20. 100 Club, 100 Oxford Street, London W1

6.03.2008 ob 00:54

In koliko dvoran je, ki si lahko upravičeno pobahajo, da so “eden najznamenitejših koncertnih prostorov v Evropi in eden najslavnejših na svetu”? V Londonu jih je nekaj – Brixton Academy, Astoria, Electric Ballroom, Alexandra Palace, veliko je tudi upokojenih, recimo Hammersmith Palais ali Finsbury Park Astoria – vendar pa je, vsaj od manjših, to res samo eden: 100 Club na Oxford Streetu, kletno zatočišče jazzistov, punkerjev, ljubiteljev reggae muzike in indie bendov. Ne, ne vseh naenkrat, ampak urejeno, žanrsko in harmonično, po različnih dnevih. In ker to očitno ni dovolj, je ob ponedeljkih v 100 še Stompin’, nič manj kot “vodilni večer swinga v Londonu”. To, resno, to še eklektika ni več. Sicer pa je bilo – kot kaže – tako že od vsega začetka: 100 je bil eden od prvih londonskih klubov, takrat se mu je reklo Mack’s, kjer so igrali jazz (od leta 1942, ko je bil tudi varno zaklonišče med nemškim bombardiranjem), potem se je najprej preimenoval v London Jazz Club in potem Humphrey Lyttelton Club (leta 1956 je v njem igral Louis Armstrong), potem, od leta 1964 naprej, pa je postalo jasno, da jazz ne bo več dovolj. In takrat je pognalo – ahem, se opravičujem – vseh sto cvetov 100 Cluba: rock and roll (v njem so igrali The Who, Rolling Stonesi pa se še vedno radi ogrevajo), punk (v 100 je bil septembra 1976 legendarni dvodnevni punk festival), severnoangleški soul in še britpop (z Oasis vred).

Gallows, 4. marec 2008

Ta teden so 100 Club – v katerem je prostora za 300 obiskovalcev – za štiri večere zasedli Gallows, hardcore punk kvintet iz Watforda. Bili so super in to kljub skoraj obsceni medijski pozornosti; njihov pevec Frank Carter je, kot so se odločili v NME, itak tudi najbolj kul oseba na svetu. Majhen, rdečelas, ekstravagantno tetoviran in z žilavim, prožnim telesom, čeprav si v torek ni slekel svoje rdeče kariraste srajce. Ves čas je skakal po odru, pel, dirigiral občinstvu, malo melanholično povedal, da sta se njegova starša “ločevala šest let, kar je en kurac”, ter da so dobri samo toliko, kot ste “fajn vi, pizde”. Torej mi, občinstvo. Včasih je kot tetovator delal v Frith Street Tattoo v Sohu, potem pa je moral dati odpoved, ker je bend “podpisal pogodbo za milijon funtov”. Vsaj tako so mi povedali v Into You. “Ja, dober je, tamali,” je še bilo rečeno.

Gallows, 4. marec 2008

Tale fotografija je bila posneta med Nervous Breakdown, super priredbo Black Flag, pri kateri jim je pomagalo tudi nekaj članov njihove predskupine, Set Your Goals iz San Francisca: Frank Carter sedi na ramenih svojega brata, kitarista Stepha Carterja, na njuni desni je skoraj legendarni londonski redar Big James, vse ostalo pa je čisti kaos. Koncert so sicer začeli z Abandon Ship in končali z Orchestra of Wolfes. Z Michaelom sva se strinjala: ja, lahkih nog naokrog (tako pač, nekoliko po svoje, prevajam footloose and fancy-free). Album je sicer kul, v živo pa so fantastični. Še enkrat, še več.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “20. 100 Club, 100 Oxford Street, London W1”

  1. Absolutni začetnik pravi:

    A ni tvoj glasbeni okus podobno eklektičen kot je program v 100? Vsaj zdi se mi tako: od Arctic Monkeys in New Order in Gallows in – no ja – Razorlight – pa do Jane Birkin in Blixe Bargelda. No, vsaj po mojem je to supereklektično :) Nič narobe, jasno.

  2. Dan v življenju pravi:

    Orchestra of Wolves je res super, čeprav nisem prepričan, da je mali Frank res seksi. Je pa živc.

  3. mirko pravi:

    na oxford st. in par milj naokrog se v ldn absolutno ne dogaja nič, treba je iti v shoreditch, brick lane…..

  4. Nekje drugje » Objave » Z malo zamude pravi:

    [...] me takrat ne bo v Londonu. V torek sem šel na Pure Love, novi band Franka Carterja, bivšega pevca Gallows. Kdo bi si mislil: spreobrnitve, tudi goreče, niso nekaj zelo nenavadnega, vendar pa je bila [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !