Umetnica je prosila, da…
21. april 2008Koncert je bil fantastičen. Superfantastičen. Björk sem doslej videl v živo samo enkrat, na koncertu Sugarcubes leta 1988 (ali pa na začetku 1989?), potem pa sem jo nekako ves čas zamujal. Ja, plošče sem kupoval, koncerte pa zamujal. Se zgodi. Sinočnji koncert v Hammersmith Apollo, del turneje ob, no, zelo po, izidu plošče Volta, bi moral biti edini londonski, vendar pa je bil takoj razprodan do strehe in so hitro-hitro dodali še dva: na eBayju so za dve vstopnici v parterju hoteli 170 funtov, preprodajalci pred dvorano pa so jih imeli po 110 funtov za eno vstopnico - kritike so bile brez izjeme odlične, pričakovanje pa neznosno. Res lepo. In Dull Flame of Desire je zapela z Antonyjem Hegartyjem! The Pleasure is All Mine je bila enkratna! Hunter še boljša! Po Declare Independence je zaklicala: “Free Tibet!” (Tako v Šanghaju, vendar pa ne na prvih dveh koncertih v Londonu, na kar so opozorili skoraj vsi kritiki.) Pri par pesmih, tudi Plutu, so dvorano prepikali zeleni, čisto retro laserski žarki! Oblečena je bila v zlato obleko! Na koncu Hunterja so iz njenih rokavov brizgnili curki iz vrvic! Hura!
V Hammersmith Apollo sem bil že stokrat - no, pretiravam, vendar vseeno: dober teden dni pred Björk sem bil tam na Portishead - vendar pa dvorana doslej še nikoli ni bila polepljena z opozorili, da je fotografiranje nezaželjeno. Ja, tonsko snemanje seveda, že od nekdaj, vendar pa ne fotografiranje. Razumem tudi, da so bliskavice zelo moteče in da so med nami tudi posamezniki, ki se požvižgajo na te stvari, vendar pa so v Hammersmith Apollo naredili korak naprej. Čeprav na tej “informaciji za stranke” piše, da naj bi se “vzdržali kakršnegakoli fotografiranja”, so ga v resnici poskušali tudi dejavno onemogočiti: z balkona so namreč v parter z baterijo posvetili takoj, ko so videli, da je kdorkoli dvignil fotoaparat ali - ah, ne! - mobilni telefon, in kolegom v parterju pokazali, kdo so tisti, ki si upajo prekršiti njihovo prepoved. Nekaj “strank” so pošteno ošteli in - očitno - zahtevali, da takoj spravijo svoje fotoaparate. In ja, tudi na mene so posvetili, samo da so imeli varnostniki očitno preveč drugega dela. Vseeno pa si nisem upal kaj veliko fotografirati. Prepovejte bliskavice! Po mojem.
Še tole. Pred menoj je stal - in poplesaval - Patrick Wolf. Ja, je pač bil takšen koncert. Ko se je med eno pesmijo obrnil in ker me je ravno pogledal, sem se mu nasmehnil. Kaj pa naj? Čeprav se je očitno obrnil zato, da bi izmenjal nekaj besed z dekletom, s katerim je bil, se je nasmehnil nazaj. Ko so med Wanderlustom parter prvič zasuli s konfeti, sem se vseeno opogumil, ga potrepljal po ramenu in mu dejal: “Konfeti so očitno nalezljivi. Ali pa jih je kdo videl na vašem koncertu v Shepherds Bush Empire.” Wolf se je zvonko nasmejal, me vprašal, če mi je bilo všeč - “Ja, zelo, eden najboljših koncertov lani,” sem hitro prikimaval - se mi zahvalil in potem nadaljeval s plesanjem. Po koncu, ko sem čakal na Philipa in Guyja, me je vprašal, kako mi je ime in kaj da delam. Namesto da bi se razvila globoka, zanimiva debata o glasbi/življenju/vsem ostalem sem poleg generalij lahko izdavil samo to, da sem “benigen, nenevaren fan”. Kot kakšna najstnica. Tisto dekle me je samo srepo pogledalo in reklo: “Ja, upam, da je tako.” Samo tega ne vem, ali sem tudi zardel. Je pa res, da zelo močno stisne roko. Patrick Wolf, namreč.
Pripis v torek, zelo zgodaj zjutraj, nekaj čez polnoč: koncerti res pridejo kot avtobusi - najprej nobenega, potem pa trije po vrsti. Current 93, glasbeni konzorcij Davida Tibeta, poslušam že zelo dobrih dvajset let, in njegovi londonski koncereti so vedno izjemni. Tudi ponedeljkov, kot del festivala Ether, ni bil izjema; popolnoma je izžel ne samo nastopajoče (čelist je moj prijatelj John), ampak tudi občinstvo. Tibet je imel tudi več gostov. Med njimi so bili, z eno pesmijo, Antony Hegarty, malo daljši Marc Almond in slikar Sebastian Horsley, za katerega je dejal: “Za prijatelje sem imel veliko čudakov, vendar pa nihče ni bil tako čudaški kot je Sebastian. Skupaj sva bila v šoli in je moj najstarejši in najboljši prijatelj.” Po koncu sem šel pozdraviti Johna. V manjši sobi za odrom se je gnetlo veliko ljudi. Med njimi je bil tudi Antony. John me je vprašal, če mi ga predstavi. Ja, seveda, prosim. Ravno ko sva se znašla pred Antonyjem pa je moral John podpisati pogodbo. In zato sem se, po nekaj zelo dolgih sekundah, Antonyju predstavil kar sam. Ko sem mu povedal, da sem ga prejšnji večer videl v Hammersmith Apollo in ga vprašal, če je njegova kariera res samo še nastopi na koncertih prijateljev, se je nasmejal in rekel: “Da, res je. Samo še takole, po zvezdniško, vskakujem.” Potem sva se še malo pomenkovala, vendar sem bil podobno živčen kot dan prej. Ko sem mu povedal, da “pišem”, ga je zanimalo, ali “kreativno ali kritike”. Povedal sem mu, da “bolj slednje” in da sem si včasih - pri petnajstih - predstavljal, da bi najhitreje zaslovel če bi bil kritik. Resno me je pogledal, prikimal in rekel, da so to “res nevarna leta”. Potem se je prikazal John in naju vprašal, če sva se že spoznala. Skratka. Antonyju Hegartyju v teh par minutah nisem rekel, da sem “benigen, nenavaren fan”. Tudi to je nekaj.
21. april 2008 ob 18:08
Ta je pa močna. Ali mislijo, da bodo tako zaščitili svoj “delo in lik”? Tista o Wolfu je pa sploh luštna. Pa si prepričan, da se ni malo spogledoval? Ha!
21. april 2008 ob 20:04
[…] Nekje drugje wrote an interesting post today on Umetnica je prosila, daâ
21. april 2008 ob 20:33
uaaaaaaaaa…. kok sem ti fouš. tako zelo gorenjsko fouš :P
21. april 2008 ob 21:49
hmm, torej me ’sindrom nerodne izmenjave kratkobesednih povedi z “zvezdniki”‘ ne bo minil niti čez *khm* let in niti če spremenim spol?! Dang, sem se pa že veselila, da bom morda kdaj izpadla skulirana in odrasla :/
Drgač pa vljudno vabljen >> http://www.southbankcentre.co.uk/music/productions/martha-wainwright-and-band-39027 Yay!!
/EPP
lp!
21. april 2008 ob 22:17
Umetnico povsem razumem. Meni tudi ne bi bilo prav, da me vsi fotkajo in potem na blogih objavljajo moje neavtorizirane fotke. Še posebej, če bi se toliko pačila, kot se ona.
Tvoj fenovski izpad pa lahko komentiram le z: Grozn! In fant je mulo, no. Kot rečeno: Grozn!
21. april 2008 ob 22:45
A žensko pihalno zasedbo v ozadju si namenoma pozabil omeniti? Declare Independence - sicer iz ponedeljkovega nastopa - viden na you tube je izjemen. Čisto preveč hudo za bis in labodjo princesko.
22. april 2008 ob 00:16
Tadej pa ti živiš kot car. Umetnica…edinstvena je. Tole s Wolfom sem vizualizirala in mi je izvabilo nasmeh na ustnice. Bil si tako prikupno zmeden.
22. april 2008 ob 00:57
zelenim od zavisti! in podpiram prepoved fotkanja. a ni tako luštno retro, če dejansko nimaš nobenih pripomočkov za beleženje koncerta? :)
22. april 2008 ob 02:04
Ja, irena, zelo točno: je retro in fajn, ampak kaj pa potem, ko te začne dajati spomin? No, ne tebe, ampak mene? :) Jasna - hvala. Tisto o carju pa je res samo iluzija. Ko bi le, ko bi le… :) bitter lemon: ne, kje pa, nisem jih pozabil - bile so super in zelo opazne, vendar pa vseeno nisem hotel preveč govoriti o glasbi, ker se mi občasno itak zdi, da sem en takšen faliran glasbeni kritik :) Centri: njenega pačenja nisem videl, ker se vedno držim bolj po strani (tudi tokrat ob desni steni parterja). Ja, kar pa tiče drugega, je pa tako, da se vedno tresem kot šiba na vodi - ne, ne če moram koga intervjuvati, to je pač služba, ampak če jih srečaš po naključju. Ne vem. Res ne vem. Mogoče me je pa strah, da me bodo vprašali, kaj sem kaj napisal o njih? Saj res, da pišem v glavnem samo lepo, ampak vseeno… :) Sergeja: jaz že nekaj časa trdim, da je Martha verjetno bolj nadarjena od Rufusa. Pred par leti sem jo videl v Scali in je bila spektakularna. Resda Rufusa nikoli nisem videl v majhni dvorani, ampak samo velikih, tako da ne moremo neposredno primerjati, vendar pa je bila Martha sproščena, zabavna, z enkratnim glasom in, med drugim, sprejela ženitno ponudbo od enega tipa, ki je zakričal “Poroči se z mano!” :)) Aja, po koncertu pa je še dve uri podpisovala cedeje in se pogovarjala z občinstvom. In ne, tudi njej nisem rekel, da sem “benigen, nenevaren fan” :)) AndyBaby: ne, ne se sekirat. In ne bit fouš. Samo malo planiranja… pa je :)) Zvesti: a se spomniš, da je tvoja Zvesta bralka komentirala že ko sem prvič pisal o Wolfu? Ja, čas pa te stvari…
22. april 2008 ob 08:59
tadej, vedno boš imel pisno poročilo o koncertu … :)
22. april 2008 ob 09:15
Tadej, glasbenega okusa sicer nimava enakega, me pa s tvojimi zapisi o tovrstnih dogodkih, vedno prisiliš, da malce poguglam…..in ja! Zanimivo! Lepo mi širiš obzorja! :)
22. april 2008 ob 10:12
Anthony že ve :P. Kako pa je bilo na Portishead?
22. april 2008 ob 10:16
Oh, irena, in to od tebe, ki imaš najbolj (in najbolje) “ilustriran” blog! Izdajalka!!! :))) Hvala, lonDON - ni zakaj, prosim. Saj veš, da me malo zanaša in me zanima eksotika - raznovrstnost je pa itak “začimba življenja” :) -, vendar pa se mi vseeno zdi, da imam precej konvencionalen okus. Očitno imam še čas :)) Ah, lukav - na Portishead je bilo zelo v redu. Beth Gibbons me, jasno, ni vprašala nič. To je dobro, ker bi se itak spremenil v melanžo. Več kitar, se mi zdi, obenem pa še malo temnješi, če je to mogoče. Med Glory Box so se vsem nabirale solze v očeh, Machine Gun pa je v živo zelo plesna. Ne, si res nisem predstavljal :)
22. april 2008 ob 10:31
Že službeni fotografi mi grejo blazno na živce, tudi če slikajo samo med prvim komadom. Še bolj pa me živcirajo razni amaterski forografki, ki si želijo slikovni in video zapis dogodka, na katerem so bili kot obiskovalci (torej ne v okviru službe), in se potem pol koncerta rinejo in suvajo v želji, da bi dobili čimboljši posnetek na svoj mobilni telefon. Venomer se sprašujem, kaj imajo te ljudje od samega koncerta. Očitno jim je pomembnejše kazanje slik post festum in uploadanje nizkokakovostnih posnetkov na YouTube…
22. april 2008 ob 10:42
Tako lepo opisano, da me je prav posrkalo, vse do tiste najstniške izjave, ki me je spet postavila v prostor in čas ;). Lani sem na njenem koncertu v Udinah snemala brez kančka strahu, s telefončkom, seveda (tudi zelene laseje) je pa res, da je bila open air varianta. Žal posnetki niso kvalitetni, so pa za spomin. In to z desne strani parterja :))). In doživet njen koncert, ja, je nekaj posebnega.
22. april 2008 ob 11:37
Koncerti kot avtobusi… potem “muka” znoj i suze. Ne bom rekla tako kot lonDON, da glasbenega okusa nimava enakega ampak glasba ne pozna meja.. Izlizana krilatica ampak resnična. Torej nimam omejenega okusa in sem zelo radovedna. Vse sem lepo pregledala. Ob poslušanju tvojega prijatelja Johna sem imela čudne asocijacije. Spraševala sem se mar takrat, ko je Kubrick snemal Odisejo v vesolju ni bilo takšne glasbe? V komadu Geometric… samo še fali astronavtovo dihanje. John je kot ples elektronov. Ah, me zanaša, me zanaša…Hvala, da mi širiš obzorja.
22. april 2008 ob 12:02
ja, no… saj pride v verono poleti. mogoče jo pa ujamem tedaj :P
22. april 2008 ob 15:34
Ja, a jaz pa ne smem spremeniti mnenja? :))
22. april 2008 ob 19:01
Patrick Wolf močno stisne roko? Meni se zdi to zelo ekstravagantno za Angleža.
23. april 2008 ob 11:50
Ja, to verjetno drži, Urška. Vendar pa je Wolf tudi malo Irec. Mogoče zato? :)) Zvesti. seveda lahko. In kakšno je torej tvoje mnenje zdaj? :) Jasna: bom povedal naprej ;) AndyBaby: no vidiš, saj gre :)))
23. april 2008 ob 22:02
itak ne bom zmožna nikol objektivno in razumno priznat oz. sprejet dejstva, da je lahko kdorkoli boljši od Rufusa, amp. tudi Martha ni slaba, prav zares in čist objektivno zdaj to … I guess :? kar se njunih nastopov tiče se mi zdijo zelo podobni -vsaj z vidika vmesnih komentarjev/stika s publiko- direkt se jima pozna, da sta si vžlahti :)
Jaz pa ravno Rufusa še nikol nisn vidla v ‘veliki’ dvorani, kakršne imate pri vas, samo v NEM/AUT, čeprav si predstavljam, da bi se ravno v VB moral najbolj razživet in razpričat, že zarad jezika, pa čeprav ga mogoče moti, da folk sedi med koncertom (res, kako morete? In zdaj se ta trend širi še po preostali Evropi, jaz naj pa poskakujem po tapiciranem gledališkem stolčku, al kaj?). Ali pa to mogoče moti edino mene? :”>
Anyways, MArtha bo promovirala svoj 2. album, ne vem kolko jo poznaš, amp. večino komadov je že starih in znanih s koncertov. Sam koncert mislim, da bo dost podobn tistemu lanskemu iz Shep’s Busha (s to razliko, da smo tam stali :p ), morda se ji spet pridruži tudi Pete Townshend in se že noro veselim njene verzije Love Is a Stranger :D
25. april 2008 ob 19:39
Katero glasbeno zvrst izvaja tvoj prijatelj čelist John. A je to mešanica klasike in popa? Nekaj podobnega kot Hrvat Maksim Mrvica na klavirju? V Geometriku je čutiti kaos.
25. april 2008 ob 19:40
Katero glasbeno zvrst izvaja tvoj prijatelj čelist John? A je to mešanica klasike in popa? Nekaj podobnega kot Hrvat Maksim Mrvica na klavirju? V Geometriku je čutiti kaos.
26. april 2008 ob 18:17
John pravi takole, Jasna: “Da, gre za mešanico. Malo minimalizma, malo klasike, malo improvizacije. Pa malo spacey je tudi.” Spacey kot ‘zadeto’ ali ‘ambientalno’? “Hahaha. Zadeto, ampak brez mamil. In najlepša hvala za obisk.” Sergeja: slišal sem samo par pesmi z novega albuma, tako da si ne bi upal soditi. Mi je pa You Cheated Me zelo všeč, podobno kot In the Middle of the Night. In ja, Rufus se je razgovoril na vseh koncertih, na katerih sem bil - tudi na prvem, v Royal Festival Hall, na katerem je nastopal s svojo mamo in teto, torej Kate in Anno McGarrigle, eno sestrično IN Martho (po mojem morajo biti Božiči pri njih kar spevni), in, ja, tudi na njegovi re-kreaciji Judy Garland v Palladiumu. In čisto vsi koncerti so bili sedeči. Ima pa letos dva piknika, enega v Hampton Courtu, drugega v Kenwood House, ki pa bosta zelo stoječa. Ali pa morda ležeča? :))