21. Hammersmith Apollo, Queen Caroline Street, London W6
13. maj 2008Hammersmith je tisti del zahodnega Londona, pod katerim Temza zavija tako sunkovito, da se ti na levem bregu včasih zdi - no, vsaj meni se zdi - da reka teče v napačno smer, ne proti morju, ampak nazaj proti izviru. Ali pa kar stoji pri miru. Tudi stran od reke ni posebej drugače: skozi in čez Hammersmith (nadvozi, podvozi) je potegnjena cesta A4, ki letališče Heathrow povezuje s središčem mesta in se malo po Hammersmithu itak prelevi v avtocesto M4. Kljub temu, da je Hammersmith velikansko križišče, pa tja - vsaj iz vzhodnejših koncev - ne greš kar tako, mimogrede. Mogoče zato, ker je že s Piccadilly Line iz središča mesta skoraj pol ure. Ali pa še malo več (s Hammersmith & City s King’s Crossa pa je itak par dni). Ampak vseeno. V Hammersmithu sem bil večkrat, kot bi lahko pričakoval. Razlogi za to so (bili) štirje: Hammersmith Palais (ki je zdaj zaprt), gledališče Lyric, restavracija River Cafe (aha: parkrat, za posebne priložnosti, z novo hipoteko) in Hammersmith Apollo; če sem pošten predvsem prva in zadnja. Palais, ki je bil pajzl, pogrešam, ker je bil kos zgodovine, Apollo pa je kljub velikosti - ko je v parterju stojišče, je prostora za 5.000 ljudi - še vedno precej intimna koncertna dvorana.
Tako kot veliko drugih stvari so tudi obiski Apolla precej ciklični: nekaj časa vsak teden, potem pa pol leta nič. Portishead in Bjork v drugi polovici aprila, Nick Cave and the Bad Seeds pa prejšnji četrtek. In zdaj, kot se mi zdi, res pol leta nič. Koncert je bil izjemen. In to ne samo zato, kot sva se se strinjala s Katjo, ker je njegov glas vedno boljši in popolnoma zanesljiv, z lepo skrojenimi oblekami in brki pa je vedno bolj podoben kakšnemu zvodniku. Prav tako ne zato, ker sva z njim malo obsedena. Bolj je šlo za nekaj drugega: staranje nikoli ni bilo tako v redu in petdeseta so očitno nova dvajseta. Cave, sicer že lanski Abrahamovec, ter letošnji jubilanti - Madonna, Prince, Michael Jackson, Paul Weller, Thurston Moore, Gary Numan in (celo) Simon Le Bon - so dosti bolj ustvarjalni in vitalni kot njihovi dosti mlajši kolegi. “Njihova telesa lahko gnijejo, in/ali regenerirajo ter so in/ali odvratna, njihov razum se je lahko odcepil od zgodovinske realnosti, vendar pa je njihova ikonična moč nespremenjena,” je zapisal Paul Morley. In čisto prav ima. Seveda je res, da si marsikdo noče predstavljati, da Madonna še vedno seksa (ali pa da dela z najbolj vročimi producenti) in da Prince še vedno šari po svojih erotičnih fantazijah (ter tudi seksa, očitno, in razprodaja cele turneje), vendar pa je to samo koristno; mogoče bodo razumeli, da pri rocku in dobrem popu ne gre samo za to, da si mlad, ampak za to, da si - sekunda za patetiko - živ. Tako je, pa če se mladim pri tem obrača želodec.
Cave in Bad Seeds so se lotili predvsem njihovega novega albuma Dig!!! Lazarus Dig!!! (klicajev je bilo še premalo). Call Upon the Author - o miksomatoznih otrocih in drugih nadlogah, v kateri je tudi vzklik Dolgovezno! Dolgovezno! Vendar nič, česar ne bi rešile škarje - je bila izvedena s takšno silovitostjo, da je v dvorani res grmelo kot med viharjem, Today’s Lesson in Midnight Man sta bili podobno močni, Jesus of the Moon je krasna, z More News from Nowhere pa so zaključili glavni del koncerta. Od starejših je bila Into My Arms še vedno zmagoslavje nežne melanholije, Deanna (to, da je prišel zaradi njene duše, je Cave pokazal z zelo agresivnim porivanjem z medenico), Get Ready for Love, Stagger Lee in Ship Song - po mojem itak najboljša sodobna ljubezenska pesem - pa so bili koncesija fantastičnemu katalogu (ter tistim, ki se jim ni ravno dalo plesati).
Pred koncertom sva naletela na… “Saj nisem pravi fetišist,” sem poskušal pomiriti gospoda zgodnjih srednjih let, ki ga je Katja vprašala, če mu lahko fotografiram čevlje. “Oh,” je odvrnil. “Seveda.”Morda še bolj kot srebrni špičaki pa je bila presenetljiv obesek, ki ga je nosil okoli vratu. “A je to Lara Bohinc,” ga je vprašala Katja - kakšno sekundo preden sem ga uspel isto vprašati tudi jaz. “Ja, je,” je previdno prikimal. “Ja, saj se nama je zdelo,” sva rekla - zdaj že - istočasno. Moški se je na hitro opravičil in se poslovil. In odkorakal proti baru. Mogoče je mislil, da sva kakšna zalezovalca. Ali pa mogoče potencialna zalezovalca. Ko sem za njim zaklical “hvala!” je samo odmahnil z roko. In ne, res si ga nisem upal prositi, če bi lahko fotogragiral še njegovo verižico.
Pri teh drugih čevljih - ob koncu koncerta - sem se zatekel svoji običajni gverilski taktiki in nisem nič spraševal. Ne vem pa, zakaj se ne vidi, da so lakasti. Pa so. Lakasti.
13. maj 2008 ob 06:48
Jebela, skoraj bolj navdušujoča od črnega laka je domala uniformna rjava zdrajsanost, ki ga obdaja. In pa tisti sijoči kos mesa zadaj. Ta zadnja fotka je čista poezija, Tadej!
Thurston Moore 50?!
13. maj 2008 ob 09:54
Joj, Cave mora s tem albumom nujno priti tudi v Ljubljano!
@ Dinozaver: Kim je še starejša - 55!!!
13. maj 2008 ob 11:52
Cave … na vsakem koncertu kot Kingova Christine … čas se zavrti nazaj, Cave pa je iz minute v minuto bolj živ, mlajši, bolj nor in ja, neskončno energičen. Zadnji koncert v ljubljanskih Križankah me je sicer razočaral, a komaj čakam naslednjega. S špičaki ali brez;)
13. maj 2008 ob 12:19
Pris, to me ne preseneča toliko. Kim je, če sem povsem nekorekten, bila videti stara 55 že v devetdesetih, podobno kot Keith Richards v sedemdesetih. :) Ampak Thurston, ta baby face…
13. maj 2008 ob 12:29
No ja, malo pretiravaš. V začetku devetdesetih je Kim izgledala super, npr. v videospotu “100%” s tisto majico “EAT ME” nad znakom od Rolling Stones.
13. maj 2008 ob 13:04
Super. Poleg tega pa se mi zdi, da ima Cave zelo dober razlog za “zelo agresivno porivanje z medenico”, medtem ko tista mularija, o kateri sicer poročaš, o tem nima pojma ampak se samo atavistično zvija na odru. Je pa res, da je bilo njegovo plesanje vedno bolj nenavadno (če sem zelo prizanesljiv in prijazen). Po mojem :)
13. maj 2008 ob 14:30
cave od plate -let love in- ne zna več naredit plate, ki bi bila tut približno podobna, temu kar ti rečeš, živa. po boatmans call pa so vse nadaljne takorekoč neposlušljive.
poje oz jamra vedno slabše, teksti so pa katastrofalno slabi. jest res ne vem, al se ste vsi, ki hvalite te 50letnike, gluhi, al vam je samo nekaj - recimo nostalgija - zameglilo um. pa zaradi mene če cel štadijon poslušalcev, vključno z gardiani, tajmsi in podobnimi jajci, deli vaše mnenje.
ah da.
13. maj 2008 ob 15:22
cave je kral. Ne razumem pa zakaj naj bi se mladim ob 50. letnikih in njihovem seksanju obračali želodci.
13. maj 2008 ob 15:28
@zimb:
To je pač tvoje mnenje. Meni pa je na primer “No more shall we part” neznansko všeč, zadnji album je pa sploh mojstrovina. Priznam, da se je pri “Nocturami” in “Abbatoir blues/Lyre of Orpheus” malo izgubil, ampak pri takšnem opusu, kot ga ima Cave, je to zanemarljivo.
13. maj 2008 ob 17:38
Precej nepopustljivo stališče, zimb, sploh kar se tiče besedil, ki so - se opravičujem, ker mislim drugače - dosti bolj zrela kot so bila včasih; metaforika je zanimivejša in bolj kompleksna (tudi če odmislim njegove izlete v svetopisemsko fantazmagorijo), vzdušje pa je še malo temnejše. Meni je še vedno v redu. Je pa res, da je eklektika dober izgovor za vse mogoče, tudi za to, da med bicikliranjem navijam tako Cajun Dance Party (ja, Zvesti, “tista mularija” :) kot Cavea. Dinozaver: torej… hvala, da si me opozoril: opazil sem, da sem poslikal tudi del tistega groznega rjavega tapisona v Apollu, čevljev pa res nisem videl. ampak kaj pomenijo, vsi ti zmahani rjavi čevlji? In ja, Thurston Moore bo petdeset. Mogoče je pa res, da imajo ti 50-letniki na podstrešjih zelo zanimive portrete. Ali pa je mogoče res, da so prva generacija, ki se stara zanimivo (ne, Paul McCartney očitno ni v tej generaciji). Pris: na majicah je natisnjeno, da bo v Zagrebu 3. junija, kar verjetno že itak veš. Ostalo imaš čisto prav, čeprav imam Abattoir blues/Lyre of Orpheus tudi rad, ampak zaradi zelo posebnih razlogov (in zato, ker je v besedilu There She Goes, My Beautiful World napisano “Nabakov” in ne Nabokov in ker tako ime tudi pove :). Zloba: špičaki so res neobvezni :)
13. maj 2008 ob 17:57
@Tadej:
To ni edina “napaka”. V isti pesmi poje tudi o tem, kako je bil Johnny Thunders na pol mrtev, ko je napisal “Chinese Rocks”. Verjamem, da je bil Johnny bolj mrtev kot živ, ampak dotično odo heroinu sta napisala Dee Dee Ramone in Richard Hell.
13. maj 2008 ob 18:41
Ma zadnja plošča je prav navdušujoča. Grem na Cave drug teden v Berlinu. Se kralj vrača na mesto zločina. Že pred dvemi meseci so vse revije, ki se imajo za trendy Cave-a objavile na naslovnici. Pozdrav iz zaspane LJ, kjer se itak nič ne dogaja.
13. maj 2008 ob 18:44
Hvala, Pris. Ja, saj sem bral Please, Kill Me, vendar se tega res nisem spomnil. Ali pa sem spregledal. Ali to potem morda pomeni, da ima zimb prav in da so Caveova besedila “katastrofalno slaba”? In ja, Andrej, koncert je bil zelo kul. Kljub rjavim čevljem :))
13. maj 2008 ob 19:33
@ Andrej:
Da se nič ne dogaja? Prejšnji teden je v Ortu gostoval Ken Stringfellow (ex Posies, spremljevalni član R.E.M.), danes pa sta v Menzi pri koritu zakonca Cole (ex Dead Moon in še kaj) s svojim novim bendom Pierced Arrows. Garažni americana rock par excellence. Priporočam, če se hoče kdo zdivjat … ;)
14. maj 2008 ob 12:17
pofotkal si čevlje, lare bohinc okoli vratu pa ne? nezaslišano … :)
14. maj 2008 ob 12:43
Ah lucky lucky! Sploh ne veš, kako ti zavidam :P. A so igrali Hiding All Away?
Tadej, da se te ne bodo ljudje na koncertih spominjali samo še po zalezovanju ;).
14. maj 2008 ob 13:40
Ja, luka.v TOČNO tako - to je moj prebrisan načrt: če se me bodo vsi spominjali po zalezovanju, potem ne bo nihče opazil mojega sicer malo dvomljivega okusa in lukenj v glasbeni izobrazbi :)) In ja, Hiding All Way so odigrali, drugače pa so Abattoir Blues precej zanemarjali. Irena: če bi se držal svoje taktike in se ne bi pustil iztiriti Katji, ki je tega gospoda vprašala, ali lahko fotografiram njegove srebrne šolne, potem bi verjetno lahko poslikal tudi Larin obesek. Ker pa je bil naprošen za eno, torej čevlje, RES ne moreš prositi še za nekaj drugega ali tisto drugo. Že tako se mu je mudilo… stran od naju :))) Tako :)) Imaš pa prav: nezaslišano :)
14. maj 2008 ob 18:04
Vedno, ko prebiram tvoje simpatično prikupne prispevke, ne morem a da si ne mislim, kako opravljaš najboljše delo na svetu. Zdaj po novem sem odkrila nekoga, ki opravlja resnično najboljšo službo na svetu. Moj “najljubši” psihič po netu in v ordinaciji se gre Kinsleya. Tisti Paulov filozovsko zamorjeni stavek…super.