Pridite. Pridite.

14.12.2008 ob 00:56

Prvi je bil moj ameriški prijatelj John. Čeprav je bilo odpovedanih pet od sedmih koncertov in Irskem in v Britaniji, na katerih naj bi igral – “Pred pol leta smo prodali po 400 vstopnic, zdaj pa smo jih po 25.” – ni bil posebej slabe volje. “Funt gre dol tako hitro kot cipa za deset dolarjev,” se je muzal. Tega si nisem hotel preveč živo predstavljati, čeprav sem si, saj veste, “dol” pa to. In to je bilo takrat, ko je bil funt vreden še skoraj 1,20 evra. In verjetno tudi lanskega januarja, ko je bil 1,50 evra. Očitno pa ne sredi leta 2000, ko je bil funt po 1,75 evra. (Samo mimogrede: pred začetkom krize si za en funt dobil dva dolarja, zdaj pa 1,48.) Skratka: “Še!” Kaj pa zdaj, ko je pristal na 1,11 evra – oziroma je, če prištejemo še provizijo v britanskih menjalnicah, en funt vreden manj kot en evro? Ali je kot cipa za pet dolarjev? “Ja, ampak saj je skoraj vseeno, saj se je znižal tudi DDV in tako ne boš kaj prida pridobil,” sem mu poskušal razložiti; John pred vrnitvijo v domovino namreč vedni vestno izpolni vse obrazce za vračilo davkov na dodano vrednost. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa je za par dni prišla še moja stara pariška prijateljica Isabelle. “Chéri, tega ne morem več!” se je s petimi polnimi vrečkami zadihano počila – ne, ni druge besede – na zofo. “Vse… čisto vse je cenejše kot doma.” Zunaj je lilo in bilo zoprno; sobote pred božičem so v West Endu pekel. Isabelle to ni motilo. “Verjetno je čas, da si boste odpočili od svoje oholosti,” je hitro nadaljevala. “Najdražje mesto sem, najdražje mesto tja. Tralala. Nič več. Ko boš za en evro dobil en funt pa se bom itak preselila sem. In se potem vsak dan vozila v službo v Pariz. Ha.” Londončani zaradi draginje niso – no, nismo – bili ravno oholi, sem protestiral. Je pa bilo vseeno fino, ko si lahko šel kam, kjer so bile stvari bolj poceni. Recimo v Pariz. Ali pa v Ljubljano. “Zdaj pa bomo mi iz Pariza in Ljubljane začeli bolj pogosto prihajati v London. Še café au lait je cenejši pri vas. Ali pa naj rečem: pri novih nas?” In kje je to ugotovila? I, le kje, v Maison Bertaux, vendar! 1,90 evra, namesto 2,50 kolikor jih plača v tistem bistroju pod njenim stanovanjem v Parizu. Bela kava iz Maison Bertaux je ena redkih stvari, o katerih raje ne bi govoril – no, vsaj osvežilna in sveža je – vendar pa se mi je ideja, da bo London postal ena takšna diskontna nakupovalna (in tudi turistična) destinacija, zdela precej zanimiva. Kot se je izkazalo zelo hitro, nisem edini. Beverly Aspinall, direktorica Fortnum & Mason, luštne veleblagovnice na Piccadillyju, je tako pred par dnevi dejala: “Zadnji vikend je bil fenomenalen. Več kot 70 odstotkov gostov v naših restravracijah so bili [kontinentalni] Evropejci. In ko pridejo, ne naročijo samo solate, ampak predjed, glavno jed, poobedek in steklenico vina. Čudovito je.” In kdo je v restavracijah v Fortnum & Mason jedel doslej? Vsekakor pa je lepo, da bo vsaj nekdo sit. Potem smo še izvedeli, da Američani zapravijo po 20 odstotkov več kot so lani, največ, kar enkrat več, pa v Fortnum & Mason pustijo državljani Združenih arabskih emiratov. Ker se je funt v primerjavi z evrom letos pocenil za 17 odstotkov, je v Londonu zdaj skoraj 90 odstotkov modnih izdelkov cenejših kot v Parizu, Milanu in New Yorku. Pa tudi Zara, sem prebral nekje, je po novem cenejša v Britaniji kot v Španiji. (Cenejši je samo še denar v piramidi tistega Bernarda Madoffa; resda bi moral imeti kamnito srce, da se ne bi smejal.) Naslednji korak pa so seveda Čehi, Estonci in Slovenci, ki bodo sem prihajali na fantovščine in polgoli skakali v Temzo. Še nekaj. Dve stvari. Ne, to nima nobene posebne zveze z diskontnim Londonom. Včasih so nas učili, da se čestike, vošilnice in vse to pošilja v odprtih kuvertah, torej z zavihkom samo zataknjenim v kuverto. Menda zato, ker lepih želja ne smemo skrivati. Ali to še vedno velja? Letošnja zmagovalka pevskega pokaži kaj znaš – zapoj kaj znaš? – X Factor je 20-letna Alexandra Burke, njena boleče iskrena – ISKRENA!!!!! – verzija Cohenove Hallelujah pa bo letošnja božična zmagovalka na britanski pop paradi. Ja, sva z Isabelle gledala, samo da je vmes zaspala. “Zbudi me samo, če bo zmagal tisti otrok, tisto seme zla, saj veš,” mi je zabičala. “Roko bi si dala odrezati, da bi slišala njegovo Hallelujah,” se je hahljala. In ker nam je bilo oboje prihranjeno, sem jo pustil spati. Nakupovanje je pač terjalo svoje. Zunaj je še vedno deževalo in bilo zoprno hladno. Zdaj pa grem ven, malo zapravljat funte. Kaj pa naj drugega? Jih dam v nogavico? Ali pa zamenjam v evre?

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Pridite. Pridite.”

  1. Zvesti bralec pravi:

    Ja, najhujši so tisti, ki niso dovolj bogati, da bi si lahko privoščili nakupovanje na razprodajah – oziroma po novem v Londonu. Meni pa je ta blišč in beda – no, bolj beda – te zelo posebne faze kapitalizma precej všeč. Čeprav nimam nobenih prihrankov in sem skoraj reven (ja, Tadej, vem: nič ni hujšega od obubožanih snobov :)

  2. alt jr. pravi:

    amerika je preteklost, zdej je obljubljena dežela anglija. :)

  3. °lUKA.V pravi:

    Na Facebooku so že zagnali grupo, ki meni, da si No.1 ta božič zasluži Buckleyjeva verzija hehehe. http://www.facebook.com/group.php?gid=66500765224

    Tudi naročanje z Britanije bo ljubše :P.

  4. teoo teoo pravi:

    glih pravi čas sem si naročil mastercard:D

  5. Matej pravi:

    MAh, dejte rajš mal šparat za negotove čase

  6. tadej tadej pravi:

    Tsk, tsk, Zvesti, alt jr., luka.v in teoo, meni pa je bilo pri angleščini vedno najbolj všeč to, da nima besede za škodoželjnost in da so jo morali – vsaj besedo – uvoziti iz nemščine (Schadenfreude). No, tako kot za otroški vrtec, pravzaprav :))) Matej: ja, tako kaže, ja :) Z varčevanjem v nove čase. Pa še to, luka.v: saj mi je nerodno, ampak glih poslušam lestvico na Radio 1. Buckleyjeva verzija je ta teden na 30. mestu. Saj nočem biti siten, ampak meni se zdi skoraj preveč baročna. In zelo drugačna od Cohenovega izvirnika. Od vseh priredb je po mojem najsprejemljivejša – to je po mojem najboljša beseda – tista, ki jo je posnel John Cale (obstaja pa tudi teorija, da je je Buckleyjeva pravzaprav priredba Caleove, ki verjetno kar drži). Ta iz X Factorja je koloraturno petje po številkah, vse pravilno in “poustvarjalno”, ne da bi se kdorkoli poglabljal v besedilo ali ga celo razumel(a). In če kdo zamahne z roko in reče, da saj je vseeno, saj gre samo za eno tekmovanje v pop muziki, pa stvari vseeno niso tako zelo preproste: samo v Britaniji bo njen singel/downloadalo milijon ljudi. Milijon. Ali se lahko milijon ljudi moti? Ne. Kolektivna krivda, huh, in zavedenost?

  7. maja pravi:

    No, saj je fino da funt pada, ampak, kaj, ko je po mojih občutkih tudi evro vedno manj vreden. Včasih smo imeli vsaj tiste marke, za katere smo se držali, zdaj pa vse skupaj leti dol. Tko, da se ni za bati, da bomo zaradi padca funta zdaj množično na čajček leteli v Fortnum&Mason.

  8. zvezdica zaspanka pravi:

    ja, vedno znova se zgorozim, ko pogledam razmerje……… no, mogoce je pa cas, da se preselim nazaj v ljubljano:))

  9. Dajana Dajana pravi:

    A prideš nazaj? Sploh kdaj? In zakaj ne?

  10. black betty pravi:

    Dolar in funt naj kar padata, kot dežek v ljubljani. Bomo vsaj kaj imeli od tega, če nam že trošarine višajo.
    Sicer pa nekoč,ko bom velika bom uzakonila zakon, ki bo prepovedal delati priredbe določenih komadov. O, ja. To rekši odložim slušalke in slišim pristno slovensko .. na božično noč in letim na wc.
    dijo.

  11. jgt pravi:

    Ta najboljša Hallelujah je do Rufusa.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !