Arhiv za Maj, 2009

Križ

21.05.2009 ob 00:17

Ko sem v nedeljo zvečer lovil zadnje metroje s koncerta, se mi je nekako vse pokrilo: sendvič iz Shortbusa, par fotografij, moje nerazumevanje severozahodnega konca Londona… vse to in še več. O vsem tem sem hotel pisati. Spomnil sem se celo naslova Youngove pesmi, ki jo je Scott Matthew odigral na koncu svojega koncerta v Luminaire v Kilburnu: Harvest Moon! In celo nekaj stavkov se mi je že obračalo v mislih; odločil sem se, da je njegov novi, drugi album – naslov je skoraj neskončen: There Is An Ocean That Divides And With My Longing I Can Charge It With A Voltage Thats So Violent To Cross It Could Mean Death – precej fantastičen in bolj zrel kot njegov sicer čudoviti prvenec (naslov: Scott Matthew), Market Me To Children s prvega albuma je v bistvu že napoved drugega, White Horse pa je ena najlepše melanholičnih pesmi letošnjega leta.

Tudi ko se mi je podpisoval na oba svoja albuma in ko sva precej neobvezno kramljala – ne vem, ampak meni se pred umetniki kolena zmeraj spremenijo v žele – je bilo še vse v redu. Tudi na podzemni sem imel v glavnem mir. Ko pa sem doma sedel za mizo, me je križu tako zvilo, da se mi je zameglilo pred očmi. Se zgodi, sem si rekel. Vendar pa je to bil šele začetek. Spal sem še nekako, zjutraj pa me je zvilo takoj, ko sem vstal: najprej sem se zamajal, potem pa opotekel in padel na vse štiri. Bolečina v hrbtu je bila skoraj nepopisna; za razliko od tendinitisa v kolenu, ki sem ga imel lani, je bila tudi manj oprijemljiva – odpovedala mi je cela spodnja polovica hrbta, kot si mi je zdelo. Ne, ni bilo v redu. Ko sem se nekako odpotekel v zdravniško ambulanto, mi je zdravnica rekla, da je “očitno mišični krč” ter mi predpisala mišični relaksant metokarbamol, tablete proti bolečinam pa sem imel doma. Ampak zakaj? I, le zakaj: gre za kombinacijo let, slabe fizične kondicije in višine. Ter za to, da sem na koncertu sedel na tleh (Luminaire je majhen plac), v nekem trenutku pa sem nogi moral prestaviti – in to naredil zelo elegantno, tako da sem ju skupaj dvignil čez Jamijea, ki je sedel na moji levi. Zelo elegantno, kot sem rekel. V ponedeljek popoldne je bilo najhuje: tablete niso prijele, jaz pa sem se po vseh štirih plazil po stanovanju; ponoči sem še kar nekako spal, zjutraj pa se je vse ponovilo, saj sem bil zopet na vseh štirih – ne, žaba raje ne bom -, in poskušal ugotoviti, kaj mi lahko sploh pomaga. Le kaj? Ležanje na tleh je takoj odpadlo, ker sem potreboval pol ure, da sem se lahko spravil pokonci, in tudi to, da ima vsakdo drugačne ideje o tem, kaj narediti s krčem, ni ravno pomagalo. Zdaj boli malo manj, vsaj zdi se mi, ali pa so tablete proti bolečinam končno prijele. Zid na hodniku, ob katerem se počasi vzravnavam, je postal moj novi najboljši prijatelj, še posebej zato, ker lahko ob njem oddrsam proti kuhinji. Kaj več kot po nekaj korakov, čisto sključen, še ne morem narediti; Michael, James in Stephen so mi prijazno pomagali s špecerijo in par nasveti. Zanimivo pa je tudi, kako intuitivno najdeš čisto vsako oporo – od kljuk na vratih pa do naslonjal – s katerimi si lahko vsaj malo pomagaš pri gibanju; naslednji korak je verjetno sprehod zunaj stanovanja.

Aja: tisti sendvič. Oziroma: jaz v sendviču, pravzaprav. Za Scotta Matthewa sem prvič slišal – in ga videl in ga slišal – v precej odličnem filmu Shortbus Johna Camerona Mitchella; Matthew je za film prispeval šest svojih pesmi ter igral v bendu v erotičnem/seks/umetniškem klubu Shortbus, v katerem se dogaja velik del filma. Večjo igralsko – in manjšo glasbeno – vlogo v filmu pa je imel Jay Brannan, ki je v filmu igral Cetha – “Izgovori se Seth.” – ter Jamieju in Jamesu odigral svojo pesem Soda Shop, Jamie pa je v njegovo zadnjico odtrobental ameriško himno (hecno, kaj vse si zapomniš). In Brannan je imel koncert v Londonu vsega osem dni pred Matthewom, samo da v Bush Hallu v Shepherd’s Bushu. Ja, seveda sem šel; ne prvič, prvič sem ga videl lani, vendar sem tisti koncert zaradi določenih razlogov kar pozabil. Brannan je bil dober in super vljuden – “Čisto preveč prijazen,” je bil prepričan Alex -, občinstvo je izjemno navdušeno pozdravilo predvsem elegično himno Housewife, najbolj pa ga je presenetilo, da mu je neka oboževalka na oder vrgla modrček. “No, to se pa še res nikoli ni zgodilo,” se je nasmehnil. Po koncu je seveda podpisoval svoje plošče in bil super vljuden in prijazen. (Za tole sem porabil štiri ure prelaganja notesnika z majhne mizice v naročje in nazaj. Ne, ni bil glih najbolje izkoriščen čas, sem pa odkril vsaj EN položaj, v katerem me hrbet ne boli. O Kilburnu kdaj drugič.)

  • Share/Bookmark

Moj dolg Svetlani

11.05.2009 ob 22:35

In kaj jaz dolgujem Svetlani Makarovič? Vse. Oziroma, če ne pretiravam: skoraj vse. Najprej je bila Teta Magda ali vsi smo ustvarjalci (1978), vsekakor ena najbolj zabavnih knjig, kar sem jih kdajkoli bral, potem pa njena pesniška zbirka Sosed gora, ki je izšla dve leti kasneje. Star sem bil petnajst let, z očetom sva živela sama, jaz pa sem v glavnem samo bral. Veliko stvari precej površno, Makarovičevo pa sem v bistvu poglabljal. Potem sem se, nekega lepega dne, spomnil, da bi ji lahko pisal. S tem, kako biti oboževalec, nisem imel nobenih izkušenj; ne prej ne kasneje nisem pisal nobeni znani osebnosti. Njej pa sem, na naslov Korpe 4, Blagovica. O mačkah, človeški naravi in teh stvareh. Odgovora nisem pričakoval. Vendar pa sem ga dobil: prijazno, nepokroviteljsko pismo o tem, kako nima nobenega smisla “stiskati zobe in vse zadrževati v sebi”. S pismom sem oddivjal v dnevno sobo, pred očetom izvedel krajši indijanski bojni ples in mu zakričal, da mu nikoli in nikdar ne bom povedal, kaj je Svetlana Makarovič napisala meni. MENI! MENI! MENI! In mu potem hitro, momljajoče prebral pismo. Pa še njen rokopis je bil lep (čisto takšen, ko je na Izštevanjih). Dopisovala sva si bolj občasno; včasih mi ni odgovorila, včasih mi je kakšno razglednico poslala sama od sebe. Jaz sem ji v glavnem pošiljal – kot se mi je zdelo – izjemno zanimive impresije o življenju. Ko sem leto dni kasneje opazil razpis za Mladi za napredek Celja, se mi je posvetilo, da bi morda lahko napisal kaj daljšega – očitno “raziskovalnega”, celo “kritičnega” – o Sosed gori, ki sem jo znal že skoraj na pamet. Makarovičevo sem vprašal, če bi imela kaj proti; kdo pa pri šestnajstih ne izumi literarne kritike? In kako bi lahko pomagala, se je pozanimala v naslednjem pismu? Veste, vaše pesmi morda že znam, vendar pa nisem ravno prepričan, če jih prav razumem, sem poskušal pojasniti svojo stisko. Čez nekaj dni je prišlo šest drobno popisanih strani o motiviki pesmi (tematiko sem nekako že obvladal, razlika med njima pa se mi je zdela še manjša kot kdaj kasneje) in prijazen napotek: “Vse ostalo pa prepuščam vam.” (Da, vikala me je. In še vedno se vikava.) Potem sem dva tedna mrzlično pretipkaval pesmi in o njih še bolj mrzlično razmišljal. In pisal, pisal. In črpal, črpal iz njenega pisma. Ne vem, kako dolga je bila raziskovalna naloga. Res ne vem (naslednje leto je bila objavljena v celjski literani reviji Obrazi; to je moj najstarejši vpis v Cobissu). Vem pa, da sem jo dal vezati in da je imela sive platnice. In da sem potem dobil nagrado. Za razliko od republiških nagrad za mlade raziskovalce, pri kateri ste dobili samo plaketo, so imele celjske tudi denarni del. Leta 1982 je bilo to 6.500 dinarjev, kar je bila zame fantastično velika vsota… in ravno toliko, kolikor je stal InterRail. Z očetom sva namreč imela dogovor: če si sam prislužim denar za vozovnico, mi bo on dal denar za na pot. Ha! Pa sem šel. Makarovičeva mi je torej pomagala na mojo prvo pot po Evropi. Naslednje leto sva se tudi prvič osebno srečala, na njenih Nočnih šansonih. Vmes sem mrzlično pisal pesmi. Nekaj so mi jih objavili v Mladih potih in sem ji jih takoj poslal, vendar pa jih ni komentirala; verjetno zato, ker je bil njen vpliv zelo opazen. (Opazil ga je tudi Tomaž Šalamun. Ko sem že nehal pisati beletristiko, mi je ob neki priložnosti dejal: “Si veliko bral Svetlano, a ne? Seveda so bile tvoje pesmi drugačne… ampak malo se je vseeno poznalo… Kljub temu pa so bile močne.” Tomaž pogosto reče, da je kaj “močno”.) Skratka: raziskovalna naloga, nagrada, (malo epigonske, no, sopotniške) pesmi. Vse to… in potem še tista okrogla miza v Teleksu, na kateri je dejala, da ima “vsak pravico do seksualnega odnosa s komer koli, pa četudi s stensko uro”. Hura, sem si mislil! Ja, leto 1982 je bilo v resnici čarobno. Ko sem ji – dolga leta kasneje – o vsem tem pripovedoval, me je pozorno poslušala in potem s komaj opaznim, vendar neskončno pomenljivim nasmeškom vprašala: “Čarobno?”

  • Share/Bookmark

Trije večeri v Camdenu

6.05.2009 ob 01:42

Dva dobra druga albuma – oba sta izšla v ponedeljek – ne bosta prinesla pomladi, vendar pa je mogoče vseeno res, da poročila o smrti britanskega indieja hudo pretiravajo; prvi so presenetili – celo šokirali – po novem atraktivni The Horrors s Primary Colours, drugi, The Maccabees pa so v bistvu samo malo vlekli stvari, vsaj v primerjavi s kakšnimi bolj ekspeditivnimi bendi: njihov Wall Of Arms je čudovit izdelek, z inventivno, izrazito, večplastno glasbo ter zanimivo čustvenimi, izpovednimi besedili (ter toliko nalezljivimi pripevi, da bi jih lahko izvažali). Z glasom Orlanda Weeksa pa sem itak zasvojen.

Njihov sinočnji koncert v Eletric Ballroom je bil… no… električen in intenziven, z zelo zanimivo dinamiko: za pesmi z njihovega prvega albuma Paint It In se je zdelo, da so ponarodele, saj s(m)o jim pritegnili vsi, nove – z izjemo prve in zadnje – pa so bile pospremljene z vljudnim aplavzom, kot da bi jih občinstvo šele osvajalo. In verjetno jih je. Najprej so odigrali No Kind Words (zanimivo, ravno tako, kot na njihovem prvem koncertu, na katerem sem bil, pred poldrugim letom; pesem je bila takrat nova), potem pa so se kot naštepane vrstile njihove največje uspešnice – Toothpaste Kisses, Lego, Latchmere, Precious Time, Colour It In ter, jasno, First Love – ki so jih odigrali z rutinirano eleganco in pošteno. Z novega albuma so odigrali Young Lions, naslovno Wall Of Arms (Nad menoj ni nobenega boga / pod menoj nobenega hudiča / nobenih vic, nobenih nebeških vrat / črvi me čakajo / samo sam sebi lahko odpustim in / zaupam, zaupam, / zaupam, zaupam/ ljudem, ki me prenašajo), Can You Give It ter elegijo Love You BetterPotem se naučiva, kako je boljše ljubiti / da se besede, ki jih pustiš na blazini, lepše berejo / Vedno cenene voščilnice – s katero so končali koncert. V bistvu bodo nekoč bodo vsi indie bendi tako dobri/prizadevni kot so Maccabees. In če o njih ne bi že pisal, bi seveda bili Moja nova najljubša skupina™. (Samo mimogrede: predskupina so bili novi – no, precej novi – folk revivalisti Mumford & Sons, ki bodo, po mojem, tako velikanski, da bodo zasenčili nocojšnjo glavno atrakcijo. Ne popolnoma zasluženo, zelo veliko pa so dolžni tudi Fleet Foxes.)

Po koncertu mi je zelo zvenelo v ušesih. V bistvu je vedno hujše in si bom res moral priskrbeti zamaške oziroma čepe. Vsekakor pa ni bilo tako hudo kot v soboto, ko sem se zbudil z najhujšim (akutnim) tinitusom vseh časov. Razlog je bil koncert Aleca Empirea in Nic Endo v Underworldu. Z Empireom (in Endojevo) sem rahlo obseden od 29. novembra 1999, ko je bila njuna skupina Atari Teenage Riot  predskupina Nine Inch Nails v Brixton Academy; čisto mogoče je, da sem obseden zato, ker mi še vedno ni jasno, ali je bilo tiste pol ure hrupa genialno ali ne. Morda je bilo oboje. Ah, te skrivnosti naših življenj. Sicer pa je bil predvečer Empireovega 37. rojstnega dne ter deseta obletnica prvomajskega koncerta v Berlinu, po katerem so bili člani ATR aretirani zaradi “spodbujanja nasilja”, ker so se obiskovalci spopadli s policijo.

Koncert je bilo, v bistvu, Alec Empire in njegovo “izbrano delo”, tako iz časov ATR kot solo kariere – vključno s kosom lanskega The Golden Foretaste Of Heaven in dvema pesmima z Intelligence And Sacrifice – in njegovega novega minija Shivers, s katerim naj bi se poslovil od digitalnega hardcora, ki ga je itak izumil, ustanovil novo založbo ter začel dograjevati “zvok novega Berlina”, kot mu pravi. Na Shivers je tudi res super (in super agresivna) Baby Skulls. Del “zvoka novega Berlina” je bil tudi njegov (sicer nenapovedan) posebni gost, namreč Patrick Wolf. (Okej, to sem malo pričakoval. No, upal sem, ker se zadnjič, na Wolfovem koncertu v Heavenu, to nekako ni zgodilo.) Njuna skupna Vulture – glasba: Empire – je bila intezivna in dobra, tako kot Empireovi komentarji med pesmimi (podobno zanimivi kot na njegovem blogu); med drugim je povedal tudi to, da “prihodnost angleške glasbe vsekakor ne bodo cmeravi indie bandi, ki prepevajo o tem, kako jih je punca zapustila – saj ne morejo biti presenečeni! – ampak Patrick Wolf in Big Pink”. Torej umetniki, s katerimi sodeluje. Kar je dobro vedeti.

Dan prej, v četrtek, smo s Centri in Dinotom šli v Koko: mene je najbolj zanimala Little Boots, Centri pa je navijala za didžejevski duo The Count & Sinden; ker se je vse skupaj začelo ob devetih, Little Boots pa je nastopila malo pred polnočjo, sem ta didžeja nekako zamudil. Little Boots je bila sicer bolj polnilo med cvetoberjem plesne muzike in je, vsaj po mojem, malo izvisela, še posebej zato, ker se je dvorana tresla od plesanja, velikanska disko krogla se je vrtela in vrtela… jaz pa sem se itak zabaval po svoje. (Poleg tega pa Little Boots ni izvedla svoje fantastične, hiper-avtentične verzije Love Kills, kar je bilo zelo narobe iz zelo številnih razlogov.)

Ti beli špičaki so me tako hipnotizirali, da sploh nisem opazil, da so prišli v spremstvu še bolj impresivnih, zelo ponošenih, skoraj razpadlih rjavih chelsea gležnarjev. In ko sem to opazil, sem moral ta očarljivi par (če ni bil par, bi moral biti… par!) seveda takoj slikati. In zdivjal po tistih par stopnicah in ga hitro poslikal. In tole, dragi bralec, je moja najljubša fotografija letošnjega leta.

Skoraj popolno, non?

  • Share/Bookmark