Nekje drugje

Ko je pred dvema dnevoma Anglijo prizadel “najhujši potres po letu 1984″ - kot so poročali vsi britanski časopisi, vključno s Sunom, ki je sicer odkril tudi par, ki je “ravno užival v seksi crkljanju” in bil “nagajiv ravno med potresom” - seveda nisem ničesar čutil, ker je mimo naše hiše ravno peljal velikanski tovornjak in so se šipe itak malo stresle. To sem torej zamudil. Zato pa nisem zamudil intervjuja, ki ga je Keith Richards dal za mesečnik Uncut in v katerem je med drugim povedal, da je Mick Jagger “oseba, ki želi imeti vse pod nadzorom”, kot control freak prevajajo v Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford, od katerega, priznam, postajam vedno bolj odvisen (kupil sem ga pred pol leta in doslej je bilo v njem skoraj čisto VSE, kar sem potreboval - le kako so vedeli?). “Mick je manijak. Ne more iz postelje ne da bi vedel, koga mora poklicati. Jaz sem drugačen. Mislim si samo ‘hvala bogu, da sem se zbudil’ in potem tri ali štiri ure ne delam ničesar. Vse hoče imeti pod nadzorom in pri tem ne moremo nič. Pa tudi nič nočem narediti. Naj dela, kar hoče.” In ker je že skoraj leto dni, odkar je zdaj 64-letni Richards “mladini” svetoval, da naj ne uživa mamil, je bil že čas, da je ponovil svojo mantro. “Ne uporabljajte mamil. To je moj nasvet vsem mladim: nehajte, res se ne splača. Veeeem, da je fascinantno, vendar pa se ne splača, kolega.” Aja, pa koncerti so zanj tako utrudljivi, da skoraj nima energije za seks: “Zame so dveurni koncerti Rolling Stonesov kar dovolj zafukane rekreacije, veš.” In še muzika. Če je lani odpravil glasbo mladih bendov, se je Richards tokrat lotil Led Zeppelinov. Za njihovo decembrsko “(ponovno) združitev” - kot je razloženo v slovarju - je dejal: “Da so jo imeli? No, super, ne, Jimmy (Page) in Robert (Plant). Odjebite. Stairway to Heaven mi ne pomeni nič, baby.” Intervju je napoved Scorsesejevega filma Shine a Light, za katerega je urednik Uncuta na svojem blogu sicer zapisal, da mu je še kar všeč - ali kako se že prevaja I fucking loved it. 

“Veš koga pa res ne prenašam?” Ne, sem si mislil, vendar pa je izbira velikanska, saj Samson ”ne prenaša” veliko bendov. Poleg tega pa se nama je mudilo, ker sva, po mojem, v ULU - dvorano študentske organizacije londonske univerze - že malo zamujala. No, pa povej: koga potem “res ne prenašaš”?”Paula Simona iz časa Gracelanda. Grozno.” Na hitro me je oplazil s pogledom, vendar verjetno ni opazil, da sem prebledel in da me je oblil hladen pot. Šla sva namreč na koncert brooklynskega kvarteta Vampire Weekend, ki imajo Paula Simona iz časa Gracelanda precej radi. To je zelo hitra in zelo približna razlaga. Seveda je dosti več. Seveda. In tudi sicer: le zakaj ne? Pred dvorano sem videl Adele. In Damona Albarna. “Ska,” je menil Samson, ko so začeli igrati. No, ne ravno. Koncert so otvorili z Mansard Roof.  

Na tuje bende ne hodim zelo pogosto, ampak se, vsaj pri rocku, v glavnem držim tega, kar bolj ali manj poznam. Na začetku letošnjega leta torej seksbomba Alec Empire (čez dva tedna), The Teenagers (na začetku aprila), Bjork, Laurie Anderson in Nick Cave. Ne vem, morda gre res za moje frustracije. Vampire Weekend so zato, resnici na ljubo, precej pogumna nova smer: poznal sem samo štiri pesmi ter vedel, da jih je požegnal David Byrne. 

Čeprav me je Centrifuzija zadnjič okregala zaradi fotografij naključnih obiskovalcev koncertov (in potnice na avtobusu), pa si nisem mogel kaj: tik pred nama je stala starejša gospa in navdušeno plesala. Ko so zaigrali A-Punk (Johanna je počasi peljala v mesto / reka Hudson je bila polna snega / na sodnikovem prstu je zagledala prstan / ohohoh) pa se je spremenila v čisto pravo pojočo in plešočo pankerico. Ja, priznam - nisem je vprašal za dovoljenje. Po nekaj taktih The Kids Don’t Stand a Chance pa se je vse skupaj ustavilo. Namesto muzike se je iz ozvočenja začel razlegati kovinski glas, ki je zahteval, da zaradi požara takoj zapustimo poslopje. Kako vznemirljivo, sem si mislil. 

Ja, res vznemirljivo, z gasilci in gasilskimi vozili in vsem. Pa še NME je poročal  o preplahu! Po slabe pol ure smo se lahko vrnili v dvorano. Bilo nas je skoraj polovica manj - prostora je sicer za 800 ljudi - vendar pa je bilo vzdušje boljše. Pevec Ezra Koenig nam je povedal, da “smo skupaj, moj ULU-jevski narod, doživeli veliko gorje” (NME ga je navedel malo po svoje), na koncu pa so odigrali svoji - vsaj po mojem - najmočnejši pesmi, Oxford Comma (Komu se jebe za oxfordsko vejico?) in Walcott (o pobegu iz Cape Coda). Potem mi je spodrsnilo na mokrih stopnicah, levo koleno pa je reklo “kliiiik”.

… ne bi šli v Amersham Arms v New Crossu, kjer vam za desetaka (funtov) ponujajo štiri bende, pito s pirejem in brezplačno prvo pijačo? Vsemu skupaj se reče Pripelji jo v Amersham.

Edini razlog, da vem za valentinovo v tem pubu v južnem Londonu - tam, kjer ni podzemne - je bil koncert The Metros v Barflyju. Nanj sem pobegnil z ene zelo nobel soareje ob londonskem tednu mode, ker je bilo na njej vse čisto preveč kreativno in sploh. Skratka. Metros, ki bodo eden od nocojšnjih bendov v Amersham Arms, so kvintet najstnikov iz južnega Londona, doslej pa so bili verjetno najbolj znani po tem, da so bili lani oktobra na predskupina The Coral na njihovi turneji, vendar zaradi obnašanja ne preveč dolgo: vsega je bilo konec v Leedsu, kjer so s pivom polivali občinstvo. Znani pa so tudi po tem, da jih je k svoji založbi 1965 vzel James Endeacott, ki je sicer v svojo prejšnjo službo, pri Rough Trade, pripeljal Libertines. Muzika je rudimentarni rock, z močnimi vplivi Iana Duryja, Madness in, ja, Libertines. Zelo londonsko, vse skupaj. Njihovi najboljši pesmi sta Education Pt. 2 in boleče satirična Missing In Acton. In ja, kitarist Jak je bolj karizmatičen od pevca Saula, sva se strinjala s Chrisom.

Po sobotnem požaru je navigacija po Camdenu sicer nekoliko čudna. Vsaj v torek je bil velik del Chalk Farm Road še vedno zaprt za promet, vendar odprt za pešce. Kljub temu je bilo skoraj zlovešče tiho. Na križišču Chalk Farm Road in Castlehaven Road, kjer je pogorišče puba Hawley Arms, pa sva zagledala opozorilo londonskih gasilcev o požarnih alarmnih napravah.

Malo kasneje sva naletela na štiri policiste. Eden od njih mi je rekel, da so bila opozorila obešena že pred soboto. Ali se res ne spodobi, da policistu ne verjameš?

Morje na začetku februarja se mi je zdelo še bolj eksotično od smučanja sredi avgusta. “Sonce in morje bosta dobra tudi za tvoje koleno,” me je potem prepričal Michael. In ne, avgusta še nisem smučal (verjetno zato, ker tudi sicer ne smučam). Na Gran Canariji sem bil prvič leta 1992, ker se mi je, iz zelo posebnih razlogov, zdela nobel in višek sofisticiranosti. Ha. Ha. Takrat nisem vedel, da je jug Gran Canarie - Maspalomas in Playa del Inglés - predvsem nekaj velikih nakupovalnih centrov, posajenih med tisoči bungalovov in stotinami hotelov, ogromen betonski turistični obrat, ki čepi nad dvema velikanskima peščenima plažama. Zaradi vremena - dežuje v glavnem enkrat na leto, vsak dan je kakšnih 25 stopinj Celzija - ta turistični obrat deluje brez premora. Oziroma brez dopusta od dopustov. Vendar pa se vsaj ne pretvarjajo, da so kaj drugega, čeprav so pri tej odkritosti v Campo Internacional v Maspalomasu šli tako daleč, da so ulice poimenovali kar po turističnih agencijah. Ne, ko sem prvič videl tablo “avenida touroperador”, mi ni bilo jasno, za čigavo avenijo gre. Ker sem “touroperador” prebral prehitro, se mi je vsekakor zdelo, da gre za kakšne posebne španske trubadurje. Dokler nisem videl, da obstaja tudi “trubadur” Tui. No ja. In ja, za dober lučaj od Campo Internacional je Sonnenland. Vreme je bilo v redu. Enega prijatelja, ki ga je zaradi valov in močnih tokov pograbila panika in se je začel utapljati, sem potegnil iz morja. Atlantik je sicer fantastičen. Ker je bil mlaj, je bila tudi amplituda bibavice zelo velika. Super. Španski jamón je včasih boljši od pršuta. V Londonu je megleno in hladno.

Vse sem imel pripravljeno: tiskovno poročilo, ustrezni prispevek iz ustrezne strokovne publikacije, nekaj sočnih citatov iz Schopenhauerjevih Nasvetov in načel o “naravi sreče” - “V mladosti smo bolj pripravljeni uporabljati intelekt, v starosti voljo”, ”Vsa sreča je po svoji naravi varljiva, resnična je samo bolečina”, “Ko smo mladi se zdi, da čas teče počasneje”, “Nekateri ljudje so očarljivi, dokler so mladi, kasneje pa na njih ni nič privlačnega”, “Mladost je čas za poezijo, starost je bolj nagnjena filozofiji”, “Prvih štirideset let prispeva besedilo, preostalih trideset pa komentar” - in par (vsaj po mojem) hecnih opazk in pripomb. In ravno ko sem hotel začeti pisati, sem o “moji” temi zasledil članek v Guardianu. Problem je v tem, da je bil zelo - torej ZELO ‘ podoben tistemu, kar sem hotel napisati tudi sam. To je precej zoprno. Seveda mi je bilo všeč, da je novinar Schopenhauerja - ha! - napačno citiral (”Prvih 40 let je besedilo, preostanek pa komentar” - a vidite?), vendar mu česa drugega res ne morem očitati. Ja. Ker zdaj očitno ne morem jamrati o tem, kako da še nisem predsednik vlade, da še vedno nisem pristal na vrhu britanske parade hitov in da še vedno nisem novi Iain Sinclair (ali pač Žižek ali Montaigne), lahko samo povzamem tisto tiskovno poročilo. Skratka: raziskava, ki bo objavljena v kratkem, je pokazala, da je sreča kot črka U. To pomeni, da smo na začetku življenja srečni, ko smo stari 44 najbolj depresivni, ko smo stari 70 let pa smo, če smo čili in zdravi, lahko tako srečni kot pri dvajsetih. Štiriinštirideset, vam rečem! Ampak samo v Britaniji, drugod so leta malo drugačna, vendar je depresija, predvsem zaradi izgubljenih iluzij in odraščanja, doma v štiridesetih. Ko pa smo stari 50 let, se začne sreča ponovno vračati. “Med staranjem se naučiš sprejemati samega sebe,” je dejal soavtor študije prof. dr. Andrew Oswald z univerze v Warwicku. In kaj naj zdaj? Saj je Schopenhauer lepo povedal: “Ko je človek star, pričakuje smrt, ko je mlad, pa lahko pričakuje, da bo živel. Zato se pojavita vprašanji, katera od obeh usod je bolj tvegana, in če življenja, na splošno, ni boljše imeti za seboj kot pa pred seboj.” Med 72 državami, za katere so imeli podatke, ni Slovenije, čeprav so jih za evropske črpali iz Evrobarometra. Le zakaj ne? (Med pakiranjem za morje - res nisem vedel, da bom lopatko, kanglico in plavutke iskal tako dolgo - sem na zanki poslušal Pete & The Pirates in njihovo Mr. Understanding. Oboje, tako bend kot pesem, se mi je zdelo zelo primerno.)