Pred štirimi leti

2.11.2008 ob 17:17

Drugega novembra 2004 je bilo v Washingtonu zelo toplo, še bolj vroče kot zadnjih nekaj dni. Na kosilo, zopet v Kramer’s, sem šel v kratkih rokavih in birkenstockih; pravzaprav ni bilo kosilo, ker se mi je bioritem itak čisto porušil: zaradi časovne razlike med Washingtonom in Londonom (ter Slovenijo) sem spal po tri ali štiri ure, potem pa se ob štirih zjutraj odmajal iz našega hotela na New Hampshire Avenue v drugega, na Pennsylvania Avenue, kjer smo imeli provizorične studije (kar se ni opazilo) in desk. Naše posebne oddaje so bile ob 12.30 po srednjeevropskem času, torej ob 6.30 po ameriškem vzhodnem času. Saj. Poročanje z ameriških predsedniških in kongresnih volitev pred štirimi leti je bilo najbolj intenzivno, vznemirljivo, naporno in fantastično zadovoljujoče delo v moji novinarski karieri. (Guglanje samega sebe res ni v redu, sem pa našel samo dva prispevka iz Washingtona: enega z naše strani in enega, ki ga je objavil tudi Dnevnik; bilo jih je dosti več.) Ko mi je urednik Brane Kastelic povedal, da bom šel v Washington, sem se moral dvakrat vščipniti. Ja, seveda je bilo veliko dela (poleg posebne oddaje še prispevki za druge oddaje, vse “zapakirano” z izjavami in vsem ostalim + internet) vendar pa je jasno tudi to, da bi bilo brez izjemne podpore – tako naše washingtonske dopisnice Nataše Briški, Braneta in ekipe v Londonu kot tonskih tehnikov, Suzanne in Terryja – vse skupaj precej drugače. Bilo je super.

Skratka. Na tisti volilni torek sem se malo potikal okoli Dupont Circla in tamkajšnjih voliščih. Vrste do bile dolge, vzdušje prijetno, v zraku pa je nekako viselo pričakovanje, da bo senator John Kerry premagal predsednika Georgea W. Busha. To verjetno ni bilo presenetljivo: predsednik je v Washingtonu dobil 21.256 glasov, senator pa 202.970, torej 89,18 odstotkov. Kaj pa drugega! Tretjega novembra je bilo popolnoma drugače. Popolnoma: ohladilo se je in začelo deževati. Že na poti iz enega hotela v drugega je lilo kot iz škafa. Ko sva z Natašo dobila najnovejše podatke o volilni udeležbi v Ohiu, sva, sicer zelo previdno, po BBC-jevsko, v naši oddaji ugibala, da bi to “lahko pomenilo zmago za sedanjega predsednika”. (Na kasnejši evalvaciji programov v Bush Houseu se je izkazalo, da sva bila takrat edina, ki sva govorila o tem – Bush je v Ohiu dobil 50,82 odstotka glasov, Kerry pa 48,70 – nekaj ur kasneje pa je Ohio postal, kot se reče, itak splošna valuta.) Vendar pa to ni bilo vse. Niti približno. Ko je ob enajstih po lokalnem času Kerry priznal poraz, se je nad Washingtonom v resnici odprlo nebo. Takšnega neurja nisem videl – ali doživel – še nikoli. Nikoli. Ja, vsekakor nisem bil edini, ki si je o tem mislil svoje. In samo mimogrede: če Obama preberemo nazaj, dobimo besedo “amabo”, ki v latinščini pomeni “ljubil bom”.

V ponedeljek, pred volitvami sva šla z Natašo na sprehod. Lejte! Kratki rokavi na začetku novembra pred štirimi leti!

  • Share/Bookmark
 

26 komentarjev na “Pred štirimi leti”

  1. irenca irenca pravi:

    Dej nehiii no!!! Yes, we can! :)

  2. Zvesti bralec pravi:

    Heh, Irenca, “mi” že lahko in bi, kaj pa Američani? Can they? Sicer pa sta si za sprehod izbrala res največjo atrakcijo Washingtona (in ameriške demokracije :)

  3. Nordstar pravi:

    Tudi v Ljubljani smo danes hodili v kratkih rokavih. Ni vse Amerika :-)

  4. irena irena pravi:

    khm. eni smo v Ljubljani še vedno hodili v jakni. Ipak je pihalo. ;)

  5. Poulette pravi:

    Birckenstocks? Really? Si v teh stirih letih morda ze upgradal na Crocse?

  6. teoo teoo pravi:

    Palin, Palin, Palin, Palin! :D

  7. mica mica pravi:

    danes sva šla s poldetom v bližnji hrib, kakšnih cca 600 m višinske razlike, sonce me je grelo v hrbet, še tisto majico, ki sem jo imela oblečeno, bi brez problema lahko slekla
    :-)
    Bilo je prekrasno vreme, zgoraj toplo, spodaj so se vlekle filmske meglice, tišina, modro nebo in brezvetrje pa so me spremljali vse do vrha.
    No, roko na srce- nazaj grede pa se je bilo treba obleči, vzpetina je pač naredila svoje
    :-)

  8. Mitko pravi:

    Dragi Tadej, sem se spomnil prvošolskih čtiv, ko so tudi ptički pomagali partizanom; ker okupator je bil res zloben, smo vedeli vsi. Gotovo bi dodal, toda vseeno: ko se je odprlo nebo, si morda opazil kakšnega goloba?

  9. tadej tadej pravi:

    Ne, Mitko, nobenega goloba nisem opazil. Je pa res, da se mi je vse skupaj zdelo malo “biblično” in zanimiv komentar – ali vsaj pripomba – na volitve. Kaj pa čem :) Nordstar: ja, ampak to je bilo v ZDA pred štirimi leti, vendar pa to ne pomeni, da Slovenija kaj zamuja; je pa segrevanje ozračja očitno res zanimiv fenomen – tam, kjer se ozračje res segreva :) Irena: hvala. Se mi je zdelo :) Mica: vzpetine vedno naredijo svoje :)) Teoo: PROSIM LEPO!!!! :))) Še Tina Fey se mi ne zdi več zabavna, ker je – verjetno – preblizu resnici :) Irenca: jep. Ja. Zvesti: ah, kakšen cinik! :) Poulette: ne. Seveda ne. Le kako! Le kako bi lahko? Nikakor ne bi. Nikoli ne bom. Ne, birkenstockov ne dam. Je pa res, tako kot še s zelo veliko stvarmi, da nosim izključno samo eno model birkenstockov, namreč črne boston. Prvi par sem kupil v Berlinu, ko sem bil star 17 let. In še vedno jih nosim – no, ne isti par, jasno. No, upam. Skratka: malo daljši odgovor, ker se že zeloooooo dolgo nisva slišala :)

  10. Zvesti bralec pravi:

    Cinik? Moi? To pa že ne :) Aja: in včasih res moramo verjeti v spremembe. Yes, we must.

  11. kinkitone kinkitone pravi:

    Tudi leta 2000 se je nebo nad Washingtonom skoraj odprlo. Priredili so fantastičen ognjemet in to za moj rojstni dan … na predvečer, sicer … no, izkazalo se je, da gre za dan borca, alkakože?

  12. Dinozaver pravi:

    Nisem te še videl z uro. Karkoli že to pomeni.

  13. Urška pravi:

    Dinozaver, tudi mene je šokirala zapestna ura. Poleg tega me je šokiralo tudi to, da je bil Tadej pred štirimi leti videti še mlajši! Kljub precejšnji nagnjenosti ljudi k temu, da so v preteklosti videti mlajši, sem bila prepričana, da pri njem to ni mogoče.

  14. Zvesti bralec pravi:

    Saj veš, Urška, portrteti na podstrešju pa to; in pri njegovih letih jih ma verjetno kar nekaj in ne samo enega :)

  15. Kobrowsky pravi:

    Jaz tudi nósim kratke. Mislim, dajihbóm vsajše dojanuarja.a

  16. tadej tadej pravi:

    Ja, poznam to, kinki: tudi moj brat je praznoval svoje življenske jubileje na dan borca in je bil še posebej navdušen leta 1976, ko so Američan imeli dvestoletnico svoje revolucije. “A niso lepe vse te zastave, ki so jih obesili zame?” je spraševal. Vsekakor so imele veliko zvezd. Jaz sem mu bil kar nevoščljiv, vendar pa ne zelo, ker nikoli ni imel pravega praznovanja, ker je bilo sredi počitnic. Tako :) Dinozaver: v glavnem je ura pomenila samo to, da sem vedel, koliko je ura. Za delo. Drugače pa itak ni bilo nikoli težko ugotoviti, koliko je. Ura, namreč. To je bil sto leta star swatch, ki ga še vedno imam, samo da baterija ne dela več in čaka na kakšne drugačne čase (vidiš: ura, ki čaka na drugačne čase! :) Oh! Urška! Hvala. Po mojem je sicer samo snemalni kot. Nič drugega :) Zvesti? To sem enkrat že prebral, v enem komentarju. To, da bi imel več kot en portret na podstrešju, je pa seveda natolcevanje :)

  17. Zvesti bralec pravi:

    Nekaj drugega: pa verjetno ja ne misliš, da bo McCain zmagal?

  18. tadej tadej pravi:

    Ne. Ampak to ne pomeni, da nisem čisto živčen. Še maja 1997, ko je bilo čisto jasno, da bodo laburisti zmagali – in to močno – sem šel spat šele potem, ko so bili razglašeni (skoraj) vsi rezultati. Tako pač je.

  19. Urška pravi:

    Ah, Tadej, ne skrbi, Američane čaka črna prihodnost! :)

  20. tadej tadej pravi:

    Ah, Urška, zelo točno! :) “Za mene so volitve tako kot oskarji,” je moj prijatelj David povedal za Daily Telegraph (zadnji odstavek), čeprav je tisto o rjavčkih, ki jih je spekel, zvenelo drugače, kot je mislil. Toliko v njegovo opravičilo :))

  21. Boštjan pravi:

    Hahaha – črna prihodnost in rjavčki in cupcakes… ne, nič ni tako mišljeno kot se zdi :))

  22. Zvesti bralec pravi:

    Srečen! Srečen? Srečen.

  23. irenca irenca pravi:

    Tudi jaz sem bila čisto živčna, kljub močni prepričanosti v Barrackovo zmago in smešno – kljub temu, še zdej ne morem verjeti rezultatom in da se je to dejansko zgodilo. Ampak nam je ratalo. In letos že kar dvakrat! :)

    Overwhelmed.

  24. tadej tadej pravi:

    Jep, še vedno me malo zanaša. Super. In prima :) Pa volilna udeležba je bila več kot solidna. Vse je v redu.

  25. °lUKA.V pravi:

    Yes They/We did.

    Ajmuejtinforsomelondonstuff :).

  26. Centrifuzija pravi:

    A veš, ob novem letu, si marsikdo kaj obljubi. Sam sebi, ne vem čemu. Dušan Jovanovič je rekel, da smo rezultat letošnjih ameriških volitev čakali kot novo leto. Zanima me, če si morda kaj obljubil. “Če zmaga Obama, bom pa …” – v tem smislu. Recimo, da se boš prijavil na Facebook ali pa začel uporabljati Twitter in te bomo imeli bolj pogosto priložnost spremljati. S tem blogom namreč nisi najbolj ažuren.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !