Zarečeni kruh

28.11.2008 ob 11:06

Zarečeni kruh! Stara navada! Seveda. Potem, ko sem se na desetih tipkanih nekako poslovil od indie glasbe, sem hitro šel še na dva koncerta. Verjetno zato, ker sem še vedno v formi. In tudi zato, ker sem vstopnice kupil že pred par meseci, še preden se mi je posvetilo, da je mogoče res čas za slovo. Prvi je bil v sredo. White Lies iz Shepherd’s Busha so že nekaj mesecev počasi perkolirali proti Koku, tako s par televizijskimi nastopi kot z nalezljivim, prijaznim singlom Death (in obveznim remiksom Crystal Castles) ter odkljukanimi opombami (čeprav člani trdijo, da niso nikoli poslušali Echo & The Bunnymen, Teardrop Explodes, Talk Talk in Tears For Fears). Eni takšni Boy Division, v bistvu. Ali pa Interpol Youth. Ali pa, kot je bilo rečeno nekje, “dobro izurjen perfekcionizem”. Če odštejem tistih par pesmi na MySpace in dve verziji Death z iTunes, jih v bistvu nisem poznal. In če benda ne poznam, potem grem na koncert malo prej, da vidim še kakšno predskupino. Ne vem, a sem edini, ki se mu to zdi logično?

Skratka. Druga predskupina White Lies je bil kvintet S.C.U.M., o katerih sem vedel še manj kot o glavnem bendu. In če v živo ne bi bili malo bolj pop verzija Throbbing Gristle križanih z Joy Division, bi pri tem tudi ostalo in ne bi vedel niti to, da so najstniki. Najstniki. Bili so dobri: pevec Thomas Cohen (oziroma Vain) malo spominja na Patricka Wolfa preden se je naučil plesati, klaviaturist Samuel Kilcoyne in mašinist Bradley Baker sta res prima, ritem sekcija – bobnarka in basist – pa tudi ni slaba.

Vse skupaj je bilo zelo elegantno in androgino – “Biti moški pomeni biti pomankljiv, čustveno omejen; moškost je bolezen pomanjkljivosti in moški so čustveni invalidi,” na svoji MySpace strani citirajo Valerio “Ustrelila sem Andyja Warhola” Solanas – in zelo pretenciozno, vključno s popolnim ignoriranjem občinstva in vsemi temi stvarmi. Besedila so bila popolnoma nerazumljiva, Thomas Vain je na koncu splezal na zvočnike, dekle in fantje pa so z odra odšli ne da bi sploh pogledali v dvorano.

(Fotografiral sem tudi ene bele čevlje, ker se mi je zdelo, da bi se spodobilo, vendar pa sem jih po pomoti zbrisal.) White Lies so bili v redu. Čisto mogoče je, da bodo zelo – mislim, zelo – uspešni. So tako zloščeni, da se kar blešči; pevec Harry McVeigh poje s podobno iskrenim, nekoliko hipnotičnim in seksi tenorjem kot Julian Cope iz Teardrop Explodes; njihova glasba je res filmska. Devet pesmi in konec, brez dodatka: učinkovito in trezno.

Na poti domov, na avtobusu številka 29, sem se ponovno poglabljal v besedilo Flux Bloc Party, ki jo že nekaj časa čisto preveč poslušam; očitno še vedno nisem čisto prebolel svoje letošnje absurdne ljubezenske afere. Upala sva na malo romance / vendar našla samo obup / morava se pogovoriti o najinih problemih / stvari so čisto negotove. No, v fluksu. Chris mi je poslal sms, da sta z bratom Terryjem zelo uživala na koncertu Frankmusik; vstopnice sta dobila za njun trideseti rojstni dan, ker se mi je zdelo, da bi se jima lahko zdel zanimiv. “Malo me spominja na Marca Almonda, samo da je malo boljši,” se je zahvalil. V četrtek zvečer, ob tričert na dvanajst, pa je bil še drugi koncert. Kraj: Heaven, verjetno najbolj znani gej disko v Evropi. Bend: Late of the Pier, po mojem najboljši novi – ne, ne mladi, ampak novi – ansambel v Britaniji. (Ko gre za stvari, ki jih organizira klubski koncern Bugged Out! mi je v bistvu vseeno; vse, kar naredijo, je prav.) Ko sva s Philipom ob pol polnoči prišla v Heaven – klub je še vedno natanko takšen, kot je bil leta 1996, ko sem bil tam nazadnje – je bilo vse skupaj kot indie božič. Tako fantje kot dekleta so bili suhljati in sloki. “In kdo izgleda, kot da ni v bandu,” sem ga vprašal. “Midva?” se je, precej nepotrebno, vprašal. Verjetno bolj retorično. Vzdušje je bilo nezapleteno in prijetno. Poleg tega pa mi je bilo všeč, da so fantje plesali še slabše kot dekleta, vendar oboji zelo prizadevno. Erol Alkan, fantastični didžej in producent (tudi LOTP) je počasi zaključeval svoj set – neverjetno, s kakšnim zanimanjem s(m)o ga gledali vsi, ki s(m)o bili na plesišču – potem, malo pred polnočjo, pa je bil čas za glavno atrakcijo večera. Oziroma noči. “Ali ne bi morali biti že v postelji?” Zelo dobro vprašanje, Philip.

LOTP so v živo prav tako odlični kot na svojem debitantskem albumu, Fantasy Black Channel, ki so ga odigrali skoraj v celoti. In tudi zvenijo skoraj popolnoma enako, kar je zelo impresivno. Alkan je v nekem intervjuju dejal, da poskušajo LOTP v vsako pesem “zmašiti vsaj štirideset let glasbene zgodovine”. To je zelo res, poleg tega pa so neverjetno inventivni in nikoli – nikoli! – dolgočasni. Aja, pa zelo zamaknjeno igrajo, tudi ko jih zanese v skoraj težkometalne pasaže (v Castle Donington, od koder so LOTP, je bil dolga leta festival Monsters of Rock in verjetno je ostalo kaj v vodi).

(Koncert je bil kraljestvo tenisk, tenisk in tenisk.) Na te enkratne pol ure v Heavenu je padla samo ena senca. Alkanov zadnji komad je bil zanimiv remiks I Feel Love. Že po nekaj taktih je k nama pristopil kuštrav mladenič in vprašal, kaj je to za ena pesem. Soglasno sva odgovorila, da je I Feel Love. “In kdo jo poje?” Donna Summer. “Saj sem jo že slišal enkrat, zelo dolgo verzijo. Pa nisem vedel, kdo je pevka. Super verzija. Jaz sem tudi didžej, v glavnem elektro in indie vrtim.” Ko mu je Philip začel razlagati, kdo je Donna Summer, je mladenič nekajkrat vljudno prikimal. Potem se je zahvalil in poslovil. “Zanimivo, kako se zmeraj predstavijo s tem, kar počnejo, ne pa kdo sploh so,” je pripomnil Philip. Mene pa je bolj zanimalo, zakaj je vprašal naju; samo zato, ker sva izgledala dovolj stara, da bi vedela, kdo je Donna Summer?

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev na “Zarečeni kruh”

  1. Zvesti bralec pravi:

    Ah, lepo pozdravljen. Long time no see :) Po mojem je Black Fantasy Channel eden od treh najboljših albumov leta.

  2. illy pravi:

    Pr nas pa atomic harmonik, domer kumer, rebeka in podobno estradno sranje……….
    ….sem avtorju kar fauš,….:(

  3. Jana pravi:

    Imamo pa tudi dobre! Npr.: MOJO HAND so odlični

  4. Matej pravi:

    Ful si dobr tole vse opisal

  5. Pris Pris pravi:

    Hm, malo sem prečekiral v zapisu omenjene bende in moram priznati, da toliko neoriginalnosti na enem kupu že dolgo nisem videl. Niti en bend me ni vsaj malo pritegnil. V S.C.U.M. je ravno toliko Throbbing Gristle, kot je punka pri Avril Lavigne, isti citat Valerie Solanas pa so na prvencu leta 1992 uporabili že Manic Street Preachers. Itak pa je za sodobni indie značilno, da se bolj omenjajo imena vzornikov, kot pa je govora o dejanski kvaliteti glasbe.

  6. Dinozaver pravi:

    Bobnarke so fajn. Ne morem pa, da ne bi pripomnil, da vsi ti bendi zvenijo tako utrujajoče strukturirano. Premalo norosti, premalo kaotičnosti, preveč logike in angleške discipline. Pri S.C.U.M. sem očitno prezrl tvojo oznako “malo bolj pop”. No, pa saj so v redu. Bobnarka sploh. :) Ta teden še vedno priporočam tttttttttttttttttttttole.

  7. °lUKA.V pravi:

    Uvod v Death pri Hollandu je tako zelo “bowiejevski”.

  8. feenc feenc pravi:

    damn! nisem sel! ampak nekako upam, da bodo LOTP v ponedeljek na Durrr nastopili kot secret guest :P c’mon santa!

  9. feenc feenc pravi:

    ups, santa has spoken: SECRET LIVE GUEST- FRANZ FERDINAND
    Playing new material from their new album out in January on Domino records. Whooo! a prideš? :)

  10. Nina pravi:

    A ne moreš bolj pogosto pisat?! Blazno pogrešam London in bele teniske in zanimive fante!

  11. Jasna pravi:

    Absurdna ljubezenska afera, praviš? Tole pa bi bilo zanimljivo.. Pri meni je enako, ( z ljubeznijo kot z besedili ). V teh verzih se lahko mnogi najdejo. Samo, da zraven besedil meni še veliko pomeni glasba. “…dovolj stara, da bi vedela kdo je Donna Sumer”, mogoče samo telesno, ne drugače. Koliko misliš, da si mentalno star? Jaz mislim nekaj čisto mali čez dvajest.

  12. tadej tadej pravi:

    Ah, Jasna, “absurdna ljubezenska afera” je bila točno to in o njej nima smisla izgubljati časa (in besed :) Joj, feenc, ne morem, ker imam druge obveznosti (oziroma drugo obveznost). Sem slišal par komadov in očitno se boste imeli fino. Kmalu kava, ki si mi jo obljubil “takoj ko pridem nazaj”? :)) Lukav: ja, precej, imaš prav. V bistvu tudi sicer niso posebej izvirni, vendar pa sta v teh časih že zloščenost in dobro igranje nekaj :) Dinozaver: super. Hvala. Bom začel poglabljati :) Pris: ja, samo da so bili v živo res skoraj popolnoma drugačni kot na tistih par komadih na MySpace. V živo, kot sem napisal. Drugače pa imaš čisto prav. Matej: hvala :) Jana: grem poslušat. Illy: saj je tu tudi estrada. In še huje – zmagovalec oziroma zmagovalka letošnjega X-Factorja bo posnel(a) Cohenovo Hallelujah! Takšnega predrznega bogoskrunstva si, kot se mi zdi, ne privoščijo niti v Sloveniji. Zvesti: ja, frjuks pa to :)) Nina: bom. Obljubim. Hvala :)

  13. maja pravi:

    Se pridružujem Ninini prošnji, …
    sicer pa na vprašanje kdo sem? tudi jaz ne znam drugač odgovort, še dobro da imam poklic in sploh kaj delam, ha, ha.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !