Nekje drugje

Ha. Trije visoki, suhljati, luštni mladi fantje z razkošnimi angularnimi pričeskami - zelo indie, to - so prikorakali iz glavne dvorane, zavili na levo, se postavili v vrsto in čakali. Chrisa sem dregnil s komolcem in pokazal proti njim. “Lej.” Ni mu bilo čisto jasno, za kaj je šlo. Fantje so naredili par korakov naprej. In še nekaj. In potem vstopili v stranišče. In potem so zakričali, se na glas zasmejali in pridivjali ven: stranišče je bilo žensko. Smejali so se prešerno kot mulci, ki se jim je posrečila kakšna posebno dobra vragolija. Saj ne, da bi na žensko stranišče šli namenoma. To ne, ampak saj je vseeno, če se kaj zgodi naključno. “Ti, meni se pa zdi, da so tile trije iz benda,” sem rekel Chrisu. “Ja, čisto mogoče,” je dejal. “Pa niso malo mladi?” - “Ja. Kaj pa vem.” In res. Tisti trije visoki, suhljati, luštni mladi fantje so bili čez dobre pol ure na odru. Za One Night Only, kvintet iz Helmsleya v severnem Yorkshiru, sem prvič slišal, ko so bili Youtube atrakcija s svojim vodičem po domačem kraju, v katerem med drugim izvemo, da je Henrik VIII. “de-vibed” grad (torej “spremenil vzdušje” v njem, ko ga je zasedel - Veliki angleško slovenski slovar je čudovita stvar) in kje je najboljši sladoled. Potem so zašli. Potem pa je Peter Hook v radijskem intervju dejal, da “zadnjič šel na koncert ene mlade skupine”: “Pravi se jim One Night Only. Čisto v redu so bili. Pa samozavestni, malo arogantni, saj veste, tista aroganca, ki je zanimiva samo, ko si mlad?” To je bilo, verjemite, čisto v redu priporočilo. Bolj kot to, da je njihova Just For Tonight pristala na devetem mestu britanske pop-parade. One Night Only so, resnici na ljubo, najbolj pop od vseh indie skupin.

Njihov album Started a Fire, ki so ga preigrali na koncertu v ULU, je lepo zloščen pop, ki mogoče res malo spominja na zgodnje Supergrass (z malo bolj poskočnimi pesmimi in malo Kooksi, morda). Bend je izjemno dobro uigran, glavni pevec in kitarist George Craig pa - ja - karizmatičen, samozavesten in osemnajst. Namreč: star je OSEMNAJST LET.

To sem, jasno, ugotovil šele po koncertu, ko sem jih poguglal. In potem mi je bilo tudi jasno, zakaj so se tisti trije fantje - eden od njih je bil Craig - po pobegu z ženskega stranišča tako smejali. Kaj pa naj: najstniki pač, rock and roll ali ne. Za bis sta bili akustična verzija It’s About Time in Just for Tonight. Zelo v redu. Ker pa je planet indie zelo majhen, sem že čez par dni - oziroma sinoči - v Scali naletel na Craigovega starejšega brata Jamesa, ki je bobnar v bendu Joe Lean & the Jing Jang Jong, kjer mu je ime Bummer Jong.

Ah. Joe Lean in njegovi so eden tisti obetavnih bendov, za katere vedno upaš, da bodo vseeno malo boljši kot so bili zadnjič. In ti ni čisto jasno, ali nisi tam samo zato, ker te je pevec Joe Lean (njegovo igralsko ime je Joe Van Moyland) že kako ali s čim hipnotiziral. Ali pa zato, ker res čakaš na to, da bodo opravili s “trenutno sonično estetiko”, kot so trdili. In še trdijo. Razen ko razlagajo, da hočejo biti “novi Razorlight”. “Preveč se trudijo,” je ugotovil Oly. “Bi pa malo tistega, kar je vzel kitarist.” Ta kitarist, Tommy D, je po odru skakal kot blazen. Ja.

Joe Lean, po drugi strani, je prava naravna diva, ki je v zadnjih par mesecih - prvič sem jih videl lani v Borderline, kjer so bili v redu, potem pa NME-jevi turneji, kjer so bili zelo, zelo ploski - postal tudi dosti agresivnejši frontman. Razen ko pove, da “rad pleše”: “In rad bi, da bi tudi vi plesali.” Ja. Joe Lean & the Jing Jang Jong imajo imidž, tesne hlače in super lase. In čevlje. Škoda, da pesmi, s katerimi naj bi izvedli desant na “trenutno sonično estetiko”, niso kaj prida, ampak je stari novi val z močnimi ameriškimi kitarami. Lepi in prazni. Gledati, ne poslušati.

(Prihodnjič: prihodnost. No, čevlji.)

Ker sem se zaplaniral, je na koncu odločilo žrebanje: The Raconteurs - no, dve vstopnici za njihov koncert v Hammersmith Apollo - so izgubili in šli na eBay, ker nihče od prijateljev in znancev ni imel časa (!!!!!), zmagala pa je Camille (zanimivo, za Camille bi imeli čas…). Kupil sem namreč vstopnice za oba koncerta. Se zgodi. Kljub temu sem malo goljufal: Jacka Whitea in njegove sem enkrat že videl v živo, Camille pa ne, čeprav je redna gostja v Londonu. Skratka: v Koku je predstavljala album Music Hole, njen prvi pretežno v angleščini, ter starejše, morda še bolj fantastične vokalne mojstrovine, v glavnem z Le Fil (2005). Čeprav se je koncert začel zelo počasi in sem že začel razmišljati, kako se včasih kakšne albume res splača bolj poslušati doma - ah, kaj pa vem - pa je potem naenkrat vse skupaj eksplodiralo.

Klavir, ploskanje, časopis - vse ostalo pa so bili njen glas in glasovi spremljevalnih vokalistov, dveh žensk in dveh moških ter dvema beatboxerjema: dve uri a cappela petja, beatboxa, jazza, šansonov, koralov, sambe in drum’n'bassa (ter verjetno še kakšnih ducat drugih žanrov, ki sem jih spregledal ali pa jih ne poznam). V intervjuju za Guardian je o bobnanju po telesu, v katerem je bil njena spremljava prav tako izjemna, dejala, da ji je “popolnoma vseeno, od kod prihaja”: “Lahko rečete, da je iz Afrike ali Brazilije, vendar pa po mojem ni ne zahodnjaško in ne vzhodnjaško ali karkoli. To je nekaj, kar imate v sebi.”

Njen prvi album, Le sac des filles (2002), sem slišal šele pred štirimi leti, ko je z Nouvelle Vague pela priredbe The Guns of Brixton, Making Plans for Nigel in, predvsem, Too Drunk to Fuck Dead Kennedys; v Koku jo je izvedla ob ovacijah občinstva in s fantastičnim ritmičnim kolcanjem. Drugo: Cats and Dogs je bila ena najbolj veselih pesmi, kar sem jih slišal v zadnjem času (tako v živo kot na najnovejšem albumu), koncert pa je končala šele s tretjim bisom in Money Note (tole je ne zelo slab, očitno ne moj, posnetek z balkona v Koku). Camille morda res spominja na mlado Björk (tudi pred njenim vokalnim albumom Medulla), vendar pa je bilo vse skupaj super. Čista - pa naj se to sliši še tako sentimentalno - magija.

Hammersmith je tisti del zahodnega Londona, pod katerim Temza zavija tako sunkovito, da se ti na levem bregu včasih zdi - no, vsaj meni se zdi - da reka teče v napačno smer, ne proti morju, ampak nazaj proti izviru. Ali pa kar stoji pri miru. Tudi stran od reke ni posebej drugače: skozi in čez Hammersmith (nadvozi, podvozi) je potegnjena cesta A4, ki letališče Heathrow povezuje s središčem mesta in se malo po Hammersmithu itak prelevi v avtocesto M4. Kljub temu, da je Hammersmith velikansko križišče, pa tja - vsaj iz vzhodnejših koncev - ne greš kar tako, mimogrede. Mogoče zato, ker je že s Piccadilly Line iz središča mesta skoraj pol ure. Ali pa še malo več (s Hammersmith & City s King’s Crossa pa je itak par dni). Ampak vseeno. V Hammersmithu sem bil večkrat, kot bi lahko pričakoval. Razlogi za to so (bili) štirje: Hammersmith Palais (ki je zdaj zaprt), gledališče Lyric, restavracija River Cafe (aha: parkrat, za posebne priložnosti, z novo hipoteko) in Hammersmith Apollo; če sem pošten predvsem prva in zadnja. Palais, ki je bil pajzl, pogrešam, ker je bil kos zgodovine, Apollo pa je kljub velikosti - ko je v parterju stojišče, je prostora za 5.000 ljudi - še vedno precej intimna koncertna dvorana.

Tako kot veliko drugih stvari so tudi obiski Apolla precej ciklični: nekaj časa vsak teden, potem pa pol leta nič. Portishead in Bjork v drugi polovici aprila, Nick Cave and the Bad Seeds pa prejšnji četrtek. In zdaj, kot se mi zdi, res pol leta nič. Koncert je bil izjemen. In to ne samo zato, kot sva se se strinjala s Katjo, ker je njegov glas vedno boljši in popolnoma zanesljiv, z lepo skrojenimi oblekami in brki pa je vedno bolj podoben kakšnemu zvodniku. Prav tako ne zato, ker sva z njim malo obsedena. Bolj je šlo za nekaj drugega: staranje nikoli ni bilo tako v redu in petdeseta so očitno nova dvajseta. Cave, sicer že lanski Abrahamovec, ter letošnji jubilanti - Madonna, Prince, Michael Jackson, Paul Weller, Thurston Moore, Gary Numan in (celo) Simon Le Bon - so dosti bolj ustvarjalni in vitalni kot njihovi dosti mlajši kolegi. “Njihova telesa lahko gnijejo, in/ali regenerirajo ter so in/ali odvratna, njihov razum se je lahko odcepil od zgodovinske realnosti, vendar pa je njihova ikonična moč nespremenjena,” je zapisal Paul Morley. In čisto prav ima. Seveda je res, da si marsikdo noče predstavljati, da Madonna še vedno seksa (ali pa da dela z najbolj vročimi producenti) in da Prince še vedno šari po svojih erotičnih fantazijah (ter tudi seksa, očitno, in razprodaja cele turneje), vendar pa je to samo koristno; mogoče bodo razumeli, da pri rocku in dobrem popu ne gre samo za to, da si mlad, ampak za to, da si - sekunda za patetiko - živ. Tako je, pa če se mladim pri tem obrača želodec.

Cave in Bad Seeds so se lotili predvsem njihovega novega albuma Dig!!! Lazarus Dig!!! (klicajev je bilo še premalo). Call Upon the Author - o miksomatoznih otrocih in drugih nadlogah, v kateri je tudi vzklik Dolgovezno! Dolgovezno! Vendar nič, česar ne bi rešile škarje - je bila izvedena s takšno silovitostjo, da je v dvorani res grmelo kot med viharjem, Today’s Lesson in Midnight Man sta bili podobno močni, Jesus of the Moon je krasna, z More News from Nowhere pa so zaključili glavni del koncerta. Od starejših je bila Into My Arms še vedno zmagoslavje nežne melanholije, Deanna (to, da je prišel zaradi njene duše, je Cave pokazal z zelo agresivnim porivanjem z medenico), Get Ready for Love, Stagger Lee in Ship Song - po mojem itak najboljša sodobna ljubezenska pesem - pa so bili koncesija fantastičnemu katalogu (ter tistim, ki se jim ni ravno dalo plesati).

Pred koncertom sva naletela na… “Saj nisem pravi fetišist,” sem poskušal pomiriti gospoda zgodnjih srednjih let, ki ga je Katja vprašala, če mu lahko fotografiram čevlje. “Oh,” je odvrnil. “Seveda.”Morda še bolj kot srebrni špičaki pa je bila presenetljiv obesek, ki ga je nosil okoli vratu. “A je to Lara Bohinc,” ga je vprašala Katja - kakšno sekundo preden sem ga uspel isto vprašati tudi jaz. “Ja, je,” je previdno prikimal. “Ja, saj se nama je zdelo,” sva rekla - zdaj že - istočasno. Moški se je na hitro opravičil in se poslovil. In odkorakal proti baru. Mogoče je mislil, da sva kakšna zalezovalca. Ali pa mogoče potencialna zalezovalca. Ko sem za njim zaklical “hvala!” je samo odmahnil z roko. In ne, res si ga nisem upal prositi, če bi lahko fotogragiral še njegovo verižico.

Pri teh drugih čevljih - ob koncu koncerta - sem se zatekel svoji običajni gverilski taktiki in nisem nič spraševal. Ne vem pa, zakaj se ne vidi, da so lakasti. Pa so. Lakasti.

Ko se zgodi kaj šokantno brutalnega - recimo ko v eni sami državi v vsega dveh letih odkrijejo dve ugrabljeni dekleti, ki sta bili dolga leta zaprti v kleti -, je mogoče pričakovati dvoje: napad stereotipov in zatekanje h klišejem. Že to je, seveda, stereotip (ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec, kot razloži SSKJ) oziroma kliše (ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec - oh, SSKJ) - ampak tako pač je. “Moderna Avstrija živi v zanikanju polpretekle zgodovine,” je v Daily Mailu, biltenu malomeščanske Anglije, razglasil Peter Millar. “Njena nacionalna identiteta je zgrajena na lažeh in sanjarjenju.” Njegov kolega David Jones je ugotovil, da je Avstrija “dežela izgubljenih otrok”, razlog zato pa naj bi bila nacistična zasedba (dobro, to je uveljavljen izraz): Avstrijci naj bi se izogibali kramljanju s sosedi, ker jih je strah, da bi jih zaradi kakšnih “neprevidnih besed” preprosto zaprli. Tony Parsons, v levosredinskem tabloidu Daily Mirror, je pristavil: “Nekaj gnilega je v srcu Avstrije. Pošast, kot je Fritzl, bi lahko obstajal samo v takšni državi.” In ker to očitno ni bilo dovolj, je India Knight v Sunday Timesu, ugibala: “Zdi se, da se je Avstrija specializirala za še posebej odvratne, skrivne, čudaško grozne oblike zlorab.” To pa, kot je poročal Roger Boyes v Timesu, ne more biti nič nenavadnega. Avstrija je namreč “družba, ki gleda stran”, razlog za to pa so Habsburžani, Sigmund Freud in “alpska geografija”, zaradi katere so nekatere “skupnosti na sončni, druge pa na senčni strani gora”. Ne, tega nisem razumel. Pa je to res res? Kot je ugotovila Jan Moir v Telegraphu, Britancev “nič ne spravi v boljšo voljo kot kanec ksenofobije pred zajtrkom”: “Zelo se prileže kosmičem, suhim slivam in skodeli močnega pravega čaja. Ko čez Alpe prihajajo novice o tragični usodi Fritzlovih otrok, se oblikujejo nova mnenja o naših evropskih sosedih, stara nasprotja pa krepijo. Avstrijci! Saj se jim nikoli ni dalo zaupati. Kaj ne veste, da se je tam rodil Hitler?” Potem pa Moirova opozori: “In ko si čestitamo, kako civilizarani da smo, se moramo vprašati, ali smo res kaj boljši. Fred in Rosemary West sta morila dolga leta, ne da bi to, v samem središču Gloucestra, sploh kdo opazil.” Moirova ima prav. Seznam britanskih psihopatov, morilskih spolnih delinkventov in množičnih morilcev je v resnici dolg, srhljiv in grozljiv. Od zakoncev West pa do Dennisa Nilsena, ki je med 1978 in 1983 “za družbo” umoril vsaj 15 moških (odkrili so ga šele potem, ko je s kosi trupel zamašil vodovodno napeljavo), in zdravnika Harolda Shipmana, ki je bil obsojen za smrt petnajstih ljudi, preiskava pa je pokazala, da jih je “zelo verjetno” umoril 215, v glavnem v prijaznem predmestju Manchestra, ki se mu pravi Hyde. Ja. Vse to… pa v Britaniji ni ne Habsburžanov in ne “alpske geografije”. Pa še Freud je bil tukaj samo dobro leto dni.

Irena ima čisto prav, sem si mislil, ko sem prebral njen komentar prejšnji objavi. Kaj pa če bi res poskušal samo opisati stvari, ne pa se zanašati na par fotografij, posnetih na koncertih (in morda drugod)? Koncert Marca Almonda v Wilton’s Music Hall v vzhodnem Londonu bi lahko bil odlična iztočnica: tako bi lahko pisal o zbledeli veličastnosti dvorane, o vedno večji kabaretni zvezdi Celine Hispiche in fantastični Little Annie, ki sta ogrevali za Marca (kot mu itak vsi pravijo), o super melanholiji, ki se je zlivala z odra, ko je Marc zapel duet z Baby Dee, o tem, kako zamišljen - in eleganten - je bil ob svojem čelu videti John, kako ni zapel Jackie, ampak veliko, zelo veliko pesmi iz časov Mamb, kako ga je občinstvo oboževalo in tako naprej. Vse to sem - res, častna beseda - hotel napisati, ker so koncerti še nocoj, jutri in v nedeljo. Potem pa je bila sreda in These New Puritans v 93 Feet East na Brick Lane. Saj sem hotel opisovati in opisati, pa se nekako ni izšlo. Iz žepa sem potegnil fotoaparat in nekajkrat pritisnil na sprožilec. Mogoče zato, ker je pevec benda Grammatics - “Mi smo Grammatics iz Leedsa!” - ki so bili predskupina, zelo spominjal na Patricka Wolfa. Ali pa zato, ker so bili These New Puritans, na drugi in tretji sliki, zelo v redu, dvojčka Jack (vokal, kitara) in George Barnett (bobni) seks bombi, druga dva člana pa učinkovita podpora? Ja, seveda vsaj malo zvenijo kot The Fall, vendar pa to ni nujno napačno. Ali pa morda čevlji? Ja, čevlji! Na četrti sliki? Ali pa, na peti, še depresivnost praznega odra? 93 Feet East je majhen lokal, vendar pa je bila glasba tako gosta, da bi jo lahko rezal (ne, to se ne zgodi vedno).

To je bila sreda. Včeraj sem dobil razglednico, ki mi jo je poslal Alexander, Dunajčan, ki živi v Berlinu; poslal mi jo je z Dunaja, kamor se je začel bolj pogosto vračati po očetovi smrti. In zdaj je začel razmišljati, da bi se - morda - vrnil nazaj. “Čas bo pokazal,” je pripisal. Omnes viae Vindobonam ducunt? Ali pa je bil samo ciničen, ker mu gre Avstrija v zadnjih dneh še posebej na živce? Pa na volišče sem šel, že ob pol devetih, potem pa sem delal. Precej zamujam, ker moram še vedno nadoknaditi tiste tri mesece tendinitisa, vendar bo. Na volitvah je bilo preprosto. Če bo na županskih zmagal konservativec Boris Johnson, si bo zasluge za to lastil tudi (edini plačljivi) lokalni dnevnik Evening Standard, ki je dobrega pol leta intenzivno, vsak dan napadal dosedanjega župana, laburista Kena Livingstona, in pri tem večkrat prestopil meje okusa in takta. Z Michaelom sva zvečer šla na (ali v?) Homeland Laurie Anderson, njen obračun z ameriško vsakdanjostjo/politično realnostjo. Ko je prepevala o “problemih, ki jih lahko rešijo samo izvedenci in rešitvah, ki so šele začetek problema” se je nasmehnila. Iz zelo veliko razlogov je ta njen nasmešek odtehtal zelo veliko. O poroki z Loujem Reedom ni govorila. Vsega tega sem se naučil ta teden.