Tekst in foto: Chris

4.04.2009 ob 17:26

Zamuditi en Frankmusikov koncert je smola, zamuditi dva pa navadna malomarnost. Prvega, lani novembra, sem zamudil, ker se je pokrival z White Lies, drugega, v sredo v Dingwalls, na katerem je “uradno predstavil” svoj novi singel Better Of As 2, pa res zaradi malomarnosti: lani februarja sem namreč kupil vstopnice za Madame de Sade z Judi Dench in nekako, kot se reče, na vse skupaj pozabil in potem kupil še vstopnice za Frankmusika. Ker se mi je zdelo, da kljub “izrazito mešanih kritikah” ne smem zamuditi Dencheve, ki kot madame de Montreuil obnavlja, kaj vse je videla početi svojega zeta, markiza de Sada, s “petimi mladimi služkinjami in mladim ‘tajnikom’” v La Coste, sem se odločil za teater. Tako je obe vstopnici dobil Chris, s katerim bi itak šla na koncert. Na koncert je potem povabil brata Terryja, s katerim sta tako postala prava veterana, saj je bil to njun drugi koncert 24-letnega Vincenta Franka (kot je Frankmusiku ime v resnici). Ah, ampak tu je kleč: ko sva se dobila v torek dopoldne, sem mu poleg vstopnic v roke porinil še svoj stari, zvesti fotoaparat, in naročilo, naj malo poslika in potem še kaj malega napiše. Prijazno je naredil oboje. Samo fotografij čevljev ni. “Je dosti bolj težko, kot se zdi na prvi pogled,” mi je razložil. Halo???? Potem je nekoliko skrivnostno dodal: “Verjetno nisem bil dovolj pijan.” Ko sem ga grdo pogledal, se je začel hitro opravičevati: “Ne, saj nisem mislil tako. Veš. Saj veš, ne?” Ne, ne vem.

Chris piše: Vincent Frank je na oder pritekel oblečen v srajco s pikčastim vzorcem, kakršne sicer nosijo varuške v vrtcih. Ker je turneja Live And Lost, ki se je začela pred desetimi dnevi v Invernessu, očitno terjala svoje, se je najprej vsem zahvalil za antibiotike in tablete proti bolečinam, ki so pomagale, da “koncert nocoj sploh je”. Občinstvo, večinoma mlajše od 25 let, ga je zelo bučno pozdravilo in začelo takoj plesati na njegovo elektronsko glasbo, podkrepljeno z glasom, ki zelo spominja na Marca Almonda. Čeprav gre predvsem za vztrajni pop – najboljša primera sta pesmi Time Will Tell in When You Are Around – je glasba presenetljiva, nekaj stvari pa je bilo popolnoma nepričakovanih, recimo to, kako je sunil Golden Brown od Stranglersov ali pa “posvojil” besedilo Wanna Be Starting Something Michaela Jacksona. V bistvu bo zanimivo, kako bo ogreval za Pet Shop Boys na junijskih koncertih v Manchestru in Londonu in kako bodo njegovi bolj “domači”, morda tudi osebni zvoki predmestnega West End fanta sedeli (ali plesali) ob albumu Yes, ki ga je s Pet Shop Boys sproducirala Xenomania. Koncert je trajal slabo uro, končal pa ga je s ponovitvijo Three Little Words – tokrat Black Gardenia Mix – in to proti zahtevam svojega managerja. “Saj vem, da si mi rekel, da ne,” mu je zaklical, občinstvo pa je bilo zelo zadovoljno. Black Gardenia Mix je na njegovem prvem mini albumu, pesem pa je bila posvečena vsem (nam), ki “ste bili z menoj že takrat”. Potem je hitro zapustil oder. Izgledal je utrujeno; verjetno je bil res potreben nege tiste varuške, ki ji je sunil srajco.

Hvala, Chris. Bomo še kdaj ponovili. Samo še tri (pretežno glasbene) stvari. Prva: v torek sem bil na – vsaj doslej – najboljšem koncertu leta: to so bili Broken Records iz Edinburgha v Monto Water Rats. Fotografij ni, ker (očitno, jasno) nisem imel fotoaparata. Bili so fantastični. Njihov debitantski album bo pri 4AD izšel junija (to bo še zanimiv mesec, saj bo izšel tudi Frankmusikov), Jamie Sutherland je verjetno najboljši pevec, kar sem jih slišal/videl v zadnjem času, mračno veselje pa popolno. Druga: ker se moja kriza srednjih let samo še poglablja, grem konec avgusta, sicer samo za en dan, v soboto, v Reading, na Arctic Monkeys in Maccabees (med vsemi ostalimi). Borba za vstopnice je bila neizprosna – razprodane so bile v par urah, internet je razpadel in vse to – vendar bo zanimivo. In tretja: ker je velikončni čas za druge vrnitve in vstajenja, je tudi čas za nekaj, kar je bilo precej nepričakovano. To so The Horrors iz Southenda, ki jih je doslej marsikdo odpravljal kot nadležno darkersko konfekcijo, vsaj Sea Within A Sea, prvi singel z njihovega novega albuma (izšel bo maja), pa je čudežen. Res: čudežen. Če bo album vsaj pol toliko dober, potem bo odličen.

  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev na “Tekst in foto: Chris”

  1. Pika Blogavička pravi:

    More power to Chris, bi rekla :)) Ampak v Reading, hej! Si bomo kaj mahali? (Pika Blogavička, stara 26 let :))

  2. Chris pravi:

    yes, ‘more power to Chris’ please. nice to see my writing transformed into Slovenian. :)

  3. bitter l. pravi:

    Without any doubt Chris, your report is very powerful and we hope Tadej was not very demanding with his order :) Though from the pure curiosity: what exactly happened to shoes?

  4. °lUKA.V pravi:

    A Broken Records so tile, ki jih tako glasno ob bok pristavljajo Arcade Fire? Zakaj Bog, zakaj hehe.

  5. Chris pravi:

    I can only add that it was too dark to see anyone’s shoe wear! Well, no not really, I kept shiftily looking at people’s feet, only to get some odd looks back. Next time (if there ever is one), I shall document a parade of well dressed feet.

    Apologies to all that come to expect shoes here :)

  6. Nina pravi:

    Tadej, hvala da si omenil Broken Records!

  7. alcessa pravi:

    I swear I saw a German woman on Saturday wearing shoes similar to those on Tadej’s photos… :lol:

    Drugače pa sem še zmeraj očarana zaradi BBC-ja…

  8. jgt pravi:

    The Horrors bodo morali pod “svoje” komade podpisovat še nemške Neu!
    http://www.myspace.com/neu1

  9. daft pravi:

    Chris grdo natolcuje. Tvoje slike čevljev so vedno izostrene in niti najmanj ne kažejo na alkoholiziranost avtorja. No, morda je hotel Chris tvoje početje le (nespretno) opravičiti. ;-)

  10. tadej tadej pravi:

    Hvala, daft, my thoughts EXACTLY :)) Ja, drži, jgt, pa ne samo Neu! ampak tudi Harmonio in Faust – in vse ostale Krautrockerje, kot jim pravijo tukaj – ter dober postpunk, malo klasičnega C86 indieja ter, morda, za ščepec acida. Meni se je zdelo bolj presenetljivo, da so imeli vse to v sebi; čeprav pri tem, resnici na ljubo, nisem bil čisto samo. Ponovno: kot da 90. let prejšnjega stoletja sploh ni bilo :) Dear Alcessa, will need pictorial evidence for THAT :))) BBC pa tudi mene še vedno spravljajo v dobro voljo, ja :) Nina: sem hotel že pred časom, pa sem nekako ves čas pozabljal, po njihovem koncertu pa res ni bilo več nobenega pravega izgovora :) Chris: still thinking about your sort of apology :) Thinking. Thinking. Thinking :) And thank you, bitter l., no, I really don’t do “demanding” very well :) Lukav: ja, bogve zakaj, čeprav je res, kar so o njih zapisali v NME, namreč da je njihova glasba “čudovito idiosinkratična in jih moda sploh ne zanima” :) Pika Blogavička: si bomo mahali, ja, seveda :)

  11. Pris Pris pravi:

    Uf, The Horrors bom pa res moral spremljati. Zelo obetavno. :)

  12. silvestre pravi:

    Ej res carji tile Broken Records… komaj čakam na junij. :)

  13. Barbara pravi:

    Kako pa se je obnesla dame Judy?

  14. tadej tadej pravi:

    Super, Barbara: en teden je bila namreč odsotna, ker si je poškodovala nogo in na “moja” predstava je bila njena prva po bolniški. Ja, je malo šepala in si pomagala s palico (čisto navadno bolniško), vendar pa se ni nič poznalo. Kritike so bile v glavnem mlačne ali sitne, meni pa se je zdelo vse skupaj precej v redu, celo Mišimina persiflaža Racina in vse to. Neki kritik pa je predstavo popljuval zato, ker v njej ni bilo “nobenega moškega”. Ja. Precej neverjetno. Se splača. Pa za zamudo se opravičujem, tudi Prisu in silvestru: malo sem šel na dopust.

  15. Nekje drugje » Objave » Chris o Patti Smith pravi:

    [...] dobrim letom dni – v času Frankmusika in vsega tega – je bilo rečeno, da “bomo še kdaj ponovili”, namreč Chrisovo poročanje s [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !