videl, mu bom tisto cigareto vsaj lahko vrnil. Se že spodobi.) Koncert? Koncert je bil super. Prvi del je bil njihov novi album, Primary Colours – v glavnem me je zanimalo, ali ga lahko tudi v živo odigrajo (nisem čisto ziher, ampak zdi se mi, da je bil vrstni red takle: Mirror’s Image, Three Decades, Do You Remember, I Can’t Control Myself, Scarlet Fields, New Ice Age, Who Can Say, Sea Within A Sea), in da, lahko ga, in to zelo dobro – v dodatku pa so odigrali štiri pesmi s prvega, Strange House, vključno z No Love Lost (+ še eno), Sheena Is A Parasite ter Gloves, od katerih se je marsikomu zvrtelo v glavi. Vsega skupaj je bilo prehitro konec in ja, zelo lepo je, da poskušajo biti indie Shangri-Las. Najstarejši Horror je star 21 let. Aja, mogoče bi lahko veljalo naslednje pravilo: če slavni osebi ne morete reči nič takšnega, da bi vse izpustila iz rok ter vas prosila za roko, potem je bolje, da jo fehtate samo za cigarete (tudi če ne kadi).

  • Share/Bookmark

Vse je v besedilu

1.06.2009 ob 12:08

V času, ki je mimo, sem sanjala – / ko upi so bili veliki in življenje vredno živeti – / sanjala sem, da ljubezen ne bo umrla / in sanjala, da Bog bo odpustljiv.

Verjetno je res, da nikoli nisem prav razumel, zakaj je I Dreamed A Dream iz Les Misérables tako zelo priljubljena: ta lament o sanjah, ki se niso nikoli uresničile, Fantine namreč zapoje tik preden postane prostitutka (in malo pred smrtjo), v njem pa toži, da je bilo čisto vse – čisto vse – narobe. V pesmi je ožetega toliko obupa in defetizma, da bi ga lahko konzervirali in prodajali.

Bila sem mlada in neustrašna, / in sanje so prišle, bile, minile; / nobene odkupnine ni bilo, / vse pesmi so bile zapete, pokušena vsa vina.

Ko je Susan Boyle, 48-letna “stara devica”, “kosmati angel” in, po novem, “SuBo”, na avdiciji za oddajo Britain’s Got Talent (BGT) zapela občutno krajšo verzijo pesmi – kje je bila prva kitica? kje seks iz četrte? – je postala velikanska internetna senzacija (posnetek njene avdicije so predvajali 11. aprila; sama avdicija je bila pred njenim rojstnim dnevom 1. aprila). Mogoče zato, ker ni bila mlada in stasita, ampak so se sodniki iz nje norčevali, strateške kamere pa so pokazale tudi občinstvo, ki je zavijalo z očmi! Poleg tega pa je imela nekoliko divjo pričesko in velikanske obrvi! In lej, potem je začela peti in potem so jo vsi pozdravili s stoječimi ovacijami in solzami v očeh, eden od voditeljev oddaje je v kamero zarotniško zašepetal, da “tega pa niste pričakovali, a ne?” in potem je vse skupaj gledalo na milijarde in milijarde ljudi. Še posebej radi so jo imeli v Združenih državah. Med najbolj navdušenimi Američani je bila igralka Demi Moore, ki je tako zelo navezana na realnost, da je imela za pol milijona dolarjev lepotnih operacij, in je potem twittala – twitta sicer o odpiranju vsake kuverte – da se je kar “razjokala”, ko jo je slišala peti. Takoj je bilo mogoče slišati tudi hiperbole o tem, kako je krasno in lepo je bilo, da je Boylova pela pesem iz Les Miz in s tem v bistvu odražala vse sodobne “nesrečnike”. Ja.

Ampak tigri pridejo ponoči, / z glasovi nežnimi kot vihar, / ko tvoje sanje raztrgajo / in tvoje sanje spremenijo v sram.

Pa zna zapeti še kaj drugega? V polfinalu je zapela Memory, verjetno najbolj banalno od vseh pesmi, ki jih je uglasbil Andrew Lloyd Webber; ne, ni bila tako uspešna, predvsem ne zato, ker je malo pofušala že kar na začetku. Kaj pa če je savant in zna zapeti samo eno pesem?

Še vedno sanjam, da bo prišel / in bova živela skupaj, / a te sanje se ne bodo izpolnile; / so viharji, ki jih ne moremo preživeti.

V finalu BGT, sodobnemu “pokaži kaj znaš” – zmagovalci dobijo 100.000 funtov in nastopijo na Royal Variety Performance – je zmagala plesna skupina Diversity iz Essexa (in vzhodnega Londona). Boylova, ki je ponovno zapela I Dreamed A Dream, je bila druga in čestitala fantom iz Diversity. Res pa je, da ni bila posebej zgovorna, niti pred tem, ko so ji po njenem nastopu sodniki peli hvalnice, eden od njih pa je šel celo tako daleč, da je kar povedal, da bi “morala biti zmagovalka”. Med vsem tem medenjem si je s prstom potegnila po svojem vratu in – “bizarno!” so vzklikali nedeljski časniki – dvignila svoje krilo ter pokazala nogo. V dneh pred finalom so v javnost kapljale novice o njenem “vročem temperamentu”  in tem, kako hitro da se “razjezi”, pa tudi o tem, kako je med porodom za nekaj trenutkov ostala brez kisika in da je imela zato kasneje “učne težave”. “Kosmati angel” se je počasi spreminjal v “preprosto Susan” – “preprosta” je evfemizem – in Susan Boyle, ki “preklinja in psuje”. Od absurdnega kanoniziranja do brutalnih napadov je zelo kratek korak, predvsem v britanskih medijih.

Sanjala sem, da življenje moje / bo drugačno od pekla, v katerem živim; /  zdaj vse se zdi drugačno / ko življenje je ubilo / moje sanje.

Sinoči so Susan Boyle zaradi “utrujenosti in čustvene izčrpanosti” prepeljali v kliniko Priory, ki je verjetno najbolj znana po zdravljenju odvisnosti. No, pa bo konec malignega vpliva Simona Cowella na britansko (in ameriško in svetovno) popularno kulturo, je menil neki znanec. BGT je – podobno kot njena ameriška inačica – njegov izum, podobno kot je njegov izum X Factor; mogoče bodo zaradi primera Susan Boyle spremenili kriterije za sodelovanje, mogoče bodo naredili to, mogoče bodo naredili ono. Resnica pa je, kot običajno, nekoliko bolj zapletena: v času, ko je vse instantno in vse dostopno – s twittanjem in facebookanjem in youtubanjem in bloganjem -, je tudi krivda drugače razdeljena. Za “utrujenost in čustveno izčpranost” Susan Boyle, za njena pričakovanja in sanje o tem, da bo njeno življenje drugačno od pekla, v katerem živi, smo krivi vsi. (“Kakovost ni pomembna: občuti pasovno širino”, je bilo rečeno v Observerju.) Susan Boyle, ki ni bila pripravljena na slavo, čeprav je sanjala o tem, da bi bila “profesonalna pevka”, doslej pa za to “ni imela priložnosti”, je bila žrtev naših predsodkov – in naše interakcije. Pri čemer se lahko vprašamo, če nas je sploh kdaj zanimalo, kdo je “resnična” Susan Boyle?

  • Share/Bookmark