Nekje drugje

Točno opoldne! Tuš! Ansambel bi zaigral tuš. To sem mislil. Vse skupaj sem si predstavljal malo drugače: z velikimi kristalnimi lestenci, elegantno rdečo preprogo, elegantno narezanimi stebelci zelene, ki bi jih tunkali v elegantne omake – ali kako se že reče – jaz bi se stisnil v tiste Balmainove kavbojke za poldrugega tisočaka funtov… Ne. Ne. Ne. Sploh ne. Edino, kar sem si predstavljal, je bil anasambel, ki bi zaigral tuš. To se mi namreč zdi zelo imenitno že vse od Kästnerjevega Malega moža. In enkrat, že enkrat, bo ansambel tudi zame zaigral tuš. Tako sem si mislil. Zdaj pa me že nekaj dni kuha 39 stopinj in se mi, nekoliko predvidljivo, zdi, da bo itak konec sveta. Ne. Takole je bilo. Predstavljal sem si, da se bom “odprto in pregledno”, kot Obamina Bela hiša, lotil vsakega predloga, da bi objavil zapisnik seje komisije, vendar pa mi je vročina to preprečila (pa tudi komisije in zapisnika ni bilo). Vse bi bilo pojasnjeno. Tudi to, zakaj sem nekje na sredi obljubil še dve nagradi. In kako mi je všeč, da ni nihče predlagal Coldplay. In da je Always Look On the Bright Side of Life po novem tudi najbolj priljubljena “alternativna” pogrebna pesem. Vse to. Namesto tega pa je na vrsti dirka na prva tri mesta. Tretjo nagrado dobi Stric Bedanc, ki bi bi moral s Tiger Lillies sicer biti višje, vendar pa ni poskrbel za avdio in zato dobi Wall Street (film, ne ulico, čeprav bi bila ulica zdajle verjetno cenejša) . Drugo nagrado dobi Dinozaver, ki je napovedal, da bo med recesijo podpiral “domače gospodarstvo s konzumacijo krepke, zdrave, poštene in vrhunske domače muske”. Vendar pa srebrne kolajne ne dobi za ta krasn, čisto verodostojen manever, ampak za drugi odstavek komentarja, s katerim mi je povedal, kar mi gre, me postavil na svoje mesto in za nameček prisolil še več kot zasluženo zaušnico: “Vrečko, Tadej, pa kar obdrži. Pri nas dobimo gratis vrečk v vsaki trgovini, kolikor se nam jih zljubi. Ne gre nam slabo, veš.” Druga nagrada je Sadovi jeze, lušten, iskren film o depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja. Prvo nagrado dobi Jean Tonic. Razlog: ne samo natančno pojasnjena anatomija recesije in krize, ampak žanrsko raznovrstna ponudba. En takšen rog izobilja, pravzaprav. The Smiths! Steve Winwood in njegov leni saks! No ja, pa Dire Straits. Bee Gees! In ja, tudi jazz sem bil pripravljen odpustiti. Tako pač je. Čestitke. Oglasite se z naslovi. Nagrade bodo na poti v naslednjih nekaj dneh, s priporočeno pošto. Hvala tudi za vse druge predloge. Hvala. Hvala. Aja, z Zvestim bralcem pa se bom moral pogovoriti, ker se mi zdi, da se je zatekel k notranjim informacijam.

Od petka naprej bo Britanija uradno v recesiji. Saj veste, padanje BDP dve zaporedni četrtletji in to. In ker kruha očitno ne bo, je čas za igre. Ampak kakšne igre? Po par minutah se mi je posvetilo, da vsekakor nagradne. Nagradna igra! No: nagradno vprašanje! Ampak kakšno naj bo vprašanje? In potem se mi je posvetilo tudi to. S katero pesmijo bomo preživeli recesijo? Oziroma drugače: kaj bo naša recesijska himna? S katero pesmijo se bomo greli? Katera pesem nam bo dala zjutraj zajtrk na mizo? S katero bomo previharili viharje? S katero si bomo obuli čevlje? Katera bo naš mejak? To ni tako zelo preprosto: glede na to, da bo recesija trajala – no – dve leti, mora biti pesem trajna, ne čisto enodnevna ali agitatorska ali kaj podobnega. Ena od kanditatk, recimo, bi lahko bila Walking On a Dream Avstralcev Empire of the Sun, tako zaradi naslova kot (razmeroma) optimistične ljubezenske lirike. Ali pa Frank Turner in njegova Reasons Not To Be an Idiot, bolj zaradi naslova kot sicer čisto zanimivega besedila (in pa zato, ker kantavtorstvo nikoli ne bi smelo biti tako zabavno). Torej: zakaj nam bo prav z vašim predlogom lažje pri srcu! In ne pozabite na link. Aja: vse skupaj je omejeno na rock and roll in pop, ker se na drugo godbo, jazz in te stvari ne spoznam in bi komu lahko naredil krivico. Prav tako se bojim, da bi me tudi kakšna brilijantna etno ali narodnozabavna pesem pustila popolnoma hladnega, to pa tudi ne bi bilo prav. In prosim: pesmi, ki sem jih (že) polinkal na svojem blogu ne pridejo v poštev. Prava deviza bi tako bilo presenečenje. In šok tudi.

In nagrada? I, le kaj: tale fantastična – AMAZING – vrečka za na plac, ki jo je oblikoval Paul Smith (moja visi na vratih dnevne sobe, zmagovalčeva pa je – ne, ne šalim se in vse skupaj je zelo resno – v predalu delovne mize). Stoodstotni bombaž, Made in UK. Rok trajanja (igre, ne vrečke): en teden, do 27. januarja, potem pa bo svečana razglasitev zmagovalke oziroma zmagovalca. (Najboljšega zahvalnega govora ne bom nagrajeval.)

In zakaj se jim tako mudi? Tiste njihove hitre železnice pod Londonom itak ne bo še sto let (oziroma do leta 2017 ali enkrat takrat). Ampak ne: že kar med sinočnjim zadnjim koncertom v veliki dvorani Astorie so strici postavljali zidarske odre in palačo tisoč in enega koncerta (ne, nikoli nam ne sme biti nerodno citirati samih sebe) pripravljali na rušenje. Vsi – no ja, skoraj vsi – obljubljajo, da naj bi “nekje” pognala podobna srednje velika dvorana, vendar “ne prej kot v desetih letih”. Seveda ne. Konec Astorie je sicer malo kaotičen: moral bi biti 15. januarja, z gostovanjem Manumission, vendar pa je to iz različnih razlogov odpadlo, v kleti, v mali dvorani Astorie, ki se ji je v glavnem pravilo kar Astoria 2 (moj najljubši koncert: Alec Empire), pa bo konec vsega v četrtek. Na Astorio me vežejo vsi mogoči spomini – od tistega prvega koncerta, na katerem sem bil, Psychic TV 29. junija 1988, ki sta mu par dni kasneje sledila Trip in neizmerna, prva ekstazijična ljubezen, ki se je razlivala po dvorani (ter po koncu tudi v vodometu pred Centre Pointom) – in ja, pogrešal jo bom, čeprav bi jo moral že stokrat prerasti. Vse v imenu napredka, vse za hitro železnico! Kurc pa taka veselica. Pri Astorii je bilo v redu čisto vse, od imena naprej. Astoria. Astorie. Astorii. Astorio. Pri Astorii. Z Astorio. Rušenje naj bi sicer začeli že v soboto, na ruševinah Astorie pa naj bi mešali cement za novo postajo Tottenham Court Road.

Med slikanjem sem pogledal tudi na tla. Ja, ne, stvari se res spreminjajo samo zato, da ostanejo enake. Ali bolj enake. Tile beli špičaki so bili – skoraj – epifanični. In zelo primerni.

Potem sem šel na avtobus. Vendar po ovinku: par minut od Astorie, na West Central Street, je klub The End, ki ga prav tako zapirajo, čeprav ne zaradi tiste železnice.

Kljub temu, da sem v glavnem hodil samo na Trash in Durrr Erola Alkana, sem čisto pripravljen verjeti, da je (bil) tudi sicer najboljši disko na svetu. Majhen, kompakten, malo podoben K4, z najbolj nepretenciozno muziko in najbolj prijaznimi obiskovalci. Alkan se bo poslovil ta vikend, glavno slovo pa bo 24. januarja. Izguba enega priljubljenega lokala v tako kratkem času je nesreča, izguba dveh pa vsekakor nepazljivost. Potem sem zavil proti New Oxford Streetu in se skoraj zaletel v smetnjak. Ja.

Tudi zelo primerno. Zelo jaz. Sicer pa mi gresta po novem na živce dve stvari. Prva je velelnik “spomnimo”, ki se je v slovenskem tisku razpasel tako kot tisti priskutni zaimek “neki” na radiu in televiziji. Druga pa to, da se je nekomu, ki piše za Finance, zdelo pomembno pripomniti, da je “ekonomist in oboževalec kapitalizma”; s tem ni dokazal samo svoje ozkosti, tudi neolikano je.

Novo leto, novi jaz. Čeprav se je novo leto začelo tako, kot se je prejšnje končalo, z manjšim lokalnim problemom, pa bo zelo veliko stvari drugačnih, sem si mislil. Predvsem ena. In ker sem zaradi te ene stvari začetek novega leta pravzaprav zamudil, sem šele včeraj kupil vstopnico za leto 2009. Nogometaš razbil ferrarija za 200.000 funtov, vendar pa se njemu ni nič zgodilo (a ne bi bilo bolj zanimivo, če bi bilo obratno?); polovica dua Butec in Suhica je s sinovi šla na večerjo v Milanu; Butec in Suhica bosta junaka muzikala o njuni življenski zgodbi, polni “šal, pesmi in preprostih besed”; 17-letna princesa je pustila ključ v avtu, ki jih ga je kupil oče, avto pa je bil ukraden; “medijsko izpostavljena” mlajša sestra “medijsko izpostavljene” hčerke nekega glasbenika bo model za spodnje perilo; neznani leteči predmet pri Conisholmeu; na Channel 4 je resničnostna oddaja, v kateri so v hišo zaprte znane “osebnosti”; trener enega nogometna kluba je jezen na trenerja nekega drugega nogometnega kluba, ker naj bi imel “protekcijo pri sodnikih”; nekdanja soproga nekega drugega glasbenika je med predstavljanjem svoje veganske diete na ameriški televiziji predstavila tudi “novo, dosti svetlejšo pričesko”. Samo deset dni novega – pa je še vedno vse enako kot lani! Jaz pa sem se tako veselil česa novega. Vsekakor. Aha. Vegani. Še vedno si nisem opomogel od Leeja. Poznava se že kakšnih sto let in sva prijatelja, vendar pa me je zadnjič prvič v vseh teh letih obtožil: “Vi, ki…” Potem se je, kot sredi misli, ustavil. Ja, Lee, vem da “meso pomeni umor”. Problem pa je bil v tem, da se je s pogledom zapičil v moj pulover. Zunaj je bilo -3. Naredil sem se šokiranega in ga vprašal, če menda ja tudi volna ne pomeni umora. “Ja, tudi volna pomeni umor,” je rezko odgovoril. Za mleko ga niti nisem vprašal, ker sem nekako vedel, kaj bi oziroma bo dejal. Lee je edini vegan, ki ga poznam. Anthony Bourdain – končno končan in oddan – v Kitchen Confidential piše takole: “Za vsakega kuharja vrednega svojega imena so večna iritacija [tudi] vegetarijanci in njihovi hezbolajevski disidenti, vegani. Življenja brez telečje osnove, svinjske masti, klobas, drobovine, demi-glace [močne omake] ali celo plesnivih sirov po mojem ni vredno živeti.” Ne, Bourdainu res ne moremo očitati, da je zmeren pri čemerkoli, še najmanj pa pri zmernosti. Kakorkoli že, Lee se je potem, kot vedno, odkupil s svojimi teorijami o Girls Aloud in radikalnih umetnikih, ki se lahko po telesu režejo samo če se prej nabašejo s tabletami proti bolečinam. “Ups, profesionalne skrivnosti…” Zato pa se nikoli in nikdar ne more odkupiti filmska igralka, ki na svoji spletni strani/blogu, s katero/katerim sem postal zasvojen takoj, ko sem jo odkril, razlaga, kako zelo pomembna je detoksikacija. Sama, pravi, se “rada posti in čisti večkrat na leto”, potem pa da še nekaj nasvetov. Eden od njih je, da pred pol drugo popoldne ne bi smeli jesti nobene trde hrane, potem pa si lahko privoščite “solato s polivko iz korenja in ingverja”. I, le zakaj? “Prepovedano je mleko, žitarice z glutenom, meso, školjke, karkoli industrijsko pripravljenega, oreščki z visoko vsebnostjo maščobe, krompir, paradižnik, paprika in jajčevci, začimbe, sladkor in seveda alkohol in gazirane pijače.” Življenski slog vreden posnemanja in občudovanja. Že ribam korenček in ingver. Takoj zdajle. Ta hip. Grem, grem. Razstrupljanje ne more in ne sme čakati. Moje telo ni luna park! Nahraniti moram svoj notranji aspekt, kot je rečeno! Skratka. Ravno ko hotel pritisniti “objavi”, sem na radiu slišal še novico, da so v neki dekliški šoli v Londonu suspendirali 29 učenk – starih med 11 in 18 let – ki so na Facebooku žalile in sramotile eno od svojih učiteljic. Učiteljica je potrebovala psihološko pomoč. Le zakaj me pri tej novici ne preseneča nič, prav nič? Facebook, najstnice… “tempirana bomba, ki je kar izzivala, da pritisnejo na sprožilec”, kot bi rekel Bourdain. Mogoče pa so bile ravno sredi tiste detoksikacije in so pojedle preveč solate s polivko iz korenja in ingverja.