Arhiv za November, 2008

Zarečeni kruh

28.11.2008 ob 11:06

Zarečeni kruh! Stara navada! Seveda. Potem, ko sem se na desetih tipkanih nekako poslovil od indie glasbe, sem hitro šel še na dva koncerta. Verjetno zato, ker sem še vedno v formi. In tudi zato, ker sem vstopnice kupil že pred par meseci, še preden se mi je posvetilo, da je mogoče res čas za slovo. Prvi je bil v sredo. White Lies iz Shepherd’s Busha so že nekaj mesecev počasi perkolirali proti Koku, tako s par televizijskimi nastopi kot z nalezljivim, prijaznim singlom Death (in obveznim remiksom Crystal Castles) ter odkljukanimi opombami (čeprav člani trdijo, da niso nikoli poslušali Echo & The Bunnymen, Teardrop Explodes, Talk Talk in Tears For Fears). Eni takšni Boy Division, v bistvu. Ali pa Interpol Youth. Ali pa, kot je bilo rečeno nekje, “dobro izurjen perfekcionizem”. Če odštejem tistih par pesmi na MySpace in dve verziji Death z iTunes, jih v bistvu nisem poznal. In če benda ne poznam, potem grem na koncert malo prej, da vidim še kakšno predskupino. Ne vem, a sem edini, ki se mu to zdi logično?

Skratka. Druga predskupina White Lies je bil kvintet S.C.U.M., o katerih sem vedel še manj kot o glavnem bendu. In če v živo ne bi bili malo bolj pop verzija Throbbing Gristle križanih z Joy Division, bi pri tem tudi ostalo in ne bi vedel niti to, da so najstniki. Najstniki. Bili so dobri: pevec Thomas Cohen (oziroma Vain) malo spominja na Patricka Wolfa preden se je naučil plesati, klaviaturist Samuel Kilcoyne in mašinist Bradley Baker sta res prima, ritem sekcija – bobnarka in basist – pa tudi ni slaba.

Vse skupaj je bilo zelo elegantno in androgino – “Biti moški pomeni biti pomankljiv, čustveno omejen; moškost je bolezen pomanjkljivosti in moški so čustveni invalidi,” na svoji MySpace strani citirajo Valerio “Ustrelila sem Andyja Warhola” Solanas – in zelo pretenciozno, vključno s popolnim ignoriranjem občinstva in vsemi temi stvarmi. Besedila so bila popolnoma nerazumljiva, Thomas Vain je na koncu splezal na zvočnike, dekle in fantje pa so z odra odšli ne da bi sploh pogledali v dvorano.

(Fotografiral sem tudi ene bele čevlje, ker se mi je zdelo, da bi se spodobilo, vendar pa sem jih po pomoti zbrisal.) White Lies so bili v redu. Čisto mogoče je, da bodo zelo – mislim, zelo – uspešni. So tako zloščeni, da se kar blešči; pevec Harry McVeigh poje s podobno iskrenim, nekoliko hipnotičnim in seksi tenorjem kot Julian Cope iz Teardrop Explodes; njihova glasba je res filmska. Devet pesmi in konec, brez dodatka: učinkovito in trezno.

Na poti domov, na avtobusu številka 29, sem se ponovno poglabljal v besedilo Flux Bloc Party, ki jo že nekaj časa čisto preveč poslušam; očitno še vedno nisem čisto prebolel svoje letošnje absurdne ljubezenske afere. Upala sva na malo romance / vendar našla samo obup / morava se pogovoriti o najinih problemih / stvari so čisto negotove. No, v fluksu. Chris mi je poslal sms, da sta z bratom Terryjem zelo uživala na koncertu Frankmusik; vstopnice sta dobila za njun trideseti rojstni dan, ker se mi je zdelo, da bi se jima lahko zdel zanimiv. “Malo me spominja na Marca Almonda, samo da je malo boljši,” se je zahvalil. V četrtek zvečer, ob tričert na dvanajst, pa je bil še drugi koncert. Kraj: Heaven, verjetno najbolj znani gej disko v Evropi. Bend: Late of the Pier, po mojem najboljši novi – ne, ne mladi, ampak novi – ansambel v Britaniji. (Ko gre za stvari, ki jih organizira klubski koncern Bugged Out! mi je v bistvu vseeno; vse, kar naredijo, je prav.) Ko sva s Philipom ob pol polnoči prišla v Heaven – klub je še vedno natanko takšen, kot je bil leta 1996, ko sem bil tam nazadnje – je bilo vse skupaj kot indie božič. Tako fantje kot dekleta so bili suhljati in sloki. “In kdo izgleda, kot da ni v bandu,” sem ga vprašal. “Midva?” se je, precej nepotrebno, vprašal. Verjetno bolj retorično. Vzdušje je bilo nezapleteno in prijetno. Poleg tega pa mi je bilo všeč, da so fantje plesali še slabše kot dekleta, vendar oboji zelo prizadevno. Erol Alkan, fantastični didžej in producent (tudi LOTP) je počasi zaključeval svoj set – neverjetno, s kakšnim zanimanjem s(m)o ga gledali vsi, ki s(m)o bili na plesišču – potem, malo pred polnočjo, pa je bil čas za glavno atrakcijo večera. Oziroma noči. “Ali ne bi morali biti že v postelji?” Zelo dobro vprašanje, Philip.

LOTP so v živo prav tako odlični kot na svojem debitantskem albumu, Fantasy Black Channel, ki so ga odigrali skoraj v celoti. In tudi zvenijo skoraj popolnoma enako, kar je zelo impresivno. Alkan je v nekem intervjuju dejal, da poskušajo LOTP v vsako pesem “zmašiti vsaj štirideset let glasbene zgodovine”. To je zelo res, poleg tega pa so neverjetno inventivni in nikoli – nikoli! – dolgočasni. Aja, pa zelo zamaknjeno igrajo, tudi ko jih zanese v skoraj težkometalne pasaže (v Castle Donington, od koder so LOTP, je bil dolga leta festival Monsters of Rock in verjetno je ostalo kaj v vodi).

(Koncert je bil kraljestvo tenisk, tenisk in tenisk.) Na te enkratne pol ure v Heavenu je padla samo ena senca. Alkanov zadnji komad je bil zanimiv remiks I Feel Love. Že po nekaj taktih je k nama pristopil kuštrav mladenič in vprašal, kaj je to za ena pesem. Soglasno sva odgovorila, da je I Feel Love. “In kdo jo poje?” Donna Summer. “Saj sem jo že slišal enkrat, zelo dolgo verzijo. Pa nisem vedel, kdo je pevka. Super verzija. Jaz sem tudi didžej, v glavnem elektro in indie vrtim.” Ko mu je Philip začel razlagati, kdo je Donna Summer, je mladenič nekajkrat vljudno prikimal. Potem se je zahvalil in poslovil. “Zanimivo, kako se zmeraj predstavijo s tem, kar počnejo, ne pa kdo sploh so,” je pripomnil Philip. Mene pa je bolj zanimalo, zakaj je vprašal naju; samo zato, ker sva izgledala dovolj stara, da bi vedela, kdo je Donna Summer?

  • Share/Bookmark

Hipnoza

14.11.2008 ob 00:31

Nekaj mesecev po tem, ko sem začel pri Jonasu pisati blog, sva se dobila na pijači pri Žmaucu. Pogovarjala sva se o različnih računalnikih in teh stvareh. Potem mi je dejal: “Veš, ko so ljudje sami pred računalnikom, zunaj je tema, pozno je, sami so, tipkajo in kje vedno bolj goreče komentirajo, se računalnik res začne pogovarjati z njimi in jih… stari… hipnotizira.” Hipnoza. Točno to. Točno to se zgodi na blogih. In spletiščih. In v klepetalnicah. Saj ne, da nisem vedel, da se na internetu marsikdo spremeni v svoje lastno nasprotje (v tem špilu sem že precej dolgo), vendar pa včasih pač moraš počakati na boljšo razlago. Hipnoza. Skratka. Verjetno je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo postal internet bolj resničen od življenja, meje med trdo realnostjo in opojno virtualnostjo pa se bodo (skoraj popolnoma) zabrisale. Mogoče je res, da sem marsikaj zamudil, vendar pa se mi zdi, da se v zadnjih mesecih kar vrstijo primeri, ko je internet – v svojih različnih izpeljavah – pokazal svoj pravi obraz. Izkušnje so samo omejeno osebne, vendar vseeno neprijetne. Verjetno najbolj razvpit je bil tragični primer soproga, ki je svojo soprogo umoril, ker je na svojem profilu na Facebooku partnerski status spremenila v “samska” (primer je bolj kompleksen, vendar pa je bila to morilčeva obramba). Seveda Facebook ni bilo morilsko orodje, vendar pa zaradi tega primera res nisem spremenil mnenja, da je v bistvu zgolj metilamfetamin interneta, usodno privlačen in z neskončnimi comedowni. Podobno komplicirana,vendar manj usodna mešanica realnosti in virtualnosti, pa je včeraj dokončno eksplodirala tudi v Second Life, enem zanimivejših spletnih vesolij: britanski zakonski par se bo ločil, ker je soproga odkrila, da je imel soprogov alter ego v Second Lifeu afero z alter egom neke druge ženske. Ta saga, kot je dejala soproga, se lahko komu zdi “bizarna”, vendar pa “ljudje ljubezen najdejo na zelo različne načine”. Ah. Pa je to prava ljubezen? Ali pa je to morda takšno vprašanje, kot tisto, ali so “prijatelji” na MySpace res pravi prijatelji?

  • Share/Bookmark

Poročilo s fronte

12.11.2008 ob 18:54

Prijatelj piše: Po mojem še nisem bil nikoli tako šokiran, kot sem bil v petek. Potem pa še v ponedeljek. Svojemu dekletu sem za božično darilo – malo zgodnje, ampak vseeno – hotel kupiti vstopnico za koncert Leonarda Cohena v Royal Albert Hall. Šla bi prihodnji ponedeljek, 17. novembra. Nisem hotel tistih najdražjih, za 100 funtov, pa tudi stojišča, na galeriji, za 45 funtov, ne. Tiste za lože drugega reda, torej prvi balkon, za 70 funtov, pa bi bile super. Saj sva si obljubila, da ne bova preveč zapravljala za darila, vendar pa so letos vsi govorili samo o Cohenu in verjetno je res čas, da ga vidiva. Pa nekoliko sem se naveličal gledati tiste meglene posnetke s koncertov na Youtube. Na spletni prodajalni vstopnic sem najprej pogledal, ali so vstopnice še na voljo – “So, hura!” – potem pa sem za vsak čas pogledal svoj spletni račun pri finančnem kombinatu, ki mi je izdalo mojo edino kreditno kartico. Zanimalo me je namreč, ali je tistih 200 funtov, ki sem jih nakazal s svojega transakcijskega računa, že pristalo pri njih; za nakazila še vedno traja pet delovnih dni, da so vknjižena, za dvig pa koliko… pol sekunde? Problem je bil sicer v tem, da sem na začetku tedna izgubil debetno kartico svoje banke in sem imel zelo omejen dostop do svojega računa (in tudi dvigovanje gotovine v moji ekspozituri ni najbolj zabavno). Ne, 200 funtov še ni prišlo, vendar pa me ni toliko skrbelo, saj sem imel limit 8000 funtov, doslej pa sem ga porabil malo več kot polovico. Vsak mesec sem odplačeval vsaj minimalni znesek, ta je bil okoli 90 funtov, plus še malo več, vsaj kakšnih 150 funtov. Nikoli nisem zamudil, parkarat sem odplačal tudi celotni znesek, vsekakor pa je bila ta kreditna kartica občasna finančna “blazina”. Prišla mi je kar prav, čeprav sem res precej konservativen in nikoli nisem trošil preko svojih možnosti. Potem pa sem nekoliko šokirano zagledal, da so mi limit znižali na 4200 funtov in da je moj “dostopni kredit” natančno 47 funtov. Ups. Poklical sem jih in vprašal, kaj se je zgodilo. Gospa na drugi strani se je opravičila, da mi tega ne more povedati, ampak mi to lahko pojasni njena šefica. Potem me je prevezala. Druga gospa mi je potem povedala, da nima vseh dokumentov, ampak da me lahko pokličejo v ponedeljek. “Vsake tri mesece, gospod, prečesamo vse račune in lahko, kot je tudi rečeno v pogodbi, spremenimo limite. Tako navzgor kot navzdol, gospod.” Povedal sem ji, da kupujem vstopnice in da imam problem, ker čakam še na novo debetno kartico, saj teh vstopnic ne bi kupil na kredit. “Oprostite, več vam lahko povem v ponedeljek.” Bil sem oboje: besen in potlačen. Gospa me je potem res poklicala v ponedeljek. Še enkrat mi je povedala tisto o treh mesecih in česanju računov. “Zgledna stranka ste, saj vidim. Nikoli niste zamudili s plačilom, vedno ste plačali malo več.” In ker sem bil tako zgledna stranka, ste mi primazali zaušnico in zmanjšali limit? “Ne, tega res ne morete tako razumeti. Razmere so takšne, kakršne so, in naše podjetje mora omejiti izpostavljenost.” Potem sem poskusil s sentimentalnostjo. Temu podjetju – ne, res jim ne bom delal reklame – sem bil zvest že kakšnih sto let, že odkar sem z njihovimi potovalni čeki potoval po svetu. “Saj razumem, gospod,” je skoraj sočutno dejala gospa. “Vendar pa res ne moremo nič.” Tudi to, da je bilo nakazanih tudi tistih 200 funtov, ni pomagalo. Ali bi mi limit znižali tudi v primeru, če bi vam bil dolžen… recimo… 7800 funtov? Kako je že s tistim, da če si banki dolžen par tisoč funtov te imajo oni v pesti, če pa si jim dolžen milijon, banka pleše tako kot ti hočeš?” Na to vprašanje vam res ne smem… morem odgovoriti.” Aha. Potem sva se poslovila. V naslednjih dneh sem ugotovil, da sploh nisem edini. Skoraj vsem prijateljem in znancem, s katerimi sem se pogovarjal, so podobno znižali limite tudi v bankah, ki so izdale njihove kreditne kartice, enemu prijatelju celo z 2000 funtov na 200. Razlog: ker kartice “ni uporabljal dovolj”. Ker je debetna kartica še vedno zamujala, je vstopnice potem kupilo dekle. “Za božično darilo,” se mi je nasmehnila. Me pa zanima, če bo Cohen ponovil tisto skoraj ponarodelo o tem, kako nam je hvaležen za obisk, čeprav ima marsikdo finančne težave; mogoče bi se zdaj spodobilo, da bi jo spustil. Razen če res ne ve, kako drage so vstopnice za njegove koncerte.

  • Share/Bookmark

Pred štirimi leti

2.11.2008 ob 17:17

Drugega novembra 2004 je bilo v Washingtonu zelo toplo, še bolj vroče kot zadnjih nekaj dni. Na kosilo, zopet v Kramer’s, sem šel v kratkih rokavih in birkenstockih; pravzaprav ni bilo kosilo, ker se mi je bioritem itak čisto porušil: zaradi časovne razlike med Washingtonom in Londonom (ter Slovenijo) sem spal po tri ali štiri ure, potem pa se ob štirih zjutraj odmajal iz našega hotela na New Hampshire Avenue v drugega, na Pennsylvania Avenue, kjer smo imeli provizorične studije (kar se ni opazilo) in desk. Naše posebne oddaje so bile ob 12.30 po srednjeevropskem času, torej ob 6.30 po ameriškem vzhodnem času. Saj. Poročanje z ameriških predsedniških in kongresnih volitev pred štirimi leti je bilo najbolj intenzivno, vznemirljivo, naporno in fantastično zadovoljujoče delo v moji novinarski karieri. (Guglanje samega sebe res ni v redu, sem pa našel samo dva prispevka iz Washingtona: enega z naše strani in enega, ki ga je objavil tudi Dnevnik; bilo jih je dosti več.) Ko mi je urednik Brane Kastelic povedal, da bom šel v Washington, sem se moral dvakrat vščipniti. Ja, seveda je bilo veliko dela (poleg posebne oddaje še prispevki za druge oddaje, vse “zapakirano” z izjavami in vsem ostalim + internet) vendar pa je jasno tudi to, da bi bilo brez izjemne podpore – tako naše washingtonske dopisnice Nataše Briški, Braneta in ekipe v Londonu kot tonskih tehnikov, Suzanne in Terryja – vse skupaj precej drugače. Bilo je super.

Skratka. Na tisti volilni torek sem se malo potikal okoli Dupont Circla in tamkajšnjih voliščih. Vrste do bile dolge, vzdušje prijetno, v zraku pa je nekako viselo pričakovanje, da bo senator John Kerry premagal predsednika Georgea W. Busha. To verjetno ni bilo presenetljivo: predsednik je v Washingtonu dobil 21.256 glasov, senator pa 202.970, torej 89,18 odstotkov. Kaj pa drugega! Tretjega novembra je bilo popolnoma drugače. Popolnoma: ohladilo se je in začelo deževati. Že na poti iz enega hotela v drugega je lilo kot iz škafa. Ko sva z Natašo dobila najnovejše podatke o volilni udeležbi v Ohiu, sva, sicer zelo previdno, po BBC-jevsko, v naši oddaji ugibala, da bi to “lahko pomenilo zmago za sedanjega predsednika”. (Na kasnejši evalvaciji programov v Bush Houseu se je izkazalo, da sva bila takrat edina, ki sva govorila o tem – Bush je v Ohiu dobil 50,82 odstotka glasov, Kerry pa 48,70 – nekaj ur kasneje pa je Ohio postal, kot se reče, itak splošna valuta.) Vendar pa to ni bilo vse. Niti približno. Ko je ob enajstih po lokalnem času Kerry priznal poraz, se je nad Washingtonom v resnici odprlo nebo. Takšnega neurja nisem videl – ali doživel – še nikoli. Nikoli. Ja, vsekakor nisem bil edini, ki si je o tem mislil svoje. In samo mimogrede: če Obama preberemo nazaj, dobimo besedo “amabo”, ki v latinščini pomeni “ljubil bom”.

V ponedeljek, pred volitvami sva šla z Natašo na sprehod. Lejte! Kratki rokavi na začetku novembra pred štirimi leti!

  • Share/Bookmark