Nekje drugje

Kako naj rečem, da se ne bo zdelo, da govorim iz svoje zadnjice? Mogoče takole: vsake toliko se naveličam svojih britanskih obsesij in grem na počitnice v “Evropo”. In imam par intenzivnih “celinskih” dni oziroma “evropski fiks”. In teden, ki se izteka, je bila prav takšen: prebral sem novega Bernharda Schlinka Die Heimkehr (Vrnitev domov; v prevodu, kot The Homecoming, ne izvirniku) - precej v redu -, šel gledat Heddo Gabler berlinske Schaubühne am Lehniner Platz v Barbican - fantastično - in sinoči, z Urško in Natašo, na koncert Jane Birkin v Roundhouse. Pri Birkinovi in njeni družini se mi zdi fascinantno skoraj vse. Skoraj vse. Vendar ne iz popolnoma napačnih razlogov.

Koncert je bil kot ožemanje šestdesetih let minulega stoletja in vsega progresivnega, vendar čisto v redu in brez sitnega pravičništva. No, vsaj nobene vojne niso začeli. Še vedno pa so najboljše njene Gainsbourgove pesmi (ne, Je t’aime… ni pela). Vse bi bilo še boljše, če tale ženska in trije tipi ne bi ves čas čvekali.

Tisti tip, ki fotografira, je bil oblečen v dolg, črn usnjen plašč, lase pa je imel zvezane v neugleden in neimpresiven čop. Ja. Še vedno so med nami… Koncert je bil dobrodelen, za sklad Anno’s Africa. Anno Birkin, nadarjeni pesnik in glasbenik, je bil sin Andrewa Birkina in nečak Jane Birkin. Umrl je malo pred svojim 21. rojstnim dnevom, v prometni nesreči pri Milanu, sklad, ki je bil ustanovljen v njegov spomin, pa organizira umetnostno vzgojo za šolarje v Keniji. Med ljudmi, ki so po koncertu zbirali denar, je bil tudi Johnny - “Jaz sem genij.” - Borrell s katerim sem bil pred sto leti kakšnih deset dni nezdravo obseden. Tako se, vsaj po mojem, spodobi, da je prvi pravi celeb, ki sem ga uspel fotografirati, prav Borrell. In ja, Centri, sem ga vprašal: “Gospod Borrell, a lahko?” Po mojem se je zato tudi nasmehnil. Potem sem rekel: “Hvala, Johnny.” Ja, mi je bilo kar malo nerodno, da mi je tako spodrsnilo. Fotka je res bolj šmafu, ampak vseeno.

(In samo še nekaj: ker si vsakdo zasluži darilo za rojstni dan, je tale fotografija darilo za rojstni dan tega bloga.) Potem smo šli v Barfly, kjer so nam sunili 8 funtov - OSEM FUNTOV - za rockersko veselico Banque de Milo. In ker je bilo par evropskih dni, smo pili Beck’s. Jaz sem potem šel domov in odprl vrečko mentolovih štopeljcev - oziroma Šumijevih “osvežilnih gumijevih bonbonov” Herba Eukalipta - ki jih je prinesla Urška. Najlepša hvala. Bili so točno takšni kot vedno. Fiks vreden greha. Ali kako se že reče.

 

Objavljeno v 2.03.2008 ob 10:14 in zapisano pod Bicikliranje.