Nekje drugje

Seveda. Vedno pozabim, s kakšno brezbrižno lahkotnostjo Američani uporabljajo besedo dude. Jason in Ricky, ki sta prišla na Fashion Week, sta – recimo – z njo nadomestila ločila, v glavnem vejice, in medmete. Na sinočnjem koncertu v Cargu se je k njej s podobno ležernostjo zatekel tudi Ben Grubin, pevec skupine Hockey – v nekem članku je bilo rečeno, da so “veganski motoristi iz Portlanda”; super, bend za Leeja in Jotaeaterja, sem si mislil – s katero sem malo obseden zadnji mesec dni. Oziroma: malo sem obseden z njihovo pesmijo Too Fake. V živo so bili super. Grubinovo petje spominja na malo bolj sofisticiranega Juliana Casablancasa, njegovo navdušeno plesanje pa na Jayja Kayja, saj veste, tisto nekoliko robotizirano signaliziranje, kaj pomenijo določeni verzi in energetično metanje mikrofona iz ene roke v drugo in nazaj. Hitro so odropotali svojih osem pesmi, vključno s šestimi, ki so na MySpace, najbolj dodelani pa sta, kot se mi zdi, Too Fake in Song Away. (Cargo je glih dovolj majhen, da bendi še sami postavljajo in pospravljajo svojo opremo. Kar je zanimivo.)

Ne, ničesar ne bom napovedoval. Hockey – njihov prvi album bo izšel junija – so bili predskupina Bostončanom Passion Pit. “Hockey in Passion Pit skupaj na turneji je fantastično dober žur,” je zakričal Grubin med poslavljanjem z odra. To je bilo sicer malo nenavadno: Passion Pit na vstopnici sploh niso bili omenjeni, je pa res, da je njihova Sleepyhead krasna in da jo je na MySpace in Youtube slišalo/videlo par milijard ljudi. S svojim izpiljenim elektro popom so morda boljši kot Hockey, vendar pa sva bila s Chrisom bolj zadovoljna z “veganskimi motoristi”. Super, kot da 90. let minulega stoletja sploh ni bilo, sva se strinjala: od New Order direktno do Strokes. Občinstvo je bilo v glavnem sestavljeno iz moških, ki so izgledali kot odcveteli tipi iz glasbenih založb, v spremstvu spremljevalk, s katerimi so se malo zibali. Bilo je tudi veliko Američanov. (Prvi so nastopali brooklynčani Bear Hands, vendar pa sva ujela samo dve njihovi pesmi.)

(Laufam na eno modno revijo, na kateri bodo tudi “Kanye + 3″; to je en dolg, podaljšani ameriški vikend.)

Alex: So Hard, Being Boring, Rent, Liberation (“Neopravičljivo, vem, ampak to pesem sem prav razumel šele potem, ko sem se zaljubil.”), Don Juan; Andrew: West End Girls, Left To My Own Devices, It’s A Sin, Always On My Mind, Rent; Chris B.: Heart, Love comes Quickly, Being Boring, So Hard, West End Girls (“Ali bi Hallo Spaceboy tudi veljala? Če ja, potem bi jo dal namesto So Hard. In Heart ne samo zaradi videa, častna beseda, čeprav smo že vzeli, kje so ga snemali!”); Chris McC.: Being Boring (“Ker sem bil nekoliko zdolgočasen najstnik.”), Absolutely Fabulous, What Have I Done To Deserve This?, Can You Forgive Her?, Heart, In Private; Chris M.: What Have I Done To Deserve This?, Rent, King’s Cross, It’s A Sin, Love Comes Quickly (“Velikokrat se mi je zdelo,da njune pesmi bolj natančno odražajo moje misli, sanje in aspiracije kot pa pesmi drugih umetnikov.”); David: Love Comes Quickly, Always On My Mind, What Have I Done To Deserve This, Opportunities (Let’s Make Lots of Money), I Am Not Scared (“To je mojih top 5, poslal pa sem ti jih še ekstra 45.”); Eustace: Face The Truth, The End Of The World, In The Night, Love Comes Quickly – Disco Remix (Eustace je svoj občutno kompleksnejši seznam razdelil na več rubrik; te štiri pesmi so njegove Najljubše, med drugimi rubrikami pa so še Zakaj ju poslušam, Klasične, Razpoloženjske, Gej, Plesne, Ljubezenske, Ki jih ne maram… “Ne morem se odločiti za pet naj, saj so velikokrat drugačne.”); Gavin: What Have I Done To Deserve This, So Hard, The Theatre (“Spominja me na to, kako daleč sem prišel od časov brezdomstva.”), We All Feel Better In The Dark, It’s Just My Little Tribute To Caligula, Darling (“To niso nujno moje najljubše pesmi ali pesmi, ki bi me spremenile, morda niso niti pesmi, ki so mi najbližje, vendar pa je čisto vsaka po svoje zelo pomembna; ali me lahko naslednjič vprašaš za najljubših 50?”); Gerard: West End Girls, Being Boring, Suburbia, I Want A Dog, King’s Cross (“Če bi jih poslušal ponovno, bi verjetno sestavil popolnoma drugačno lestvico.”); James: Suburbia, It’s A Sin, Being Boring, I Wouldn’t Normally Do This Kind Of Thing, We All Feel Better In The Dark (“Suburbia je precej definitivno na vrhu, čeprav je It’s A Sin verjetno boljša pesem; slišal sem jo, ko sem imel kakšnih 14 ali 15 let in do takrat ni nič tako dobro povzelo grdosti kraja, kjer sem odraščal in kjer sem se počutil ujetega.”); John: It’s a Sin, So Hard, Being Boring, Heart, What Have I Done To Deserve This (“Lej, sami singli, nobenih b-strani, nič samo z albumov, nič obskurnega; mogoče se pa zato reče pop glasba?”); Lee: The Loving Kind, Opportunities (Let’s Make Lots Of Money), Always On My Mind, So Hard, Jealousy; Martyn: Rent, Always On My Mind (“Klasika, kljub temu, da je nista napisala.”), Jealousy, Was It Worth It?, Go West (“Ponovno ne njuna pesem, fantastična, vendar je še drugače pomembna: ko bova septembra s kanadskim partnerjem prvič skupaj potovala po Kanadi, se bom privezal na lokomotivo vlaka, jo na ves glas prepeval in sploh bil kot Kate Winslet v Titaniku.”); Michael: Losing My Mind, Always On My Mind, It’s A Sin, Tonight Is Forever, Go West; Philip: Love Comes Quickly (Dance Mix), Rent (Extended Version), This Must Be The Place I Waited Years To Leave (Extended), Domino Dancing, Minimal (“Lahko bi jih bilo še 100 več. In Love Etc. je tudi zelo visoko.”); Serge: I Want A Dog (Frankie Knuckles Remix), Being Boring, The Truck-driver And His Mate, You Only Tell Me You Love Me When You Are Drunk, Dreaming Of The Queen.

“Nečesa pa pri tebi res nisem nikoli razumela,” mi je zadnjič dejala zelo dobra prijateljica. “Tega, da sta ti bila Pet Shop Boys tako všeč.” Potem je nadaljevala: “Joy Division in New Order in The Smiths in Sonic Youth, ja, to sem razumela, Pet Shop Boys pa ja nista bila tako dobra.” Ja, sta bila, sem ji odgovoril. In sta dobra. BPI, združenje britanskih glasbenih založb, je Pet Shop Boys v sredo podelilo nagrado za življenjsko delo (stvari pri teh, na vse mogoče načine diskreditiranih nagradah, so se v zadnjih letih popravile). Zato sem nekaj tukajšnjim prijateljem, za katere vem, da imajo Pet Shop Boys radi, vendar niso vsi nujno Petheadi, poslal emajle z nekoliko evforičnim vprašanjem: “Katerih pet pesmi Pet Shop Boys vas je spremenilo?” Njihovi odgovori – vprašanje so vzeli resno – so zgoraj. Kakorkoli že, njun elektro POP mi je še vedno všeč. Nikoli – skoraj nikoli – nista dolgočasna in nikoli – skoraj nikoli – banalna. Verjetno je nekoliko generacijsko, vendar pa ju poslušam vse od začetka. Kljub čudenju moje zelo dobre prijateljice nisem bil sam: leta 1988 sva z Andrejem Ilcem za Mladino napisala krajši esej z naslovom PSB Dancing. Povod je bil album Introspective, spominjam pa se predvsem naslova eseja, tega, da je bil lepo in elegantno postavljen, da sem citiral Joycea in da je bilo z Andrejem super delati. Tole je Andrejevih pet: Love Comes Quickly, Nohthing Has Been Proved, Rent, I Don’t Know What You Want But I Can’t Give It Anymore, I Made My Excuses And Left. “Kot ponavadi sem izbral tisto, kar je zame poosebljenje (ali opredmetenje?) perfektnega popa, se pravi up- do downtempo zadeve, bolj plesne reči sem prihranil za kdaj drugič,” je pripisal. “Vrstni red je seveda poljubno zamenljiv, čeprav se mi zdita prvo in peto mesto posrečeno izbrana. Z Behaviour bi sicer lahko izbral karkoli, to je, preprosto, najboljša pop plata vseh časov. Zato sem jo raje pustil nedotaknjeno.” In mojih? Trenutno so to Love Comes Quickly, You Only Tell Me You Love When You’re Drunk, I Get Along, Was It Worth It?, Se a vida é – v drugačnih časih bi bila prva peterica verjetno popolnoma drugačna. Vseeno pa moram pristaviti, da se mi od vseh njunih priredb še vedno zdi najbolj imenitna Losing My Mind – razen takrat, ko je to živa verzija Where The Streets Have No Name/I Can’t Take My Eyes Off You (s turneje Fundamental) – najboljše besedilo pa je za Up Against It.

Pripis v četrtek, 19. februarja: nagrado jima je izročil Brendan Flowers, ki je v venčku uspešnic z Neilom Tennantom – pokritim z veliko melono, zgodnjo kreacijo modista Justina Smitha – pel It’s A Sin, Lady GaGa pa je bila sprejemljiva “Dusty Springfield” pri What Have I Done To Deserve This. Chris Lowe je imel na glavi zelo nenavadno lasuljo. Bilo je divje in nepozabno. In ne, v venčku ni bilo nobene moje najljubše pesmi. Pa kdaj drugič.

Vsaj mislim, da so bile sanje: ko sem pogledal proti vratom spalnice, sem na hodniku zagledal Michaela Owena in Adriana Chilesa. Super. “Daj, pohiti, Michael,” je nogometaša priganjal Chiles, po nekaterih podatkih “najbolj gledani televizijski voditelj” v Britaniji, ki naj bi ga samo lani – v vrsti različnih BBC-jevih oddaj – videla milijarda ljudi. “Saj ga bova še zbudila.” – “Saj sta me že zbudila,” sem zagodrnjal, vendar pa me očitno nista slišala. Jaz pa sem ju slišal, saj sta prišla v kuhinjo in odprla vrata v hladilnika. “Kumarice tudi vzemi. Pa šunko. In sir,” je zdaj naročal Owen; njegov glas je nekoliko deški in visok. Kumarice? Šunko? Sir? “Saj tega sploh ni v hladilniku,” sem jima zaklical. Eden od obeh, ne vem kateri, se je na glas zasmejal. “Ja, pa to tudi vzemi,” je dejal Owen. Jaz sem začel olikano kašljati, da bi ju opozoril na svojo prisotnost. Resda sem bil v postelji, vendar pa sem bil vseeno v svojem stanovanju. Poleg tega pa Chiles navija za West Bromwich Albion, Owen pa zdaj igra za Newcastle. Newcastle! Potem sem slišal korake. Chiles je pogledal v spalnico in rekel: “Vse je v redu, še vedno spi. Greva.” Ne, nisem spal. Owen je imel v rokah kozarec kumaric, kuhano šunko in velik kos sira. Iz mojega hladilnika? Samo pokimal je proti meni in ni rekel nič. Potem sem se zbudil. Kakšne sanje, sem se mislil. Prima. Potem sem se obrnil in še malo zaspal. In potem… in potem so se sanje – če so to bile sanje – nadaljevale. “Ne najdem ključavnice,” je zasikal Chiles. “Na desni strani je, na sredini!” sem se zaslišal kričati. “Oh, najlepša hvala,” se je zaslišalo, skoraj soglasno, s konca hodnika. “Seveda se opravičujeva za to, da sva vas zmotila,” se je oglasil nekoliko deški in visok glas. “Ja, res, čisto od srca se vam morava opravičiti,” je pristavil Chiles. “Res nama je žal,” je nadaljeval Owen. “Globoko, globoko, globoko se opravičujeva,” je zaklical še Chiles. Zdaj sta res zvenela kot dva bankirja, ki sta se opravičevala za “nerazumevanje kompleksnih finančnih instrumentov”, ki so jih uporabljali v njuni bankrotirani banki. Potem sem slišal, da so se vrata zaprla. Naredilo je “kljuk”. In potem sem slišal samo še prešeren smeh. Ne, ne vem, kaj vse to pomeni. Seveda so bile sanje. No, vsaj mislim, da so bile. Preveč česarkoli / ni nikoli dovolj / Preveč vsega  / ni nikoli dovolj pojeta Pet Shop Boys v prvem super singlu letošnjega leta, Love Etc. (Nadaljevanje sledi.)

Slovenija v vseh pojavnih oblikah. Tako rekoč. Že res, da se britanski mediji niso ukvarjali z obiskom predsednika slovenske vlade pri njegovem britanskem kolegu, vendar pa to nikakor ne pomeni, da Slovenije ni bilo nikjer: v petek, recimo, je bila v levem spodnjem kotu fotografije na tretji strani Guardiana. Ne sicer kot Slovenija, ampak z – vsaj po mojem – najbolj prepoznavnim in najbolj razširjenim slovenskim izdelkom v Britaniji, Palominimi papirnatimi robčki. I, le zakaj? Zato, ker so robčke v standarni oranžni embalaži namreč vključili v novi suhi vojaški dnevni obrok, SDO, britanskih oboroženih sil.

Novi SDO bo, kot pravijo, zagotavljal po 4000 kalorij na dan, v bistvu pa so ga začeli šele preizkušati; vojaki bodo z novimi paketi dobili tudi vprašalnike o tej prvi “posodobitvi dnevnega obroka po koncu hladne vojne”. V stari inačici je bila tudi tablica čokolade, ki pa “ni najboljša ideja” za služenje v delih sveta, kjer se temperatura dvigne tudi na “50 stopinj”, kot je rečeno v Guardianu. Vojska koraka z želodcem, je rekel Napoleon. Roke in pot pa si, očitno, briše s Paloma robčki. Vsaj britanska. (Ko sva s Chrisom korakala po Charing Cross Road sva videla Rufusa Wainwrighta, ki se je sicer skrival za velikimi sončimi očali, vendar pa se je zelo na glas pogovarjal po mobilnem telefonu. “Ali je…” – “Ja, je.” Zelo nespodobno bi bilo, če bi se kdorkoli zapodil za njim in ga hotel fotografirati.)

Avtobusi mestnega prometa bodo “začeli voziti, ko bodo razmere ustrezne”, na desetih progah podzemne so “zastoji”, sneženju pa se po novem reče “snow event”. Je pa res, da je tega dogodka res veliko naneslo, največ v zadnjih osemnajstih letih. OSEMNAJSTIH LETIH.

To je bilo sinoči, pred hišo. Danes pa je zima, zima bela nekaj čisto drugega pela… No, skoraj čisto drugega.