Trije večeri v Camdenu
6.05.2009 ob 01:42Dva dobra druga albuma - oba sta izšla v ponedeljek - ne bosta prinesla pomladi, vendar pa je mogoče vseeno res, da poročila o smrti britanskega indieja hudo pretiravajo; prvi so presenetili - celo šokirali - po novem atraktivni The Horrors s Primary Colours, drugi, The Maccabees pa so v bistvu samo malo vlekli stvari, vsaj v primerjavi s kakšnimi bolj ekspeditivnimi bendi: njihov Wall Of Arms je čudovit izdelek, z inventivno, izrazito, večplastno glasbo ter zanimivo čustvenimi, izpovednimi besedili (ter toliko nalezljivimi pripevi, da bi jih lahko izvažali). Z glasom Orlanda Weeksa pa sem itak zasvojen.
Njihov sinočnji koncert v Eletric Ballroom je bil… no… električen in intenziven, z zelo zanimivo dinamiko: za pesmi z njihovega prvega albuma Paint It In se je zdelo, da so ponarodele, saj s(m)o jim pritegnili vsi, nove - z izjemo prve in zadnje - pa so bile pospremljene z vljudnim aplavzom, kot da bi jih občinstvo šele osvajalo. In verjetno jih je. Najprej so odigrali No Kind Words (zanimivo, ravno tako, kot na njihovem prvem koncertu, na katerem sem bil, pred poldrugim letom; pesem je bila takrat nova), potem pa so se kot naštepane vrstile njihove največje uspešnice - Toothpaste Kisses, Lego, Latchmere, Precious Time, Colour It In ter, jasno, First Love - ki so jih odigrali z rutinirano eleganco in pošteno. Z novega albuma so odigrali Young Lions, naslovno Wall Of Arms (Nad menoj ni nobenega boga / pod menoj nobenega hudiča / nobenih vic, nobenih nebeških vrat / črvi me čakajo / samo sam sebi lahko odpustim in / zaupam, zaupam, / zaupam, zaupam/ ljudem, ki me prenašajo), Can You Give It ter elegijo Love You Better - Potem se naučiva, kako je boljše ljubiti / da se besede, ki jih pustiš na blazini, lepše berejo / Vedno cenene voščilnice - s katero so končali koncert. V bistvu bodo nekoč bodo vsi indie bendi tako dobri/prizadevni kot so Maccabees. In če o njih ne bi že pisal, bi seveda bili Moja nova najljubša skupina™.
Po koncertu mi je zelo zvenelo v ušesih. V bistvu je vedno hujše in si bom res moral priskrbeti zamaške oziroma čepe. Vsekakor pa ni bilo tako hudo kot v soboto, ko sem se zbudil z najhujšim (akutnim) tinitusom vseh časov. Razlog je bil koncert Aleca Empirea in Nic Endo v Underworldu. Z Empireom (in Endojevo) sem rahlo obseden od 29. novembra 1999, ko je bila njuna skupina Atari Teenage Riot predskupina Nine Inch Nails v Brixton Academy; čisto mogoče je, da sem obseden zato, ker mi še vedno ni jasno, ali je bilo tiste pol ure hrupa genialno ali ne. Morda je bilo oboje. Ah, te skrivnosti naših življenj. Sicer pa je bil predvečer Empireovega 37. rojstnega dne ter deseta obletnica prvomajskega koncerta v Berlinu, po katerem so bili člani ATR aretirani zaradi “spodbujanja nasilja”, ker so se obiskovalci spopadli s policijo.
Koncert je bilo, v bistvu, Alec Empire in njegovo “izbrano delo”, tako iz časov ATR kot solo kariere - vključno s kosom lanskega The Golden Foretaste Of Heaven in dvema pesmima z Intelligence And Sacrifice - in njegovega novega minija Shivers, s katerim naj bi se poslovil od digitalnega hardcora, ki ga je itak izumil, ustanovil novo založbo ter začel dograjevati “zvok novega Berlina”, kot mu pravi. Na Shivers je tudi res super (in super agresivna) Baby Skulls. Del “zvoka novega Berlina” je bil tudi njegov (sicer nenapovedan) posebni gost, namreč Patrick Wolf. (Okej, to sem malo pričakoval. No, upal sem, ker se zadnjič, na Wolfovem koncertu v Heavenu, to nekako ni zgodilo.) Njuna skupna Vulture - glasba: Empire - je bila intezivna in dobra, tako kot Empireovi komentarji med pesmimi (podobno zanimivi kot na njegovem blogu); med drugim je povedal tudi to, da “prihodnost angleške glasbe vsekakor ne bodo cmeravi indie bandi, ki prepevajo o tem, kako jih je punca zapustila - saj ne morejo biti presenečeni! - ampak Patrick Wolf in Big Pink”. Torej umetniki, s katerimi sodeluje. Kar je dobro vedeti.
Dan prej, v četrtek, smo s Centri in Dinotom šli v Koko: mene je najbolj zanimala Little Boots, Centri pa je navijala za didžejevski duo The Count & Sinden; ker se je vse skupaj začelo ob devetih, Little Boots pa je nastopila malo pred polnočjo, sem ta didžeja nekako zamudil. Little Boots je bila sicer bolj polnilo med cvetoberjem plesne muzike in je, vsaj po mojem, malo izvisela, še posebej zato, ker se je dvorana tresla od plesanja, velikanska disko krogla se je vrtela in vrtela… jaz pa sem se itak zabaval po svoje. (Poleg tega pa Little Boots ni izvedla svoje fantastične, hiper-avtentične verzije Love Kills, kar je bilo zelo narobe iz zelo številnih razlogov.)
Ti beli špičaki so me tako hipnotizirali, da sploh nisem opazil, da so prišli v spremstvu še bolj impresivnih, zelo ponošenih, skoraj razpadlih rjavih chelsea gležnarjev. In ko sem to opazil, sem moral ta očarljivi par (če ni bil par, bi moral biti… par!) seveda takoj slikati. In zdivjal po tistih par stopnicah in ga hitro poslikal. In tole, dragi bralec, je moja najljubša fotografija letošnjega leta.
Skoraj popolno, non?
6.05.2009 ob 07:39
absolutno!
6.05.2009 ob 08:20
Zasvojenost z glasom je pa super - predvsem Orlandotovim. In kdaj so postali Maccabees tako seksi?
6.05.2009 ob 14:19
Uf, uf, levi par je fenomenalen, pa še tista torba mi na prvi pogled deluje kot nekakšna papirnata vrečka iz špecerije in potem vse skupaj izpade kot da imamo opravit s frajerjem, ki je v takih čevljih skočil ven po kilo jabolk in štruco kruha, spotoma pa je mimogrede zavil še na koncert… :-)
6.05.2009 ob 16:58
Little Boots je fajn. Morala bi na Evrosong.
6.05.2009 ob 17:56
rjavi so seriously hot!
poročilo bom pa kasneje prebrala :D
6.05.2009 ob 19:16
Ja, meni tudi bolj ležijo rjavi, sergeja: čisto res, resnično spektaktularni. In če jih ne bi poslikal, bi bilo moje življenje… no… precej bolj tragično, shall we say :)) Potem pa sem odkril nakaj najlepšega na tem svetu (in ja, imajo jih tudi v številki 45): beli in gležnarji, 02/06. Cena? Ja, vem, koliko stanejo. Zelo veliko. Zelo veliko. In ja, seveda pretiravam, da so najlepša stvar na svetu, so pa lepi :) Dinozaver: absolutno, ampak šele potem, ko bi Evrosong postal eno takšno pravo tekmovanje za veliko nagrado Evrovizije, ne pa poligon za tisto šlamastiko od Jade in lorda Lloyd-Webbra. Ali kako se že reče :) A ni sto bolj ena od tistih nobel, “retro” športnih torb, Jean Tonic? Če je to res, pa ziher ni kupoval kruha, ampak kake fajn beljakovinske napitke, anede. Kaj pa če je polna umazanih stvari za fitnes? :)) Hvala, Pika, da si me opozorila še na to. Ne vem. Najbolj hecno na koncertu je bilo sicer to, da so štirje mladeniči, ki so stali/plesali/divjali na moji levi, precej intenzivno ovhali stekleničko amil nitrata. Napačen kraj, napačen koncert, napačno desetletje… no, napačno STOLETJE, sem si mislil. Ampak tako pač je. Flybejba: hvala :)))
6.05.2009 ob 19:43
The link to Can You Give It doesn’t work, because it is on my site!
6.05.2009 ob 20:40
Ja, vsekakor je nobel retro športna torba, skoraj sigurno Adidas, ampak ko sem jo zagledal, sem zaradi barve res pomislil, da gre za stari dobri “škrnicelj”….
6.05.2009 ob 21:34
Joj… jaaa. Meni pa rjavi zmagajo samo v kombinaciji z dotičnimi sivimi hlačami.
6.05.2009 ob 22:15
Sorry, Ashley, it was very late last night; it seems to happen to me when I like something too much - in this case both your site and the song. Made a proper link to likesounds now. That OK? Hecno, bitter l., tudi meni hlače - in to oboje, temno in svetlo sive - pašejo sem. Da o tapisonu sploh ne govorim :)) Jean Tonic: ja, meni se je tudi zdela Adidasova, ampak nisem čisto ziher. Pa paše? Barva? Beige? A ni beige najbolj problematična od vseh? :)
6.05.2009 ob 22:25
Hvala za prijetno nostalgičen odgovor. Zaradi STOLETJA! :) A si sploh kdaj zapomniš obraze ljudi, katerih čevlje si poslikal (pritajeno, na skrivaj ali odkrito - je čisto vseeno? :)
8.05.2009 ob 10:16
No, za odgovor na tole zgoraj sem rabila malo več časa in malo več prostora.
8.05.2009 ob 20:33
Shoeparazzo! ;)
9.05.2009 ob 00:09
Hahaha, hvala, daft :) Je pa res, da mi je kar všeč tisto pravilo, da pri neologizmih naj ne bi mešali jezikov (recimo grščine in latinščine). Skratka: scarparazzo? :) Centri: hvala, hvala. Sem pa našel še nekaj, za vas, ki ste bolj sodobni :)
9.05.2009 ob 16:31
Skarparaco zveni čudovito!
10.05.2009 ob 21:08
Hvala Tadej, ampak sodobnost vključuje tudi ažurnost, tako da sem na tole naletela že v fazi priprav na Koko. In nisem se odločila za sledenje, ker itak ne morem videti vsega, kar bi si želela, in to frustrira.
Sem pa našla še eno staro zadevo, ki celo združuje ta čudoviti klub in Vodnico (video: http://tr.im/kXc3).
11.05.2009 ob 18:06
Pa kako lahko sledis prav vsemu kar se dogaja - obcudujem!
11.05.2009 ob 20:43
Hej Tadej!
To poletje prihajajo spet Faith no more. Ni ravno to, kar poslušaš, ampak glede na kakovost glasbe in interpretacije bi toplo priporočala. Me zanima tvoje mnenje o njih. Čeprav vem, ja je nekaj povsem drugega.
11.05.2009 ob 21:03
O, to bi bilo pa super, če bi Mike Patton še pel.
12.05.2009 ob 14:48
Centrifuzija: Mike Patton še zelo poje in počne še marsikaj drugega. Malo preveri po svetu spletu in uživaj. ;)
12.05.2009 ob 14:56
Meta, rekla sem poje. POJE, ne dere, kruli, piska, tuli ali kriči. Če bo še kdaj pel, potem pa:
We’ll sing and dance
And we’ll find romance
And we’ll stroll to the edge of the world
13.05.2009 ob 21:05
oh, najlepša. brez dvoma. pa kje zaboga, kako zaboga si to ujel … a ljudi konstantno v stopala gledaš, ali kaj? LOL
24.06.2009 ob 08:48
Hudečki so, rjavčki - seksi, za zjokat. Sploh sredi Ljubljane, kjer kaj takega ne le, da ni naprodaj, tudi korači bolj redko. Že srfam …