Najstarejši in najmlajši

18.07.2008 ob 03:21

“Lepo, da smo se dobili… na drugi strani intimnosti,” se je zahahljal 73-letni Leonard Cohen po Dance Me to the End of Love, s katero je začel svoj edini koncert v Londonu. V O2 nas je bilo nekaj več kot 15.000 in vsi smo si od navdušenja pulili lase. “Ko sem zadnjič igral v Londonu, pred kakšnih štirinajstimi leti, sem bil star 60 let. Pač fantič z norimi sanjami.” Verjetno smo vsi vedeli, da je isto domislico povedal tudi v Dublinu in Manchestru in verjetno še kje, vendar pa to ni motilo. Kje pa. Dvorano je zlomilo od smeha. “Jemal sem veliko prozaca,” je nadaljeval, potem pa naštel še kakšnih sto drugih antidepresivov in, kot je dodal po zelo dolgem, pomenljivem premoru: “Ritalin”. “Študiral sem vse pomembne religije, vendar pa je kljub temu skozi prodrla dobra volja…” je še dodal. Bil je krasen, po vsaki pesmi pa je dvignil klobuk in se prijazno, olikano zahvalil. “Hvala, prijatelji.” Prijatelji. Prijatelji. Prijatelji. “Vaš topel sprejem, prijatelji, me je izjemno ganil. V čast mi je, da sem tukaj.” Ne, ravno obratno je. In tudi zelo preprosto je: Cohen je genij.

Leonard Cohen, O2, 17. julij 2008

V bistvu je bil še zadnji, ki ga nisem videl. Pri tem sem imel, tako kot veliko drugih ljudi, srečo v njegovi nesreči: čeprav se je govorilo, da ne bo več nastopal v živo, se je vseeno odločil za turnejo, ker mu je nekdanja managerka sunila pet milijonov dolarjev. Oziroma, kot je dejal: “Hvaležen sem vam, da ste prišli; vem, da je marsikdo imel finančne in geografske neprijetnosti.” V prvem delu so se zvrstile The Future, Ain’t No Cure for Love, Bird on a Wire, Everybody Knows (ena od spremljevalnih vokalistk je soavtorica pesmi, fantastično usodna Sharon Robinson), In My Secret Life, Who By Fire, Hey, That’s No Way to Say Goodbye in Anthem, potem pa je bil odmor.

Leonard Cohen, O2, 17. julij 2008

Drugi del se je začel s Tower of Song, ki se je skoraj prelila v Suzanne, potem pa so bile na vrsti The Gypsy Wife, Hallelujah, Democracy, I’m Your Man, odrecitirana A Thousand Kisses Deep in Lorcova Take This Waltz. Dodatki – štirje, no less – so se mi pa malo zmešali. Vem, da je najprej odpel So Long, Marianne, ki ji je sledila (vedno bolj disko) First We Take Manhattan, v ostalih dodatkih pa so bile Sisters of Mercy, Closing Time in If It Be Your Will (ki sta jo izvedli “sublimni sestri Webb”, kot ju je predstavil, drugi dve od njegovih spremljevalnih vokalistk) in da je bila na koncu zelo primerna I Tried to Leave You, ki se konča z Lahko noč, ljubica, upam, da si zadovoljna / postelja je ozka, vendar pa so moje roke odprte / in ta moški še vedno dela za tvoj nasmeh. Ta moški – no, če že hoče: prijatelj – je sinoči zelo osrečil zelo veliko ljudi, vključno z gospo v srednjih letih, ki je Hallelujah poslušala tako zamaknjeno, da sem mislil, da je padla v trans, potem pa si mirno popravila šminko in plesala do konca koncerta. (Čisto, čisto na koncu so Cohen in njegovi odrecitirali Ne sili me, naj te zapustim iz Rute v Svetem pismu: Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz.)

Leonard Cohen, O2, 17. julij 2008

To je bil eden od tistih tednov. “Najmlajši” iz naslova so Cajun Dance Party, najstniški bend iz severnega Londona; v torek sva za Olyjem šla na njihov prvi koncert v prestolnici – po maturi pred par tedni in po krajši turneji po Angliji. Ne, niso bili super ali prima, ampak precej razmahani. Poleg tega je bilo v Bloomsbury Ballroom, psevdosecesijski koncertni dvorani brez klimatskih naprav, peklensko vroče, dekle in fantje pa so na oder prišli nekaj čez deseto. Verjetno res ni hujšega kot najstniki, ki se obnašajo kot pubertetniki. Ja.

Cajun Dance Party, Bloomsbury Ballroom, 15. julij 2008

Cajun Dance Party, Bloomsbury Ballroom, 15. julij 2008

Cajun Dance Party, Bloomsbury Ballroom, 15. julij 2008

Ampak vseeno. Daniel Blumberg je zanimiv, včasih karizmatičen pevec, Robbie Stern pa fantastičen kitarist (in, kot pravi marsikdo, novi Johnny Marr). Začeli so z najnovejšim singlom Colourful Life z istoimenskega albuma ter nadaljevali s Time Falls, Five Days, Amylase, Firework, novo Blues (z zelo zanimivim besedilom), The Race, Buttercups, The Hill, The View and the Lights in končali s prvim singlom, The Next Untouchable. Svoje najbolj dodelane pesmi, No Joanna – ki se konča s tvoje oči niso modre, vendar pa v njih vseeno vidim morje – niso odigrali, ravno tako kot Cohen ni odpel Chelsea Hotel; ne, ne samo zato, ker je na Colourful Life, ki je izšel konec aprila, glasbe samo za dobrih 35 minut (res pa je, naj bi že oktobra izšel novi album), ampak zato, ker so morali odra točno ob enajstih. V nekem lokalnem tedniku so trdili, da so “inventivnejši Kooks”, vendar pa so dosti, dosti boljši. Cajun Dance Party so z odra odšli popolnom izžeti. Po slabi uri. Cohen, po drugi strani, je bil na odru skoraj tri ure in, resnici na ljubo, zelo rock and roll. Sploh pa so bili najboljši koncerti, na katerih sem bil letos, naslednji: Nick Cave (ki jih šteje 50), Marc Almond (51), Bruce Springsteen (57), Sparks (Ron Mael 60, njegov brat Russell 55 – ali obratno?), Grace Jones (60) in zdaj Cohen. Ali mi hoče kdo kaj povedati? Sicer pa je to itak vseeno. Cohen nam je, saj veste, prijateljem, povedal, kaj je “največja skrivnost in odgovor na vse skrivnosti”: “Do-dam-du-dam-dam…”

  • Share/Bookmark
 

31 komentarjev na “Najstarejši in najmlajši”

  1. nevenka nevenka pravi:

    Njegove pesmi so večne.

  2. Dinozaver pravi:

    Ampak tile pamži, no…
    Mogoče je zdaj čas, da obiščeš še kak koncert razmahanih tridesetlednikov. :) Ko bo. Če bo.

  3. Karmen pravi:

    Oooooh, kako sem bila pred mnogimi leti začarana z njegovim žametnim glasom v “Everybody knows” Se že pasem na You Tube in zganjam nostalgijo.

  4. Aja pravi:

    Samo da njegov glas ni več žameten, raskav je razpokan. Mogoče bi kdo rekel zrel.
    Veliko njegovih CDjev imam, Suzanne je zapeta z mladostnim, mladeniškim glasom (črni lasje, žareč pogled), The tower of song pa z glasom sedemdesetletnika (kar ustreza pesmi: My hair is grey and my friends have gone I ache in the places where I used to play… )

    Ampak kako je zares poslušati Suzanne s tem raskavim glasom, ko imaš v spominu glas mladeda Cohena?
    A ni vsaj malo žalostno? Je pa resnično, realnost namesto iluzije.

    Meni je še zmeraj najbolj všeč njegova Famous blue raincoat, pa večkrat v avtu navijem
    na glas Hallelujah, občutek imam da se kopam v posebni energiji.

  5. dmashina dmashina pravi:

    Kje pa so gverilske fotke čevljev? Se sploh splača brati o koncertu, če zraven ni fotk čevljev?

  6. tadej tadej pravi:

    Zelo res, Aja, ampak to mu, verjetno to ne bo zvenelo čisto prav, daje še posebno težo. Poleg tega je bil čil, z odra pa se je širila – napad sentimentalnosti, se opravičujem – dobrota. Res. In ko so se prižgale luči, je bilo nekaj zelo narobe: če bi se moral odločiti med realnostjo in koncertom, bi se odločil za koncert :)) Kar pa se tiče Suzanne z raskavim glasom je pa, vsaj po mojem, takole: zdaj je polna patosa in hrepenenja, prej pa je bila, kljub vsemu, polna upanja. Po mojem :)) Karmen: hvala, sem kar tvoj link ponuucal, ko sem še malo šaril :)) Dino: vse ob pravem času, se reče. Tako ja :)) Nevenka: ja, zelo točno.

  7. Pris Pris pravi:

    Zavist me izredno redko poprime. To je eden teh trenutkov. Tudi meni predstavlja edinega od “velikih”, ki mi ga (še) ni uspelo videti.

  8. maja pravi:

    O, super, super, tega bi jaz tud, sami dobri komadi.
    Sicer so govorili, da pride jeseni tudi v LJ, zdaj je pa vse tiho….upajmo, da bo res.

  9. tadej tadej pravi:

    Se splača, Pris, res :) dmashina: ni bil glih takšen koncert, po pravici povedano. Pa vsi so nosili udobne čevlje, še tista gospa, ki je plesala pred menoj :)) Nočem biti ravno prinašalec slabih novic, maja, ampak glih včeraj je bil objavljen seznam mest, kjer bo nastopal jeseni. In Ljubljane ni med njimi.

  10. °lUKA.V pravi:

    Ah, saj sem vedel, da spet ne bo nič. Tej z vstopnice.com ne znajo drugega, kot samo nabijat .. Ampak še vedno upam, da pride ;P. Čeprav pridejo oktobra Animal Collective, kar je tudi mind blowing in sem zato malce boljše volje :).

  11. maja pravi:

    Oh, pa res…škoda, v London pa kar še enkrat, al kaj?? mislm…where do I live!

  12. mica mica pravi:

    ojej..pa sem že mislila, da me je svet že toliko utrdil, da me nobena reč več ne more -nežno in sentimentalno-stisniti tam okoli srca
    :-)
    Spomnila sem se prvih let, ko sem začela delati na radiu. To so bili še časi, ko smo imeli veliko glasbe na trakovih ali ploščah. No, ja, tudi na kasetah. In nekoč mi pride v roke plošča, na kateri je bila podoba starejšega gospoda.
    ..kristus, a takile starci še ne morejo iti v pokoj…sem rekla kolegu in hotela vtakniti ploščo nazaj med ostale.
    pa me mičkeno zmuzljivo pogleda, in mi reče, ej, mica, zdej pa posluš….
    pa sem. in prvi komad, ki se je zavrtel je bil So long, Marianne….
    logično, da sem bila “pečena”, takrat so mi hormoni (bila sem cca 20 let mlajša, hehe) še malo drugače delali kot danes….
    skratka, tadej, iskreno in iz dna srca sem ti fouš, da si bil lahko na tem koncertu….

    Mica, ki so ji- iz takih in drugačnih razlogov-prišle solzice v oči
    :-)

  13. margareta pravi:

    kaj zdej – pride v ljubljano ali ne? k jst bi res šla…

  14. Pris Pris pravi:

    Zgleda, da se bo treba izprsit it v tujino, pa če cel mesec nič ne jem … :D

  15. Zvesti bralec pravi:

    In kaj je bilo pri vsem skupaj tako posebnega? Zelo posebno bi bilo, če bi mu, tako kot si Grace Jones, pomagal z odra, da bi se lahko rokoval s svojimi feni, malo kasneje, recimo med Take This Dance ali pa A Thousand Kisses Deep, pa skočil na oder in še s par ducati drugih fenov navdušeno plesal. Mislim, TO bi res bilo nekaj :))) Resneje: se pridružujem Mici – jaz sem ti tudi fouš :)

  16. Boštjan pravi:

    Meni so pa Cajun Dance Party zelo v redu. Sem jih snel pred par meseci in so super za kolesarjenje in telovadnico. Ampak, Tadej: zopet suhljata mladina? :))

  17. irena irena pravi:

    sploh ne morem nič konstruktivno komentirat, ker zelenim od zavisti. sploh ko sem videla seznam pesmi. bemti!

  18. katarina pravi:

    zelenim od zavisti in kupujem karte za dunaj :mrgreen:

  19. doknir pravi:

    > včeraj je bil objavljen seznam mest, kjer bo
    > nastopal jeseni. In Ljubljane ni med njimi.

    Zgleda, da je to seznam le potrjenih koncertov. Tule je
    aktiven “thread”:

    http://www.leonardcohenforum.com/viewtopic.php?p=129445

    SEP-24 bo na Dunaju, SEP-27 pa v Pragi.
    Za SEP-25 je planiran še dunajski četrtkov večer ali pa ovinek v Halo Tivoli.
    Upam, da sosedje ne bodo pokupili kart za dve koncertni bajti, tako da
    se mu bo splačalo priti v ljubljanski park …

    P.S. @Dino.: Hvala za “Pinje Džazne” :) na žalost sem videl le konec koncerta :(

  20. Miran pravi:

    Pred cca 30 leti sem tudi sam dobil v roke ploščo “… kateri je bila podoba starejšega gospoda – ..kristus, a takile starci še ne morejo iti v pokoj…” (kopirano, he, he). Pa sem jo dal na tisti svoj Lenco (to je znamka gramofona), priključil na doma narejen ojačevalec in EI Niš zvočnike (rahlo nafrizirane, seveda) in … in prvi komad, ki se je zavrtel je bil So long, Marianne…
    In vse ostalo je zgodovina. Mimogrede, ko so iznašli CDje, je bila prav ta plošča ena prvih v moji zbirki…

  21. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Dober prijatelj … ja … Leon Cohen alias “Stoneface”. Sem odraščala ob njegovi čudoviti glasbi, ker je moja mama velik fen. Pa sem odrasla v precej nervozno osebo, kljub Cohenovski globini nirvane, ki me je nekoč uspavala. No, zdaj mi je jasno, kako to … še posebej ob omembi Ritalina … hehe …

    Lp

  22. tadej tadej pravi:

    Hvala, doknir. Seveda zdaj upam, da bo res nastopal tudi v Royal Albert Hall, ki je vseeno malo bolj intimna dvorana kot O2 (5.000 proti 15.000 gledalcev). Skratka, če to ni pokroviteljsko: jaz držim pesti za LJ, vi pa za malo intimnejši LDN. In to velja tudi za majo & luka.va :)) Simona: hahaha. Ja, ritalin je zelo posebna reč, ne glede na odmerek :)) Miran & mica: prvi Cohen, ki sem ga res razumel, je bila prav tako Marianne in moj najljubši verz je še vedno tisti Zaradi tebe tako veliko pozabim / pozabim moliti za angele / in potem angeli pozabijo moliti za naju. Res pa je, da bi lahko Evereybody Knows poslušal po parkrat vsak dan in bi se mi še vedno zdela nova in zanimiva. In moderna :) Katarina: Srečno pot. Res, se splača (mi je kar nerodno to reči, ampak se ne morem upreti, koncert je bil transcendenten). Irena: saj sem se držal samo tvojega navodila, da naj bom čimbolj podroben. Pa sem si, prvič po sto letih, res vestno zapisoval pesmi (do dodatkov). Tako da si, če sva že pri tem, kar sama kriva za to :))) Ah, Boštjan: jep. Zvesti: hahaha :))

  23. Miran pravi:

    Ok, pa še en verz, ki ti pride na misel, ko se kot “skoraj” 50 letnik ozreš malo nazaj,
    mogoče zvečer, sam, v poltemi, ko se ti povrnejo spomini na vse mogoče dogodke in ljudi, ki si jih spoznal, predvsem na “svoje ženske” (moški del bo razumel…). Iz “Waiting for the miracle: …I ve been waiting night and day, I didn t see the time, I waited half my life away. There were many invitations and I know you sent me some, but I was waiting for the miracle to come…”
    Za vse “naše” ženske…

  24. mica pravi:

    Miran- hvala- ne vem, če sodim med t. i. “naše ženske”, ampak…
    včasih strašno godi, če je človek tudi v mojih letih predan kakšni melodiji, spominom in….tistemu, čemur rečemo…srce na dlani…

  25. irena irena pravi:

    tadej, vem, da sem sama kriva. zelenela bi tako ali tako v vsakem primeru, zdej se lahko vsaj hranim z vsemi detajli … :)

  26. Rak pravi:

    Tadej, oglašam se prvič. Kriv pa je seveda tvoj famozni Leonard. Zamisli si, zanj me je opomnil sin, ki tudi že počasi sivi. in tako so njegovi CD-ji stalnica v moji zbirki najdražjih. Ko si zaželim notranje spremembe nastopi ON, v najvišji CD kakovosti.

  27. Jasna pravi:

    Tadej, ti si tako romantičen. I’m your fen. Leonard Coen ima čudovite verze, čeprav ravno v tem trenutku poslušam Simphony x.

  28. grški slog « kruh & vino pravi:

    [...] … in si mislim, da če bi ga namesto v miami naplavilo na kakšen grški otok, kot recimo leonarda cohena, bi bil hobotnice še kako vesel – grki jo namreč obvladajo v nulo … nič, rad bi napisal [...]

  29. doknir pravi:

    So long, Ljubianne …

    September 24 – WED- Austria – Vienna – Konzerthaus – SOLD OUT
    September 25 – THU- Austria – Vienna – Konzerthaus – ON SALE
    September 27 – SAT – Tschech Republic – Prague – HC Sparta – ON SALE

  30. Fatou pravi:

    Jaz sem se izprsila, si kupila karto za Dunaj in zdaj bom en mesec jedla beans on toast, ampak pravijo da se splaca
    glede na to, da so mi v otrostvu namesto uspavank vrteli So long Marianne in pa Suzanne bo to romanje na Dunaj (s trebuhom zunaj) nekaj samoumevnega

  31. Nekje drugje » Objave » BBC pravi:

    [...] česa še nisem vedel? Da so BBC hodili na isto šolo kot Cajun Dance Party; ne samo to, bili so v istem letniku. In to, da ima svoj band tudi mlajši brat kitarista Jamieja [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !