Kreditna kriza in jaz

19.09.2008 ob 12:56

Konec kapitalizma? Kakor za koga. Meni, recimo, nihče ne bo dal 180 milijard dolarjev premostitvenih kreditov za “povečanje likvidnosti”, ki so jih v krizo v četrtek vložile centralne banke. Prav tako me nihče ne bo nacionaliziral, kot je ameriška vlada zavarovalnico AIG; ZDA so po novem itak največja socialistična država na svetu. Prav tako pa se ne morem zapreti za tri dni, kot so se ruske borze. Res je tudi, da se ne spoznam na terminske prodaje brez pokritja. Za nameček pa tudi nobena vlada nima namena prevezeti mojih toksičnih dolgov, zaradi česar bi se vrednost mojih delnic – končno! – vsaj malo dvignila. Kaj mi torej preostane? Še posebej, če hočem – poleg vsega – živeti vsaj malo zeleno in okoljsko? In prav tu je kleč. Kaj sem torej (že) naredil? Podobno kot Erich Kästner sem se zapodil v predale in začel iskati kaj koristnega; Kästner je po vrnitvi iz predalov objavil Pujsa pri brivcu, jaz pa sem našel kupon za “dodatnih 25 točk pri nakupu bio sadja”, ki mi jih bodo vknjižili na kartico zvestobe v Tescovih trgovinah in ki sem ga hranil za deževne dni, kot se reče. V Waitrose, najbolj buržoazni od vseh britanskih špecerij, sem nehal kupovati že pred časom, v glavnem zato, ker njihovo sadje nikoli ni bilo kaj prida, brez njihove posebne klobase pa tudi lahko živim. Sirenski klic najcenejših, diskontnih trgovin, predvsem Lidla – enega imamo na Seven Sisters Road – in Aldija, me še ni premamil, čeprav naj bi, kot je dejal Ian Jack, njihova slava že “začela perkolirati v zaskrbljeni srednji razred”. Ko sem bil pred tednom dni v Lidlu, me je popolnoma šokiralo, kako razmetavajo s plastičnimi vrečkami in embalažo: vsak izdelek je v plastiko zavit kot kakšna mumija, to pa nekako ni v skladu z mojo siceršnjo obsedenostjo z recikliranjem in reševanjem sveta. Hrana: res lahko cenejše, vendar pa je vedno problem, ko kuhaš za enega (zadnjič sem v roke dobil ponatis knjižice Preprosta kuharica za delavski razred, ki jo je napisal kuhar kraljice Viktorije in bi sicer lahko bila koristna, vendar pa so vsi recepti za šest oseb). V predalih sem sicer odkril še nekaj starih računov iz knjigarne Blackwell’s na Charing Cross Road, kjer sem tudi zbiral čebelice z njihovo kartico zvestobo (tam bom zdaj “zlat”, kar pomeni, da bom dobil kar deset funtov popusta pri naslednjem nakupu). Knjige! Res je, da dobim tudi kakšen recenzijski izvod, vendar pa to ni dovolj. Ker pa jih vseeno ne morem kupovati na kupe, sem se, prvič po sto letih, včlanil v knjižnico. Našo lokalno, čez cesto. Res je, da izbor ni nič posebnega, vendar pa so precej hitri. Bomo videli. Proti višjim cenam plina in elektrike se bom boril z novimi okni z dvojno zasteklitvijo – “Investicija v prihodnost,” sem prepričal očeta – to pa je, zaenkrat tudi vse. No, ne ravno. Koncerti. Koncerti. O njih bom še razmislil. Mogoče kakšen manj? Ali pa več cenejših? (To je, menda, tako kot z restavracijami. “Čeprav so se cene v londonskih restavracijah dvignile, to ne pomeni, da so prazne… Zaradi večjega števila cenejših gostišč je 43 odstotkov vprašanih Londončanov dejalo, da več hodijo v restavracije in samo osemnajst jih je odgovorilo, da manj,” je za Guardian dejal Tim Zagat, soustanovitelj vodiča, ki “v celoti temelji na poštenih mnenjih tisočev ljudi kot ste vi, ki želite z nami deliti svoje izkušnje”.) Tudi snemanje muzike z interneta mi ne leži; doslej sem ilegalno posnel eno samo samcato pesem, pa še to sem hitro zbrisal, ker mi je bilo nerodno; zato pa si lahko veliko večino muzike sposodim od Philipa, ki ima rad “artefakte” in plošče kupuje ves čas. Ali pa je tudi to vprašljivo? Potem telefonija: ponudniki cenejših klicev so res cenejši od British Telecoma (kar ni zelo težko), zdaj pa je mogoče res čas za Skype, čeprav mi gre na živce njihov lastnik. Aja, pa tudi avtobusi so cenejši kot podzemna. Tudi če hočem biti ciničen, je vse skupaj manj kot rožnato: v Britaniji se je brezposelnost dvignila na 5,5 odstotka, inflacija pa na 4,7 odstotka (kar je največ v zadnjih šestnajstih letih). Takole je: svojo vojno proti kreditni krizi sem šele začel, pa se že počutim zelo krepostnega. Le kaj še bo?

  • Share/Bookmark
 

21 komentarjev na “Kreditna kriza in jaz”

  1. alcessa pravi:

    Moda… Naslednja je na vrsti moda.
    Potem ko nam že leta prodajajo umetno ustvarjeni Used Look, bo realnost sedaj končno dosegla dizajniranost in začeli bomo nositi resnično obrabljena oblačila. Ker nas bo sram kupovati izdelke za 5 evrov, na katere se lepi švic kitajskih (vstavi poljubno durgo sužnjelastniško družbo) otrok, bomo kupovali domače. In domače bo drago.

    Še dobro, da sem odraščala v socialistični revščini in znam šivati :-)

  2. Matjaž pravi:

    Jaz sem tudi hotel dodati še obleke, pa me je alcessa prehitela (čeprav ne znam šivati). Smo se pa se še s tremi prijatelji dogovorili, da bomo plošče kupovali “zadružno”, ker imamo zelo podoben glasbeni okus. Nobenemu od nas ne diši ilegala, glasba pa. Začeli smo januarja, v naši “diskoteki” pa se je doslej nabralo natančno 72 plošč. Skregali se še tudi nismo :))

  3. Tintin2 pravi:

    No ja, saj ne vem, ali bi se smejal ali ne: toliko ljudi ima resnične, prave, globoke probleme, ti pa kot se mi zdi delaš norce iz revščine.

  4. vranika pravi:

    http://www.youtube.com/watch?v=mdxA34-cE8Y

  5. vranika pravi:

    http://www.professorfekete.com/

  6. dare pravi:

    Vse te raziskave in izsledki okoli monetarne politike in podobnega sranja so vse prezakomplicirani zame :) V mojih preprostih proletarskih možganih se poraja bolj enostavna misel. Ja, počasi bo treba začeti spet spoštovati delo in znanje ! To je edina pot ! Če pa bodo vsi še naprej hoteli samo trgovati , lahko pričakujemo le še večje težave.

  7. maja pravi:

    Jp, je res škoda, da je vedno pri šparanju najprej na udaru kultura; knjige, plošče, koncerti, skrb za okolje…
    Se pa po moje res da prišparat, če nikoli ne zaviješ v HM, Zaro, Ikeo in kar je še teh poceni trgovin, ker tiste nizke cene te pa res porinejo v zapravljanje za stvari, ki jih sploh ne rabiš.
    Ampak, če bomo pa živeli in delali samo še za plačevanje osnovnih življenskih stroškov, pa tudi ne vem, kako bo, kot časi tistega primitivnega kapitalizma.

    in Tintin2, ne vem kdo se je dela norca iz revščine, meni se zdi post skrajno resen in zaskrbljujoč; velike firme, investicijske družbe in banke, ki so najbolj špekulirale in kovale dobičke, zdaj lepo rešujejo vlade, mi ta mali pa lahko crknemo- saj pri nas ni nič drugače.

  8. Urška pravi:

    Tadej, mogoče te bo pa prevzel kak beli vitez ;-)

  9. vranika pravi:

    Kapitalistični totalitarizem:

    Osnove poznavanja sistema

    +No End in Sight:
    http://www.youtube.com/watch?v=mZd5X6k3HhM&eurl

    + Naomi Klein
    http://vranika.blog.siol.net/2008/07/02/naomi-klein-milton-friedman-kapitalizem-katastrofa/

    + Jeremy Scahill
    http://www.youtube.com/watch?v=9X_c55u96dc&eurl

  10. vranika pravi:

    Naomi Klein (Diktatura Šoka)
    http://www.youtube.com/watch?v=JG9CM_J00bw&eurl

  11. obelix pravi:

    He, he…..menedžmentu visoke plače in nezaslužene odpravnine, raji oziroma navadnim državljanom pa breme dolgov propadlih bank v obliki davkov( samoregulacija trga?). In če se ne motim, je bil mojster sedanje oblike kapitalizma oziroma njegovega reševanja naš preljubi veliki vodja TITO, dokler smo lahko živeli s tujim denarjem je še šlo, potem pa je vse skupaj vzel hudič-déjà vu!?

  12. 1tastar pravi:

    Pridi v Slovenijo! Tu ni noben problem dobiti kredit za nakup kakšne pivovarne pa še kakšnega cajtunga za povrhu :!:

  13. arto pravi:

    ja, ampak še vedno trošiš… pridi v slovenijo, kjer si večino pametnih stvari ne bi mogel privoščiti, pa ne zaradi cen, ampak ker jih ni. :)

  14. tadej tadej pravi:

    Se opravičujem za zamudo, ampak sem bil zapleten v nekoliko neprijeten prepir. In kreganje. Ampak zdaj bo menda boljše, kot se reče :) Arto: prihajam. Ne sicer zato, ampak vseeno :)) Je pa res, da je predlog 1tastarega zelo v redu: če temu primaknemo še par steinwayjev, butlerjev in kakšno stanovanje, potem pa sploh :)) obelix: tako, ja, vse se spreminja samo zato, da ostaja enako :) vranika: hvala za linke. Urška: mmm. Ja, to, pa sem se zmeraj hvalil, kako imam več pameti kot denarja. No, ne glih hvalil :)) Maja: hvala, ja, zelo res, tudi pri drugih nizkocenovnih trgovinah. Pa hvala tudi za odgovor Tintinu2. Dare: drži ja, tudi za Britanijo, kjer so odpravili skoraj vso težko in predelovalno industrijo ter se ukvarjajo samo še s storitvami in mediji. Pretiravam, ja, ampak v tem je razlika med Nemčijo in Britanijo; Nemčija je kljub vsem problemom še vedno največja izvoznica na svetu. Matjaž: zveni super, ampak mene, kot fatalista, že skrbi, kaj bi se zgodilo ob morebitni “ločitvi”? :) Alcessa: zelo res. In – pa se res ne hecam – sem res razmišljal, da bi šel na tečaj šivanja. Ne zato, da bi delal obleke zase, ampak ker me preprosto rečeno zanima. Pa še pol žlahte – žal že pokojne – so bili sami krojači in krojačice. Naj probam? :)

  15. alcessa pravi:

    Tadej: ja. Sama imam trenutno fazo štrikanja. Zdi se mi zelo prizemljitvena dejavnost, kar je v določenih življenjskih okoliščinah in modusih super.

  16. Zares » Arhiv » Kreditna kriza in jaz pravi:

    [...] http://tadej.blog.siol.net/2008/09/19/kreditna-kriza-in-jaz/ [...]

  17. tadej tadej pravi:

    Bom poročal, alcessa, seveda :) Za štrikanje pa nisem prepričan, da bi bilo glih zame. Nazadnje sem nekaj vezel, v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, kaj več pa ne :)

  18. °lUKA.V pravi:

    Knjižnica .. tudi sam bi se moral končno včlanit. Čeprav vem, da bom kljub temu knjige naprej kupoval, tako kot pri glasbi. Morda je knjižnica na nek način še slabša varjanta (za žep seveda), ker si bom potem želel še več knjig na knjižni polici, tudi takih, ki se jih ne bo dalo nikjer dobiti. Kaj pa zastonjske knjige na itunesu? MUAHAHAHAHA Sicer pa zelo zabaven članek, na nek način :))

  19. zvezdica zaspanka pravi:

    Mislim, da se kriza v VB trenutno kaže veliko močneje kot v Sloveniji, kjer je shopping način življenja in preživljanja prostega časa – še veliko, veliko bolj kot pri nas.

    V Sloveniji smo glede tega še vedno malce “zaostali”, kar je po svoje prav gotovo super, po drugi strani pa se tako po življenskemu standardu kot po ponudbi raznih dobrin (materialnih in kulturnih) še kakšno stoletje ali dve ne bomo približali VB – na žalost.

  20. zvezdica zaspanka pravi:

    In še apropo knjižnic – slovenske so prav gotovo v večini lepše, novejše, sodobnejše. Pri vsebini (ponudbi) pa navijam za angleške, čeprav……. No, knjige so v VB definitivno cenejše kot pri nas. In to ponavadi precej – da ne govorim o slovenskih prevodih, ki angleški verziji “nabijejo” od 80-100% (priemr knjige thousand splendid suns by. k. hosseini – v VB jo dobiš v paketu 3 knjige za 18 funtov, pri nas prevedena te knjiga stane 27,5eur). Zalozniki…….:((

  21. maja b. j. pravi:

    lucidno. heh…

    tale sestavek mi je vsec, ker pises gosto. problem je tudi zanimiv: kako ziveti ceneje?
    meni osebno gre razsipnistvo na zivce: se bolj na zivce mi gre, ce je podoben izdelek nekje drugje veliko drazji. razlike pa nobene resne.

    kar mi gre pa najbolj najbolj na zivce: izdelki s super nizko ceno. ne vem kdo je tako naiven, da kupuje te smeti.

    ahhh… pri koncertih ne gre sparat… ce boli denarnico, je lazje, dusa trpi bolj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !