Nekje drugje

Tole, sem si predstavljal, bo zapis-reka (note-fleuve?); bo tekel in tekel, na koncu pa bom odkril Mojo novo najljubšo skupino™. Kaj pa solo umetniki, sem se takoj vprašal? Kaj pa morda skupine, ki sicer niso nove, ampak so iz različnih razlogov ponovno postale “najljubše”, s tistim ™ ali brez? Mogoče, sem si rekel, pa vseeno ne bo zapis-reka, ampak nekaj vtisov s koncertov bendov, ki jih doslej še nisem videl/slišal v živo. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. Dan: prejšnji četrtek. Kraj: ICA. Ogrevanje: kvartet The xx, iz severozahodnega Londona, s svojim minimalističnim indie popom ter prepletanjem ženskega in moškega vokala. Super. Skupina: The Big Pink (po prvem albumu The Band, Music From Big Pink), torej Robbie Furze in Milo Cordell. Na koncertu sta bila okrepljena z bobnarjem, klaviaturistom in elektronikom. Bila – oziroma bili – so krasni, sva se strinjala s Katjo. Po vrsti so odigrali: Too Young To Love, Frisk, Doom Generation, (mojo najljubšo) Crystal Vision, Count Backwards, Stop The World, At War With The Sun, čudovito, skoraj popolno Velvet in Dominoes.

S svojim temnim, malo morbidnim popom sta The Big Pink seveda takoj postala Moja nova najljubša skupina™. V pop glasbi pa je pet dni prava neskončnost. Tako sem se sinoči še enkrat znašel v ICA, na koncertu Micachu & The Shapes. Tokrat jih nisem smel zamuditi (prvič sem jih zamudil, ko so bili predskupina Late of the Pier v Forumu, drugič pa, ko so ogrevali za Patricka Wolfa v Heavenu). Prijatelj Richard jih je že nekaj mesecev koval v nebesa, vendar to ni bilo ravno presenetljivo, saj je njihov profesor na Guildhall School of Music & Drama. Micachu & The Shapes so 21-letna Mica Levi, ki v glavnem igra kitaro in poje (eno od njenih študentskih kompozicij je sicer izvedel London Philharmonic Orchestra), Shapes pa sta njena kompanjona Marc Pell (bobni) in Raisa Khan (klaviature in elektronika). Akademski punkerji, heh? Ne: inteligenten, hipnotičen hrup in, ko občasno priplešejo iz dekonstrukcije, dober pop. Recimo v krasnem, intenzivnem, 80-sekundnem bonbonu Lips, ali pa v Golden Phone (pod katerega je na njihovem debitantskem albumu – pravi se mu Jewellery, izšel pa je pri, no less, Rough Trade, podpisana samo Levijeva).

Po koncu smo se malo obirali v dvorani; očitno dovolj dolgo, da nam je Richard predstavil Mico. Po običajnem “super, super” sem vprašal, če jo lahko fotografiram. “Ja.” In potem sem jo slikal z mamo. Tako je moja “objektivnost” seveda takoj odletela skozi okno: le kako lahko od mene pričakujete karkoli objektivnega, če pa sem lahko – z dovoljenjem in nasmeškom “za blog v slovenščini”, kot je pojasnil Richard – fotografiral umetnico? Z njeno mamo!

Samo malo manj travmatično pa je bilo, da sem moral kar štirikrat slikati čevlje, ki so pol koncerta stali na moji levi. Bilo je bolj proti koncu in gospod je verjetno tudi sam opazil bliskavico. Ja, verjetno jo je opazil, ker se je takoj po koncu dodatka obrnil na petah in izginil.

Ja. In tako so zdaj Moja nova najljubša skupina™ Micachu in njena The Shapes.

Muito de algo que existe, não é suficiente. Muito de tudo o que existe, não é suficiente. (Ne, ni nagradna igra; hvala, Joana.)

Kako je že rekel Wilde? Da seveda moramo citirati sami sebe – če se ne bomo sami, kdo pa nas bo? Skratka. Na Lexington Street v Sohu je butik, ki se mu pravi Behave. Majhen, koristen, simpatičen in brez spletne strani, ker trdijo, da je moda “fizična” in da moraš vsako oblačilo pomeriti. Pa še račun vam napišejo na roko. Res: simpatično. Behave je bil prvi butik v Londonu, v katerem so prodajali švedske kavbojke Cheap Monday in njihove pariške vrstnike April77 (že na prvi lokaciji, za lučaj stran na Ganton Street). Tisto soboto sem pri njih odkril – kot sem si mislil – popolne kavbojke: Cheap Monday, 36X34, model Used Wash (to o velikosti sicer ni ravno jedrska fizika: moje leviske 501 so bile sto let 32X36, zadnjih nekaj let pa so nekje na 33,5X36 – torej 34X36, če se ne sprenevedam; tudi Cheap Monday bi, resnici na ljubo, lahko bile 34X34, vendar ne v tej barvi… seveda ne v tej barvi). Osemindevetdeset odstotkov bombaža in dva elastana, za običajnih 40 funtov, kolikor pač v Britaniji stanejo ti stockholmski čudeži. Bile so kot ulite. Nosil sem jih nekaj dni, potem pa z njimi postal obseden; ne toliko s hlačami, kot z nasvetom iz neke modne revije, da ko “odkrijete par kavbojk, ki se vam popolnoma prilega, takoj kupite še en par, kajti nikoli več jih ne boste našli”. To, veste, res ne velja samo za ženske.

Iz vsega skupaj je potem nastala hecna saga v kateri nastopajo še nova podružnica Behave na Lamb Street v Spitalfieldsu, neskončno veliko parov April77, pametno ogledalo in, na koncu, še en par tistih “popolnih kavbojk”. Ki sem jih, ponovno, dobil v Behave na Lexington Street. (Lexington Street je sicer ena mojih najljubših ulic v Londonu, predvsem zato, ker je na njej pet restavracij – oziroma štiri restavracije plus ena slaščičarna, ki je občasno tudi restavracija – v katerih sem aboniran.) O tem sem pisal za Modno – zato je na začetku omenjen Wilde – vendar pa vsega skupaj še ni konec. Seveda ne: po svoji švedski avanturi sem se namreč vrnil k svoji stari ljubezni, A.P.C. in njihovim kavbojkam New Cure, neopranimi iz surovega denima. Ki so, kot pravi Philip, “itak najboljše kavbojke na celem svetu”. (Velikost? 35″.) Ne vem zakaj, ampak na prodaj so samo v dveh trgovinah v Londonu (ne, v Behave jih nimajo, vendar bi jih lahko imeli). Sicer pa jih nosi jih tudi Dave 1 iz Chromeo, ki je med drugim postregel z naslednjim nasvetom oziroma pravilom: “Moški si ne perejo dveh stvari: las in kavbojk.” Mislil je, vsaj po mojem, na neoprane kavbojke. Po mojem. In zaradi tega, ker mi kavbojk zato še vedno ni treba prati (ah, še daleč je september, še daleč je morje), sem kar malo srečen. Lasje pa tudi pridejo na vrsto.

Zamuditi en Frankmusikov koncert je smola, zamuditi dva pa navadna malomarnost. Prvega, lani novembra, sem zamudil, ker se je pokrival z White Lies, drugega, v sredo v Dingwalls, na katerem je “uradno predstavil” svoj novi singel Better Of As 2, pa res zaradi malomarnosti: lani februarja sem namreč kupil vstopnice za Madame de Sade z Judi Dench in nekako, kot se reče, na vse skupaj pozabil in potem kupil še vstopnice za Frankmusika. Ker se mi je zdelo, da kljub “izrazito mešanih kritikah” ne smem zamuditi Dencheve, ki kot madame de Montreuil obnavlja, kaj vse je videla početi svojega zeta, markiza de Sada, s “petimi mladimi služkinjami in mladim ‘tajnikom’” v La Coste, sem se odločil za teater. Tako je obe vstopnici dobil Chris, s katerim bi itak šla na koncert. Na koncert je potem povabil brata Terryja, s katerim sta tako postala prava veterana, saj je bil to njun drugi koncert 24-letnega Vincenta Franka (kot je Frankmusiku ime v resnici). Ah, ampak tu je kleč: ko sva se dobila v torek dopoldne, sem mu poleg vstopnic v roke porinil še svoj stari, zvesti fotoaparat, in naročilo, naj malo poslika in potem še kaj malega napiše. Prijazno je naredil oboje. Samo fotografij čevljev ni. “Je dosti bolj težko, kot se zdi na prvi pogled,” mi je razložil. Halo???? Potem je nekoliko skrivnostno dodal: “Verjetno nisem bil dovolj pijan.” Ko sem ga grdo pogledal, se je začel hitro opravičevati: “Ne, saj nisem mislil tako. Veš. Saj veš, ne?” Ne, ne vem.

Chris piše: Vincent Frank je na oder pritekel oblečen v srajco s pikčastim vzorcem, kakršne sicer nosijo varuške v vrtcih. Ker je turneja Live And Lost, ki se je začela pred desetimi dnevi v Invernessu, očitno terjala svoje, se je najprej vsem zahvalil za antibiotike in tablete proti bolečinam, ki so pomagale, da “koncert nocoj sploh je”. Občinstvo, večinoma mlajše od 25 let, ga je zelo bučno pozdravilo in začelo takoj plesati na njegovo elektronsko glasbo, podkrepljeno z glasom, ki zelo spominja na Marca Almonda. Čeprav gre predvsem za vztrajni pop – najboljša primera sta pesmi Time Will Tell in When You Are Around – je glasba presenetljiva, nekaj stvari pa je bilo popolnoma nepričakovanih, recimo to, kako je sunil Golden Brown od Stranglersov ali pa “posvojil” besedilo Wanna Be Starting Something Michaela Jacksona. V bistvu bo zanimivo, kako bo ogreval za Pet Shop Boys na junijskih koncertih v Manchestru in Londonu in kako bodo njegovi bolj “domači”, morda tudi osebni zvoki predmestnega West End fanta sedeli (ali plesali) ob albumu Yes, ki ga je s Pet Shop Boys sproducirala Xenomania. Koncert je trajal slabo uro, končal pa ga je s ponovitvijo Three Little Words – tokrat Black Gardenia Mix – in to proti zahtevam svojega managerja. “Saj vem, da si mi rekel, da ne,” mu je zaklical, občinstvo pa je bilo zelo zadovoljno. Black Gardenia Mix je na njegovem prvem mini albumu, pesem pa je bila posvečena vsem (nam), ki “ste bili z menoj že takrat”. Potem je hitro zapustil oder. Izgledal je utrujeno; verjetno je bil res potreben nege tiste varuške, ki ji je sunil srajco.

Hvala, Chris. Bomo še kdaj ponovili. Samo še tri (pretežno glasbene) stvari. Prva: v torek sem bil na – vsaj doslej – najboljšem koncertu leta: to so bili Broken Records iz Edinburgha v Monto Water Rats. Fotografij ni, ker (očitno, jasno) nisem imel fotoaparata. Bili so fantastični. Njihov debitantski album bo pri 4AD izšel junija (to bo še zanimiv mesec, saj bo izšel tudi Frankmusikov), Jamie Sutherland je verjetno najboljši pevec, kar sem jih slišal/videl v zadnjem času, mračno veselje pa popolno. Druga: ker se moja kriza srednjih let samo še poglablja, grem konec avgusta, sicer samo za en dan, v soboto, v Reading, na Arctic Monkeys in Maccabees (med vsemi ostalimi). Borba za vstopnice je bila neizprosna – razprodane so bile v par urah, internet je razpadel in vse to – vendar bo zanimivo. In tretja: ker je velikončni čas za druge vrnitve in vstajenja, je tudi čas za nekaj, kar je bilo precej nepričakovano. To so The Horrors iz Southenda, ki jih je doslej marsikdo odpravljal kot nadležno darkersko konfekcijo, vsaj Sea Within A Sea, prvi singel z njihovega novega albuma (izšel bo maja), pa je čudežen. Res: čudežen. Če bo album vsaj pol toliko dober, potem bo odličen.