Samo nocoj, Joe Lean

23.05.2008 ob 14:11

Ha. Trije visoki, suhljati, luštni mladi fantje z razkošnimi angularnimi pričeskami – zelo indie, to – so prikorakali iz glavne dvorane, zavili na levo, se postavili v vrsto in čakali. Chrisa sem dregnil s komolcem in pokazal proti njim. “Lej.” Ni mu bilo čisto jasno, za kaj je šlo. Fantje so naredili par korakov naprej. In še nekaj. In potem vstopili v stranišče. In potem so zakričali, se na glas zasmejali in pridivjali ven: stranišče je bilo žensko. Smejali so se prešerno kot mulci, ki se jim je posrečila kakšna posebno dobra vragolija. Saj ne, da bi na žensko stranišče šli namenoma. To ne, ampak saj je vseeno, če se kaj zgodi naključno. “Ti, meni se pa zdi, da so tile trije iz benda,” sem rekel Chrisu. “Ja, čisto mogoče,” je dejal. “Pa niso malo mladi?” – “Ja. Kaj pa vem.” In res. Tisti trije visoki, suhljati, luštni mladi fantje so bili čez dobre pol ure na odru. Za One Night Only, kvintet iz Helmsleya v severnem Yorkshiru, sem prvič slišal, ko so bili MySpace (in Youtube) atrakcija s svojim vodičem po domačem kraju, v katerem med drugim izvemo, da je Henrik VIII. “de-vibed” grad (torej “spremenil vzdušje” v njem, ko ga je zasedel – Veliki angleško slovenski slovar je čudovita stvar) in kje je najboljši sladoled. Potem so zašli. Potem pa je Peter Hook v radijskem intervju dejal, da “zadnjič šel na koncert ene mlade skupine”: “Pravi se jim One Night Only. Čisto v redu so bili. Pa samozavestni, malo arogantni so. Saj veste, za tisto aroganco gre, ki je zanimiva samo, ko si mlad?” To je bilo, verjemite, čisto v redu priporočilo. Bolj kot to, da je njihova Just For Tonight pristala na devetem mestu britanske pop-parade. One Night Only so, resnici na ljubo, najbolj pop od vseh indie skupin.

One Night Only, ULU, 20. maj 2008

Njihov album Started a Fire, ki so ga preigrali na koncertu v ULU, je lepo zloščen pop, ki mogoče res malo spominja na zgodnje Supergrass (z malo bolj poskočnimi pesmimi in malo Kooksi, morda). Bend je izjemno dobro uigran, glavni pevec in kitarist George Craig pa – ja – karizmatičen, samozavesten in sedemnajst. Namreč: star je SEDEMNAJST LET.

One Night Only, ULU, 20. maj 2008

To sem, jasno, ugotovil šele po koncertu, ko sem jih poguglal. In potem mi je bilo tudi jasno, zakaj so se tisti trije fantje – eden od njih je bil Craig – po pobegu z ženskega stranišča tako smejali. Kaj pa naj: najstniki pač, rock and roll ali ne. Za bis sta bili akustična verzija It’s About Time in Just for Tonight. Zelo v redu. Ker pa je planet indie zelo majhen, sem že čez par dni – oziroma sinoči – v Scali naletel na Craigovega starejšega brata Jamesa, ki je bobnar v bendu Joe Lean & the Jing Jang Jong, kjer mu je ime Bummer Jong.

Joe Lean and the Jing Jang Jong, Scala, 22. maj 2008

Ah. Joe Lean in njegovi so eden tisti obetavnih bendov, za katere vedno upaš, da bodo vseeno malo boljši kot so bili zadnjič. In ti ni čisto jasno, ali nisi tam samo zato, ker te je pevec Joe Lean (njegovo igralsko ime je Joe Van Moyland) že kako ali s čim hipnotiziral. Ali pa zato, ker res čakaš na to, da bodo opravili s “trenutno sonično estetiko”, kot so trdili. In še trdijo. Razen ko razlagajo, da hočejo biti “novi Razorlight”. “Preveč se trudijo,” je ugotovil Oly. “Bi pa malo tistega, kar je vzel kitarist.” Ta kitarist, Tommy D, je po odru skakal kot blazen. Ja.

Joe Lean and the Jing Jang Jong, Scala, 22. maj 2008

Joe Lean, po drugi strani, je prava naravna diva, ki je v zadnjih par mesecih – prvič sem jih videl lani v Borderline, kjer so bili v redu, potem pa NME-jevi turneji, kjer so bili zelo, zelo ploski – postal tudi dosti agresivnejši frontman. Razen ko pove, da “rad pleše”: “In rad bi, da bi tudi vi plesali.” Ja. Joe Lean & the Jing Jang Jong imajo imidž, tesne hlače in super lase. In čevlje. Škoda, da pesmi, s katerimi naj bi izvedli desant na “trenutno sonično estetiko”, niso kaj prida, ampak je stari novi val z močnimi ameriškimi kitarami. Lepi in prazni. Gledati, ne poslušati.

(Prihodnjič: prihodnost. No, čevlji.)

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “Samo nocoj, Joe Lean”

  1. Zvesti bralec pravi:

    Po mojem si zadel žebelj na pregovorno glavico s tistim, da imajo Joe Lean & JJJ “imidž, tesne hlače in super lase” – česa več pa res ne. Škoda. A tebe pa One Night Only ne spominjajo, vsaj po starosti, po Cajun Dance Party? Ja, glasba je drugačna, vendar pa je njihov odnos do stvari isti.

  2. Barbara J. pravi:

    Jaz pa vem, jaz pa vem: ti pri tej mulariji dobiš starševske – očetovske IN materinske – popadke. Drugače ne bi mogel biti tako razumevajoč, niti približno. Ali pa o njih pisati s takšno naklonjenostjo (čeprav jih včasih, ampak zelo poredko, okregaš). Je tako?

  3. teoo pravi:

    upam, da bo indie zelo kmalu začel razsajati tudi med našmi mladimi bandi

  4. tomx pravi:

    Teoo…jaz si to zaželim vsak večer preden grem spat, a za zdaj ne pomaga:)

  5. Potepinka pravi:

    “karizmatičen, samozavesten in osemnajst.”:D Sicer so pa res mal preveč popi..

    @teoo, najprej jim morjo zrasti super lasje. predpogoj za indie;)

  6. Jasna pravi:

    Zelo simpatičen vodič skozi domači kraj. In veš kaj mi je najbolj fascinantno? Koliko frštekerije ima ta mularija, sploh v tisti “garaži”, kjer so odigrali Just For Tonight. A to jim vse starši kupijo? Kul. Kdo jim piše glasbo in besedila? Se mi zdi, da nisi nič o tem napisal. Verjetno sami. Meni je všeč, čeprav lepo zloščen pop. Moja prijateljica, ki je zraven mene pravi: “Frizure pa imajo takšne kot, da bi jih vžgal z mokro cunjo po glavi.” To, da so arogantni je simpatično, ker so dobri. A teli Jing Jang Jong so za gledati, a ne za poslušati, praviš. Potem je hudič , če bolj slabo vidiš. Za tiste, ki imaj glasbo radi pri tebi je vedno fajn.

  7. Centrifuzija pravi:

    Njah, upam, da ne bom preveč krivična izpadla, ampak zdi se mi, da ti na te koncert hodiš gledat predvsem mlade, visoke, suhljate in luštne fante. No, pa razne čevlje. Tako jaz to berem in vidim. :)

  8. tadej tadej pravi:

    Res nisem vedel, Centrifuzija. Ampak ja, sem še enkrat malo pogledal in imaš čisto prav. Res je, da je to popolnoma v redu razlog – po mojem – vendar gre vseeno za glasbeno in ne moralno vzgojo. Upam :))) Hvala, Jasna. Avtor vseh najpopularnejših pesmi – tako glasbe kot besedil – je George Craig. Besedila so res bolj tako-tako, vendar dovolj spodobna za to, da se jim pritegne :) Teoo in Tomx: res premalo poznam. Kar je škoda. In ja, Potepinka, pričeske pa so, tako kot suhljate noge, res skoraj obvezne :)) Uniforma je vedno dober izgovor za pomanjkanje izvirnosti in domišljije :) Barbara J.: na to pa res nisem pomislil. Ups. Zvesti: nisem čisto ziher. Cajun Dance Party so še mlajši, vednar pa je glasba skoraj bolj sofisticirana. Besedila pa, resnici na ljubo, tudi pri njih niso kaj zelo posebnega (Ti si katalist, zaradi katerega se stvari zgodijo hitreje / Amylase bo posušil omet – oh?)

  9. Nika Nika pravi:

    @ Teoo in Tomx: sej so indie rock mlade slovenske skupine. Ampak so tko mladi da jih nihče ne pozna. pred kratkim sem bla na koncertu skupine We can’t sleep at night v Rdeči Ostrigi, pa niso slabi. Čeprov so mi bli bolj všeč I scream for ice cream, k pa na žalost še nimajo cdja… no, sam pravm da se bo razpaslo, nč bat :)

  10. bitter l. pravi:

    Jasnovidec Tadej:)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !