Dve domovini
16. april 2008Kdaj tujina postane domovina? To ni tako zelo težko: ko vas v vašem stalnem lokalu čaka stalna miza in ko vas zobozdravnik vzame preko vrste.
In kaj je sploh domovina? Družina, prijatelji, davki, volitve. V moje primeru torej natanko isto kot to, kar je za marsikoga tujina. Torej Britanija. To v bistvu pomeni, da imam dve domovini — verjetno imam še kje kakšno, samo da je še nisem odkril —, ki živita v čisto zadovoljivem sožitju. Res pa je, da mi včasih vseeno zmanjka slovenskih stvari (ja, saj bi kupoval slovensko, pa se v glavnem ne da). Še pred dvema letoma se je Fructalove sokove dalo dobiti tudi v sosednji trgovini, zdaj pa so jih zamenjali poljski; tako se v Londonu zdaj v glavnem dobijo samo Paloma robčki — ki jih prav tako izrinjajo Poljaki —, Simčičeva vina in Gorenjevi izdelki. Ker to vsekakor ni dovolj, sem si priskrbel nekaj bergel. Torej stvari, ki niso iz Slovenije, vendar pa se mi zdijo, da so “slovenske”. Vsaj po okusu. Predvsem po okusu. Družini, prijateljem, davkom, in volitvam bi moral namreč dodati še okus. Ja, to je potem domovina. Moj slogan je očitno: “Nič tujega mi ni tuje.”
Na Koroškem, pri bici in dediju, smo vedno kupovali rženi kruh. Dolgo sem mislil, da je to najboljši kruh na svetu. Potem pa so, pred petimi leti, začeli v Londonu prodajati kmečki kruh iz pariške pekarne Poilâne. Je iz naravnega kislega testa ter še boljši kot dravograjski (ki sicer ni iz kislega testa), vendar zelo domač. Ali sem zato Francoz? Ne. Odličen je tudi za toast. Toast? Kate Colquhoun v svoji knjigi Taste navaja razlago Carla-Philipa Moritza, Nemca, ki je leta 1782 obiskal London: “Rezine kruha z maslom, ki vam jih ponudijo s čajem, so tanke kot makovi listi, vendar pa jih popečejo na izjemen način. Z vilicami vsako rezino držijo nad ognjem tako dolgo, da se maslo stopi, naslednjo pa na kupček položijo tako, da se maslo cedi skozi vse rezine. Temu se pravi ‘toast’.” Toliko o tem.
Najbližja postaja za druge “slovenske” stvari je sicer avstrijska delikatesa Kifperl — “kot nam je znano, edina avstrijska delikatesa v Londonu” — kjer imajo tudi “prave kranjske klobase s sirom” (ki jih nisem nikoli preveč maral), hrenovke in govejo juho. Pa jabolčno pito. In jabolčni zavitek. In domači liptovski sir. In “štajersko črno zlato”, torej bučno olje. Ja, vem, da ni iz Frama, je pa iz okolice Gradca. Dobro uro stran? Kipferl sem odkril, ko sem iskal ta prave, Mirabell, mozartkugle (tudi v Harrodsu imajo samo tiste grozne nemške). Takoj mi je bilo všeč, da so bučno olje prodajali kot štajersko in ne avstrijsko “zlato”. “To vas pa res ne bi smelo čuditi,” mi je dejal zajetni Korošec, ki bil takrat solastnik delikatese. “Bučno olje imajo tudi v Sloveniji, ampak se mi zdi, da ni tako močno.” Ne, takrat še ni vedel, od kod sem doma.
Ha: z bučnim oljem si solato zabelim enkrat na mesec; prav tako enkrat na mesec pa v Waitrose kupim posebno salamo. Ne, ne morem se upreti. Ja, vem kako in iz česa jo delajo in zakaj je “posebna”.
In potem še kino. Curzon Soho ima tri dvorane, v katerih vrtijo mešanico “svetovne”, torej neameriške kinematografije in, vsaj kot se zdi, najboljše ameriške neodvisne produkcije. V bistvu je večja londonska različica ljubljanskega Kina Dvor. S to razliko, da je še vedno odprt. In poln. Ter samo eden od par takšnih kinov (ne, ni jih zelo veliko). O hrani pa samo še tole: dunajski z rizi-bizijem je še vedno najboljši pri Katji.
16. april 2008 ob 17:56
Pa te po tolikih letih res še matrajo te stvari? Ali pa malo bolj? Po štirih letih Washingtona sem bil sit obojega, tako Amerike kot Slovenije; nič ni bilo dovolj dobro, nikjer se nisem počutil doma. Amsterdam je bil boljši, Edinburgh zdaj mi pa najbolj paše. Mogoče zato, ker je precej “slovenski”, pa četudi nimamo avstrijske delikatese :))
16. april 2008 ob 19:12
No, saj ti ni treba kupovati slovensko, ker to drugi počnejo zate in ti nosijo v London Šumijeve bombone Evkalipta, ki jih potem sploh ne deliš z njimi, ko nemočno ležijo v postelji z mačkom in bi jih krvavo potrebovali ;)
16. april 2008 ob 19:39
Točno vem, kako se počutiš, Urška: jaz sem mu prinesla žajbljev čaj in apikompleks, ki ju zdaj niti ne omenja več kot “slovenski” stvari, dva tedna kasneje pa sem imela dolgo vikend smučanje in bila čisto razmajana. Saj je sočustvoval, ampak to da bi prišel iz Londona s tisto svojo piščančjo juko, ki POŽIVLJA, tega pa ne, ne, a ne!!! :)))
16. april 2008 ob 20:52
….od kod s Koroske si? Jaz sem iz Mislinje….Na slovenski izdelek nisem naletel nit na Irski in tudi v Angliji ne. Saj tud na Slovenca nisem…jih nikol ni tam kjer sem jaz:)
16. april 2008 ob 21:51
Veter14: Meni se zdi, da je Tadej Celjan. Saj ste skoraj soseda.
16. april 2008 ob 23:07
slogan mi je všeč. kjerkoli sem, iščem kislo smetano (kakršnokoli..), pa mi je še ni uspelo odkriti. niti približka kisle smetane ne.. palomo in radensko pa je bratec srečal tudi v zakotni ulici pittsburgha.
17. april 2008 ob 02:13
Tadej, tisto s posebno ne drži več, prav tako to ne velja več za hrenovke.
V dobrem strarem socializmu so hrenovke priporočali otrokom, ker so bile bogate s kalcijem. To pove vse o tedanjih hrenovkah (kalcij je namreč prišel iz kosti). Dandanašnji pa so hrenovke in posebna salama dejansko iz mesa in ne vem zakaj, ampak današnje hrenovke mi obležijo v želodcu. Niso več tiste prave. Pogrešam socialistično svinjarijo. V socializmu je bila junk hrana vsaj resnično junk.
Dandanašnji pa te v perutnini ptuj ponosno peljejo na ogled izdelave Poli posebne in lahko si ogledaš sestavine - pravo piščančje meso. Manjka pa kalcija.
17. april 2008 ob 07:00
Upam, da ne plačuješ davkov v obeh domovinah?
17. april 2008 ob 09:30
Ja, apikompleks si pozabil. Ali si se že navadil na novozelandskega?
Pa še to, zakaj se reče zabeliti, če daš olje in kis na solato? Če smo pa že pri tem, zakaj se reče na vrat, na nos? Mislim, če veš. Če pa ne, si lahko izmisliš, ker tvoje teorije niso od muh (zakaj se reče ni od muh?).
17. april 2008 ob 09:45
Kako naj rečem, imeninavoljo… ja, odgovor je “da”. Benjamin Franklin je pojasnil, da so “neizbežni samo davki in smrt” in to, vsaj kot se mi zdi, precej drži. Vsekakor si ne morem privoščiti računovodje, ki bi me spremenil v nedomicilnega davčnega neplačevalca - in si gatudi nočem: nekako sem še vedno prepričan, da glavnina davkov še vedno gre v dobre namene. Ja, saj vem. Rox: mene je vedno najbolj fascinirala “navadna klobasa” - po domače “kilometervuršt” - ki naj bi jo mesarji izdelovali zase in se zanjo uporabili najboljše kose mesa, meni pa je, tako kot tebi te sodobne hrenovke, vedno obležala v želodcu. Kaj pa če je junk čisto v redu? :) Veter in Jasna: ja, sem iz Celja, oče pa je odraščal v Dravogradu. Blizu :) Potepinka: zelo podobno. Tudi soured cream ni čisto isto, čeprav naj bi, vsaj načelno, bila. Pa skuta, vsaj tukaj, je precej drugačna :) Mlinarica: zdaj bom pa izpadel kot navaden izkoriščevalec, ki prijatelje izkorišča samo zato, da mu iz Slovenije nosijo proviant :) Je pa res, da sem odkril neslovenski apikompleks. Reče se mu manuka honey in je iz Nove Zelandije (zelo drag, da o ogljikovem odtistu niti ne razmišljam), vendar pa v glavnem naredi tisto, kar piše na pakungi. Urška: če pa mentolovih štopeljecev tukaj NI :))) Res pa ne vem, če bi pomagali pri mačku: za to je res najboljši čisto ornk angleški zajtrk, vse ocvrto in mastno; če te ne bodo pokopale zamašene žile, se boš mačka hitro znebila :)) Ah, Zvesti, potovanja odpirajo oči in srce :))
17. april 2008 ob 10:07
Ah, spregledan sem.
17. april 2008 ob 10:17
Ups, kinki, sem glih pisal svoj dolgi odgovor. Takole je: na novozelandski apikompleks sem se navadil, ker je malo šibkejši od slovenskega. Ni pa čisto prava zamenjava, to pa ne. No, malo manj “čebelji” je, vsaj po mojem. Goljufajo, ne? :) Kar pa se tiče “zabele”: te fraze nisem nikoli razumel, še posebej zato, ker bi morala biti zabela vroča (”vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem” piše v slovarju), jaz pa tega ne počnem, razen v primeru endivije z gorgonzolo in slanino, kar pa je dvakrat na leto. Ta isti slovar sploh ne omenja, da bi lahko solato tudi zabelili, ampak da se “pripravlja”, potem pa ponuja še tole: “čistiti, nabirati, oprati, trebiti solato; presaditi, sejati solato”. A vidiš!? To, da moje teorije niso od muh, mi seveda godi, hvala. Zdaj pa grem malo razmišljat.
17. april 2008 ob 12:08
ja super kino tale curzon in res zlo podoben kinodvoru, samo, da so v kinodvor prihajali filmi izpred 3-5let v glavnem, pa se to samo kakšnih 15 na leto, ali pa je bil samo tak občutek.
no baristke so bile pa povečini zelo simpatične, kar je bil čist dovolj dober razlog, da sem se znašel tam, vsaj v zgornjem nadstropju, večkrat na slabi kavi.
kako že gre tista - vsako mesto ima takšno kino kot si ga zasluži.
največ se mi zdi, da je art kinotov v parizu in berlinu, kar je nekako logično glede na evropsko filmsko zgodovino.
ljubljansko kinoteko s staro ekipo imam pa še vedno v nostalgičnem spominu, čeprav so na koncu začeli vrteti samo še art uspešnice. Retrospektive so bile res dobro pripravljene - zdaj so se pa preselili vsi bergmani, felliniji, godardi, buñueli, hirtchcocki, chaplini, antonioniji.. na 15 inčev z divx kockami. kurc ni isto.
17. april 2008 ob 12:24
Glede zabele.
17. april 2008 ob 12:25
ah šmrc šmrc, jaz sem bolj v fazi, ko ti domovina postane tujina in tujina tudi ne domovina. Drugače pa berem tvoj opis in pogrešam pogrešam beli svet………mešanico….in ja na sour cream sem se že čisto navadila. in ko sem se vrnila nazaj, mi tudi ta ni bil več tisto česar sem se spominjala iz otroštva.
17. april 2008 ob 15:01
da domovine ne pozabim nikoli, me vsake kvatre spomni sosed, ki je slovenec. potem takem black kids ne bojo moji sosedje žal nikoli - seveda ne samo zaradi barve imena. ko bom velik, bom (namreč najbrž) sosed… kot pravi slo. pregovor.
17. april 2008 ob 16:22
Tadej: Tebi sem se teleportirala od Markota. Nisem si mislila, da fant, kot ti obvlada vse te gospodinjske zadeve. Pohvala še drugim fantom. Mene zanima kaj več o linku To je to.
S tvojo pomočjo sem spoznala Artic Monkeys.
17. april 2008 ob 17:07
Uf, urška, pa sem si rekel, da moram po SSKJ vedno iskati z delom besede in zvezdico, v tem primeru torej zabeli*… ampak ne: takoj, ko iztirim s prave poti, jih dobim po nosu :)) hvala. Ampak poglej: če pogledam samo kot zabela, pa solate sploh ne omenjajo. In jaz sem se, seveda, zanesel samo na to :)) Ja, zimb, res ni isto. Je pa zmeraj vprašanje, kaj je tista “kritična masa”, zaradi katere se še sploh splača delati stvari (in ne samo bankrotirati): deset, petnajst zanesenjakov na dan v kinu, sto prodanih izvodov kakšne revije, trideset kakšne knjige… Če bi bilo med dvema milijonoma mlijon ljudi, ki bi jih zanimalo še kaj več od Hollywooda, bi bilo fino. Vendar pa jih, na žalost, ni. Vanja: ja, zelo podobno tukaj. Edino, kar ima še res enak okus so, vsaj v mojem primeru, narabutane češnje pri sosedih, ampak o tem ne smem govoriti, ker bo urok popustil :) Artaud: hahaha. Ja. Ali pa tudi ne. Jasna: zelo preprosto - malo sem se naveličal buma rickrollanja in se mi je zdelo, da bi lahko malo razširili ponudbo. In ko po radiu vrtijo Black Kids, postanem dobre volje. Polinkal sem jih pa tja, kjer se mi je zdelo, da vseeno vsaj malo pašejo :)) Aja: pa tudi to mi je všeč, da besedila - razen refrena - ne razumem čisto dobro in da vsaj pri dveh članih benda ne vem, ali sta fanta ali dekleti :))
17. april 2008 ob 19:41
Odličen članek… predvsem pa je pomembno vprašanje: Kaj je sploh domovina? Prav tako dobro lahko živimo v Veliki Britaniji, Franciji, na Finskem itd. kot v Sloveniji, si tam najdemo prijatelje, najljubšo hrano in kotičke ki jih obiskujemo znova in znova. Prav zaradi tega sovražim nacionalizem in rasizem bolj kot vse ostalo… Mogoče je to malce izven konteksta tega članka, toda vseeno… :)
17. april 2008 ob 19:51
Hvala, Žiga. In ne, sploh ni izven konteksta tega članka :) Zelo enako tukaj.
17. april 2008 ob 22:36
Tadej, kako ne veš ali sta fanta ali dekleti? Valjda imajo kakšno spletno stran. Dej ko izveš pa povej naprej. Besedilo nisem niti poslušala, naslov komada je kul. Komentarjev pa imajo… ful. Tega Ricka Astleya se spominjam skozi meglo iz MTV-ja. Rick + Black Kids = ljubko.
Tudi jaz imam dve domovini. Ena je Slovenija druga oz. prvotna je Hrvaška meja res ni daleč ampak Split ni blizu. Ne vprašaj kako se počutim včasih jokam tako kot Prešern v Vrbi.
18. april 2008 ob 01:47
Ah, spet med zadnjimi komentiram …
Ja, Mlinarica in Urška, popolnoma vaju razumem in hkrati mi morata priznati, da švercanje ogromne in dolge domače suhe salame na Otok preseže vajine legalne bombončke in praške. A kljub temu ne pride na rojstnodnevne zabave ali pa “kmalu”.
Tadej, tebi bi pa tokrat rekla le, da si lahko res zelo zelo srečen, ker imaš dve domovini. To je res fajn. Krasn celo! Več kot jih je, bolje. ;)
18. april 2008 ob 08:58
(ce se vrnem na zacetek zapisa:) tisti trenutek, ko sem izvedel, da je edini kriterij, da se tvoj izdelek uvrsti v akcijo “Kupujmo slovensko” to, da si kot proizvajalec dal denar za kampanjo, sem pozabil na vse skupaj. o kriteriju kakovosti pa kdaj drugic in kje drugje…
18. april 2008 ob 09:23
Centrifuzija, Mlinarica in Urška: če prav razumem je vse skupaj torej tekma, kdo je Tadeju prinesel kaj “ogromnega” in “dolgega” iz njegove prve v njegovo drugo domovino :) Pa je uslugo tudi kdaj vrnil?
18. april 2008 ob 11:34
Hahaha, Zvesti, ne, za nikakršno tekmovanje ne gre. Pač prosim in se potem, upam, že kako oddolžim. Upam :) Centri: o “ogromni in dolgi domači suhi salami” je potrebno vedeti samo to, da je bila izjemno okusna in da ni trajala zelo dolgo. Ravno obratno - pomlatena je bila kot kakšna… ne, res se ne spomnim kakšne primerne primerjave… skratka: BILA JE PREMAJHNA IN PREKRATKA, kljub temu da je bila ogromna in dolga. Saj razumeš, ne? Hvala :)) Wragetz: tega nisem vedel. Zakaj morajo vedno nekaj pokvariti? Ah, ne. Jasna: seveda imajo svojo spletno stran, to sploh ni problem. Včasih se mi zdi, da je magično tudi to, kar je malo skrivnostno ali prikrito :)) Morda pa mi je všeč, da ne vem? :)) Tisto drugoi pa tudi razumem, ja. In veš kaj: nikoli ne mine. In to je v redu.
18. april 2008 ob 17:06
Všeč so ti skrivnosti ? Meni tudi. Lahko bi vedela, da je v tebi še veliko otroka in to je v redu. Ni pa v redu, da domotožje nikoli ne izgine. To je za umret. Simpatična spletna stran in desing od Black Kidsov. Pa še nekaj zunaj konteksta iz Fetiša. Tisti čevlji drugi po vrsti rdeče-beli. dej povej kakšni tipi imajo takšen klovnovski stajliš.
19. april 2008 ob 01:27
tud jaz imam dve domovini. ta druga je poletna…še vedno fantaziram o smokvinem drevesu pred hišo in kiviji, pa o kajmaku in zatohlem vonju vaške poti. komaj čakam, da postanem spet poletna devojka sa sela.
ampak tam pa najdeš: fructale, palome, afrodite….ima svega i sfašta down in Monte negro hehehe
19. april 2008 ob 14:04
Doma imamo vedno domače bučno olje s Prekmurja (grandma, grandma), ki ga mati vedno “razredči” z olivnim - ne vem, če je to greh, a je?
Kar se tiče rženega kruha pa .. ko sem v otroštvu dneve preživljal v Nemčiji, so vedno kupovali rženi kruh, ker je bil tam tako poceni, pri nas pa tako drag. Posledično sem se ga čez čas naveličal in mi še danes ne diši preveč - je pa ok. Me pa zato bolj veže s tujino, kot z domovino - tako kot ketchup .. heh.
16. maj 2008 ob 09:37
Tadej: Ko sem jaz na Dunaju našla Radensko v trgovini, sem dol padla. In tam sem iskala vse, kar je slovensko in z otroci sem se pogovarjala slovensko in potem sem prišla sem in… je bilo v 14 dneh tako, kot da ne bi nikoli nikoli bila zunaj. ;)