Nekje drugje

O politiki se, menda, v olikani družbi ne govori. Skratka. Iz British Gas, največjega britanskega plinskega podjetja, so včeraj sporočili, da bodo cene plina zvišali za 35, elektrike pa za devet odstotkov. Podražitev bo začela veljati “takoj”, razlog pa je, kot je dejal direktor Phil Bentley, dejstvo, da smo “prišli v obdobje brezprimerno visokih svetovnih cen energije”. Obenem je obžaloval dejstvo, da so morali sprejeti to odločitev, saj jim je jasno, da so se zaradi visokih računov za plin in elektriko “v marsiketeri družini že začeli odrekati marsičemu”. Takole: britanska plinska podjetja so bila nacionalizirana leta 1948. Do sredine 60. let so uporabljali pretežno mestni plin, potem pa so ga zamenjali z naravnim, ki je leta 1967 začel pritekati iz Severnega morja. Leta 1986 so konservativci British Gas sprivatizirali, potem pa se je razdelil na domači (Centrico, ki ima pravico do uporabe imena British Gas v Veliki Britaniji in je lastnik British Gas) ter mednarodni del (ki se mu pravi BG Group in sme ime British Gas uporabljati v tujini; don’t ask). Centrica se je od leta 1998 poskušala tudi v telefoniji in kreditnih karticah, kupili pa so tudi AA (največjo britansko AMZ), vendar pa jim je vse skupaj ušlo na jug. Ker tudi delničarji niso bili zadovoljni nad skromnimi donosi, so skoraj vso neenergetiko prodali. Danes zjutraj je Centrica objavila svoje poslovne rezultate za prvo polletje: 992 milijonov funtov (ali 1,2 milijarde evrov) dobička. Delničarji, so sporočili, bodo dobili 16 odstotkov višje dividende, nagrade pa bodo dobili tudi njihovi direktorji. Hura: Bentley, recimo, 84.500 funtov (107.000 evrov), kar ni ravno za odmet, čeprav je njegova letna plača 1,1 milijona funtov, njegov šef, predsednik uprave Centrice Jake Ulrich pa bo dobil bonus v višini 116.000 funtov. To je isti Ulrich, ki je pred dobrim tednom Britancem svetoval, da naj si “oblečejo še eno jopo in znižajo temperaturo v prostorih, če že ne morejo plačati računov” (to, da je citiral Jimmyja Carterja, je precej nepomembno, kot tudi to, da je Američan). Vse, pravijo, je odvisno od trga. In tiste “nevidne roke”, ki - precej očitno - jemlje enim in daje drugim. Ja, seveda je res, da je trg energetike v EU “izkrivljen” (v Britaniji je odprt, konkurenca British Gas pa so tudi nemška in francoska energetska podjetja) in da zato negativno vpliva na otoško ceno plina in elektrike. (Zanimivo je tudi, da Centrica, ki tudi pridobiva plin, s svojim dobičkom zato ne sme pomagati British Gasu.) British Gas ima 16 milijonov strank, med njimi tudi mene. Kljub vsem popustom, ker od njih dobivam tako plin kot elektriko, je bil na začetku leta 2008 moj letni račun nekaj malega več kot 700 funtov, po novem pa bo nekaj čez tisoč funtov. To je zelo veliko. In ne, seliti se ne splača: največji konkurent British Gas v Londonu je francoski EDF, ki je kupil elektropodjetje London Electricity; prejšnji teden so svoje cene plina dvignili za 22 odstotkov, elektrike pa za 17. Razlika med obema ponudnikoma je, vsaj zame, natanko dva funta in 70 penijev na leto (zmaga British Gas). Trg, ne? Ali pa se nekdo dela norca.

Pripi… prifotografija 1. avgust: V petek sem se, seveda, še vedno jezil. Potem pa je poštar prinesel manjši paket. V njem so štiri varčne žarnice, ki pomenijo “zeleno luč za varčevanje z energijo”.

Ne, nisem jih naročil ali zanje prosil. Moj dobrotnik? I, le kdo: British Gas, ki se po novem oglašujejo kot “vaši izvedenci za energetiko”. No, pa le imajo smisel za humor. Še posebej zato, ker so mi enak paket z varčnimi žarnicami poslali že pred dobrimi tremi meseci (tako kot vsem svojim strankam). Če ne bodo pazili - te žarnice niso zelo poceni -, bodo njihovi dobički zelo hitro izpuhteli. In kako si bodo potem izplačevali nagrade?

SEKS. OBAMA. BRITNEY. Ja, tudi jaz sem hotel nekaj malega napisati o optimizaciji spletnih strani - torej tudi tega bloga - vendar me je v ponedeljek prehitel Charlie Brooker (to se ni zgodilo prvič, vendar pa je suša in poletje in zunaj sije sonce, poleg tega pa sem hotel citirati iz istega vira kot Brooker, vedno zanesljive rubrike Street of Shame v Private Eye, v kateri mikastijo medije, in to kljub temu, da se mi je zdelo, da bi že itak zamujal, ker je nova številka že v prodaj). Skratka. O optimizaciji spletnih strani nisem pisal, ker je zunaj sijalo sonce, mudi pa se mi z delom. In kje je kleč? Tu je: namesto da bi se, torej, sončil ali delal, sem začel nekaj iskati po predalih in v omarah. Ko sem se vrnil iz predalov - sicer predvsem enega - sem odkril kup knjig, ki jih (nekako) ne potrebujem (več). Razlogi za to so različni: nekaj sem jih, ne sprašujte, kupil v več izvodih, nekaj sem jih kupil za darila (in si potem premislil), nekaj se mi jih je zdelo zanimivih, vendar ne dovolj dolgo, da bi jih prebral.

Alexander Masters: Stuart - A Life Backwards (Harper, London 2006, broširana izdaja, z avtorjevim podpisom)

Alex James: Bit of a Blur (Little Brown, London 2007, z avtorjevim podpisom)

Jake Arnott: truecrime (Sceptre, London 2003, z avtorjevim podpisom)

Peter Biskind: Down and Dirty Pictures (Bloomsbury, London 2004, z avtorjevim podpisom)

Ian Rankin: A Question of Blood (Orion, London, 2003, z avtorjevim podpisom)

Michael Cunningham: Specimen Days (Fourth Estate, London, 2005, z avtorjevim podpisom)

Stuart Christie: Granny Made Me An Anarchist (Scribner, London 2004, z avtorjevim podpisom)

Geraint Anderson: Cityboy (Headline, London 2008, z avtorjevim podpisom)

Lynne Truss: Eats, Shoots & Leaves (Profile, London 2003, z avtoričinim podpisom)

Ali si kdo želi katero od teh knjig? Upam, da ja. Samo en pogoj: ena knjiga na osebo. Aja: in ker poštnina ni zelo nizka, bi jih pošiljal postopoma, v prihodnjem mesecu dni, najtežji, Biskinda in Rankina, pa poslal oktobra iz Slovenije, ko bom na počitnicah (razen če se ne zmenimo kako drugače). V redu? Potem, ko bo knjiga oddana, jo bom prečrtal takole. Kdor prej pride in tako naprej. Optimizacije SEKS spletnih OBAMA strani pa se bom lotil BRITNEY…

“Lepo, da smo se dobili… na drugi strani intimnosti,” se je zahahljal 73-letni Leonard Cohen po Dance Me to the End of Love, s katero je začel svoj edini koncert v Londonu. V O2 nas je bilo nekaj več kot 15.000 in vsi smo si od navdušenja pulili lase. “Ko sem zadnjič igral v Londonu, pred kakšnih štirinajstimi leti, sem bil star 60 let. Pač fantič z norimi sanjami.” Verjetno smo vsi vedeli, da je isto domislico povedal tudi v Dublinu in Manchestru in verjetno še kje, vendar pa to ni motilo. Kje pa. Dvorano je zlomilo od smeha. “Jemal sem veliko prozaca,” je nadaljeval, potem pa naštel še kakšnih sto drugih antidepresivov in, kot je dodal po zelo dolgem, pomenljivem premoru: “Ritalin”. “Študiral sem vse pomembne religije, vendar pa je kljub temu skozi prodrla dobra volja…” je še dodal. Bil je krasen, po vsaki pesmi pa je dvignil klobuk in se prijazno, olikano zahvalil. “Hvala, prijatelji.” Prijatelji. Prijatelji. Prijatelji. “Vaš topel sprejem, prijatelji, me je izjemno ganil. V čast mi je, da sem tukaj.” Ne, ravno obratno je. In tudi zelo preprosto je: Cohen je genij.

V bistvu je bil še zadnji, ki ga nisem videl. Pri tem sem imel, tako kot veliko drugih ljudi, srečo v njegovi nesreči: čeprav se je govorilo, da ne bo več nastopal v živo, se je vseeno odločil za turnejo, ker mu je nekdanja managerka sunila pet milijonov dolarjev. Oziroma, kot je dejal: “Hvaležen sem vam, da ste prišli; vem, da je marsikdo imel finančne in geografske neprijetnosti.” Sicer pa smo med drugim izvedeli tudi to, da je “pred leti študiral religijo, vendar je študij ves čas kvarila dobra volja”. V prvem delu so se zvrstile The Future, Ain’t No Cure for Love, Bird on a Wire, Everybody Knows (ena od spremljevalnih vokalistk je soavtorica pesmi, fantastično usodna Sharon Robinson), In My Secret Life, Who By Fire, Hey, That’s No Way to Say Goodbye in Anthem, potem pa je bil odmor.

Drugi del se je začel s Tower of Song, ki se je skoraj prelila v Suzanne, potem pa so bile na vrsti The Gypsy Wife, Hallelujah, Democracy, I’m Your Man, odrecitirana A Thousand Kisses Deep in Lorcova Take This Waltz. Dodatki - štirje, no less - so se mi pa malo zmešali. Vem, da je najprej odpel So Long, Marianne, ki ji je sledila (vedno bolj disko) First We Take Manhattan, v ostalih dodatkih pa so bile Sisters of Mercy, Closing Time in If It Be Your Will (ki sta jo izvedli “sublimni sestri Webb”, kot ju je predstavil, drugi dve od njegovih spremljevalnih vokalistk) in da je bila na koncu zelo primerna I Tried to Leave You, ki se konča z Lahko noč, ljubica, upam, da si zadovoljna / postelja je ozka, vendar pa so moje roke odprte / in ta moški še vedno dela za tvoj nasmeh. Ta moški - no, če že hoče: prijatelj - je sinoči zelo osrečil zelo veliko ljudi, vključno z gospo v srednjih letih, ki je Hallelujah poslušala tako zamaknjeno, da sem mislil, da je padla v trans, potem pa si mirno popravila šminko in plesala do konca koncerta. (Čisto, čisto na koncu so Cohen in njegovi odrecitirali Ne sili me, naj te zapustim iz Rute v Svetem pismu: Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz.)

To je bil eden od tistih tednov. “Najmlajši” iz naslova so Cajun Dance Party, najstniški bend iz severnega Londona; v torek sva za Olyjem šla na njihov prvi koncert v prestolnici - po maturi pred par tedni in po krajši turneji po Angliji. Ne, niso bili super ali prima, ampak precej razmahani. Poleg tega je bilo v Bloomsbury Ballroom, psevdosecesijski koncertni dvorani brez klimatskih naprav, peklensko vroče, dekle in fantje pa so na oder prišli nekaj čez deseto. Verjetno res ni hujšega kot najstniki, ki se obnašajo kot pubertetniki. Ja.

Ampak vseeno. Daniel Blumberg je zanimiv, včasih karizmatičen pevec, Robbie Stern pa fantastičen kitarist (in, kot pravi marsikdo, novi Johnny Marr). Začeli so z najnovejšim singlom Colourful Life z istoimenskega albuma ter nadaljevali s Time Falls, Five Days, Amylase, Firework, novo Blues (z zelo zanimivim besedilom), The Race, Buttercups, The Hill, The View and the Lights in končali s prvim singlom, The Next Untouchable. Svoje najbolj dodelane pesmi, No Joanna - ki se konča s tvoje oči niso modre, vendar pa v njih vseeno vidim morje - niso odigrali, ravno tako kot Cohen ni odpel Chelsea Hotel; ne, ne samo zato, ker je na Colourful Life, ki je izšel konec aprila, glasbe samo za dobrih 35 minut (res pa je, naj bi že oktobra izšel novi album), ampak zato, ker so morali odra točno ob enajstih. V nekem lokalnem tedniku so trdili, da so “inventivnejši Kooks”, vendar pa so dosti, dosti boljši. Cajun Dance Party so z odra odšli popolnom izžeti. Po slabi uri. Cohen, po drugi strani, je bil na odru skoraj tri ure in, resnici na ljubo, zelo rock and roll. Sploh pa so bili najboljši koncerti, na katerih sem bil letos, naslednji: Nick Cave (ki jih šteje 50), Marc Almond (51), Bruce Springsteen (57), Sparks (Ron Mael 60, njegov brat Russell 55 - ali obratno?), Grace Jones (60) in zdaj Cohen. Ali mi hoče kdo kaj povedati? Sicer pa je to itak vseeno. Cohen nam je, saj veste, prijateljem, povedal, kaj je “največja skrivnost in odgovor na vse skrivnosti”: “Do-dam-du-dam-dam…”

Ali je romantičen, sem ga vprašala. “Vprašajte Sarah,” se je zahahljal. Nekatere ženske pravijo, da jih spominjate na Heathcliffa. Brown je, nenazadnje, mračen in resen. “To je popolnoma res,” se je pošalil. “No, mogoče starejši, modrejši Heathcliff.” Britanski premier Gordon Brown nima ravno sreče: njegova priljubljenost je tako skromna, da bo kmalu padla pod deset odstotkov, grize si nohte, čez dva tedna pa bodo nadomestne parlamentarne volitve v laburistični trdnjavi Glasgow Vzhod, na katerih bodo - kot kaže - zmagali škotski nacionalisti. Kot da to ne bi bilo dovolj, je notranjepolitična urednica jutranje koncesije na največji komercialni televiziji s premierom naredila intervju za tednik New Statesman, v katerem ga je med drugim vprašala, kaj si misli o tem, da nekatere ženske spominja na literarnega junaka, ki je verjetno najtemačnejši in najmračnejši od vseh temačnih in mračnih junakov britanskega romanopisja. Hura. Patološko romantični Heathcliff je seveda prima in Viharni vrh Emily Brontë super, vendar pa je precej očitno, da je poleg vsega drugega - sirota, zavrnjeni snubec, zagrenjeni bogataš (izvor njegovega premoženja ni znan), ugrabitelj ter maščevalni, manipulativni posestnik, ki maltretira vse naokoli - po vsej verjetnosti tudi morilec! In tudi živali ne mara. Še najbolj problematično za Browna pa je, da Heathcliff nikoli ni postal “starejši, modrejši”, ampak je umrl; pred tem je videl duh svoje ljubezni Catherine, Catherinina hčerka Cathy pa se je zaljubila v svojega bratranca Haretona, ki ga je Heathcliff sicer posvojil in zatiral. (Tako kot je rekel Barthes: literatura je vprašanje minus odgovor.) Ali se Brown, ki sicer velja za najbolj načitanega britanskega politika v zadnjih 60 letih, vsega tega sploh spominja? Literatura je polna takšnih pasti. Tako kot življenje, pravzaprav. V intervjuju med drugim sicer izvemo tudi to, da za sprostitev rad prebira Iana Rankina - njegov inšpektor Rebus tudi ni ravno kupček dobre volje -, prva plošča, ki jo je kupil, pa je bila Please Please Me. (Sarah, ki je omenjena v čisto na začetku, je premierova soproga.)

“Samo v Angliji,” se je zasmejal Michael, ko smo prišli na travnik za Kenwood House. “Samo v Angliji so se ljudje pripravljeni pretvarjati, da je poletje in da je čisto v redu, če imamo piknik tudi na razmočeni zemlji, zaviti v deke in v debelih rokavicah.” Seveda, le zakaj ne, saj je začetek julija. Ko bi naj bilo toplo in vroče, vendar pa je bilo vetrovno in mrzlo. “Ampak saj je vseeno: piknik in Rufus Wainwright, to je že v redu,” je pripomnila Katja. S Katjo, Michaelom in Jamesom sicer pogosto hodimo na njegove koncerte; sinočnji je bil tretji skupni.

Segregacija? Koncerti v Kenwood House so precej demokratični, vendar ne preveč; pred pokritim odrom je 1.000 ležalnikov - rdeče-bele progastih, kot se spodobi - za njimi pa je prostor še za 7.000 obiskovalcev. To je bil edini koncert, na katerem sem bil, na katerega lahko prinesete svojo hrano. In tudi pijačo. Hura. Gay Messiah, ki jo je odigral ob spremljavi kitare, je posvetil londonski paradi ponosa, ki je se je začela zgodaj popoldan.

Seveda je bilo v redu. “In katera je bila vaša najljubša pesem?” se je pozanimala Katja. Michael je rekel Leaving for Paris, James Sanssouci, sama se je odločila za Cigarettes and Chocolate Milk (”Pa tudi Vibrate je res super!”), jaz pa za Little Sister. In Hallelujah, seveda, s katero je končal koncert, čeprav bom pri njej vseeno moral počakati na uradno verzijo, ki bo na vrsti 17. julija. Little Sister je po mojem tako dobra pesem, da bi jo kar poljubil.

Čeprav je bil napovedano, da bo Wainwright nastopal solo, mu je pri King of the Road na ukulelah pomagal Teddy Thompson (Youtube je krasna reč), ki je sicer tudi ogreval. “Teddy je najbolj gej moški, kar jih poznam. In seveda heteroseksualec.” ga je predstavil. Sicer pa si je pomagal s plonkcegelcem. “Saj je še jaz znam besedilo,” sem se zarežal. - “A res?” me je z upravičenim dvomom vprašala Katja. - “No, vsaj polovico refrena,” sem moral priznati.

To je bil sicer eden od tistih večerov, na katerih je bilo mogoče videti vse mogoče. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl Tima Burtona, ki je nosil veliko košaro in par dek (seveda je vedel!), nekaj korakov za njim pa sta bili Helena Bonham Carter - ki se je prijazno nasmehnila - in njena mama. Kdo je še bil? Mark Ravenhill. Justin Bond iz Kiki and Herb. In pa Sam Taylor-Wood (na sliki desno), pri kateri sem si končno lahko dal paparacovskega duška. Non? Čeprav sem bil po koncertu zelo premražen, sem se odločil, da je poletje.