Nekje drugje

Ko se je začelo, se mi ni zdelo nič posebnega: za par vogali je stadion Emirates, na katerem sta imela Gordon Brown in Nicolas Sarkozy novinarsko konferenco (in parkrat brcnila žogo). Nekaj sto policistov v protiizgredniški opremi je zato dekoracija, ki jo itak pričakuješ. Ravno tako kot ob tekmah med Arsenalom in Spursi. Samo da je takrat še več maric. In konjeniška policija, ki pa je tokrat ni bilo.

Vendar pa policisti - vseh je bilo, kot je poročal BBC, kar 600 - na naši ulici niso bili zaradi britansko-francoskega vrha, ampak so lovili kriminalce. Kot so nas podučili, je Blackstock Road namreč “priljubljena nakupovalna ulica”, za katero pa ljudje vedo, da se lahko na njej “iznebijo ukradenih stvari”. Hura, pa smo le prišli v kroniko. Pa čeprav v črno. Tega, da živim na “priljubljeni nakupovalni ulici” doslej sicer nisem vedel.

Naš kos ulice je bil zaprt skoraj pet ur, zdaj pa je zopet odprt. Tudi ljudje so se vrnili. Verjetno vključno s tistimi, ki bi se radi “iznebili ukradenih stvari”, saj običajno pridejo, ko pade mrak, ne pa zgodaj popoldne. Ne, zvečer pri nas ni policistov. (Fotografiji sem posnel malo živčno, ker me je en policist v popolni protiizgredniški opremi nahrulil, da naj ne pasem zijal in da naj grem “not”. “Zunaj nimate kaj početi,” je še hitro pristavil. Kljub temu sem previdno oprezal izza naše žive meje. Videl sem, da so sedem ljudi vklenili in jih zasliševali. Zališali so tudi mojega zgornjega soseda Gonzala, ki je bil v enem od internet kafejev na koncu ulice. “Ker so me vklenili in skoraj pol ure zaslišali,” je rekel, “se bom pritožil na našem veleposlaništvu.” V njegovem primeru torej na španskem. Si je pa dal duška, ko je to povedal tudi za Sky News. Jaz pa sem jim rekel: “Se opravičujem, ampak kdor je enkrat BBC-jevec, je za vedno BBC-jevec. Zato vam ne morem dati izjave.”)

Pripis (ali morda prislik?) 28. marca 2008: Ne, nismo pristali samo v črni kroniki, ampak so o raciji na Blackstock Road poročali tudi na BBC-ju, Sky News (očitno), na naslovnici prve izdaje Daily Telegrapha (kaj pa lahko pričakujemo o konservativnega dnevnika?), dobili pa smo tudi mesto na Guardianovi “duplerici” - uradno se rubriki reče Eyewitness oziroma Priča -, fotografiji čez dve strani na sredini glavnega dela časopisa. Format? Ah, berlinski, seveda.

Ja, tudi Blackstock Road je omenjen. Ko sem se pozanimal, kako uspešna je bila racija, so mi na policiji rekli, da preiskava še teče in da ne morejo dajati nobenih izjav, da pa so zasegli “veliko stvari, za katere so dobili prijave, da so bile ukradene”. Seveda sem hotel vprašati, zakaj so preiskovali lokale, če pa glavnina “trgovine” poteka kar na ulici, vendar pa se je glas na drugi strani opravičil in poslovil. Tako. Na obeh koncih ulice pa imamo, kot se reče, par paliativnih maric, ki skrbita, da še nekaj časa ne bomo pozabili na veliki četrtek.

Pisati sem hotel o nečem drugem. O tem, kaj oponaša kaj? Fikcija realnost ali realnost fikcijo? Čisto na začetku Nenavadne bralke Alan Bennett opisuje neprijetno večerjo, ki jo je za svojega visokega gosta, (neimenovanega) francoskega predsednika, na gradu Windsor priredila britanska kraljica. Kraljica se je z gostom hotela pogovarjati o Jeanu Genetu, vendar pa o njem ni vedel prav veliko. ‘”Jean Genet,” je ponovila kraljica, da bi mu pomagala. “Vous le connaissez?” - “Bien sûr,” je rekel predsednik. “Il m’intéresse,” je rekla kraljica. “Vraiment?” Predsednik je odložil žlico. Očitno je bil pred njim dolg večer.’ Ne, seveda ne vemo, če se bodo na nocojšnji svečani večerji, ki jo bo na gradu Windsor kraljica Elizabeta II. priredila francoskemu predsedniku Sarkozyju, kresale intelektualne iskre. Tega ne vemo, ker je kraljičin bralni okus državna skrivnost. Kaj pa če je navaden filister? Po drugi strani pa vemo, da Sarkozyjev najljubši pisatelj ni Camus, ampak Marc Levy, “francoski Dan Brown”, ki je verjetno najbolj znan po romanu In če bi bilo res, po katerem je bil posnet film Kot v nebesih. To, kar je pri Levyju sicer najbolj zanimivo, je to, da je podobno anglofilski kot njegov nenavadni bralec, namreč Sarkozy, samo da je naredil še korak naprej: živi namreč v Kensingtonu, njegov roman Mes amis, mes amours (Moji prijatelji, moje ljubezni) iz leta 2006 pa je itak ljubezensko pismo Londonu. V njem med drugim izvemo, da se “vam trgovski pomočniki v resnici nasmehnejo” in da je London zavit v “parfum kulture in sreče”. Vraiment? Skratka, o tem sem torej hotel pisati. In verjetno še kaj pripomniti o “Carli Bruni Sarkozy” ali kako se že piše. Ker pa sem se malo obiral, Levyjevih knjig pa se mi ni dalo več brati, sem raje šel v kino. Za španski film El orfanato (Sirotišnica) so kritiki trdili, da je “izjemno srhljiv” in “pedantno mračna zgodba duhov”, vendar pa me ne ni nič pripravilo na to, da sem bom malo pred koncem začel jokati. Ne, ne zato, ker bi me bilo strah, ampak zato, ker je bilo zadnjih pet minut tako ganljivih, da sem bil precej hvaležen za dolgo odjavno špico, med katero sem se malo pomiril. Seveda je res, da film malo spominja na Claytonove The Innocents (Nedolžni) , posnet po Jamesovem Obratu vijaka, vendar pa to ni ravno bistveno. Stephen mi je rekel, da tudi sam do štiridesetega leta nikoli ni pokazal čustev - “Celo v operi ne…” - potem pa mu je postalo vseeno. “Mogoče pa je res, da se začnemo drugače zavedati svoje minljivosti.” Mogoče. Ja, Sirotišnica je najboljši film leta.

Junija 1986 je bil v Ljubljani tretji festival Magnus. Zapomnil sem si ga predvsem po filmskem programu, dobri, sprotni retrospektivi Dereka Jarmana, in tem, da Janku Kosu ni bila všeč latinščina v Sebastianu. “Preveč lena in sama sebi v namen,” mi je pojasnil. Film je sicer videl “že prej, v tujini”. Ne, nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Sicer pa se mu je film - tako kot zelo veliko drugih stvari - zdel “rahlo dekadenten”. Ja. V 80. letih so bili Jarmanovi filmi pomemeben del vročične politične in seksualne agitacije, tako v Britaniji kot, očitno, tudi v Sloveniji: ko je bilo potrebno “oblasti” ogorčiti ali razpizditi, je Jarman takoj priskočil na pomoč. Jarmana sem kasneje tudi osebno spoznal. Zelo bežno, na začetku 90., ampak vseeno: ko je zaradi bolezni skoraj oslepel, sem mu v Maison Bertaux bral časopise. Všeč mu je bil moj naglas. To, da je bil “nekoč kontroverzen tudi v Sloveniji”, pa se mu je zdelo imenitno. Če koncept festivala ne bi bil takšen, kot je bil, bi v bistvu lahko pričakovali, da bi bil leta 1986 na sporedu Frearsov Moja čudovita pralnica, posnet po scenariju Hanifa Kureishija. Film sem videl leto dni kasneje in se mi je zdel super. Za “svoja” 80. zato še vedno plačujem dolgove: takoj, ko se kaj izvije iz megle nostalgije, moram to videti, slišati, prebrati. V zadnjem mesecu dni pa je bilo mojega nekoliko atavističnega malikovanja 80. bolj ali manj konec. Zakaj? Pred tremi tedni sem se odpravil v galerijo Serpentine, kjer je retrospektiva Derek Jarman: Brutal Beauty, ki si jo je v celoti prilastil njen kustos Isaac Julien in je zato bolj o njem kot o Jarmanu. Vendar pa to ni bilo najhujše: po vrnitvi domov sem si hitro ogledal vse tri njegove filme - Jarmanove, ne Julienove - ki jih imam na devedejih; vsi trije so me pustili hladnega. In malo naveličanega.

Potem pa še… sinoči. Sinoči sem šel v Purcell Room, kjer je Hanif Kureishi bral odlomke iz svojega novega romana Something to Tell You (Kar ti moram povedati), se pogovarjal z občinstvom in podpisoval knjige. Zaradi dolga Moji čudoviti pralnici sem doslej, kot se je pač spodobilo, prebral skoraj vse, kar je napisal, tako prozo kot tudi eseje, ter videl vse filme, posnete po njegovih scenarijih. Something to Tell You ni zelo slab roman, vendar pa ni zelo dober. Tudi to pa ne bi motilo, če v romanu ne bi bilo tudi par najbolj banalnih strani, kar sem jih prebral v zadnjih par letih. Za kaj gre? Pripovedovalec, psihoanalitik Jamal Khan, na zabavi v Sohu sreča homoseksualnega muslimanskega člana lordske zbornice lorda Alija. Za tega “debelušnega Azijca v pradi in z veliko razlogi za nasmejanost” pa se izkaže, da ni nihče drug kot Omar iz Moje čudovite pralnice. Omar, ki je v času tačerizma - torej v filmu - s poslovno uspešnostjo celil svoje rasne in seksualne rane, je v 90. - torej v romanu - postal medijski mogotec ter si v času Tonya Blaira na široko odprl vrata v zgornji dom parlamenta. In podprl vojno v Iraku. “‘Pakiji,’” pravi Jamal, “so vedno veljali za socialno okorne, slabo oblečene, čudaško verne in zatrte”, lord Ali pa je dokazal, kako “vroče in modne lahko z ustreznim trženjem postanejo manjšine - ali pa katerikoli outsider - med plezanjem po družbeni lestvici”. “Svoje junake imam zelo rad,” je v Purcell Room dejal Kureishi. “V bistvu jim imam raje kot ljudi. Ker me vedno skrbi, kaj se z njimi dogaja, se tudi kdaj pa kdaj ponovno pojavijo.” Takšno pregibanje fikcije je običajno sicer zabavno, vendar pa je v tem primeru bolj sitno: edini homoseksualni muslimanski član resnične britanske lordske zbornice je namreč lord (Waheed) Ali, ki je za nameček še - ja - medijski mogotec. Čeprav je Nabokov povedal, da so pisatelji “kombinacijski” in da njihove junake sestavljajo fragmenti zelo veliko ljudi, je Kureishi s tem neprijetnim vdorom realnosti - leno in samo sebi v namen - preveč nasmetil lastno fikcijo. V bistvu pa mi je odleglo: po novem bom lahko nekaj stvari, ki so zasidrane v 80., tudi spregledal; recimo kakšno novo Kureishijevo knjigo. Ali pa tudi ne: v sosednjem Queen Elizabeth Hall je bil prvi od koncertov Diamande Galas. Po koncu sta se v predverju obe vrsti ljudi, ki so čakali na podpise, ena za Kureishija, druga za Galasovo, skoraj zlili v eno. Hahaha. Osemdeseta se ne dajo.

“Čez Atlantik prihaja nenavadno intenzivno območje nizkega pritiska.” To je vsekakor eden od stavkov letošnjega leta. Tako kot tisti Kermaunerjev iz Sobotne: “[Tuš, Gantar, Bavčar in Šrot bodo] prej ali slej (…) poraženi, nadomestili jih bodo Fuš, Kantar, Tavčar in Krot.” Skratka. V noči z nedelje na ponedeljek naj bi to “nenavadno intenzivno območje nizkega pritiska” počepnilo nad Britanijo in naredilo svoje. Najmočnejši vihar letošnje zime! Veter bo dosegel hitrost 130 kilometrov na uro! Mestom na zahodni obali Anglije in Škotske grozijo poplave, ker bo spomladanska plima sovpadla z viharji! Prva neurja bodo Devon in Cornwall prizadela “ob polnoči”, Kent, Sussex in Hampshire pa “do treh zjutraj”. Samo v Potemzju - ja, v dolini Temze - naj bi v vsega par urah padlo 15-20 mm dežja. Glede na to, da imam že dva dni 39 stopinj vročine in da mi v pljučih ves čas piska, verjetno ne bom niti opazil, da bo konec sveta. Vendar pa to še ni razlog, da o tem ne bi poročal. I, le zakaj ne?

13.42 Nedeljsko popoldne. Naliv. Kar močno dežuje. Veter ne pomaga. Prebil sem se skozi Observerjevih 50 najvplivnejših blogov na svetu, med katerimi, precej pričakovano, ni nobenih presenečenj. Na prvem mestu je, tako kot vedno, Huffington Post, ki je sicer fantastičen za ogledovanja popka ameriške politike, med prvimi desetimi pa je, tako kot vedno, tudi Perez Hilton, ki je odličen za ogledovanje popka ameriške (& britanske) pop kulture in znanih osebnosti (ter obračune z lokalnimi homofobi, ki so ravno takšni kot homofobi drugod po svetu). Hilton je inspiracija: tistega usodnega dne, ko je bila aretirana Lindsay Lohan, je kar 60 “osvežil” svoj blog. Jaz tudi, jaz tudi! Vreme zahteva svoje.

14.07 Neha deževati. Za par minut posije sonce.

14.53 Prši.

15.01 Sonce. Očistim oba odtoka, pred hišo in v patiu. Za vsak primer.

16.52 Na 6 Music so predvajali The Age of the Understatement, prvi singel, ki sta ga, kot The Last Shadow Puppets, pridelala Alex Turner in Miles Kane. Super. Turner je ekstravangantno nadarjen. Res pa je, da pesem malo spominja Keep Your Dreams od Suicide, vendar pa je to lahko samo v redu. Po mojem.

17.40 Mrači se. Barve so zelo močne.

17.49 Prši.

17.53 Lije.

19.45 Prši.

20.10 Nehalo je deževati.

21.22 Nič. Suho.

21.34 Poklical je Pedro iz Madrida. “Si že slišal? Kar odleglo mi je.” Na volišču, je dodal, pa ga je vseeno kar malo stisnilo pri srcu.

22.47 Avtomobilski alarm čez ulico. Trideset sekund. Ali je tišina zlovešča? Ali pa takšna, kot je pač vedno v nedeljo zvečer?

00.35 Hura, ponedeljek. Še vedno ne dežuje.

01.05 Še vedno nič. Na BBC News 24 ponavljajo stare prispevke o tem, kdaj in kako bodo pridivjali viharji. Ker je vse skupaj malo dolgočasno sem se lotil prevajanja besedila pesmi Homecoming. Ne, nič od Pinterja, ampak od The Teenagers (gre bolj za obnavljanje čtiva za njihov koncert). Čisto predolgo me že spravljajo v dobro voljo. Fukal sem svojo ameriško pizdo. / Ljubila sem svojo angleško romanco. / Fukal sem svojo ameriško pizdo. / Ljubila sem svojo angleško romanco. / Bilo je umazano, izpolnile so se mi sanje, točno to, kar mi je všeč, in luštne joške ima. / Bilo je popolno, izpolnile so se mi sanje, točno tako kot pesem Blink-182. A navijačice mahajo s cofi? Ali kako se že prevaja pompom?

02.04 Še vedno nič. Aja: zakaj so napadi kašlja zvečer in ponoči hujši kot čez dan?

03.10 Začelo je pršeti.

07.25 Dežuje, ampak nič posebnega.

08.12 Še vedno dežuje. Par sunkov vetra. “Najhujše za jugovzhod šele prihaja,” se na radiu opravičuje meteorolog. Meteorologi so sicer zelo previdni. Vsaj od leta 1987 naprej, ko nekako niso napovedali viharjev - najhujših po letu 1703 - ki so prizadeli Anglijo. Tega jim marsikdo še vedno ni oprostil, še posebej zato, ker je v Britaniji običajno “zelo veliko vremena”, kot se reče.

09.21 Vetrovno. Malo prši. Je pa sivo in mučno. Nizek pritisk? To pa ja, seveda.

In koliko dvoran je, ki si lahko upravičeno pobahajo, da so “eden najznamenitejših koncertnih prostorov v Evropi in eden najslavnejših na svetu”? V Londonu jih je nekaj - Brixton Academy, Astoria, Electric Ballroom, Alexandra Palace, veliko je tudi upokojenih, recimo Hammersmith Palais ali Finsbury Park Astoria - vendar pa je, vsaj od manjših, to res samo eden: 100 Club na Oxford Streetu, kletno zatočišče jazzistov, punkerjev, ljubiteljev reggae muzike in indie bendov. Ne, ne vseh naenkrat, ampak urejeno, žanrsko in harmonično, po različnih dnevih. In ker to očitno ni dovolj, je ob ponedeljkih v 100 še Stompin’, nič manj kot “vodilni večer swinga v Londonu”. To, resno, to še eklektika ni več. Sicer pa je bilo - kot kaže - tako že od vsega začetka: 100 je bil eden od prvih londonskih klubov, takrat se mu je reklo Mack’s, kjer so igrali jazz (od leta 1942, ko je bil tudi varno zaklonišče med nemškim bombardiranjem), potem se je najprej preimenoval v London Jazz Club in potem Humphrey Lyttelton Club (leta 1956 je v njem igral Louis Armstrong), potem, od leta 1964 naprej, pa je postalo jasno, da jazz ne bo več dovolj. In takrat je pognalo - ahem, se opravičujem - vseh sto cvetov 100 Cluba: rock and roll (v njem so igrali The Who, Rolling Stonesi pa se še vedno radi ogrevajo), punk (v 100 je bil septembra 1976 legendarni dvodnevni punk festival), severnoangleški soul in še britpop (z Oasis vred).

Ta teden so 100 Club - v katerem je prostora za 300 obiskovalcev - za štiri večere zasedli Gallows, hardcore punk kvintet iz Watforda. Bili so super in to kljub skoraj obsceni medijski pozornosti; njihov pevec Frank Carter je, kot so se odločili v NME, itak tudi najbolj kul oseba na svetu. Majhen, rdečelas, ekstravagantno tetoviran in z žilavim, prožnim telesom, čeprav si v torek ni slekel svoje rdeče kariraste srajce. Ves čas je skakal po odru, pel, dirigiral občinstvu, malo melanholično povedal, da sta se njegova starša “ločevala šest let, kar je en kurac”, ter da so dobri samo toliko, kot ste “fajn vi, pizde”. Torej mi, občinstvo. Včasih je kot tetovator delal v Frith Street Tattoo v Sohu, potem pa je moral dati odpoved, ker je bend “podpisal pogodbo za milijon funtov”. Vsaj tako so mi povedali v Into You. “Ja, dober je, tamali,” je še bilo rečeno.

Tale fotografija je bila posneta med Nervous Breakdown, super priredbo Black Flag, pri kateri jim je pomagalo tudi nekaj članov njihove predskupine, Set Your Goals iz San Francisca: Frank Carter sedi na ramenih svojega brata, kitarista Stepha Carterja, na njuni desni je skoraj legendarni londonski redar Big James, vse ostalo pa je čisti kaos. Koncert so sicer začeli z Abandon Ship in končali z Orchestra of Wolfes. Z Michaelom sva se strinjala: ja, lahkih nog naokrog (tako pač, nekoliko po svoje, prevajam footloose and fancy-free). Album je sicer kul, v živo pa so fantastični. Še enkrat, še več.

Kako naj rečem, da se ne bo zdelo, da govorim iz svoje zadnjice? Mogoče takole: vsake toliko se naveličam svojih britanskih obsesij in grem na počitnice v “Evropo”. In imam par intenzivnih “celinskih” dni oziroma “evropski fiks”. In teden, ki se izteka, je bila prav takšen: prebral sem novega Bernharda Schlinka Die Heimkehr (Vrnitev domov; v prevodu, kot The Homecoming, ne izvirniku) - precej v redu -, šel gledat Heddo Gabler berlinske Schaubühne am Lehniner Platz v Barbican - fantastično - in sinoči, z Urško in Natašo, na koncert Jane Birkin v Roundhouse. Pri Birkinovi in njeni družini se mi zdi fascinantno skoraj vse. Skoraj vse. Vendar ne iz popolnoma napačnih razlogov.

Koncert je bil kot ožemanje šestdesetih let minulega stoletja in vsega progresivnega, vendar čisto v redu in brez sitnega pravičništva. No, vsaj nobene vojne niso začeli. Še vedno pa so najboljše njene Gainsbourgove pesmi (ne, Je t’aime… ni pela). Vse bi bilo še boljše, če tale ženska in trije tipi ne bi ves čas čvekali.

Tisti tip, ki fotografira, je bil oblečen v dolg, črn usnjen plašč, lase pa je imel zvezane v neugleden in neimpresiven čop. Ja. Še vedno so med nami… Koncert je bil dobrodelen, za sklad Anno’s Africa. Anno Birkin, nadarjeni pesnik in glasbenik, je bil sin Andrewa Birkina in nečak Jane Birkin. Umrl je malo pred svojim 21. rojstnim dnevom, v prometni nesreči pri Milanu, sklad, ki je bil ustanovljen v njegov spomin, pa organizira umetnostno vzgojo za šolarje v Keniji. Med ljudmi, ki so po koncertu zbirali denar, je bil tudi Johnny - “Jaz sem genij.” - Borrell s katerim sem bil pred sto leti kakšnih deset dni nezdravo obseden. Tako se, vsaj po mojem, spodobi, da je prvi pravi celeb, ki sem ga uspel fotografirati, prav Borrell. In ja, Centri, sem ga vprašal: “Gospod Borrell, a lahko?” Po mojem se je zato tudi nasmehnil. Potem sem rekel: “Hvala, Johnny.” Ja, mi je bilo kar malo nerodno, da mi je tako spodrsnilo. Fotka je res bolj šmafu, ampak vseeno.

(In samo še nekaj: ker si vsakdo zasluži darilo za rojstni dan, je tale fotografija darilo za rojstni dan tega bloga.) Potem smo šli v Barfly, kjer so nam sunili 8 funtov - OSEM FUNTOV - za rockersko veselico Banque de Milo. In ker je bilo par evropskih dni, smo pili Beck’s. Jaz sem potem šel domov in odprl vrečko mentolovih štopeljcev - oziroma Šumijevih “osvežilnih gumijevih bonbonov” Herba Eukalipta - ki jih je prinesla Urška. Najlepša hvala. Bili so točno takšni kot vedno. Fiks vreden greha. Ali kako se že reče.