Nekje drugje

Prijatelj piše: Po mojem še nisem bil nikoli tako šokiran, kot sem bil v petek. Potem pa še v ponedeljek. Svojemu dekletu sem za božično darilo – malo zgodnje, ampak vseeno – hotel kupiti vstopnico za koncert Leonarda Cohena v Royal Albert Hall. Šla bi prihodnji ponedeljek, 17. novembra. Nisem hotel tistih najdražjih, za 100 funtov, pa tudi stojišča, na galeriji, za 45 funtov, ne. Tiste za lože drugega reda, torej prvi balkon, za 70 funtov, pa bi bile super. Saj sva si obljubila, da ne bova preveč zapravljala za darila, vendar pa so letos vsi govorili samo o Cohenu in verjetno je res čas, da ga vidiva. Pa nekoliko sem se naveličal gledati tiste meglene posnetke s koncertov na Youtube. Na spletni prodajalni vstopnic sem najprej pogledal, ali so vstopnice še na voljo – “So, hura!” – potem pa sem za vsak čas pogledal svoj spletni račun pri finančnem kombinatu, ki mi je izdalo mojo edino kreditno kartico. Zanimalo me je namreč, ali je tistih 200 funtov, ki sem jih nakazal s svojega transakcijskega računa, že pristalo pri njih; za nakazila še vedno traja pet delovnih dni, da so vknjižena, za dvig pa koliko… pol sekunde? Problem je bil sicer v tem, da sem na začetku tedna izgubil debetno kartico svoje banke in sem imel zelo omejen dostop do svojega računa (in tudi dvigovanje gotovine v moji ekspozituri ni najbolj zabavno). Ne, 200 funtov še ni prišlo, vendar pa me ni toliko skrbelo, saj sem imel limit 8000 funtov, doslej pa sem ga porabil malo več kot polovico. Vsak mesec sem odplačeval vsaj minimalni znesek, ta je bil okoli 90 funtov, plus še malo več, vsaj kakšnih 150 funtov. Nikoli nisem zamudil, parkarat sem odplačal tudi celotni znesek, vsekakor pa je bila ta kreditna kartica občasna finančna “blazina”. Prišla mi je kar prav, čeprav sem res precej konservativen in nikoli nisem trošil preko svojih možnosti. Potem pa sem nekoliko šokirano zagledal, da so mi limit znižali na 4200 funtov in da je moj “dostopni kredit” natančno 47 funtov. Ups. Poklical sem jih in vprašal, kaj se je zgodilo. Gospa na drugi strani se je opravičila, da mi tega ne more povedati, ampak mi to lahko pojasni njena šefica. Potem me je prevezala. Druga gospa mi je potem povedala, da nima vseh dokumentov, ampak da me lahko pokličejo v ponedeljek. “Vsake tri mesece, gospod, prečesamo vse račune in lahko, kot je tudi rečeno v pogodbi, spremenimo limite. Tako navzgor kot navzdol, gospod.” Povedal sem ji, da kupujem vstopnice in da imam problem, ker čakam še na novo debetno kartico, saj teh vstopnic ne bi kupil na kredit. “Oprostite, več vam lahko povem v ponedeljek.” Bil sem oboje: besen in potlačen. Gospa me je potem res poklicala v ponedeljek. Še enkrat mi je povedala tisto o treh mesecih in česanju računov. “Zgledna stranka ste, saj vidim. Nikoli niste zamudili s plačilom, vedno ste plačali malo več.” In ker sem bil tako zgledna stranka, ste mi primazali zaušnico in zmanjšali limit? “Ne, tega res ne morete tako razumeti. Razmere so takšne, kakršne so, in naše podjetje mora omejiti izpostavljenost.” Potem sem poskusil s sentimentalnostjo. Temu podjetju – ne, res jim ne bom delal reklame – sem bil zvest že kakšnih sto let, že odkar sem z njihovimi potovalni čeki potoval po svetu. “Saj razumem, gospod,” je skoraj sočutno dejala gospa. “Vendar pa res ne moremo nič.” Tudi to, da je bilo nakazanih tudi tistih 200 funtov, ni pomagalo. Ali bi mi limit znižali tudi v primeru, če bi vam bil dolžen… recimo… 7800 funtov? Kako je že s tistim, da če si banki dolžen par tisoč funtov te imajo oni v pesti, če pa si jim dolžen milijon, banka pleše tako kot ti hočeš?” Na to vprašanje vam res ne smem… morem odgovoriti.” Aha. Potem sva se poslovila. V naslednjih dneh sem ugotovil, da sploh nisem edini. Skoraj vsem prijateljem in znancem, s katerimi sem se pogovarjal, so podobno znižali limite tudi v bankah, ki so izdale njihove kreditne kartice, enemu prijatelju celo z 2000 funtov na 200. Razlog: ker kartice “ni uporabljal dovolj”. Ker je debetna kartica še vedno zamujala, je vstopnice potem kupilo dekle. “Za božično darilo,” se mi je nasmehnila. Me pa zanima, če bo Cohen ponovil tisto skoraj ponarodelo o tem, kako nam je hvaležen za obisk, čeprav ima marsikdo finančne težave; mogoče bi se zdaj spodobilo, da bi jo spustil. Razen če res ne ve, kako drage so vstopnice za njegove koncerte.

Objavljeno v 12.11.2008 ob 18:54 in zapisano pod Bicikliranje .