Nekje drugje

Gospodarstvo se je tretjem četrtletju skrčilo za 0,6 odstotka. Trije tedni, ki so spremenili svet (9. – 15. marec, 14. – 20. september, 5. – 11. oktober). Trije milijoni brezposelnih. Britanija nižje na lestvici najbogatejših držav. Bodite učinkoviti, zadovoljite stranke, zmanjšajte stroške… to je to. Najboljši nasvet je: “Bodite previdni.” Ali je sploh kje varno za vse te prestrašane investitorje? Minstrstvo za gospodarstvo Berlinu pričakuje, da se lahko največje evropsko gospodarstvo prihodnje leto skrči za 3 odstotke. Funt je padel za 1,9 odstotka ter bil ob koncu trgovanja vreden 1,022 evra. Triinštirideset odstotkov majhnih podjetij pričakuje, da bodo odpuščali, 30 odstotkov pa jih bo zaradi recesije imelo “velike probleme”. Starodavni danski model bi lahko pomagal sodobnim hipotekarnim trgom. David Blanchflower – 56, po rodu Britanec, vendar zaposlen na kolidžu Dartmouth v New Hampshireu [ter član monetarnega odbora Bank of England] – je pozorno spremljal ameriško gospodarsko razsutje in pravilno izračunal, da se bo enako zgodilo tudi v Britaniji. Ves čas je opozarjal, da se bo britanskemu gospodarstvu zgodilo “nekaj groznega”. Potrebno: strategija. Najbolj priljubljena beseda leta 2008 je Finanzkrise. Težko leto pred je nami, vendar ne izgubite upanja. Bolehne japonske banke naj bi dobile finančno pomoč v višini 110 milijard dolarjev. Zemljiška knjiga: cene hiš v enem letu padle za 12 odstotkov. Cene nepremičnin v ZDA padle za rekordnih 18 odstotkov. Poslovno življenje v letu 2009: sončna plat – proizvajalcem čokolade bo šlo dobro. Če si bomo lahko prihodnje leto privoščili počitnice, bomo torej letovali doma, v Britaniji. Banke “šokantno” nerazumevajoče do strank, ki imajo finančne težave. Ali bi morali zamrzniti minimalno plačo? Laburistična vlada je “moralno izprijena… premamil jo je denar; vlada je prepričana, da je denar odgovor na vse probleme ter je spodbujala pohlep in ljubezen do denarja, za katero Sveto pismo pravi, da je korenina vsega zla”. Vlada je lahka tarča: s pridiganjem premieru Brownu in ne svojim ovčicam so anglikanski škofje dokazali, da so moralne šleve. Dolar v glavnem višje v Evropi, zlato dol. Srečno novo leto. (Nadaljevanje sledi)

1. Koncert Grace Jones v Royal Festival Hall. Razlogov za to je veliko, od tega, da sem plesal na odru ter ji pomagal z njega (z odra – in se kot “a guy in the audience” znašel v Independentu), pa do tega, da je bil res fantastičen. 2. Koncert Leonarda Cohena v O2. 3. Koncert Last Shadow Puppets v L’Olympia v Parizu. 4. “V temi je bila roka in roka je držala nož.” Prvi stavek v najboljšem romanu leta, The Graveyard Book Neila Gaimana (Bloomsbury, London 2008) Tako božična knjiga, da je v stanovanju začelo kar snežiti. 5. MGMT: Kids (singel leta), Last Shadow Puppets: Meeting Place (pesem leta – ali pa je to njuna My Mistakes Were Made For You?), Fleet Foxes: He Doesn’t Know Why (druga – tretja? – pesem leta). 6. El orfanato, Gommora, Hunger, Criminal Justice 7. Podatki so sicer že zastareli – zdaj naj bi imeli 140 milijar…milijonov članov!!!!!!! – vendar pa to res ne spremeni stvari. 8. Hedda Gabler v režiji Thomasa Ostermeierja (gostovanje berlinskega Schaubühne am Lehniner Platz v Barbicanu) 9. Gallows v 100 Clubu, Alec Empire v Dingwalls, Foals v Astorii, Portishead v Hammersmith Apollo, Bjork (prav tako v Hammersmith Apollo), Nick Cave (tudi v Hammersmithu), Marc Almond v Wilton’s Music Hall, Bruce Springsteen na Arsenalovem stadionu, Crystal Castles v Electric Ballroom, Bon Iver v Shepherd’s Bush Empire, Fleet Foxes (takisto tam), Mystery Jets v Astorii 10. The Suspicions of Mr. Whicher Kate Summerscale (Bloomsbury, London 2008) je najboljša neleposlovna knjiga leta: izjemno dobro napisana knjiga o umoru triletnega Savilla Kent, ki je pretresel viktorijansko Britanijo (ter pa, plus ça change, časopise) 11. Intervju leta (nekje proti koncu je tudi vprašanje: “Ali bo končala recesijo?” Odgovor? “Da.” Amazing.) in članek leta. 12. Frankmusik, La Roux, Little Boots, Florence and the Machine, Dan Black 13. Late of the Pier v Heavenu in album Black Fantasy Channel, druga najboljša plošča leta. 14. “Po mojem mnenju je poezija ključna, pomembna sestavina, ki lahko deluje v vseh medijih, ne pa samo med platnicami knjige.” Simon Armitage: Gig (Viking, London 2008) 15. Verjetno najbolj tragično fotografiranje čevljev. S Chrisom sva po Mystery Jets šla še na pijačo v Trash Palace na Wardour Street. Na poti proti Piccadilly Circusu in podzemni, na Coventry Street, pa sem zagledal par čevljev, za katere se mi je zdelo, da bi jih preprosto moral poslikati. Tako ali drugače. Beli! Špičasti! Pod ozkimi hlačami!

Prva fotografija je bila posneta… no, od zadaj, potem pa so se začeli čevlji vedno hitreje premikati. Ker ena fotografija ni bila dovolj, sem prvič v življenju stekel za njimi. Torej čevlji.

Mladenič, ki jih je nosil, me je opazil. Ustavil se je in živčno vprašal: “Oprostite, kaj pa je?” – “Oprostite, samo vaše čevlje želim fotografirati,” sem mu dejal. “A bi lahko? Prosim.” Mladenič se je prešerno nasmehnil: “Aja, to pa že, to pa ni noben problem. A vas zanima, kjer sem jih kupil? Kupil sem jih v Swear na Neal Street.” V Londonu, kot je dejal, študira “modne stvari”, doma pa je iz Osake. Mene pa je bolj skrbelo, da so se mi njegovi čevlji od daleč zdeli dosti zanimivejši kot od blizu. Ne vem, za tisti pas čez nart nisem ravno prepričan, da bi moral biti tam. Kakorkoli že: to je bil moj kvantum absurdnega početja. Vesel Božič.

Prvi je bil moj ameriški prijatelj John. Čeprav je bilo odpovedanih pet od sedmih koncertov in Irskem in v Britaniji, na katerih naj bi igral – “Pred pol leta smo prodali po 400 vstopnic, zdaj pa smo jih po 25.” – ni bil posebej slabe volje. “Funt gre dol tako hitro kot cipa za deset dolarjev,” se je muzal. Tega si nisem hotel preveč živo predstavljati, čeprav sem si, saj veste, “dol” pa to. In to je bilo takrat, ko je bil funt vreden še skoraj 1,20 evra. In verjetno tudi lanskega januarja, ko je bil 1,50 evra. Očitno pa ne sredi leta 2000, ko je bil funt po 1,75 evra. (Samo mimogrede: pred začetkom krize si za en funt dobil dva dolarja, zdaj pa 1,48.) Skratka: “Še!” Kaj pa zdaj, ko je pristal na 1,11 evra – oziroma je, če prištejemo še provizijo v britanskih menjalnicah, en funt vreden manj kot en evro? Ali je kot cipa za pet dolarjev? “Ja, ampak saj je skoraj vseeno, saj se je znižal tudi DDV in tako ne boš kaj prida pridobil,” sem mu poskušal razložiti; John pred vrnitvijo v domovino namreč vedni vestno izpolni vse obrazce za vračilo davkov na dodano vrednost. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa je za par dni prišla še moja stara pariška prijateljica Isabelle. “Chéri, tega ne morem več!” se je s petimi polnimi vrečkami zadihano počila – ne, ni druge besede – na zofo. “Vse… čisto vse je cenejše kot doma.” Zunaj je lilo in bilo zoprno; sobote pred božičem so v West Endu pekel. Isabelle to ni motilo. “Verjetno je čas, da si boste odpočili od svoje oholosti,” je hitro nadaljevala. “Najdražje mesto sem, najdražje mesto tja. Tralala. Nič več. Ko boš za en evro dobil en funt pa se bom itak preselila sem. In se potem vsak dan vozila v službo v Pariz. Ha.” Londončani zaradi draginje niso – no, nismo – bili ravno oholi, sem protestiral. Je pa bilo vseeno fino, ko si lahko šel kam, kjer so bile stvari bolj poceni. Recimo v Pariz. Ali pa v Ljubljano. “Zdaj pa bomo mi iz Pariza in Ljubljane začeli bolj pogosto prihajati v London. Še café au lait je cenejši pri vas. Ali pa naj rečem: pri novih nas?” In kje je to ugotovila? I, le kje, v Maison Bertaux, vendar! 1,90 evra, namesto 2,50 kolikor jih plača v tistem bistroju pod njenim stanovanjem v Parizu. Bela kava iz Maison Bertaux je ena redkih stvari, o katerih raje ne bi govoril – no, vsaj osvežilna in sveža je – vendar pa se mi je ideja, da bo London postal ena takšna diskontna nakupovalna (in tudi turistična) destinacija, zdela precej zanimiva. Kot se je izkazalo zelo hitro, nisem edini. Beverly Aspinall, direktorica Fortnum & Mason, luštne veleblagovnice na Piccadillyju, je tako pred par dnevi dejala: “Zadnji vikend je bil fenomenalen. Več kot 70 odstotkov gostov v naših restravracijah so bili [kontinentalni] Evropejci. In ko pridejo, ne naročijo samo solate, ampak predjed, glavno jed, poobedek in steklenico vina. Čudovito je.” In kdo je v restavracijah v Fortnum & Mason jedel doslej? Vsekakor pa je lepo, da bo vsaj nekdo sit. Potem smo še izvedeli, da Američani zapravijo po 20 odstotkov več kot so lani, največ, kar enkrat več, pa v Fortnum & Mason pustijo državljani Združenih arabskih emiratov. Ker se je funt v primerjavi z evrom letos pocenil za 17 odstotkov, je v Londonu zdaj skoraj 90 odstotkov modnih izdelkov cenejših kot v Parizu, Milanu in New Yorku. Pa tudi Zara, sem prebral nekje, je po novem cenejša v Britaniji kot v Španiji. (Cenejši je samo še denar v piramidi tistega Bernarda Madoffa; resda bi moral imeti kamnito srce, da se ne bi smejal.) Naslednji korak pa so seveda Čehi, Estonci in Slovenci, ki bodo sem prihajali na fantovščine in polgoli skakali v Temzo. Še nekaj. Dve stvari. Ne, to nima nobene posebne zveze z diskontnim Londonom. Včasih so nas učili, da se čestike, vošilnice in vse to pošilja v odprtih kuvertah, torej z zavihkom samo zataknjenim v kuverto. Menda zato, ker lepih želja ne smemo skrivati. Ali to še vedno velja? Letošnja zmagovalka pevskega pokaži kaj znaš – zapoj kaj znaš? – X Factor je 20-letna Alexandra Burke, njena boleče iskrena – ISKRENA!!!!! – verzija Cohenove Hallelujah pa bo letošnja božična zmagovalka na britanski pop paradi. Ja, sva z Isabelle gledala, samo da je vmes zaspala. “Zbudi me samo, če bo zmagal tisti otrok, tisto seme zla, saj veš,” mi je zabičala. “Roko bi si dala odrezati, da bi slišala njegovo Hallelujah,” se je hahljala. In ker nam je bilo oboje prihranjeno, sem jo pustil spati. Nakupovanje je pač terjalo svoje. Zunaj je še vedno deževalo in bilo zoprno hladno. Zdaj pa grem ven, malo zapravljat funte. Kaj pa naj drugega? Jih dam v nogavico? Ali pa zamenjam v evre?

Verjetno mi je šla na živce, tako kot zelo pogosto, njegova nekoliko vzvišena nečimrnost. Seveda je zelo mogoče, da sploh ni nečimrn, vzvišeno ali ne; morda si predstavlja, da gre za slog in lahkotno kramljavost, ki poživlja srce, na obraze pa riše odobravajoči nasmešek. Tako kot je, skoraj kot P.S., pripomnil v svoji kolumni v Independentu: “Izgleda, da bom ponovno imel svojo staro službo. Kot strela z jasnega, ko tega res nisem pričakoval, bomo Blur (pod vodstvom frontmana Damona Albarna) na eno poletno noč prihodnje leto igrali v Hyde Parku. Kakor pridobljeno, tako izgubljeno. Karkoli že. Po mojem bo v redu.” Danes to niti ni posebna novica; v intervjuju za NME sta to – “svetovno ekskluzivno” – razkrila prava motorja Blura, Albarn in kitarist Graham Coxon, Alex James, ki je v Blur (bil) basist, pa je moral, seveda, pristaviti svojo porcelansko šalco (tako kot vedno, kot je bilo itak mogoče prebrati v njegovi avtobiografiji). Sploh ne vem, zakaj mi gre James na živce. Vzvišena nečimrnost? Celo to, da se je kot priseljenec na podeželje, odločil za sirarstvo, ne more biti dovolj velik razlog. Ne vem, no. Bom še razmislil. Kaj pa če so vtisi napačni? Medtem pa imamo do petka do devetih zjutraj čas za odločitev, kako nevrotično bomo kupovali vstopnice za njihov koncert 3. julija prihodnje leto. HydeParklife? “A gremo, a gremo?” No, bomo vsaj vedeli, kaj bomo počeli na začetku julija. In ja, med tistim dvobojem med Oasis in Blur – 14. avgusta 1995 so prvi izdali Roll With It, slednji pa Country House – sem podpiral Blur. Kaj pa drugega. Damon Albarn je, vsaj po mojem, genij. Po mojem bomo šli gledat njega. Ja.

Zarečeni kruh! Stara nava… ne, tako sem začel zadnjič! Vključno s preveč liberalno uporabo klicajev! Kakorkoli že, začetek decembra je začetek božično-novoletnih zabav in tako kot vsako leto doslej sem si tudi letos obljubil, da ne bom šel na (čisto) vse (zabave) in se ne bom predajal nobenim čutnim senzacijam. Nobenim.  Še posebej pa ne alkoholu. (Razmere so obupne, vendar ne resne, so rekli Habsburžani.) Moj izgovor za to, da sem sinoči šel na zabavo pri Wolfgangu v njegovem studiu v Bethnal Greenu, je bilo sicer pet nastopajočih atrakcij, še posebej pa trio Baraclough, ki so bili na radarju že nekaj časa, vendar jih nisem še nikoli videl v živo; bili so zelo v redu in zelo učinkoviti.

(V bistvu so bile samo štiri, ne pa pet atrakcij: prva so bila dekleta, ki so se polila z barvami in izražala s telesi, druga zelo glasen pesnik, tretja didžej, četrti pa Baraclough.)

Takile oranžno-rdeči niso zelo pogosti.

“Moje čevlje? A si prepričan, da samo moje čevlje?” me je vprašal gospod zgodnjih srednjih let, ko sem ga vprašal, ali jih lahko fotografiram. “Ja,” sem prikimal, čeprav sem pomislil, da bi se spodobilo, da bi iz vljudnosti slikal tudi njegov preostanek. Vendar nisem. Sem se mu pa zahvalil. “Je že v redu,” me je odpravil z levico, z desnico pa mrzlično pritiskal na tipke na mobilcu. V bistvu skoraj nikoli ne vprašam, če lahko fotografiram, ker mi je nerodno. Tudi za tole zadnjo nisem. Sem pa kasneje, v pubu, v katerega smo se zatekli po koncu zabave, izvedel, da je njihov lastnik Carlos, Portugalec.

Vprašanje iz bontona: kaj se na božično-novoletnih zabavah naredi z bivšimi? (Ne glede na spol ali druge okoliščine. In ne, moram hitro dodati, ne gre zame. Kje pa.)