Arhiv za Marec, 2009

BBC

26.03.2009 ob 16:25

Enkrat se bom že naučil. Enkrat se bodo stvari “izpolnile”. In ne bom ničesar več zamudil. Tako. Recimo Bombay Bicycle Club, kvartet iz Crouch Enda, za dober lučaj od Finsbury Parka, ki so bili “obetavni” pred dobrima dvema letoma, potem pa so malo poniknili, ker so – ja – morali končati gimnazijo. Na koncertu v Borderline so odigrali vse svoje “stare” pesmi – ko je pevec Jack Steadman pred Sixteen dejal, da je “že zelo stara, kakšni dve leti”, sem se počutil še posebej starega – ter novi singel, Always Like This, ki bo izšel aprila (pri založbi Island, no less; album je napovedan za junij). Mosh pit, ki je nastal pred odrom v tej kletni savni, je bil briljanten (in olikan: ko je nekaj fantov in deklet med surfanjem po občinstvu padlo na tla, so jim vsi pomagali na noge in potem divjali naprej; in če je kdo koga preveč butnil, so se takoj oboji opravičili), občinstvo je pritegnilo vsaki pesmi, vse skupaj pa se je končalo z The Hill, njihovim najboljšim izdelkom, in prijazno invazijo na oder. In ja, preden mi kdo kaj očita: BBC niso Sonic Youth ali/in Strokes, vendar pa je bolje, da se učiš pri najboljših kot pa povprečnih.

In česa še nisem vedel? Da so BBC hodili na isto šolo kot Cajun Dance Party, ki so zdaj sicer (ne popolnoma nepresenetljivo) čisto poniknili; ne samo to, bili so v istem letniku. In to, da ima svoj band tudi mlajši brat kitarista Jamieja MacColla, Tom, ki v Lo-Fi Culture Scene bobna. Verjetno je v tem kosu severnega Londona, v najstniškem indie trikotniku Crouch End – Golders Green – Tufnell Park, nekaj v vodi. Ne, ziher je nekaj v vodi.

  • Share/Bookmark

Saj poskušam

23.03.2009 ob 16:16

Družbena pogojenost? Očitno ne morem iz svoje nevrotične srednjeevropske kože (saj veste, tiste zanimive mešanice narcizma, pesimizma in mazohizma) in si vsake toliko naložim tako veliko kulture, da me začne od nje kar zanašati. Samo da sem bil prejšnji teden siten in mi je šlo preveč stvari na živce. Pomlad! Skratka. Nedelja: Simon Amstell, ki je v gledališču Etcetera (v pubu Oxford Arms na Camden High Street) vadil svoje nove skeče in izpovedi. Nekaj jih je bilo super, nekaj še okornih, nekaj bolj tako-tako. Ker sem, po spletu naključij, sedel v prvi vrsti, je med “sodelovanjem občinstva” tudi mene vprašal, kaj sem počel dopoldne. “Bil sem na konferenci o komunizmu,” sem mu popolnoma odkrito odvrnil. V pričakovanju njegove reakcije je zavladala popolna tišina (bilo nas je kakšnih 60). “No, temu se pa reče uživanje življenja, ali ne,” se je po par dolgih sekundah izvlekel in nadaljeval svojo prejšnjo anekdoto. Seveda smo se vsi smejali. Ponedeljek: predstavitev knjige Hackney, That Rose-Red Empire Iaina Sinclaira v Purcell Room v Queen Elizabeth Hall. Pričakoval sem, da bo samo Sinclair, vendar ne: bila je čisto prava “akademija” spominov na našo občino, na kateri so sodelovali tudi (vedno bolj pompozni) Will Self, Sheila Rowbotham ter duhoviti, čeprav malo didaktični pesnik Michael Rosen. Edino, kar je bilo res fantastično, je bil odlomek iz dokumentarca iz leta 1960, v katerem se Orson Welles (no less) pred nastopom v gledališču Hackney Empire pogovarja z lokalnimi prebivalkami. Ter to, da je Sinclair po koncu podpisoval knjige. Krasn, kot bi rekla Centri.

Zdaj sem na 57. strani; pisanje je podobno rapsodično in intenzivno kot v njegovi epohalni London – City of Disappearances, moji tretji najljubši knjigi o Londonu. Je pa manj epizodično. Mogoče zato, ker je Hackney po eni strani drugačen od drugih delov Londona, po drugi pa njegova sinteza. Mogoče. Mogoče pa je res, da si Hackney takšne knjige sploh ne zasluži. Sreda: balet. Četrek: nova Ravenhillova drama Over There; saj je bilo v redu, vendar pa Marku Ravenhillu res ni mogoče očitati subtilnosti. V petek in čez vikend sem delal.

Kultura, kultura. Ta teden so bile vse stvari kot fraktali, resno: na koncu je bilo vse enako. Oziroma samopodobno. Zato pa je bilo v redu prejšnji četrtek, na koncertu Patricka Wolfa v Heavenu. “Polovica koncerta je bila super,” je rekel Philip. No, mogoče malo več kot polovica. Priznati moram, da sem (ne tako na skrivaj) upal, da bo z Wolfom nastopil tudi Alec Empire, s katerim sta sodelovala pri Wolfovi novi plošči, vendar ga ni bilo. Vrstni red? Battle, London, Who Will, Damaris, Theseus, Wargames, Blackdown, Accident and Emergency, The Libertine, Magic Position, Adder, Vulture in Bloodbeat. Battle je bila odlična, temna otvoritev, za Vulture pa je Wolf zrežiral zanimiv video.

Mogoče pa le nisem filister. Aja: a mogoče kdo ve kaj o tem? Oziroma o njem?

  • Share/Bookmark

Dogodivščina

12.03.2009 ob 11:21

Na žrebanjih, tombolah in podobnih stvareh nimam sreče; na loteriji, recimo, vsakih nekaj mesecev zadenem nekaj malega, to pa je tudi vse. Vendar pa to ne pomeni, da vseeno ne poskušam. Skratka. Ko sem zadnjič brskal po Popjustice – česar sicer ne počnem tako mrzlično, kot sem včasih – sem odkril nagradno igro, ki so jo pripravili z založbo Parlophone: sodelujte, sodelujte pa se boste lahko udeležili predvajanja novega albuma Pet Shop Boys + V&O z Neilom Tennantom in Chrisom Lowom v ICA. Hura. Pogoj: izpolnitev obrazca ter odgovor na vprašanje, kakšno/katero vprašanje bi postavili Pet Shop Boys. Hura. Potem sem hitro natipkal vprašanje (ne, nikoli in nikdar ne bom povedal, kaj je bilo, nikoli in nikdar, resno, nikoli in nikdar), izpolnil obrazec, kliknil na “submit” in na vse skupaj pozabil. V sredo popoldne pa je v moj nabiralnik priletel emajl, ki se je začel: Ahoy. Congratulations – you’ve won… Zlomka! Krščen matiček! In vse to. Ker sem zmagal za dva, sem povabil Philipa, starega koncertnega kompanjona. Varnostni ukrepi v ICA, tem templju etablirane alternative, so bili šokantni: v garderobi smo morali pustiti vse, čisto vse elektronske naprave, pri vstopu v dvorano so nas pregledali z ročnimi detektorji kovin in tudi sicer so nas – zmagovalce! – gledali kot da bi bili kriminalci. Skratka. Potem smo sedli na sedeže in čakali. Bilo nas je kakšnih sto. Potem je iz zaodrja prišel Peter Robinson – Popjustice je, kakorkoli obrnemo, njegov organ; očitno se ni veliko ljudi spomnilo, da je v NME za Release napisal: “Še vedno sta najboljši bend 20. stoletja, vendar pa so Oasis edini, ki smejo zveneti kot podstandardni Oasis.” – nas pozdravil in razložil, da bomo najprej poslušali album, potem pa bo na vrsti pogovor s Pet Shop Boys. Iz zvočnikov je potem zadonel album. Res zadonel. S Philipom sva sproti ocenjevala vse pesmi, držala pa sva se ocenjevalnega sistema, ki se ga držijo v Popjustice (kar se je spodobilo, se nama je zdelo).

To so najine ocene pesmi. (Čisto nečitljiv rokopis je Philipov – ja, oblikovalci so pač takšni – tisti občutno čitljivejši pa moj.) Verjetno so malo bolj zanosne, kot bodo po prvem pravem poslušanju albuma. Potem je bil na vrsti aplavz, potem pa so prišli Tennant, Lowe in Robinson, ki je vodil V&O. Mojega vprašanja – hvala bogu! – niso postavili, drugače pa smo izvedeli predvsem to, da producenta albuma, Briana Higginsa iz Xenomanie, pri delu zanima samo to, ali bo pesem “uspešnica”. Aja, pa to, da bi od novih elektro umetnic najraje sodelovala z Little Boots. In pa to, da je zelo veliko stvari “generacijskih”, recimo to, da imajo “mlajše generacije drugačen odnos do zasebnosti in zato za njih Facebook ni takšen bav-bav kot je za nas”. Edine fotografije je lahko posnel Chris Lowe na svoj iPhone za njuno twittanje (v prvi vrsti se dobro vidi Janet Street-Porter,  uradna navijačica št. 1 Pet Shop Boys, midva s Philipom pa sva skoraj čisto na sredini). In ko nas je pritisnil, sem – nisem se mogel zadržati – zaklical: “Security!” In ja, zelo veliko ljudi se je zasmejalo, vključno s Tennantom, Lowom in Robinsonom. Amazing. Med odhodom iz dvorane so zavrteli še dve pesmi z Etc. (ki pa jih nisva ocenjevala, ker nama je itak zmanjkalo superlativov.) Vse skupaj je bila dogodivščina. 

  • Share/Bookmark

Spoštovani

10.03.2009 ob 00:34

“Spoštovani, sem že dolgoletna bralka Modne Jane, za katero kot vem pišete redno kolumno Brez stila. Čeprav mi je Vaš slog všeč in ste – večkrat! – tudi duhoviti, pa me moti, da nimam občutka, da o modi veste kaj veliko, čeprav jo radi vpletete v svoje članke, tako kot ste to naredili zadnjič pri kritiki Facebooka. Jasno mi je, da za Vas moda ni najbolj pomembna, in da tudi niste v striktno ‘modnem delu’ revije (ker sem seznanjena tudi z drugimi modnimi revijami, tudi inozemskimi, vem kako so podobno urejene), vendar pa se mi zdi, da ste mogoče malo cinični do nje.  Vaši prispevki bi bili bolj tehtni, če bi bili manj cinični in če bi več vedeli o modi. S spoštovanjem, Berta.” Elektronsko pismo gospe – gospodične? – Berte je pristalo v spamu, ki ga malo pregledam vsakih nekaj dni. In ker se mi je zdela njena kritika nekoliko krivična, sem ji odgovoril. “Spoštovana Berta, najlepša hvala za vaše pismo. Priznati moram, da se mi je zdelo nekoliko krivično. Res je, da nikakor nisem Hadley Freeman (rojen 1978 v New Yorku in ženskega spola? – ne, očitno ne) ali Charlie Porter, vendar pa o modi vem kar nekaj stvari. Recimo sezonske, za letošnjo PP! Vem, da Galliano, Comme des Garcons in Etro = krila za moške! Vem, da morajo biti dobra sončna očala poravnana z obrvmi ter zalisci! Vem, da Margiela = pajkice za moške! (Lejte, tudi slovenski prevod za man leggings oziroma meggings imam: moškice!!!!!) Vem tudi, da khaki v hindujščini pomeni ‘barva prahu’! Vem, da Galliano, YSL in vsi drugi = v koraku zelo globoke, nizke hlače! Vem, da so za PP od modov pobrali tako gingham srajce (to so tiste z majhnim karom) kot ozke kravate in suknjiče! Vem tudi, da bo letos poleti veliko BELIH oblek! In vem tudi to, moramo nogavice uskladiti s hlačami, če so hlače in čevlji različnih barv! Pa verjetno še kaj, recimo o zapenjanju gumbov. Lep pozdrav iz Londona. S spoštovanjem, Tadej.” Sekundo kasneje se je moj zmagoslavni odgovor vrnil s povratno pošto: I’m afraid I wasn’t able to deliver your message to the following addresses. This is a permanent error; I’ve given up. Sorry it didn’t work out. Oh, le kaj se je zgodilo, sem se vprašal. Potem pa se mi je posvetilo: vsi ti klicaji!!! Saj me je babica vendar lepo opozorila, da so klicaji v zasebni korespodenci neolikani.

  • Share/Bookmark

Ja, ja, seveda sem prebral…

5.03.2009 ob 10:39

“Ne, za konec pa res ne vem, ker…” sem zadnjič prekinil prijateljico, ki jo je zanimalo, kakšen se mi zdi razplet Barnesovega romana Arthur & George. Razlog za to je bil precej prozaičen: do konca sem imel še dobrih 50 strani, vendar pa sem se skozi njih prebijal kot skozi viskozo. To se mi dogaja vedno bolj pogosto; knjig ne morem in ne morem končati, po drugi strani pa se mi zdi neolikano, da jih ne bi prebral do konca. “Ker… ker je še vedno nisem končal.” Prijateljica me je začudeno pogledala in rekla, da jo berem že par tednov. Ja, saj bi jo moral prebrati že lani, sem se strinjal, vendar pa se ne morem rešiti tiste druge zasvojenosti: tega, da imam v prometu – ali se tako reče? – po tri ali štiri knjige naenkrat. Sicer pa sem hotel povedati samo to, da si ne upam soditi o knjigi, ki je nisem končal. “Bolj počasi mi gre. Ne, ne vem, zakaj.” Včasih takšnih zadržkov nisem imel; verjetno zato, ker sem si mnenje o knjigi – ali pa o filmu ali plošči ali koncertu – ustvaril že po nekaj minutah. To se mi je zdelo zelo ekonomično, čeprav sem včasih mnenje tudi spremenil. Prav tako moram priznati, da sem za nekaj knjig dolga leta trdil, da sem jih prebral, vendar se jih – če sem zelo pošten – v času, ko sem to govoril, nisem niti dotaknil. Zelo pogosto sem o njih vedel dovolj – v glavnem o vsebini in morda kakšnih stilskih posebnostih – da sem se lahko o njih pogovarjal kakšnih pet minut, vendar pa je to, na koncu koncev, res samo še vedno blefiranje. Vest sem si poskušal oprati tako, da sem jih – skoraj vse – kasneje tudi prebral. Nekaj jih nisem, vendar si o njih nisem upal govoriti. Ob današnjem dnevu knjige (v Britaniji in na Irskem; drugod po svetu je še vedno 23. aprila) je bila objavljena raziskava, s katero so si – verjetno – mislili, da me bodo malo potolažili: dve tretjini anketiranih je namreč “priznalo”, da so se “malo zlagali”, da so kakšno knjigo prebrali. Knjige, za katere jih je bilo nerodno, da jih niso prebrali, so običajen šopek Joycea, Prousta, Anonimneža, Obame, Hawkinga, Tolstoja, bolj presenetljivo pa je, da je na prvem mestu Orwellov 1984. Ne, zaradi tega se res ne počutim boljše. Med to prvo deseterico sem prešprical samo Hawkinga in Obamo, drugih pa zaradi določenih okoliščin res nisem. Še posebej pa ne Gospe Bovaryjeve. Bom ponovil: še posebej pa nisem prešprical Gospe Bovaryjeve. (V tistem drugem seznamu, namreč avtorjev, ki naj bi jih na Otoku v resnici brali, sem oddelal samo par stvari J. K. Rowling in Roberta Harrisa, o drugih pa ne bi znal nič niti odblefirati.) In ne, Arthurja & Georgea še vedno nisem končal.  (Fraza leta: kvantitativno sproščanje. Danes bo Bank of England za lajšanje recesije začela “tiskati denar”, kot se je reče in za kar tudi gre, pa čeprav se vsi sprenevedajo, da naj bi šlo za nekaj sicer podobnega, vendar – jasno – čisto drugega.)

  • Share/Bookmark

Kar nekaj

3.03.2009 ob 11:16

Ne vem, no. Ko sem pred (skoraj) tremi leti – rojstni dan je v četrtek – začel blogati kot Nekje drugje, sem imel lepe, čiste namene; fotografije belih špičakov so prišle kasneje, precej spontano in nepričakovano. Prva objava, kot je običajno, je bila mešanica manifesta (ali “manifesta”, če hočete) in programa dela, povod za vse skupaj pa članek v Delovi prilogi Ona, v katerem je avtor za Dover Street Market napisal, da “(se) razteza na šestih etažah v Gregorijanski hiši in vsako nadstropje je drugače opremljeno”. Resda je članek izšel pol leta prej, vendar pa mi je ostal še predobro v spominu. Kakšna lahkotna, brezbrižna nevednost, zamaskirana v “reportažo” o Londonu! Ali nekako tako. Resda sem bil jezen zaradi lenobe novinarskega kolega – koliko časa traja, da pogooglaš “georgian architecture”? – vendar pa je šlo še za nekaj drugega: če takšne klatijo o stvareh, ki jih poznam in se lahko nad njimi samo prizanesljivo/prezirljivo nasmiham, kakšne potem klatijo šele o stvareh, o katerih ne vem nič, kaj pa vem, na drugih koncih sveta, v bolj eksotičnih in ezoteričnih krajih, kot je London? Kje se, torej, končajo “dejstva” in kje se začne “fikcija”? Ali pa slab, površen prevod iz kakršnegakoli “vira”?  (Sicer pa sem imel, kot je zelo hitro ugotovila La Poulette, “aha, tipično, preveč časa”, ker nisem več hodil v službo.) Tudi druga objava je bila o nekoliko čudni novici, ki je bila objavljena na spletni strani RTV Slovenija, potem pa so me začele zanimati druge stvari. Skratka. Mogoče zato, ker sem ostal nekje drugje, pa še vedno strastno prebiram precej slovenskih spletnih strani. Ne, ne zato, da bi iskal napake. Res pa je, da najdem kar veliko novic o Britaniji. Ki jih potem tudi preberem. In izvem marsikaj. Res: marsikaj. Recimo to, da bosta na letošnjem Glastonburyju nastopili tudi “skupini Britpop in Blur” (tudi če odmislim, kako okorno je napisan prvi odstavek novice), ali pa – v neverjetno pompoznem in škodoželjnem članku – da so v “znameniti” oziroma “slavni” restavraciji Fat Duck v “okolici Londona” zaradi “zastrupitve 40 gostov” odpovedali “rezervacije za ves marec”. (Lastnik, kuharski mojster Heston Blumenthal, upa, da bodo restavracijo odprli “še ta teden”, so pred par minutami poročali na BBC-jevem četrtem radijskem programu.) V članku je tudi sicer rečeno marsikaj. Recimo to, da je “zanimivo, da zadeve niso obešali na medijske zvonove”, čeprav to sploh ni res: o zastrupitvi so poročali praktično vsi britanski mediji. Posebej značilen je četrti odstavek, ki gre takole: “Anglija premore tri lokale s tremi Michelinovimi zvezdicami: dve, Blumenthalova The Fat Duck in Waterside Inn treh francoskih bratov Roux, sta v Brayu, tretja, restavracija razvpitega Gordona Ramseyja, pa v Londonu.” Kaj je narobe v tem odstavku? Mogoče se vam ne zdi pomembno, meni pa se: niso “trije francoski bratje”, ampak sta dva, namreč Michel in Albert, ki sta najprej odprla legendarno restavracijo Le Gavroche v Londonu, malo kasneje pa Waterside Inn, štafeto oziroma štafeti pa sta prevzela njuna sinova, Albertov Michel mlajši (v Le Gavroche) in Michelov Alain (v Waterside Inn). Pa Gordon Ramsay je, ne Ramsey, “razvpiti” ali ne. In to, da se je v preiskavo o zastrupitvah “vključil tudi Scotland Yard”, sem izvedel samo na delo.si. Res nočem pretiravati ali pa se sprenevedati, ampak kako naj potem verjamem kaj drugega na tej spletni strani – oziroma teh spletnih straneh? Ne, veste, sploh ne gre za to, da sem brez greha in tudi kamenja ne mečem; res pa je, da kritiko znam sprejeti in napake popravim. Ter se za njih tudi opravičim.

Pripis 6. marca Ne, res jih nimam na piki, ampak kot da bi se zajebavali: novico o koncertih Michaela Jacksona v O2 na delo.si sem nehal brati sredi prvega odstavka, ker me je začelo preveč zanimati, v kakšnem “londonskem podzemlju [so se] začeli pojavljati plakati” za Jacksonovo “vrnitev”. Po dobrih dvajsetih sekundah googlanja (ali je že guglanje?) se je izkazalo, da je šlo za podzemno železnico in ne “podzemlje”. No, pa je bilo vznemirjenja konec.

  • Share/Bookmark