Arhiv za Oktober, 2008

Prvi sneg

29.10.2008 ob 01:43

Konec oktobra? V Londonu? Osemindvajsetega oktobra, zvečer, v Sohu.

Začelo se je seveda manj velikopotezno. Potem pa smo se še kepali. Konec oktobra? V Londonu?

  • Share/Bookmark

“Hvala za piškote”

28.10.2008 ob 02:56

“Lej, Miles, tukaj so piškoti zate,” je Alex Turner dejal Milesu Kaneu, ko sta odigrala The Chamber. “Nekateri dobivajo modrčke in podobno, ti pa dobiš piškote.” Potem je pogledal po odru in dodal: “Se opravičujem. Tudi zlate spodnjice so tukaj. Pa šal tudi. Po mojem imajo tukaj kar garderobo. Vsekakor pa hvala za piškote.” Vendar tudi na nedrček ni bilo potrebno dolgo čakati. Na oder je priletel, ko je Kane zelo dobro pel Cohenovo Memories. (A besedilo ne gre Rekla je “ne moreš videti”, rekla je “ne moreš videti” mojega golega telesa?). Modrček je bil zelo velik. Verjetno pa ni bil posebno presenečenje, saj je Kane Memories napovedal s “tale je pa za gospeeeee”. Naslednjo pesem, Time Has Come Again, je Turner posvetil svoji babici, ki je bila v občinstvu: “To je moj prvi koncert, na katerem je.” In potem je občinstvo bučno pozdravilo tudi njegovo babico. Skratka. Nedeljski koncert The Last Shadow Puppets v Hammersmith Apollo je bil eden od tistih večerov. Turner in Kane sta bila fantastično uigrana in dobro razpoložena, spremljevalni trio, ki ga je vodil bobnar (in producent) James Ford odličen, šestnajstčlanski komorni orkester pa več kot zanesljiv. In tudi Meeting Place, po mojem najboljšo pesem leta, so odigrali boljše kot v Parizu.

Vrstni red je bil: In My Room, The Age Of The Understatement, Calm Like You, Black Plant, Gas Dance, Only The Truth, Separate And Ever Deadly, Hang The Cyst, I Want You (She’s So Heavy) – ja, Beatli, tudi v redu -, My Mistakes Were Made For You, Paris Summer Nancy Sinatra, Bowiejeva In The Heat Of The Morning, I Don’t Like You Anymore, The Chamber, The Time Has Come Again, The Meeting Place, Memories in Standing Next To Me. “Mi smo zelo uživali,” je dejal Turner, ta glasbeni čudež, na koncu. “Upam, da ste tudi vi.” Smo, smo, ja. Z Michaelom sva bila očarana. Da, to je verjetno pravi izraz. Pa tudi Neil Tennant, ki sva ga videla pri izhodu, se je smehljal. Koncert je bil fantastičen.

  • Share/Bookmark

Zadnji dnevi Astorie

24.10.2008 ob 03:19

Verjetno se je kar spodobilo: par dni po tem, ko so dokočno sporočili, da bodo porušili Astorio in zgradili novo železniško postajo Tottenham Court Road*, sva s Chrisom šla na koncert Mystery Jets, najboljšega londonskega benda. Čeprav je nekaj koncertov napovedanih še za februar prihodnje leto, so to res zadnji dnevi Astorie.

Mystery Jets so šarmantna, kultna roba s spevnimi refreni. Prvič sem jih videl na NME Awards Tour pred dvema letoma, torej takrat, ko so Arctic Monkeys popolnoma zasenčili siceršnjo glavno atrakcijo, Maximo Park (v glasbi je, podobno kot v politiki, teden dni zelo dolgo časa). Ker so igrali prvi, nas v dvorani ni bilo ravno veliko. Bili so super, Blaine Harrison pa eden zanimivejših frontmanov v zadnjem času. Aja, to je bilo še takrat, ko je njegovo oče Henry v bendu igral kitaro (zdaj ga v bendu ni več). Super, malo razštelani, so bili tudi sinoči.

Vse predskupine sva zamudila. Se zgodi. Skratka. Mystery Jets, sicer doma s Eel Pie Islanda na Temzi, so začeli z Young Love o enonočni avanturi, ki se je nekako izpridila. Ena sama nočl ljubezni / nič več in nič manj / ena sama noč ljubezni / mi je raztrgala srce. / Svojo številko si mi napisala na roko / potem pa jo je izpra dež. Saj.

Zelo mi je všeč tudi The Boy Who Run Away. Zakaj? Bil je fant, ki je pobegnil / ni vedel, od česa / ali koga, ni povedal / samo pobegniti je moral / V njem je nekaj počilo / zbežal je od neimenovane grožnje / ljudje so ravnodušno stali na Waterlooju / in ni bilo sončnega zahoda, sončnega zahoda. Zato.

Med Two Doors Down, indie himno letošnjega poletja, smo vsi poskakovali, jaz pa sem vseeno našel par čevljev, ki sem jih pofotografiral – tudi – zaradi pritožb na moj račun. Aja, pa tudi zato, ker to počnem.

Vse skupaj je malo pokvarilo samo dekle, ki je s spremljevalcem, s katerim sta se ves čas šlatala in pogovarjala, na hitro zapustila koncert. In to ravno med Half In Love With Elizabeth. Le zakaj se jima je tako mudilo? “Navadno sranje je,” je odrezala. “Pred par dnevi sva bila na Oasis. Ja, to je bil pravi koncert, ne pa tole. Sranje.” Ne, nič ji nisem rekel. Oasis!

Subliminalno sporočilo: Mystery Jets so prima. Iz Astorie sva se opotekla v Trash Palace in se (še malo bolj) napila.

* Zaradi tega se ne pogovarjam z (očitno bivšim) znancem arhitektom, ki dela za biro, v katerem so projektirali tisto usodno novo postajo. Saj vem, da ni kriv, ampak vseeno jo je preveč goreče zagovarjal, v Astorijo pa “ni zahajal”.

  • Share/Bookmark

Od kraljice se zvrti

21.10.2008 ob 01:31

“Njeno veličanstvo je precej luštno dekle / vendar kaj veliko ne pove / njeno veličanstvo je precej luštno dekle / vendar vsak dan spreminja se.” Saj veste, Beatli v pesmi Njeno veličanstvo. “Povedati ji moram, da jo zelo ljubim / vendar za to potrebujem vina polno / njeno veličanstvo je precej luštno dekle / in nekoč čisto moja bo / in nekoč čisto moja bo.” No ja, bolj okoren prevod. Ampak vseeno: od kraljice Elizbete II. se menda zvrti še najbolj okorelim republikancem. Menda je zelo šarmantna. In prepričana, da je na prestolu po milosti božji. To je že mogoče res, vendar pa vsekakor ni tako stara, kot so ji to pripisali v članku v Dnevniku (našel sem ga na njihovi spletni strani), v katerem je bil govor o “protokolarnih spodrsljajih ob kraljičinih obiskih”: “Zmagovalec pa je gotovo nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter, ki se je srečal s kraljico materjo, Elizabeto I. in ji pritisnil poljub kar na ustnice.” Če citiram Kästnerja: pustil be se zaklati, da bi to videl.

  • Share/Bookmark

Madonna v akciji

19.10.2008 ob 23:44

“Veš, ko imajo verski poglavarji probleme, jim moramo stati ob strani. Še posebej, če gre za voditelja tako pomembne veroizpovedi, kot je kabala,” mi je dejal Lee. Očitno po božji previdnosti bo na skupinski razstavi v njegovi berlinski galeriji tudi fotografija Madonne, “na koncertu, vendar je slikana od zadaj”. Vsekakor pa se ni mogel upreti skušnjavi: “Verskim poglavarjem moramo stati ob strani tudi v primeru, če en voditelj za drugega pravi, da je čustveno nerazvit.” O tem, ali je Guy Ritchie čustveni retard, nimam pojma, res pa je, da je Madonna to zanj dejala na koncertu v Bostonu; ker nisem hotel biti ultraderivativen, sem raje počakal na nedeljo, saj se mi je zdelo, da bodo tabloidi polni vsakršnih prijateljev, ki bodo radi pojasnili, zakaj sta se zakonca Ritchie res razšla. In so bili. Predvsem News of the World, nedeljska sestra Suna, ki je sicer prvi poročal o ločitvi. “News of the World razkriva, da je MADONNINA manična obsedenost z njenim telesom RAZBILA zakon z Guyjem Ritchiejem.” Velike tiskane črke so nekakšen pomenski semafor. “Medtem ko je njuno razmerje tonilo, je mišičasta pevka KLJUB Guyjevim prošnjam, da bi več časa preživela skupaj, vsak dan vztrajala pri svojem strogem ŠTIRIURNEM treningu. To je pomenilo, da filmski režiser 18 MESECEV ni spolno občeval s svojo ženo. Kot je povedal prijateljem, pa je bilo tudi v tistih redkih priložnostih, ko sta se ljubila, ‘tako, kot bi objemal kos hrustanca’.” To je seveda vse zelo vznemirljivo in šokantno, vendar pa zakonca Ritchie vsekakor ne bi smela imeti problemov, saj je njena vera – no, njuna, čeprav jo je Ritchie odpravil kot “prodajanje megle” – zelo natančna, ko gre za razmerja med ljudmi: “Smisel naših življenj je, da se spremenimo in lahko sprejememo popolno in dokončno izpopolnitev. Na tem svetu smo zato, da izpolnimo svoj potencial ter postanemo kot Bog, z dajanjem in delitvijo kot temeljem našega bitja. Vendar pa proces avtotransformacije ne poteka na abstraktni ali teološki ravni, ampak poteka v nas samih in z drugimi ljudmi. Naša razmerja – predvsem z ljudmi, ki so nam najbližje – so resnične priložnosti, da sledimo strpnosti, delitvi in ljubezni, ki so esenca Stvarnika.” Iz tega potem logično izhaja, da je “ključ do ljubečega razmerja to, da postanemo prava oseba, ne pa da srečamo pravo osebo”. Hura. Manj problemov bo, kot kaže, z denarjem. News of the World je finančni klobčič razpletel takole: “Po predporočni pogodbi bo Guy – ki je že sam vreden 30 milijonov funtov – dobil 10-12 milijonov funtov v gotovini, 485 hektarov veliko posestvo v Wiltshireu in njun londonski pub Punchbowl.” Prav nesrečni pub na Farm Street v Mayfairu je bil, kot pišejo, “izvor številnih prepirov”. “Madonna je bila ogorčena, ker je Guy s svojimi londonskimi prijatelji tam prebil veliko časa. Sovražila je, da je tam jedel mesne pite z ocvrtim krompirjem, namesto da prihajal domov na njen makrobiotični jedilnik z ribo, skuhano na pari, in stročnicami.” Sicer pa je Madonna v eni izmed svojih otroških pravljic, v priliki Lotsa de Casha iz leta 2005, itak povedala, da denar ne prinaša sreče: “Lotsa je bil daleč najbogatejši človek na svetu. Imel je vse, kar je lahko kupil z denarjem. Vendar pa je imel en majhen problem. Ne glede na to, koliko denarja je imel, Lotsa de Casha ni bil srečen.” In kaj se zgodi potem? I, le kaj! Nauči se, da mora stvari deliti. “Ko se naučiš deliti, ne boš našel samo sreče, ampak boš odkril tudi pravega prijatelja.” Vse njene otroške knjige – v slovenščini so doslej izšle Angleške rožice (morala: zavist ni v redu), Jabolka gospoda Peabodyja (morala: opravljanje ni v redu) ter Jakov in sedem roparjev (morala: tudi slabi ljudje lahko naredijo nekaj, kar je v redu); prvi dve sta na voljo v akciji, tretja pa je razprodana – ponujajo naribano kabalo za otroke. Kot je sicer problem z vsemi takšnimi pridigami, pa jih nočejo slišati tisti, ki so jim v resnici namenjene. Guy Ritchie naj bi namreč na svojo soprogo zakričal: “Misliš, da si zaradi [kabale] boljša oseba? Samo hujša si, ti sebična krava.” To je – čustveno nerazvit kot je – seveda dejal v afektu.

  • Share/Bookmark

Dva tedna pouka

17.10.2008 ob 01:18

1. “Pa ja nisi rebrc jedla za zajtrk. Ko kaki Angleži.” – “Ni bil zajtrk. Zajtrkovala sem ob sedmih zjutraj. To je bila malica. Skoraj poldne je bilo.” – “Saj ni treba, da vsi vedo, kdaj si bila pokonci.” -  “Rada jih imam.” – “Prekajena rebrca za zajtrk. Ko kaki Angleži, resno! Ti rečem! Zakaj si jedla rebrca za zajtrk?”

2. “Vremenska lepotička je tako znova potrdila status velike slovenske zvezdnice.”

3. Mahnolo Blahnik?

4. Volatilnost trga. Volatilnost?

5. V gostilni si je “v družbi prijatelja privoščil obilno kosilce”.

6. S prijateljem se je dobil “na obilnem kosilu v restavraciji”.

7. “Kdo ga ne bi?”

8. Ekscentrična pevka.

9. V Aferi Thomasa Crowna – tisti iz leta 1968 – ni igral britanski temnopolti multimedijski umetnik, Turnerjev nagrajenec in filmski režiser Steve McQueen, ampak ameriški belopolti igralec Steve McQueen.

10. “Po prvem tednu življenja v Londonu (…) ji je britansko velemesto že priraslo srcu.”

11. Dobro razpoloženi.

12. “To je tisto zbirališče, kamor zahajajo ljudje vsake baže, bogatini in capini, judje in kristjani, da kupčujejo s papirnatim denarjem, akcijami in obligacijami. To je ono mesto, kjer barantač čez noč obogati, pa potegne na beraško palico mnogo nedolžnih ljudi.”

13. Salvador! Krasn.

14. “Rialto spodjedajo podgane, na novem Calatravovem mostu pa ljudje padajo zaradi steklenih stopnic.”

15. Začetki uspešnega obdobja (1951-1954); Ravenčani prvič v zvezni ligi (1956-1957)

16. “Ti. Res ne vem. Skoraj teden dni zamujam. Res ne vem, zakaj.” – “Saj.” – “Sploh nobenega razloga ni. Običajno je kot navito.” – “Saj.” – “A misliš, da bi morala k zdravniku?” – “Saj.” – “Lej, film se je začel.” – “Saj.”

17. Krivopeclju se po nemško reče Rheinischer Krummstiel. Skoraj tako dobra sorta kot cox. Carjevič je tudi zelo v redu. Jabolka so prima.

18. “Tradicionalno odlični in prijateljski odnosi med Slovenijo in Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske.”

19. 2:0

20. Srebrno senčilo za veke.

21. “Koliko dvigaš? Jani po deset kil v vsaki roki.” – “Jaz itak ne za postavo, ampak zato, ker mi paše.” – “Dvigati?” – “Ja.” – “Pa te nihče ne gleda postrani? Mislim tisti, tam, ne?” – “Ne vem. Jaz tudi po deset kil.”

22. “V redu. Jaz vzamem Guyja, ti pa Madonno.”

23. Črni labod.

24. “Ne. Res nima občutka za ironijo. Oziroma ne; sploh ne ve, da je lahko kaj tudi ironično. Ampak pogleda pa tako, kor da bi točno vedela, da gre za ironijo. Ne vem, no. Itak.”

25. Ko začne kdo o sebi govoriti v tretji osebi ednine, se spodobi, da se opravičite in poslovite (se nadaljuje)

  • Share/Bookmark