Nekaj dolgov iz preteklosti

19.03.2008 ob 00:23

Junija 1986 je bil v Ljubljani tretji festival Magnus. Zapomnil sem si ga predvsem po filmskem programu, dobri, sprotni retrospektivi Dereka Jarmana, in tem, da Janku Kosu ni bila všeč latinščina v Sebastianu. “Preveč lena in sama sebi v namen,” mi je pojasnil. Film je sicer videl “že prej, v tujini”. Ne, nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Sicer pa se mu je film – tako kot zelo veliko drugih stvari – zdel “rahlo dekadenten”. Ja. V 80. letih so bili Jarmanovi filmi pomemeben del vročične politične in seksualne agitacije, tako v Britaniji kot, očitno, tudi v Sloveniji: ko je bilo potrebno “oblasti” ogorčiti ali razpizditi, je Jarman takoj priskočil na pomoč. Jarmana sem kasneje tudi osebno spoznal. Zelo bežno, na začetku 90., ampak vseeno: ko je zaradi bolezni skoraj oslepel, sem mu v Maison Bertaux bral časopise. Všeč mu je bil moj naglas. To, da je bil “nekoč kontroverzen tudi v Sloveniji”, pa se mu je zdelo imenitno. Če koncept festivala ne bi bil takšen, kot je bil, bi v bistvu lahko pričakovali, da bi bil leta 1986 na sporedu Frearsov Moja čudovita pralnica, posnet po scenariju Hanifa Kureishija. Film sem videl leto dni kasneje in se mi je zdel super. Za “svoja” 80. zato še vedno plačujem dolgove: takoj, ko se kaj izvije iz megle nostalgije, moram to videti, slišati, prebrati. V zadnjem mesecu dni pa je bilo mojega nekoliko atavističnega malikovanja 80. bolj ali manj konec. Zakaj? Pred tremi tedni sem se odpravil v galerijo Serpentine, kjer je retrospektiva Derek Jarman: Brutal Beauty, ki si jo je v celoti prilastil njen kustos Isaac Julien in je zato bolj o njem kot o Jarmanu. Vendar pa to ni bilo najhujše: po vrnitvi domov sem si hitro ogledal vse tri njegove filme – Jarmanove, ne Julienove – ki jih imam na devedejih; vsi trije so me pustili hladnega. In malo naveličanega.

Hanif Kureishi, 18. marec 2008

Potem pa še… sinoči. Sinoči sem šel v Purcell Room, kjer je Hanif Kureishi bral odlomke iz svojega novega romana Something to Tell You (Kar ti moram povedati), se pogovarjal z občinstvom in podpisoval knjige. Zaradi dolga Moji čudoviti pralnici sem doslej, kot se je pač spodobilo, prebral skoraj vse, kar je napisal, tako prozo kot tudi eseje, ter videl vse filme, posnete po njegovih scenarijih. Something to Tell You ni zelo slab roman, vendar pa ni zelo dober. Tudi to pa ne bi motilo, če v romanu ne bi bilo tudi par najbolj banalnih strani, kar sem jih prebral v zadnjih par letih. Za kaj gre? Pripovedovalec, psihoanalitik Jamal Khan, na zabavi v Sohu sreča homoseksualnega muslimanskega člana lordske zbornice lorda Alija. Za tega “debelušnega Azijca v pradi in z veliko razlogi za nasmejanost” pa se izkaže, da ni nihče drug kot Omar iz Moje čudovite pralnice. Omar, ki je v času tačerizma – torej v filmu – s poslovno uspešnostjo celil svoje rasne in seksualne rane, je v 90. – torej v romanu – postal medijski mogotec ter si v času Tonya Blaira na široko odprl vrata v zgornji dom parlamenta. In podprl vojno v Iraku. “‘Pakiji,’” pravi Jamal, “so vedno veljali za socialno okorne, slabo oblečene, čudaško verne in zatrte”, lord Ali pa je dokazal, kako “vroče in modne lahko z ustreznim trženjem postanejo manjšine – ali pa katerikoli outsider – med plezanjem po družbeni lestvici”. “Svoje junake imam zelo rad,” je v Purcell Room dejal Kureishi. “V bistvu jim imam raje kot ljudi. Ker me vedno skrbi, kaj se z njimi dogaja, se tudi kdaj pa kdaj ponovno pojavijo.” Takšno pregibanje fikcije je običajno sicer zabavno, vendar pa je v tem primeru bolj sitno: edini homoseksualni muslimanski član resnične britanske lordske zbornice je namreč lord (Waheed) Ali, ki je za nameček še – ja – medijski mogotec. Čeprav je Nabokov povedal, da so pisatelji “kombinacijski” in da njihove junake sestavljajo fragmenti zelo veliko ljudi, je Kureishi s tem neprijetnim vdorom realnosti – leno in samo sebi v namen – preveč nasmetil lastno fikcijo. V bistvu pa mi je odleglo: po novem bom lahko nekaj stvari, ki so zasidrane v 80., tudi spregledal; recimo kakšno novo Kureishijevo knjigo. Ali pa tudi ne: v sosednjem Queen Elizabeth Hall je bil prvi od koncertov Diamande Galas. Po koncu sta se v predverju obe vrsti ljudi, ki so čakali na podpise, ena za Kureishija, druga za Galasovo, skoraj zlili v eno. Hahaha. Osemdeseta se ne dajo.

  • Share/Bookmark
 

14 komentarjev na “Nekaj dolgov iz preteklosti”

  1. Dan v življenju pravi:

    Jarman, Kos, Kureishi, Teleks, Diamanda Galas… lepo povezano v melanholičen tekst. Melanholičen in prav dovolj jezen. Zelo osemdeseta :)

  2. maja pravi:

    Glede preteklih ljubezni, Jarmana sicer ne vem, če sem kdaj gledala, ampak v osemdesetih vem, da nam je bil ful kul tudi David Lynch.
    Pa sem pred kratkim po vsem tem času spet videla Modri žamet in nekje na enem kanalu so ravno ponovili Twin Peaks. In je bil isti tak obutek, kot praviš, hladno in naveličano. Pričakuješ isti navdih in navdušenje, potem si pa v bistvu kar malo žalosten, ker se iluzija razblini, al kaj. In bi bilo najbrž bolje, da ga ne bi več videl. No, edino muzika je še zmeraj lepa.

  3. Zvesti bralec pravi:

    Hahahaha – saj se mi je nekako zdelo, da bomo na koncu rickrollani :))) Osemdeseta se res ne dajo. Hvala!

  4. bitter lemon pravi:

    Kureishi(ja) sem spoznala z njegovo Buda iz predmestja in zatem še v Intimacy. Sicer sem dolgo potem iskala film My Beautiful Laundrette, a mi ga do danes še ni uspelo videti (hvala za opomnik). Če povem čisto po resnici, me je njegov »iskreno hibridni« Buda naravnost zabaval. A ga je res tako zelo lomil v Something to Tell You? :-)

  5. Mitko pravi:

    Nič mi ne brani priznati, da ne razumem, kaj želita povedati Lynch ali Jarman. Tudi navdušenje nad njunimi deli mi ni pojmljivo. Morda zato, ker sem bil vsa osemdeseta še otrok.

    Pa Kureishi. Po Budi sem ga nekajkrat hitro odložil, potem povsem zanemaril, me tudi danes ne zanima. Sem že tudi nehal spraševati, kako se ne dolgočasi s ponavljanjem. No, zdaj vem – svoje junake ima tako rad, da se od njih ločiti ne pusti. Joj, kakšen flanc; a najbrž namenjen le aficionadu.

  6. Mitko pravi:

    Aja, pa še to sem pozabil dodati. Janko Kos ima seveda svoje fore. A v srednji šoli sem pri pouku (izjema sta bili zgodovina in telovadba, moja daleč najljubša predmeta) bral le njegova berila (učiteljice so bili seveda presrečne, saj takrat nisem “motil” pouka), tako še danes vem kar nekaj odlomkov na pamet. Za to kratkočasje sem mu večno hvaležen, pa hitro prizadet, če se ga kaj zeza.

  7. tadej tadej pravi:

    Zelo točno, Mitko, Kos je imel – ima? ne vem, nekako sva izgubila stike – veliko svojih for. Recimo to, da je bilo itak vse “rahlo dekadentno”, še posebej če je bilo v določenem kosu umetnosti tudi malo SEKSA. In Janka Kosa ne bo nihče in nikdar postavil v kot. Ja, bitter lemon, na žalost. Saj se bere in je par stvari čisto v redu, vendar pa je vse skupaj precej suho. Če jo kdo hoče, naj se oglasi. Knjigo namreč, skupaj s podpisom (avtografiran scenarij za Mojo čudovito pralnico bom vseeno obdržal :) Maja: ja, zelo podobno. Mogoče je pa res, da nekatere stvari tako zelo zadanejo “duh časa” – ali kako se že reče – da se jih drugače sploh ne splača brati/poslušati/gledati. Predvsem glasbe je zelo veliko takšne. Pa knjig tudi. Me je pa vseeno malo šokiralo, ko je Kurieshi povedal, da njegov najstarejši sin, 14-letnik, v svojem življenju še ni prebral niti ene same knjige. “Nimam časa, če pa lahko počnemo tako veliko drugih stvari,” mu je razložil. Štirinajst. Let. In. Nobene. Knjige. Zvesti: saj poskušam – očitno pa je mogoče 7 milijonov ogledov na YouTube doseči izključno s kakovostjo :) Dan v življenju: hvala.

  8. bitter lemon pravi:

    “Kar ti moram povedati” je, da bi jo jaz želela imeti. Če je možno knjigo skupaj s podpisom ;)

  9. tadej tadej pravi:

    Ja, bitter lemon, točno tako. Zelo simpel. Ti odgovorim na naslov, ki je naveden pri tvojem komentarju?

  10. bitter lemon pravi:

    Ja, lahko na ta naslov. Zelo prijazno od tebe. Hvala.

  11. tadej tadej pravi:

    Noben problem, seveda :) Poslal emajl, po poglej – za vsak slučaj – še v “smeti”, če ni mogoče pristal tam.

  12. wragetz pravi:

    Ponovo berem oba Jarmanova dnevnika in sta se vedno zanimiva. Ne vem pa, ce bi se lahko prisilil zopet pogledat VSE njegove filme. Res, v osemdesetih jih je bilo cisto drugace gledat. Spomnim pa se, da me je The Garden takrat v Cankarju ubil. Skoraj dobesedno.

  13. wragetz pravi:

    pa se tole: pred kratkim je bil v Mladini objavljen intervju z Jankom Kosom, v katerem je imel zelo ‘akademske’ odgovore. http://www.mladina.si/tednik/200806/clanek/slo—marcel_stefancic_jr_deja_crnovic/ grozljivo branje!

  14. tadej tadej pravi:

    Hvala, wragetz. Zanimivo pa je, da je samo eden od naših sošolcev na faksu – ime mu je bilo Vaclav, doma pa je bil iz Kočevja – Kosa čisto prav razumel že sredi in konec 80., ko smo študirali pri njemu. Trdil je namreč, da je Kos edini “pravi katoliški zakrknjenec” in v Riu veselo razlagal, kako bo “sicer kot laik vodil jutranje maše na filozofski fakulteti Aleša Ušeničnika univerze Gregorija Rožmana v Ljubljani”, kot se bosta faks in univerza preimenovala po “rekatolizaciji Slovenije”. Resda bi te maše bile “rahlo dekadentne” – Kosovi študenti smo si očitno zapomnili prav to frazo – “z velikanskim falusi nad vhodno avlo”, ampak to ni motilo. Mi smo se valjali po tleh od smeha, potem pa tale intervju. Ja. Kar pa se tiče Jarmana: zelo podobno, skoraj enako, seveda.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !