Arhiv za April, 2008

Umetnica je prosila, da…

21.04.2008 ob 17:40

Koncert je bil fantastičen. Superfantastičen. Björk sem doslej videl v živo samo enkrat, na koncertu Sugarcubes leta 1988 (ali pa na začetku 1989?), potem pa sem jo nekako ves čas zamujal. Ja, plošče sem kupoval, koncerte pa zamujal. Se zgodi. Sinočnji koncert v Hammersmith Apollo, del turneje ob, no, zelo po, izidu plošče Volta, bi moral biti edini londonski, vendar pa je bil takoj razprodan do strehe in so hitro-hitro dodali še dva: na eBayju so za dve vstopnici v parterju hoteli 170 funtov, preprodajalci pred dvorano pa so jih imeli po 110 funtov za eno vstopnico – kritike so bile brez izjeme odlične, pričakovanje pa neznosno. Res lepo. In Dull Flame of Desire je zapela z Antonyjem Hegartyjem! The Pleasure is All Mine je bila enkratna! Hunter še boljša! Po Declare Independence je zaklicala: “Free Tibet!” (Tako v Šanghaju, vendar pa ne na prvih dveh koncertih v Londonu, na kar so opozorili skoraj vsi kritiki.) Pri par pesmih, tudi Plutu, so dvorano prepikali zeleni, čisto retro laserski žarki! Oblečena je bila v zlato obleko! Na koncu Hunterja so iz njenih rokavov brizgnili curki iz vrvic! Hura!

Hammersmith Apollo, 20. april 2008

V Hammersmith Apollo sem bil že stokrat – no, pretiravam, vendar vseeno: dober teden dni pred Björk sem bil tam na Portishead – vendar pa dvorana doslej še nikoli ni bila polepljena z opozorili, da je fotografiranje nezaželjeno. Ja, tonsko snemanje seveda, že od nekdaj, vendar pa ne fotografiranje. Razumem tudi, da so bliskavice zelo moteče in da so med nami tudi posamezniki, ki se požvižgajo na te stvari, vendar pa so v Hammersmith Apollo naredili korak naprej. Čeprav na tej “informaciji za stranke” piše, da naj bi se “vzdržali kakršnegakoli fotografiranja”, so ga v resnici poskušali tudi dejavno onemogočiti: z balkona so namreč v parter z baterijo posvetili takoj, ko so videli, da je kdorkoli dvignil fotoaparat ali – ah, ne! – mobilni telefon, in kolegom v parterju pokazali, kdo so tisti, ki si upajo prekršiti njihovo prepoved. Nekaj “strank” so pošteno ošteli in – očitno – zahtevali, da takoj spravijo svoje fotoaparate. In ja, tudi na mene so posvetili, samo da so imeli varnostniki očitno preveč drugega dela. Vseeno pa si nisem upal kaj veliko fotografirati. Prepovejte bliskavice! Po mojem.

Hammersmith Apollo, 20. april 2008

Še tole. Pred menoj je stal – in poplesaval – Patrick Wolf. Ja, je pač bil takšen koncert. Ko se je med eno pesmijo obrnil in ker me je ravno pogledal, sem se mu nasmehnil. Kaj pa naj? Čeprav se je očitno obrnil zato, da bi izmenjal nekaj besed z dekletom, s katerim je bil, se je nasmehnil nazaj. Ko so med Wanderlustom parter prvič zasuli s konfeti, sem se vseeno opogumil, ga potrepljal po ramenu in mu dejal: “Konfeti so očitno nalezljivi. Ali pa jih je kdo videl na vašem koncertu v Shepherds Bush Empire.” Wolf se je zvonko nasmejal, me vprašal, če mi je bilo všeč – “Ja, zelo, eden najboljših koncertov lani,” sem hitro prikimaval – se mi zahvalil in potem nadaljeval s plesanjem. Po koncu, ko sem čakal na Philipa in Guyja, me je vprašal, kako mi je ime in kaj da delam. Namesto da bi se razvila globoka, zanimiva debata o glasbi/življenju/vsem ostalem sem poleg generalij lahko izdavil samo to, da sem “benigen, nenevaren fan”. Kot kakšna najstnica. Tisto dekle me je samo srepo pogledalo in reklo: “Ja, upam, da je tako.” Samo tega ne vem, ali sem tudi zardel. Je pa res, da zelo močno stisne roko. Patrick Wolf, namreč.

Pripis v torek, zelo zgodaj zjutraj, nekaj čez polnoč: koncerti res pridejo kot avtobusi – najprej nobenega, potem pa trije po vrsti. Current 93, glasbeni konzorcij Davida Tibeta, poslušam že zelo dobrih dvajset let, in njegovi londonski koncereti so vedno izjemni. Tudi ponedeljkov, kot del festivala Ether, ni bil izjema; popolnoma je izžel ne samo nastopajoče (čelist je moj prijatelj John), ampak tudi občinstvo. Tibet je imel tudi več gostov. Med njimi so bili, z eno pesmijo, Antony Hegarty, malo daljši Marc Almond in slikar Sebastian Horsley, za katerega je dejal: “Za prijatelje sem imel veliko čudakov, vendar pa nihče ni bil tako čudaški kot je Sebastian. Skupaj sva bila v šoli in je moj najstarejši in najboljši prijatelj.” Po koncu sem šel pozdraviti Johna. V manjši sobi za odrom se je gnetlo veliko ljudi. Med njimi je bil tudi Antony. John me je vprašal, če mi ga predstavi. Ja, seveda, prosim. Ravno ko sva se znašla pred Antonyjem pa je moral John podpisati pogodbo. In zato sem se, po nekaj zelo dolgih sekundah, Antonyju predstavil kar sam. Ko sem mu povedal, da sem ga prejšnji večer videl v Hammersmith Apollo in ga vprašal, če je njegova kariera res samo še nastopi na koncertih prijateljev, se je nasmejal in rekel: “Da, res je. Samo še takole, po zvezdniško, vskakujem.” Potem sva se še malo pomenkovala, vendar sem bil podobno živčen kot dan prej. Ko sem mu povedal, da “pišem”, ga je zanimalo, ali “kreativno ali kritike”. Povedal sem mu, da “bolj slednje” in da sem si včasih – pri petnajstih – predstavljal, da bi najhitreje zaslovel če bi bil kritik. Resno me je pogledal, prikimal in rekel, da so to “res nevarna leta”. Potem se je prikazal John in naju vprašal, če sva se že spoznala. Skratka. Antonyju Hegartyju v teh par minutah nisem rekel, da sem “benigen, nenavaren fan”. Tudi to je nekaj.

  • Share/Bookmark

Dve domovini

16.04.2008 ob 17:07

Kdaj tujina postane domovina? To ni tako zelo težko: ko vas v vašem stalnem lokalu čaka stalna miza in ko vas zobozdravnik vzame preko vrste.

Volilni listič, 12. april 2008

In kaj je sploh domovina? Družina, prijatelji, davki, volitve. V moje primeru torej natanko isto kot to, kar je za marsikoga tujina. Torej Britanija. To v bistvu pomeni, da imam dve domovini — verjetno imam še kje kakšno, samo da je še nisem odkril —, ki živita v čisto zadovoljivem sožitju. Res pa je, da mi včasih vseeno zmanjka slovenskih stvari (ja, saj bi kupoval slovensko, pa se v glavnem ne da). Še pred dvema letoma se je Fructalove sokove dalo dobiti tudi v sosednji trgovini, zdaj pa so jih zamenjali poljski; tako se v Londonu zdaj v glavnem dobijo samo Paloma robčki — ki jih prav tako izrinjajo Poljaki —, Simčičeva vina in Gorenjevi izdelki. Ker to vsekakor ni dovolj, sem si priskrbel nekaj bergel. Torej stvari, ki niso iz Slovenije, vendar pa se mi zdijo, da so “slovenske”. Vsaj po okusu. Predvsem po okusu. Družini, prijateljem, davkom, in volitvam bi moral namreč dodati še okus. Ja, to je potem domovina. Moj slogan je očitno: “Nič tujega mi ni tuje.”

Whole Foods, Brewer Street, 15. april 2008

Na Koroškem, pri bici in dediju, smo vedno kupovali rženi kruh. Dolgo sem mislil, da je to najboljši kruh na svetu. Potem pa so, pred petimi leti, začeli v Londonu prodajati kmečki kruh iz pariške pekarne Poilâne. Je iz naravnega kislega testa ter še boljši kot dravograjski (ki sicer ni iz kislega testa), vendar zelo domač. Ali sem zato Francoz? Ne. Odličen je tudi za toast. Toast? Kate Colquhoun v svoji knjigi Taste navaja razlago Carla-Philipa Moritza, Nemca, ki je leta 1782 obiskal London: “Rezine kruha z maslom, ki vam jih ponudijo s čajem, so tanke kot makovi listi, vendar pa jih popečejo na izjemen način. Z vilicami vsako rezino držijo nad ognjem tako dolgo, da se maslo stopi, naslednjo pa na kupček položijo tako, da se maslo cedi skozi vse rezine. Temu se pravi ‘toast’.” Toliko o tem.

Bučno olje, Kipferl, 16. april 2008

Najbližja postaja za druge “slovenske” stvari je sicer avstrijska delikatesa Kifperl — “kot nam je znano, edina avstrijska delikatesa v Londonu” — kjer imajo tudi “prave kranjske klobase s sirom” (ki jih nisem nikoli preveč maral), hrenovke in govejo juho. Pa jabolčno pito. In jabolčni zavitek. In domači liptovski sir. In “štajersko črno zlato”, torej bučno olje. Ja, vem, da ni iz Frama, je pa iz okolice Gradca. Dobro uro stran? Kipferl sem odkril, ko sem iskal ta prave, Mirabell, mozartkugle (tudi v Harrodsu imajo samo tiste grozne nemške). Takoj mi je bilo všeč, da so bučno olje prodajali kot štajersko in ne avstrijsko “zlato”. “To vas pa res ne bi smelo čuditi,” mi je dejal zajetni Korošec, ki bil takrat solastnik delikatese. “Bučno olje imajo tudi v Sloveniji, ampak se mi zdi, da ni tako močno.” Ne, takrat še ni vedel, od kod sem doma.

Posebna klobasa, Waitrose, 16. april 2008

Ha: z bučnim oljem si solato zabelim enkrat na mesec; prav tako enkrat na mesec pa v Waitrose kupim posebno salamo. Ne, ne morem se upreti. Ja, vem kako in iz česa jo delajo in zakaj je “posebna”.

Curzon Soho, 15. april 2008

In potem še kino. Curzon Soho ima tri dvorane, v katerih vrtijo mešanico “svetovne”, torej neameriške kinematografije in, vsaj kot se zdi, najboljše ameriške neodvisne produkcije. V bistvu je večja londonska različica ljubljanskega Kina Dvor. S to razliko, da je še vedno odprt. In poln. Ter samo eden od par takšnih kinov (ne, ni jih zelo veliko). O hrani pa samo še tole: dunajski z rizi-bizijem je še vedno najboljši pri Katji.

  • Share/Bookmark

Fetiš?

7.04.2008 ob 00:39

Že mogoče, da me najnovejši Kureishijev roman – kljub slogovni izjemnosti – ni prepričal, vendar pa sem mu hvaležen, da je v njem navedel Karla Krausa, šokantno pozabljenega dunajskega esejista, dramatika, novinarja in satirika iz prve polovice XX. stoletja. “Pod soncem ni bolj tragične osebe kot je moški, ki hrepeni za ženskim čevljem, sprijazniti pa se mora s celo žensko,” je verjetno njegov najbolj znan aforizem; pri Kureishiju je, predvidljivo, postal dobra narativna bergla za naslednjih nekaj strani. Obenem pa me je spomnil, da že par mesecev – fotografsko – lovim moške čevlje, v glavnem tiste, ki jih ne bi mogel (ali pa si jih ne bi upal) nositi. Ne, ne vem, zakaj samo moške. In ne, ne vem, kaj bi rekel Kraus.

Exactitudes, 3. april 2008

V&A, 29. marec 2008

Bond Street Station, 3. april 2008

Brixton Academy, 22. februar 2008

Blackstock Road, 29. april 2008

Brixton Academy, 22. februar 2008

Podzemna železnica, Piccadilly Line, 19. marec 2008

Horoskopi so mi napovedovali popolnoma drugačno leto. Tendinitis je bil dovolj zoprn in je trajal natanko tako dolgo, kolikor so napovedovali (“Dobra dva meseca, raje tri,” mi je dejala fizioterapevtka, in tako je tudi bilo: pred dvema tednoma so bolečine končno popustile), tista dvanajstdnevna viroza je trajala pet dni predolgo, v petek zgodaj zjutraj pa se je – po šestih letih – poslovil še moj zvesti notesnik. Ne, res ne morem verjeti, da sem napisal “zvesti notesnik”, ampak tako pač je. Ob dveh ponoči, ko sem mrzlično prevajal in odgovarjal na par emajlov, je začel zaslon utripati. “Se bo že pomiril,” sem si rekel. Pa se ni: čez pol ure je dobil pravi napad utripajoče panike. Ahem. Dopoldne sta Katja in Matjaž uspela na trdi disk rešiti v glavnem vse, vključno s fotografijami čevljev, ker nekako nisem imel rezervnih datotek. Od zdaj naprej pa jih bom delal. Ja. Bom. Ko sem prišel domov, je precej prijazno delal še slabe pol ure, potem pa se je zaslon čisto zatemnil. Računalnik sem izključil in se odpravil v mesto. Naredil sem isto, kot vedno v takšnih primerih: šel sem v trgovino, ki sem jo poznal, pogledal na police, se malo pogovoril s prodajalcem in – presto! – iz trgovine odšel z novim računalnikom. Ja, seveda sem ga plačal. Ker sem se odločil, da imam preveč dela in da se nimam časa učiti appla, sem namreč ostal pri podjetju, ki itak skrbi za mojo tehniko. (Cena? Ne, ni bila malenkost, ampak stari, torej zvesti notesnik je bil iz iste familije in sva se čisto dobro razumela.) Je pa res, da je selitev interneta in ostalih stari trajala malo dlje, kot sem pričakoval, pa še sobotna noč je bila zelo dolga.

  • Share/Bookmark