Nekje drugje

Calm Like You (Alex Turner: “Merci, Paris!”), The Age Of The Understatement, Black Plant, Only The Truth, The Chamber, Gas Dance, My Mistakes Were Made For You, Paris Summer (Kaneov duet z Alison Mosshart; “Alison, najina prijateljica, dame in gospodje.”), Hang The Cyst, Separate And Ever Deadly, I Don’t Like You Anymore, My Little Red Book, The Meeting Place (”Aplavz pour l’orchestre, prosim!”), Time Has Come Again in Standing Next to Me (”Kar celo noč bi igrali.”), dodatek pa sta bili (”Zdajle bova zaigrala eno Bowiejevo.”) In The Heat of The Morning ter In My Room. Ko sem po koncertu The Last Shadow Puppets - enem najboljših koncertov zadnjih nekaj let - po Rue Saint-Honoré taval proti hotelu, me je kar malo zanašalo. V L’Olympia sem bil prvič: veličasten hodnik, veličastno modernistična avla, sama dvorana pa nič posebnega (zelo francosko, to, tako kot smetana in jušna kocka v vseh jedeh, no, ne v sladicah, očitno). In tla so se upogibala, ker smo vsi skakali in divjali. S fotografijami sem tako čakal na malo počasnejše pasaže. James Ford je zelo dober bobnar. Po spletu naključij sem se dopoldne v Maraisu zaletel v starega znanca, nizozemskega fotografa Arija Versluisa, od katerega sem dobil nekaj nasvetov o uporabi bliskavice (”Takšne super toksične barve so!”), in starega koncertnega pajdaša Philipa. Z Olyjem sva se v Parizu zgrešila za par dni.

Ne, še vedno ne razumem, za kaj gre. Ja, “obvestila”, dolga do 140 znakov, to že razumem. Ampak zakaj? Ali mame res zanima, če kdo je juho? Zakaj bi moral biti “hiperpovezan”, kot pravijo? Oziroma obratno: kaj pa če ne bo hotel nihče biti “hiperpovezan” z menoj? Ali je moj dan res tako razburljiv? Kaj pa če je? Poskusiti ni greh.

8.23 Goodison in Žbogar. Super. Takšne stvari so mi vedno všeč. Paul Goodison je doma iz Sheffielda, kar je zmeraj v redu. Zmaga je na 3′48″.

8.40 Slovenija - z eno zlato medaljo na 2,1 milijona prebivalcev - je najuspešnejša država na olimpijskih igrah v Pekingu.

9.01 Patelovi si še vedno niso opomogli: v nedeljo ponoči je bila njihova trafika oropana. Ukradli so jim za dobrih 5.000 funtov cigaret.

9.07 Drugi sosed, računovodja gospod Kay, je mrzlično razlagal, kako sta “dva bandita včeraj prišla v naš kolidž in ukradla 300 funtov”.

9.14 Ja, policija je prišla. In odšla. Uslužbenka v kolidžu je enemu roparju iztrgala mobilni telefon. “Mogoče bo kaj pomagalo,” upa gospod Kay.

9.15 Na avtobusu številka 4, v bolnišnico na pregled. Čeprav ni veliko prometa se premikamo po polžje, ker so so ulice razkopane zaradi vodovoda.

10.10 Bart’s. Bolj ali manj v redu. Samo da sem siten, ker sem moral biti tešč. Brez kave, brez zajtrka. Brez kave. Dr. Orkinova je dobre volje.

10.34 Kri mi jemlje Ari, Norvežan iz Bergena. Običajno vboda niti ne čutim, danes pa ga.

11.05 Zajtrk v Kipferlu. Že skoraj kosilo, z velikansko melanžo. Imajo tudi sveži liptovski sir, jabolčnega zavitka pa ne.

12.13 Doma za par ur. Res moram odgovoriti Johnu, ker ga skrbi, zakaj mu nisem odgovoril na njegovo okrožnico. Zato, ker je bila okrožnica, John.

13.33 Z Ireno bi se še pa še pogovarjal, pa se mi mudi nazaj v bolnišnico. Sva se pa smejala, smejala, smejala. Prima. Članek ji je bil tudi všeč.

14.07 V trafiki pri podzemni kupim Private Eye. Izhaja vsak drugi petek, naprodaj je v sredo, ponekod pa že v torek popoldne.

14.12 Na podzemni. Nič običajnega. Avgust je krasen, ker je povsod precej prazno. Razen v strogem središču, kjer so turisti.

14.30 Ne morem se upreti, če že grem mimo: v Kipferlu kupim kos jabolčne pite.

14.40 Prišel sem dve uri prezgodaj. Naročen sem bil ob 16.45 (torej 4.45), vendar sem si napisal in zapomnil 14.45. Numerična disleksika?

15.32 Dr. Goh me je nekako stisnil med dva druga pacienta. Ali me je vzel čez vrsto?

15.51 “Vseeno vas bom poslal na ultrazvok, čeprav se mi zdi, da tista zatrdlina ne bo problematična.”

16.12 Lekarna. Imam številko 40, na vrsti pa je 35. Samo dve farmacevtki sta. “Malo zamude bo,” je dejala levičarka, ki je vzela moj recept.

16.57 “Res, res se opravičujem za zamudo,” mi je dejala druga farmacevtka, prav tako levičarka. Druga porcija zdravil bo šele v petek.

17.12 Čisto pozabil sem, kakšna gneča je na podzemni v večerni konici, ki se začne ob petih. Na postaji St. Paul’s grem na Central Line.

17.21 Na Bank prestopim na Docklands Light Railway, ker grem v Wapping zalivati rože. Izgubim se, ker popravljajo tekoče stopnice. Ja.

17.27 Uslužbenko podzemne vprašam, zakaj sem se izgubil. “Ja, saj je res grozna postaja,” mi odgovori. “Kar po teh stopnicah dol pojdite.”

17.34 Vlak(ec) za Shadwell. Dežuje. Grmi. Ta oktober sredi avgusta je zelo dolgočasen. Res, zelo dolgočasen.

17.50 Vse rože zalite. Oly in Alyson sta mi dolžna pijačo. Ali dve.

18.01 Vlak(ec) za Bank. Prestopim na Northern Line. Na Moorgateu vstopi mladenič z majico, na kateri piše Commodore 64. Na iPhonu bere emajle.

18.31 King’s Cross. Ali morajo res vsi prestopiti prav na King’s Crossu? In zakaj so vsi tako počasni!

18.46 Finsbury Park.

18.51 Eritrejec Tony - “Kar Tony mi recite.” - je prodal dva svoja internetna kafeja na ulici in se bo preselil v Španijo. “Ta država gre k psom.”

18.58 Doma.

19.00 Channel 4 News.

19.27 Večerja. Brez juhe.

19.42 Ogledujem si modrico na desni roki. Ne, Ariju pa danes res ni uspelo. Čebljanje, huh? A se brez tega res ne da? Kaj pa vem.

Le zakaj bi se ukvarjali z realnostjo, če je pa virtualni svet toliko zanimivejši? Še posebej v Pekingu. Računalniško pridelani ognjemeti! “Brezhibna” devetletna Lin Miaoke, ki je na otvoritvi, na zahtevo centralnega komiteja Komunistične partije, “pela” Odo domovini, čeprav ji je glas posodila manj brezhibna - torej škrbasta - sedemletna Yang Peiyi! Občinstvo, ki ga sestavljajo “prostovoljni navijači”! Sicer pa to ni nič čudnega: predsednik MOK Jacques Rogge se v svojem govoru ni zavzel za mir na svetu. Očitno zato, ker ni hotel zveneti kot vsaka tazadnja lepotna kraljica (ali pa njegov predhodnik, španski fašist Juan Antonio Samaranch). In ker se ni, je Rusija - “Saudova Arabija z drevesi”, je rekel neki ameriški komentator - napadla Gruzijo! Še dobro, da sem rahlo obseden z Michaelom Phelpsom (verjetno zato, ker je visok mojih 6′4″); ta obsedenost je zamenjala mojo obsedenost s prvim športnikom, s katerim sem bil res obseden, namreč Markom Spitzom. “Ne razumete! Tudi jaz bi lahko bil prvorazreden. Tudi jaz bi si lahko prizadeval. Lahko bi bil nekdo…” (Zadnji del citata sem izpustil, ker ni relevanten.) To, ja, seveda. Aja: a se še komu zdi, da Temni vitez nista ravno epifanija in Jezusov drugi prihod zrolana v eno? Vsaj to sem pričakoval po vseh kritikah in dirkanju na imdb? Ne? In tudi to, da se je končal z glasom pripovedovalca, ne gre nikomur na živce? Je pa res, da so, vsaj v kinu, kjer sem ga gledal, Odeonu na Tottenham Court Road, takoj po začetku nehali zobati pokovko. To se ne zgodi pogosto. Pokovko v kinih sicer prodajajo zato, ker je verjetno najbolj dobičkonosna stvar na svetu, saj je razlika v ceni fantastična: kino dobi 90 penijev od vsakega funta, ki ga obiskovalci zapravijo za razstreljeno koruzo. In ker so po pokovki obiskovalci še žejni, sta to dva visokomaržna zadetka v črno (velika porcija pokovke stane približno 4,50 funtov). Sicer pa je res, da pokovke ne maram že zelo dolgo, in to tudi uradno ne: v edinem filmu, v katerem sem igral (no, statiral), namreč Kozoletovem prvencu Usodni telefon iz leta 1987, sem moral grdo pogledati nekoga, ki se je v kinu - snemali smo v Kinoteki - z njo na glas basal. Zdi se mi, da so pokovko v slovenskih kinih sicer komaj začeli prodajati; za Usodni telefon jo je spražil Stojan Pelko, vendar zelo dvomim, da sem grdo gledal zaradi tega. Skratka. Ker sem hotel v to vlogo dati vse in še malo dostojanstva, smo prizor posneli dvakrat. Bilo je divje in nepozabno. Ampak vseeno - filmska slava je zelo minljiva. Tako kot bo pokovka v vrsti britanskih kinopodjetij. Hura! Zaenkrat o tem razmišljajo v podjetju Picturehouse Cinema, kjer ga ne prodajajo za nekatere predstave, popolno depokovkazacijo pa je napovedal Daniel Broch, lastnik hampsteadskega Everymana, ki je pred kratkim kupil še sedemnajst kinodvoran. Njegov razlog (kot je dejal za Observer): “Pokovka izjemno močno vpliva na prostor, saj zaudarja, je kulturno vprašljiva, zaradi smetenja dvoran pa nastajajo tudi operativni problemi. Poleg tega pokovka ne more biti del kulturno sofisticirane blagovne znamke, ki jo želim razviti.” Seveda! Tega, da bodo vsi filmi gledalce tako pritegnili, da bodo v hipu pozabili na pokovko, očitno res ni mogoče pričakovati.

Nedove polnjene paprike so bile več kot prima, družba na večerji pa zelo prijetna. Iz Pimlica sem se vračal s predzadnjim metrojem. Ker sem moden, da kar boli, sem poslušal Late of the Pier in njihovo Heartbeat, ki sta ji sledila The Knife in Heartbeats; The Knife sta najboljša glasba za bicikliranje, vendar pa sta tudi na podzemni super. V glavnem sem se sicer ukvarjal z računanjem, kje bi še lahko kaj prihranil. Kreditnega škripanja - ali škrtanja? - očitno še ne bo tako hitro konec. Recimo: Guardian je 80 penijev čez teden in 1,50 funta v soboto. To pomeni, da bi lahko prihranil vsaj 26 funtov. In če bi bral tudi samo spletno izdajo Observerja - kar itak počnem s številnimi drugimi časopisi, Guardian pa najprej preberem na internetu, potem pa kupim še časopis; ne vem, časopise imam rad - bi prihranil še 7,60 funta. Torej skupaj dobrih 33 funtov na mesec. Ne, ni bilo pravo razodetje, ampak takšno računico sem nazadnje naredil, ko sem nehal kaditi. Ampak kaj bo rekla moja trafikantka, gospa Patel? Že ko nisem več kupoval cigaret, me je včasih zelo srepo pogledala in vprašala, če jih kupujem kje drugje. “Ne, gospa Patel, res ne. Samo kadim ne več.” Ampak saj pri njih kupujem še kaj drugega, sem si razložil, pa tudi na svoj oyster si denar nalagam pri njih. Na podzemni je bila običajna mešanica sobotnih potnikov: fantje z odsotnimi pogledi, dekleta v mikro črnih oblekah in visokih petah, nekaj gospa neugotovljivih let v spremstvu moških nepredstavljivih let. Nasproti mene sta sedela mlada ženska v mikro zeleni obleki in, verjetno, njen fant, mladenič z zanimivim obrazom in lepo negovanimi rokami. Do Victorije sta molče jedla sendviče. Ko sem še enkrat iskal Heartbeat, sem opazil, da je začel mladenič začel nekaj razlagati svoji spremljevalki. Pritisnil sem na pavzo. “Saj veš, da spi z vsemi tipi, s katerimi gre na pijačo?” Njegov ton je bil nekoliko ciničen, vzvišen in zoprn. “Tega ne veš,” mu je utrujeno ugovarjalo dekle in v vrečko pospravljalo ostanke sendviča. “Veš, mene spoh ne moti, če spi z vsem svetom, ampak ne boš mi govorila, da ne spi z vsemi.” - “Res, in kako to veš?” - “Ker sem slišal od vseh. Vsi so spali z njo.” - “Vsi?” - “Ja, sem slišal.” - “Od koga?” - “Od Jacka. Pa John je tudi spal z njo.” - “To sta dva. Dva nista vsi. Poleg tega pa je z Johnom hodila skoraj leto dni. Kaj pa ti?” - “Prosim?” - “A si ti tudi spal z njo?” - “Saj ne morem verjeti, da me sprašuješ kaj takšnega!” - “Torej?” - “Sem, ampak to nima nobene zveze s tem. To je bil hiter, brezvezen fuk. Na faksu.” - “In zakaj mi nisi povedal? Ali naj potem mislim, da spiš z vsemi, s katerimi greš na pijačo?” Vlak sta zapustila na Eustonu. Še več ljudi je izstopilo na King’s Crossu, vstopil pa je na krtačo postrižen fant v belih bermuda kratkih hlačah. Mrzlično, vendar dobre volje, je pritiskal na gumbe na svojem mobilcu. Verjetno je igral kakšno igrico, saj je vsakih nekaj sekund zmagoslavno, srečno, boksnil v zrak. Malo pred Finsbury Parkom je mobilca spravil v žep, si pogladil hlače in se na hitro pogledal v šipi. Potem se je zadovoljno nasmehnil. Zanj se je noč šele začenjala.