Nekje drugje

“Če poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je v Glasgowu od 80. let nastalo tako veliko dobrih bendov, potem je odgovor preprost – zaradi razredne razslojenosti,” je pred dobrim mesecem razlagal Alan McGee. “V Glasgowu je veliko depriviligiranih ljudi, veliko je delavcev, komaj kdo, ki sodi v srednji razred, iz višjega pa sploh ni nikogar. Za pot ven so samo štiri poti – nogomet, moda, glasba ali kriminal. Glasgow obožuje rock and roll.” McGee bi moral vedeti, o čem govori. Ne samo, da je tudi sam iz Glasgowa, ampak je ustanovil Creation Records (Primal Scream, My Bloody Valentine, Teenage Fanclub), bil manager The Jesus and Mary Chain in The Libertines, maja 1993 pa v glasgowskem klubu King Tut’s Wah Wah Hut kot prvo predskupino Sister Lovers videl Oasis, ki so vsega štiri dni kasneje podpisali pogodbo s Creation in prodali nekaj milijard plošč. Skratka. McGee je leta 2006 podobno nizko na vrstnem redu – torej prva od dveh predskupin – v King Tut’s Wah Wah Hut videl mlad kvartet, ki so ga sestavljali trije fantje in bobnarka, ter se vanj zaljubil. In potem, brez sledi ironije ali česa podobnega, razglasil: “V zadnjih dveh letih in pol je v Glasgowu nastal najboljši bend ne samo na Škotskem ampak tudi v Britaniji. Ta bend so Glasvegas. Postali bodo največji bend v Britaniji.” Zelo podobno so sicer že razmišljali tudi v NME (“Glasvegas bo najpomembnejši bend svoje generacije.”), svoja piskrčka pa sta pristavil še Ian McCulloch iz Echo and the Bunnymen (“Najboljši bend po Nirvani.”) in lokalni tednik Sunday Herald, ki je njihov debitantski, istoimenski album razglasil za kar “najboljši škotski album vseh časov”.

Takšna hiperbolika je včasih zelo zoprna in nasitna. Včasih. Vendar ne nujno v primeru Glasvegas. Glasvegas so zanesljiv retro bend; glasbene reference so morda predvidljive, vendar so v redu: Joy Division, Ramones, “zid zvoka” Phila Spectorja (samo da je Spector imel na voljo orkester, Glasvegas pa ga poskušajo zgraditi s parom kitar), The Jesus and Mary Chain, tudi Shangri-La’s. Še močnejša so besedila. James Allan, sicer tudi frontman, se je lotil tako rasističnega umora belega najstnika Krissa Donalda (Flowers and Football Tops) kot ločitve staršev (Daddy’s Gone), tako ljubezni do “angela”, za katerega se izkaže, da je socialna delavka (Geraldine, ki zdaj med koncerti prodaja njihove majice), kot nasilja na šolskih igriščih (Go Square Go, ki se konča z vzklikanjem “Kurc, pa gremo”). Ko stvari štimajo, so res dobre, ko pa ne, so zelo prozaične (recimo v primeru Stabbed).

Allan je sicer tudi izjemno karizmatičen pevec in frontman, njegov bratranec Rab Allan je več kot soliden kitarist, Paul Donoghue dober basist, Caroline McKay pa solidna bobnarka (in med bobnanjem stoji). Poleg tega so dobro uigrani, njihov sinočnji koncert v Scali pa ni bil samo praznovanje škotske glasbene klenosti ampak še drugače zanimiv; morda tudi zato, ker je njihov long play prvenec izšel pred komaj tremi tedni in takoj pristal na drugem mestu lestvice albumov, zaradi česar bi lahko razprodali desetkrat večjo dvorano kot je nekdanji kino pri King’s Crossu. Odigrali so, po vrsti, Flowers and Football Tops, Lonesome Swan, It’s My Own Cheating Heart That Makes Me Cry, Geraldine, Polmont On My Mind, Go Square Go, Ice Cream Van in Daddy’s Gone. Brez dodatkov.

Vzdušje je bilo vročično, Scale še nikoli nisem videl tako nabite, tudi lučke so bile zelo barvne, vendar pa me je skoraj šokiralo, da mi je vse skupaj šlo malo na živce. Philip je rekel, da morda zato, ker so “čisto generični”, vendar pa je šlo za nekaj drugega: za njihovo iskrenost, skoraj dogmatično, neobdelano iskrenost, ki je sicer zanimiva, vendar samo, če takšnega pesimističnega optimizma nisi naveličan. Glasvegas bodo velikanski bend.

Tole sta dva huligana, ki jima koncert Glasvegas očitno ni bil preveč všeč in sta se nekaj pačila (foto: Philipov iPhone). Ko sva prečkala ulico, me je Philip dreznil in vprašal: “A ni bilo lepo? Chris Lowe je rekel, da naj bo zelena luč in potem se prižgala zelena luč.” Ne, niti sanjalo se mi ni, o čem je govoril. “A ju nisi videl? Pet Shop Boys?” Ne, res ju nisem videl. “Medtem ko si govoril in mahal z rokam?” Ne, niti takrat. “No, Neil Tennant je bil oblečen v dvodelno obleko, Chris Lowe pa v adidasovo trenirko. Čista tako, kot je treba. Popolno.” A misliš, da sta bila na koncertu? “Ja, čisto gotovo.” Zakaj? “Mogoče pa jih poskušata prepričati, da bi od Sonyja prestopili k EMI.” No, verjetno ne.

Konec kapitalizma? Kakor za koga. Meni, recimo, nihče ne bo dal 180 milijard dolarjev premostitvenih kreditov za “povečanje likvidnosti”, ki so jih v krizo v četrtek vložile centralne banke. Prav tako me nihče ne bo nacionaliziral, kot je ameriška vlada zavarovalnico AIG; ZDA so po novem itak največja socialistična država na svetu. Prav tako pa se ne morem zapreti za tri dni, kot so se ruske borze. Res je tudi, da se ne spoznam na terminske prodaje brez pokritja. Za nameček pa tudi nobena vlada nima namena prevezeti mojih toksičnih dolgov, zaradi česar bi se vrednost mojih delnic – končno! – vsaj malo dvignila. Kaj mi torej preostane? Še posebej, če hočem – poleg vsega – živeti vsaj malo zeleno in okoljsko? In prav tu je kleč. Kaj sem torej (že) naredil? Podobno kot Erich Kästner sem se zapodil v predale in začel iskati kaj koristnega; Kästner je po vrnitvi iz predalov objavil Pujsa pri brivcu, jaz pa sem našel kupon za “dodatnih 25 točk pri nakupu bio sadja”, ki mi jih bodo vknjižili na kartico zvestobe v Tescovih trgovinah in ki sem ga hranil za deževne dni, kot se reče. V Waitrose, najbolj buržoazni od vseh britanskih špecerij, sem nehal kupovati že pred časom, v glavnem zato, ker njihovo sadje nikoli ni bilo kaj prida, brez njihove posebne klobase pa tudi lahko živim. Sirenski klic najcenejših, diskontnih trgovin, predvsem Lidla – enega imamo na Seven Sisters Road – in Aldija, me še ni premamil, čeprav naj bi, kot je dejal Ian Jack, njihova slava že “začela perkolirati v zaskrbljeni srednji razred”. Ko sem bil pred tednom dni v Lidlu, me je popolnoma šokiralo, kako razmetavajo s plastičnimi vrečkami in embalažo: vsak izdelek je v plastiko zavit kot kakšna mumija, to pa nekako ni v skladu z mojo siceršnjo obsedenostjo z recikliranjem in reševanjem sveta. Hrana: res lahko cenejše, vendar pa je vedno problem, ko kuhaš za enega (zadnjič sem v roke dobil ponatis knjižice Preprosta kuharica za delavski razred, ki jo je napisal kuhar kraljice Viktorije in bi sicer lahko bila koristna, vendar pa so vsi recepti za šest oseb). V predalih sem sicer odkril še nekaj starih računov iz knjigarne Blackwell’s na Charing Cross Road, kjer sem tudi zbiral čebelice z njihovo kartico zvestobo (tam bom zdaj “zlat”, kar pomeni, da bom dobil kar deset funtov popusta pri naslednjem nakupu). Knjige! Res je, da dobim tudi kakšen recenzijski izvod, vendar pa to ni dovolj. Ker pa jih vseeno ne morem kupovati na kupe, sem se, prvič po sto letih, včlanil v knjižnico. Našo lokalno, čez cesto. Res je, da izbor ni nič posebnega, vendar pa so precej hitri. Bomo videli. Proti višjim cenam plina in elektrike se bom boril z novimi okni z dvojno zasteklitvijo – “Investicija v prihodnost,” sem prepričal očeta – to pa je, zaenkrat tudi vse. No, ne ravno. Koncerti. Koncerti. O njih bom še razmislil. Mogoče kakšen manj? Ali pa več cenejših? (To je, menda, tako kot z restavracijami. “Čeprav so se cene v londonskih restavracijah dvignile, to ne pomeni, da so prazne… Zaradi večjega števila cenejših gostišč je 43 odstotkov vprašanih Londončanov dejalo, da več hodijo v restavracije in samo osemnajst jih je odgovorilo, da manj,” je za Guardian dejal Tim Zagat, soustanovitelj vodiča, ki “v celoti temelji na poštenih mnenjih tisočev ljudi kot ste vi, ki želite z nami deliti svoje izkušnje”.) Tudi snemanje muzike z interneta mi ne leži; doslej sem ilegalno posnel eno samo samcato pesem, pa še to sem hitro zbrisal, ker mi je bilo nerodno; zato pa si lahko veliko večino muzike sposodim od Philipa, ki ima rad “artefakte” in plošče kupuje ves čas. Ali pa je tudi to vprašljivo? Potem telefonija: ponudniki cenejših klicev so res cenejši od British Telecoma (kar ni zelo težko), zdaj pa je mogoče res čas za Skype, čeprav mi gre na živce njihov lastnik. Aja, pa tudi avtobusi so cenejši kot podzemna. Tudi če hočem biti ciničen, je vse skupaj manj kot rožnato: v Britaniji se je brezposelnost dvignila na 5,5 odstotka, inflacija pa na 4,7 odstotka (kar je največ v zadnjih šestnajstih letih). Takole je: svojo vojno proti kreditni krizi sem šele začel, pa se že počutim zelo krepostnega. Le kaj še bo?

Takole je bilo: prima. Zelo različno, oboje, seveda, in utrudljivo. Vendar tudi podobno: zreli paradižniki s tržnice – tako v Parizu kot v Vrnjački Banji – so bili velikanski, sočni in okusni. Ne, nisem pozabil, kako dobri so. Lehman Brothers? Seveda sem besen, vendar pa vem, da privoščljivost ni ravno primerna. Vsekakor se bom moral zelo potruditi, da se mi bodo smilili. Oh: letos so v Lehman Brothers do stečaja pridelali izgubo v višini 6,6 milijarde dolarjev, leta 2006 pa so si izplačali za 8,7 milijarde dolarjev nagrad. Kaj je bolj toksično?

“Saj poznaš tisti pregovor: odlično je največji sovražnik dobrega.” Stephen me je pogledal izpod čela. “Ne?” Ja, seveda razumem, sem se pritožil: “Največji sovražnik dobrega je odlično. Če kdaj  torej dobite kaj odličnega, potem z nečim, kar je ‘dobro’, niste več zadovoljni.” – “Seveda je ‘dobro’ še vedno sprejemljivo,” je prikimal, “vendar pa ni… čisto dobro?” (Zelo mogoče je, da je ta pogovor v angleščini zvenel malo drugače.) “In to, veš, je problem s tole restravracijo: ko enkrat poskusiš njihovo čisto sveže ocvrto vahnjo in čisto svež, dvakrat ocvrt pomfri, potem preprosto ne moreš drugam. Po mojem v severnem Londonu ni boljših ocvrtih rib kot so v Toff’s. Tudi v Two Brothers ne.” In Two Brothers sta par minut od njegovega stanovanja v Mill Hillu; ne, raje bo dvakrat prestopil – s podzemne na prvi avtobus, potem pa še na drugega – in na fish and chips prišel v naš konec severnega Londona, v Muswell Hill (iz Finsbury Parka je pot zelo preprosta: petnajst minut z avtobusom W7).

Čeprav niti približno nisem izvedenec za verjetno najznačilnejšo angleško kulinarično specialiteto, bi tudi sam verjetno naredil isto: ribe v Toff’s so super sveže, pomfri krasen, porcije velike/velikanske, njihova grška solata super, cene pa v redu. Čisto pravi fish and chips naj bi sicer bila ocvrta trska s pomfrijem, zavita v časopsni papir, vendar pa je še boljša ocvrta vahnja; v Toff’s so na voljo tudi rdeči jezik, morski list, losos, mol, morski jezik in vse ostale peskarije, ki jih lahko spečejo tudi na žaru, ampak ocvrta riba je vseeno malo zanimivejša. Njihove ocvrte ribe so večje od krožnika, z navzgor zavihnjenimi konci, čisto takšne kot gondole, tako da v bistvu ne veš, ali bi jih pojedel ali pa v njih odveslal. Tudi njihova domača tatarska omaka je dobra. Sladice so “tradicionalne britanske”, torej tiramisu, crème caramel, biskviti in sladoledi. Vse domače. Ja. Ne, to ni ravno hrana za hujšanje. Toff’s je star 40 let, lastniki so se zamenjali samo enkrat, vendar pa se ponudba, kot pravijo, ni spremenila. Če kaj gre, potem verjetno nima smisla spreminjati recepta. Osebje je vljudno, prijazno in učinkovito.

Popolnoma drugo vprašanje pa je, če vam je všeč lokacija. Muswell Hill je elegantna, draga, malo zoprno buržujska četrt, stisnjena med Alexandra Palace in Highgate, kjer je vse lepo in krasno, cenejša od, recimo, Highgatea, pa je samo zato, ker se moraš do najbližje postaje podzemne peljati z avtobusom. In tudi “hill” ni samo grič, ampak zelo ornk hrib in ni ravno za kolesarjenje. Tole je razgled proti jugu, iz Hillfield Parka, dobro minuto od Toff’s. Res je, da bi se ga – namreč razgleda – lahko tudi naveličal, res pa je tudi, da sta iz Muswell Hilla brata Davies (The Kinks so leta 1971 izdali album Muswell Hillbillies). O tem, da je domačin tudi Johnny Borrell, raje ne bi. Ne vem, no: dva razloga za, vse ostalo pa ne ravno.