Ja, viva Glasvegas!

24.09.2008 ob 01:26

“Če poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je v Glasgowu od 80. let nastalo tako veliko dobrih bendov, potem je odgovor preprost – zaradi razredne razslojenosti,” je pred dobrim mesecem razlagal Alan McGee. “V Glasgowu je veliko depriviligiranih ljudi, veliko je delavcev, komaj kdo, ki sodi v srednji razred, iz višjega pa sploh ni nikogar. Za pot ven so samo štiri poti – nogomet, moda, glasba ali kriminal. Glasgow obožuje rock and roll.” McGee bi moral vedeti, o čem govori. Ne samo, da je tudi sam iz Glasgowa, ampak je ustanovil Creation Records (Primal Scream, My Bloody Valentine, Teenage Fanclub), bil manager The Jesus and Mary Chain in The Libertines, maja 1993 pa v glasgowskem klubu King Tut’s Wah Wah Hut kot prvo predskupino Sister Lovers videl Oasis, ki so vsega štiri dni kasneje podpisali pogodbo s Creation in prodali nekaj milijard plošč. Skratka. McGee je leta 2006 podobno nizko na vrstnem redu – torej prva od dveh predskupin – v King Tut’s Wah Wah Hut videl mlad kvartet, ki so ga sestavljali trije fantje in bobnarka, ter se vanj zaljubil. In potem, brez sledi ironije ali česa podobnega, razglasil: “V zadnjih dveh letih in pol je v Glasgowu nastal najboljši bend ne samo na Škotskem ampak tudi v Britaniji. Ta bend so Glasvegas. Postali bodo največji bend v Britaniji.” Zelo podobno so sicer že razmišljali tudi v NME (“Glasvegas bo najpomembnejši bend svoje generacije.”), svoja piskrčka pa sta pristavil še Ian McCulloch iz Echo and the Bunnymen (“Najboljši bend po Nirvani.”) in lokalni tednik Sunday Herald, ki je njihov debitantski, istoimenski album razglasil za kar “najboljši škotski album vseh časov”.

Takšna hiperbolika je včasih zelo zoprna in nasitna. Včasih. Vendar ne nujno v primeru Glasvegas. Glasvegas so zanesljiv retro bend; glasbene reference so morda predvidljive, vendar so v redu: Joy Division, Ramones, “zid zvoka” Phila Spectorja (samo da je Spector imel na voljo orkester, Glasvegas pa ga poskušajo zgraditi s parom kitar), The Jesus and Mary Chain, tudi Shangri-La’s. Še močnejša so besedila. James Allan, sicer tudi frontman, se je lotil tako rasističnega umora belega najstnika Krissa Donalda (Flowers and Football Tops) kot ločitve staršev (Daddy’s Gone), tako ljubezni do “angela”, za katerega se izkaže, da je socialna delavka (Geraldine, ki zdaj med koncerti prodaja njihove majice), kot nasilja na šolskih igriščih (Go Square Go, ki se konča z vzklikanjem “Kurc, pa gremo”). Ko stvari štimajo, so res dobre, ko pa ne, so zelo prozaične (recimo v primeru Stabbed).

Allan je sicer tudi izjemno karizmatičen pevec in frontman, njegov bratranec Rab Allan je več kot soliden kitarist, Paul Donoghue dober basist, Caroline McKay pa solidna bobnarka (in med bobnanjem stoji). Poleg tega so dobro uigrani, njihov sinočnji koncert v Scali pa ni bil samo praznovanje škotske glasbene klenosti ampak še drugače zanimiv; morda tudi zato, ker je njihov long play prvenec izšel pred komaj tremi tedni in takoj pristal na drugem mestu lestvice albumov, zaradi česar bi lahko razprodali desetkrat večjo dvorano kot je nekdanji kino pri King’s Crossu. Odigrali so, po vrsti, Flowers and Football Tops, Lonesome Swan, It’s My Own Cheating Heart That Makes Me Cry, Geraldine, Polmont On My Mind, Go Square Go, Ice Cream Van in Daddy’s Gone. Brez dodatkov.

Vzdušje je bilo vročično, Scale še nikoli nisem videl tako nabite, tudi lučke so bile zelo barvne, vendar pa me je skoraj šokiralo, da mi je vse skupaj šlo malo na živce. Philip je rekel, da morda zato, ker so “čisto generični”, vendar pa je šlo za nekaj drugega: za njihovo iskrenost, skoraj dogmatično, neobdelano iskrenost, ki je sicer zanimiva, vendar samo, če takšnega pesimističnega optimizma nisi naveličan. Glasvegas bodo velikanski bend.

Tole sta dva huligana, ki jima koncert Glasvegas očitno ni bil preveč všeč in sta se nekaj pačila (foto: Philipov iPhone). Ko sva prečkala ulico, me je Philip dreznil in vprašal: “A ni bilo lepo? Chris Lowe je rekel, da naj bo zelena luč in potem se prižgala zelena luč.” Ne, niti sanjalo se mi ni, o čem je govoril. “A ju nisi videl? Pet Shop Boys?” Ne, res ju nisem videl. “Medtem ko si govoril in mahal z rokam?” Ne, niti takrat. “No, Neil Tennant je bil oblečen v dvodelno obleko, Chris Lowe pa v adidasovo trenirko. Čista tako, kot je treba. Popolno.” A misliš, da sta bila na koncertu? “Ja, čisto gotovo.” Zakaj? “Mogoče pa jih poskušata prepričati, da bi od Sonyja prestopili k EMI.” No, verjetno ne.

  • Share/Bookmark
 

19 komentarjev na “Ja, viva Glasvegas!”

  1. Dinozaver pravi:

    No, tile so pa ravno prav retro in že slišani, da jim dam šanso. Grem kupit album. Očitno me bo ta jesen (pravzaprav “jesen”) čisto zjebala. Emocionalna razvalina sem, denar mi leze iz žepov, krasno je!

  2. Boštjan pravi:

    Točno, kot da bi The Jesus and Mary Chain sproducirala kakšna posebno divja lasulja Phila Spectorja :)) A so ti retro bendi res priljubljeni samo zato, ker lahko v njih prepoznamo vse sestavine, ki jih vmešavajo v svojo glasbo? Dinozaver: “emocionalna razvalina”? Ma ne moreš take kosti vreči in potem ne povedati, za kaj gre! :)

  3. Dinozaver pravi:

    Boštjan, za vreme gre, za vreme. ;)

  4. mgerencer mgerencer pravi:

    Sem skeptičem, ko se v enem stavku pojavljajo besede najboljše in Britanija, saj se mi zdi, da to slišim vsako leto :)

    Sicer pa eno offtopic vprašanje:

    Koliko medijske prezence v Angliji so imeli Enter Shikari in Jamie T? Tukaj pri nas na “kontinentalni Evropi” sta zadevi vsaj po mojem občutku šli dokaj neopazno mimo. Pričakoval sem namreč, da bosta ti dve stvari “najboljši stvari z otoka zadnjih nekaj let”.

  5. Trak pravi:

    Kako čeden kupček Stripe-a. Kot v nasem plejsu na brick lane u 1001 cafeju. Jutranja ura, studentje v elementu. Ko ga bendi žgejo v eni sobi se v drugi med zofami suče tokijski underground. In punce? uhhhh.

  6. tadej tadej pravi:

    Tokijski underground, Trak? Pridem :) mgerencer – ja, podobno sem mislil tudi jaz, predvsem pri Jamieju T, malo manj pri Enter Shikari, ki so čisto preveč histerični (in “kanalizir, vendar pa so v živo krasni (videl sem jih samo enkrat). je pa res, da je jamie morda malo “preveč angleški” in preven nekonvencionalen, da bi mu res lahko uspelo kje drugje; po mojem je boljši tekstopisec od Mika Skinnerja in že Skinner je zelo zelo v redu. Panic Prevention je eden najboljših albumov lanskega leta. Vsekakor. O tistem “najboljše” in “Britanija” v istem stavku pa imaš, seveda, popolnoma prav. Je pa hecno, kako v NME niso nikoli skeptični, ko morajo napisati kaj takšnega; še huje: skeptičen bi moral biti, če tega ne bi trdili :))) Dinozaver: to je res krasno! Krasno :))) Boštjan in Dinozaver: lepo, da se razumeta in lepo, da gre za vreme :) Boštjan: “lasulja Phila spectorja”? hahahaha. Hvala :)

  7. °lUKA.V pravi:

    Tadej, kako je britanski tisk sprejel “nove” Oasis? A je morda tudi Lyam postal new (old) best thing hehehe.

    Samo da so se Glasvegas lotili predelat Nirvano .. weird hehehe. Ugotavljam, če sem na Glasvegas že naletel pred časom. Če se ne motim, sem slišal ravno Daddy’s Gone, po priporočilu DiS-a, pa sem potem pozabil na njih .. heh Morda je pa čas, da jih dam skozi, spat itak ne morem .. thnx!

  8. Zvesti bralec pravi:

    In koga sta vidva prebutala? :)

  9. kremschneeta kremschneeta pravi:

    Meni najbolj všečna je “It’s My Own Cheating Heart That Makes Me Cry”. What’s the story morning glory.. :) Paše nekaj škotskega, čeprav moram včasih direkt besedilo poiskat, ker ne razumem vsega :)

  10. tadej tadej pravi:

    Zelo enako, kremschneeta, zelo enako. Ampak saj se da (hura za internet, ja :), so pa refreni precej spevni, vsaj po mojem :) Zvesti: midva? Prebutala? Mmmmmm. Nikogar :)

  11. tečka pravi:

    “dreznil”? DREZNIL???!!! Podrezal ali dregnil.

  12. tadej tadej pravi:

    A si čisto prepričana, tečka? Seveda sem hotel takoj popraviti – šibek sem, šibek – potem pa sem vseeno poskušal “dreznil” odkriti v SSKJ. In lej!

  13. 1tastar pravi:

    Samo, da ne bodo svojega Las Vegasa zajebali s protikadilslim zakonom!

    Če gledaš kakšen film iz Monte Carla, imajo vedno cigaro v goflji :!:

  14. trip pravi:

    Zadnje čase se navdušujem predvsem nad Glasgovčani The Twilight sad (http://www.myspace.com/thetwilightsad) in njihovim Here it never snowed. Afterwards it did, ampak tudi Glasvegas zvenijo super.

  15. Dinozaver pravi:

    Tudi temle dam šanso. Hvala za nasvet, trip. Čisto sem že spektoriziran…

  16. maja b. j. pravi:

    mah… ne vem…. meni se zdijo cisto bebavo povprecni… nobene iznajdbe, nic osebnega in ne posebnega ni v tej glasbi. nic mi ne zastrizejo usesa.
    kakor si rekel: pesimisticno optimisticni so.
    simpa so mogoce samo zato, ker so skoti, iz glasgowa, obrobja.

    a to je samo pedigre.
    muzika je se kaj vec.

  17. maja b. j. pravi:

    se tole… se opravicujem, ampak res se ne zmrdujem zato, da se zmrdujem.
    po moje sem mal bulana. cisto nobena nova glasba (recimo circa po 2005) mi ne zastrize uses … me to kar frustrira.

  18. Dinozaver pravi:

    Ma ja :) meni nobena glasba po letu ‘84 ne zastriže ušes. Ampak se trudim.

  19. profo pravi:

    oni pa prou carujejo! Ful me spominjajo na the clash, pa ta model pevc je tut ful podobn joeu strummerju.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !