Moja nova najljubša skupina™

29.04.2009 ob 11:46

Tole, sem si predstavljal, bo zapis-reka (note-fleuve?); bo tekel in tekel, na koncu pa bom odkril Mojo novo najljubšo skupino™. Kaj pa solo umetniki, sem se takoj vprašal? Kaj pa morda skupine, ki sicer niso nove, ampak so iz različnih razlogov ponovno postale “najljubše”, s tistim ™ ali brez? Mogoče, sem si rekel, pa vseeno ne bo zapis-reka, ampak nekaj vtisov s koncertov bendov, ki jih doslej še nisem videl/slišal v živo. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. Dan: prejšnji četrtek. Kraj: ICA. Ogrevanje: kvartet The xx, iz severozahodnega Londona, s svojim minimalističnim indie popom ter prepletanjem ženskega in moškega vokala. Super. Skupina: The Big Pink (po prvem albumu The Band, Music From Big Pink), torej Robbie Furze in Milo Cordell. Na koncertu sta bila okrepljena z bobnarjem, klaviaturistom in elektronikom. Bila – oziroma bili – so krasni, sva se strinjala s Katjo. Po vrsti so odigrali: Too Young To Love, Frisk, Doom Generation, (mojo najljubšo) Crystal Vision, Count Backwards, Stop The World, At War With The Sun, čudovito, skoraj popolno Velvet in Dominoes.

S svojim temnim, malo morbidnim popom sta The Big Pink seveda takoj postala Moja nova najljubša skupina™. V pop glasbi pa je pet dni prava neskončnost. Tako sem se sinoči še enkrat znašel v ICA, na koncertu Micachu & The Shapes. Tokrat jih nisem smel zamuditi (prvič sem jih zamudil, ko so bili predskupina Late of the Pier v Forumu, drugič pa, ko so ogrevali za Patricka Wolfa v Heavenu). Prijatelj Richard jih je že nekaj mesecev koval v nebesa, vendar to ni bilo ravno presenetljivo, saj je njihov profesor na Guildhall School of Music & Drama. Micachu & The Shapes so 21-letna Mica Levi, ki v glavnem igra kitaro in poje (eno od njenih študentskih kompozicij je sicer izvedel London Philharmonic Orchestra), Shapes pa sta njena kompanjona Marc Pell (bobni) in Raisa Khan (klaviature in elektronika). Akademski punkerji, heh? Ne: inteligenten, hipnotičen hrup in, ko občasno priplešejo iz dekonstrukcije, dober pop. Recimo v krasnem, intenzivnem, 80-sekundnem bonbonu Lips, ali pa v Golden Phone (pod katerega je na njihovem debitantskem albumu – pravi se mu Jewellery, izšel pa je pri, no less, Rough Trade, podpisana samo Levijeva).

Po koncu smo se malo obirali v dvorani; očitno dovolj dolgo, da nam je Richard predstavil Mico. Po običajnem “super, super” sem vprašal, če jo lahko fotografiram. “Ja.” In potem sem jo slikal z mamo. Tako je moja “objektivnost” seveda takoj odletela skozi okno: le kako lahko od mene pričakujete karkoli objektivnega, če pa sem lahko – z dovoljenjem in nasmeškom “za blog v slovenščini”, kot je pojasnil Richard – fotografiral umetnico? Z njeno mamo!

Samo malo manj travmatično pa je bilo, da sem moral kar štirikrat slikati čevlje, ki so pol koncerta stali na moji levi. Bilo je bolj proti koncu in gospod je verjetno tudi sam opazil bliskavico. Ja, verjetno jo je opazil, ker se je takoj po koncu dodatka obrnil na petah in izginil.

Ja. In tako so zdaj Moja nova najljubša skupina™ Micachu in njena The Shapes.

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev na “Moja nova najljubša skupina™”

  1. alcessa pravi:

    Ježešna, to je že drugič, da si me prepričal… Pravi bonbonček so.

  2. Pris Pris pravi:

    Fino zvenijo te veliki rožnati. Se kaj šušlja o kakšnem full length albumu? :)

  3. irena irena pravi:

    uh, sem se že ustrašila, da ni nobenih čevljev … ampak torbica med nogami je pa zelo podobna tistim, ki smo jih udeleženci Blogresa dobili predlani :D

  4. bitter l. pravi:

    Kako dolg pa sploh je Michachin koncertni repertoar?
    Sicer pa ja: še več eksperimentalne glasbe, prosim.

  5. tadej tadej pravi:

    Hehe, bitter l., vem, kaj misliš: koncert je bil dolg slabo uro (vključno z dodatkom, med katerim so odigrali “nekaj novega”). Je pa vse skupaj res tricky – najdaljša pesem na albumu, Guts, je dolga 24 minut, je pa res, da je od tega 20 minut tišine, malo grime and skoraj gospel eksploziji pa sta na začetku in na koncu :) Saj se trudim, irena :) Za torbo pa ne vem, čeprav sem se spomnil, da sem nekoč napovedal, da se bom lotil tudi njih; no, iz tega ni bilo nič. Skoraj nič. Do sinoči, seveda, ko sem DVE muhi na en mah :) Se, Pris, samo da je vse skupaj zavito v tisto običajno frazo “še letos” (kot prevajam “later this year”). So pa pri 4AD, ki je moja druga najljubša založba. A s spodobi imeti najljubše založbe? Kaj pa vem. Rough Trade je pa tretja :)) Alcessa: hehe. Super. To je v redu. Hvala :)

  6. Pris Pris pravi:

    4AD, Rough Trade, oboje je pod Beggars Banquet. ;)

    Sicer pa trenutno overdoziram na novih Manicsih. Sem slišal, da je kar nekaj hypea po britanskih publikacijah.

  7. tadej tadej pravi:

    Po pravici povedano nisem nikoli prav razumel tistega starega lastniškega razmerja med BB in 4AD (vsaj za RT je očitno, da so pod BB-jevim dežnikom šele par let :). Tako da se nehaj delati norca :)) 23 Envelope, huh? Lepo, ne? Bom dal kar karte na mizo: najljubša založba je Factory (očitno za minulo delo), četrta pa Domino (za sedanje delo). Manicsi: ne toliko hype, bolj nestrpno pričakovanje. Še par tednov. Ja, fejst so :)

  8. smoger pravi:

    Not bad.

  9. Pika Blogavička pravi:

    Velvet: najboljše to pomlad. Super.

  10. jotaeater pravi:

    odličen muzika The Big Pink, sem takoj preveril, ko sem ga slišal na NME-ju! takoj je tut v moji konkurenci za novi najbljubši bend :D

  11. saša pravi:

    Na četrti sliki sta mama in hči? In katera je mama?

  12. °lUKA.V pravi:

    Micachin album je zelo zelo v redu, kar navadiš se tega hm urejenega kaosa? hehe Sem pa imel kar nekaj težav z določanjem spola in ne vem zakaj je bilo to takrat tako pomembno .. :)
    Po Velvetu tudi jaz kar mrzlično iščem informacijo, kdaj bo izšel kak album – seveda ne dovolj mrzlično, ker bi potem vedel, da je “vse skupaj zavito v tisto običajno frazo “še letos” “. Hm morda bi pa moral na tale blog pogledat at the first place :). 4AD? Super!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !