Najboljši film leta
26. marec 2008Pisati sem hotel o nečem drugem. O tem, kaj oponaša kaj? Fikcija realnost ali realnost fikcijo? Čisto na začetku Nenavadne bralke Alan Bennett opisuje neprijetno večerjo, ki jo je za svojega visokega gosta, (neimenovanega) francoskega predsednika, na gradu Windsor priredila britanska kraljica. Kraljica se je z gostom hotela pogovarjati o Jeanu Genetu, vendar pa o njem ni vedel prav veliko. ‘”Jean Genet,” je ponovila kraljica, da bi mu pomagala. “Vous le connaissez?” - “Bien sûr,” je rekel predsednik. “Il m’intéresse,” je rekla kraljica. “Vraiment?” Predsednik je odložil žlico. Očitno je bil pred njim dolg večer.’ Ne, seveda ne vemo, če se bodo na nocojšnji svečani večerji, ki jo bo na gradu Windsor kraljica Elizabeta II. priredila francoskemu predsedniku Sarkozyju, kresale intelektualne iskre. Tega ne vemo, ker je kraljičin bralni okus državna skrivnost. Kaj pa če je navaden filister? Po drugi strani pa vemo, da Sarkozyjev najljubši pisatelj ni Camus, ampak Marc Levy, “francoski Dan Brown”, ki je verjetno najbolj znan po romanu In če bi bilo res, po katerem je bil posnet film Kot v nebesih. To, kar je pri Levyju sicer najbolj zanimivo, je to, da je podobno anglofilski kot njegov nenavadni bralec, namreč Sarkozy, samo da je naredil še korak naprej: živi namreč v Kensingtonu, njegov roman Mes amis, mes amours (Moji prijatelji, moje ljubezni) iz leta 2006 pa je itak ljubezensko pismo Londonu. V njem med drugim izvemo, da se “vam trgovski pomočniki v resnici nasmehnejo” in da je London zavit v “parfum kulture in sreče”. Vraiment? Skratka, o tem sem torej hotel pisati. In verjetno še kaj pripomniti o “Carli Bruni Sarkozy” ali kako se že piše. Ker pa sem se malo obiral, Levyjevih knjig pa se mi ni dalo več brati, sem raje šel v kino. Za španski film El orfanato (Sirotišnica) so kritiki trdili, da je “izjemno srhljiv” in “pedantno mračna zgodba duhov”, vendar pa me ne ni nič pripravilo na to, da sem bom malo pred koncem začel jokati. Ne, ne zato, ker bi me bilo strah, ampak zato, ker je bilo zadnjih pet minut tako ganljivih, da sem bil precej hvaležen za dolgo odjavno špico, med katero sem se malo pomiril. Seveda je res, da film malo spominja na Claytonove The Innocents (Nedolžni) , posnet po Jamesovem Obratu vijaka, vendar pa to ni ravno bistveno. Stephen mi je rekel, da tudi sam do štiridesetega leta nikoli ni pokazal čustev - “Celo v operi ne…” - potem pa mu je postalo vseeno. “Mogoče pa je res, da se začnemo drugače zavedati svoje minljivosti.” Mogoče. Ja, Sirotišnica je najboljši film leta.
26. marec 2008 ob 14:51
Meni pa se ne zdi, da Sirotišnica “malo spominja” na Nedolžne, saj nanj “zelo spominja”. Je pa res, da lahko v Sirotišnici tesnobo režeš z nožem, tako veliko jo je. Super film, res.
26. marec 2008 ob 17:53
Je to res? Mislim, da se je kraljica pogovarjala po francosko.
Joj, ta novička o Sarkozyjevem najljubšem pisatelju me je pa kar malo prizadela. Lahko bi se (moral?) poafnal z bolj zahtevnim avtorjem, recimo s Pierrom Bayardom.
Tudi mene večkrat v kinu premagajo solze, Sirotišnice torej ne smem zamuditi.
26. marec 2008 ob 19:31
Ja, Zvesti, verjetno imaš prav. Grem gledat The Innocents in sporočim. Mitko: enako, hvala, tudi jaz sem bil prepričan, da ga knjige malo bolj zanimajo. Je pa res mogoče, da bo v njunem zakonu intelektualne hlače nosila Carla Bruni. Solze pa precej pomagajo, se mi zdi. In osvobajajo.
26. marec 2008 ob 23:16
Solze so zakon :) In to mislim na necmerav način :)
27. marec 2008 ob 02:02
Kraljica res odlicno govori francosko (ne le kulinaricno terminologije). Z francosko govorecimi otroci in mladino redno govori v tem jeziku, s starejsimi pa le, ce vidi, da jim anglescina dela preglavice. Prav zanimivo je kako je pri svojih letih se prilagodljiva in zivahna
27. marec 2008 ob 02:04
Ups, se opravicujem za ‘Z’
27. marec 2008 ob 05:58
Tadej, hvala za El Orfanato fingerpost. Se bojim, da bi ga drugace spregledal.
27. marec 2008 ob 10:39
Ervin, to pomeni, da (je) anonimnu predsedniku angleščina povzroča(la) težave. (Če seveda štejemo, da ni (bil) otrok. Sarko recimo je malo otročji.)
Tadej, jaz pogosto rečem (in tudi mislim): “tako dobro pa še nisem jedel”. Ne vem, ali so take izjave kontradiktorne. Torej, kaj meniš, ali lahko hkrati obstajata “najboljša filma leta”?
27. marec 2008 ob 11:26
Ne vem, ervin in Mitko, ampak meni se zdi, da francoski predsednik v tujini nikoli in nikdar ne bi govoril tujega jezika, ampak samo francosko, ker je - nenazadnje - tudi voditelj in najvišji svoji predstavnik svoje države. Je pa zanimivo, da sta tako Blair kot kraljica v Franciji imela govore v francoščini; Francozi so bili malo očarani, vendar pa se jim je, seveda, zdelo popolnoma običajno, da njihovi gostje govorijo francosko. Res pa je, da Sarkozy menda ne zna angleško, kar na njegovo anglofilstvo (oziroma anglosaksofilstvo) postavlja v precej neobičajno luč. (Ali pa ne: tudi jaz sem zmerni frankofil, vendar z zelo skromno francoščino. Kaj pa vem.) Wragetz: ni za kej, seveda. Lepo da si se oglasil :) In, Mitko, kolikor se poznam, bom imel še vsaj dve filma leta (upam); samo kriterije malo spremeniš oziroma, kot se reče, prestaviš gol: tudi če Sirotišnica mogoče ne bo ostal najboljši film leta, bo vsekakor ostal “najboljši film leta do konca marca”. Pa je urejeno :)) Bančkula: sem rabil nekaj časa, zdaj pa mi je jasno. Zelo :)
27. marec 2008 ob 14:38
Sem ravno prebrala Nenavadno bralko. Res luštna knjigica.
Glede na to, da se sam nisi pohvalil, bi omenila še tvojo spremno besedo. Ne vem če je to zate “big dil”, ampak meni se že zdi tako.
27. marec 2008 ob 14:52
Imaš prav, Katja, hvala, spremno besedo bi moral omeniti (morda kot “dodatno pojasnilo”, da sem jo napisal), vendar pa se mi zdi, da imam priročno opravičilo: to epizodo iz Bennetta bi navedel tudi če knjiga ne bi bila prevedena v slovenščino in spremne besede torej ne bi napisal, ker sem Nenavadno bralko prebral že ko je izšla v London Review of Books, pred natanko letom dni (zdi se mi, da je bila prva marčevska številka). Vem, da je to bolj takšno opravičilo, ki ga mačka prinese na repu, ampak drugega se ne spomnim :) Se pa posipam s pepelom.
28. marec 2008 ob 00:45
Tadej, a si slucajno cital govor ‘Sarkota’ v obeh domovih parlamenta(common in lords)?…mene je skoraj kap! Kaj takega pa se ne. Ena sama hvala Anglezem in celo 2 poljuba na lice Gordonu Brown-u. Carla B.S. pa je prav ponizno briljirala- res je lepotica in pol!!(klasicne temne barve svoje ‘oprave’ in cevlje brez petk) in mislim, da so Anglezi cisto navduseni nad njo, ceprav so bile njene napol gole fotke v vseh medijih. Kraljica pa je zanju odprla flaso frncoskega sampanjca, in se dve francoski vini (eno celo Chateau Margaux 1961), za to svecano priloznost pa se je odpovedala desertnemu vinu, ki je sicer (skorj) vedno na koncu vsake kraljeve vecerje v palaci.
3. april 2008 ob 16:10
Ja , ne vem, te gostiteljske geste so pa malo čudne. Da prideš v anglijo in ti ponudijo francosko vino, pa hrano, pa še nagovorijo te v francoščini. Kot če bi jaz prišla nekam, pa bi mi uturavali slovensko hrano in pijačo… No, da bi slovencem, kdo tako lezel v rit itak ni za pričakovat , ampak tudi če gostijo Sarkozy-a je bedno.
Francozi so pa itak naduvani ignoranti, kar se tiče znanja jezikov, pa tudi glede prijaznosti- tukaj pa angleži res zmagajo.