Nekje drugje

Pleazanje po stenah. Točno. Po dobrem mesecu ujetništva, nasvetov, da naj levo nogo uporabljam ”kar najbolj normalno”, fizioterapije, ortopedov, par v redu dnevih ter potem vrnitve tope, neznosne bolečine v kolenu, sem bil vsega skupaj sit. In res začel plezati po stenah. Moral sem ven. Odpravil sem se v Barfly v Camdenu, minuto od Roundhousa in par minut od Hawley Arms. Barfly je na začetku - začetek je bila 1996 - gostoval v zdaj zaprtem pubu Falcon, leta 2000 pa se je preselil v večji Monarch na Chalk Farm Road. Samo v camdenskem Barflyju vsako leto igra kakšnih 1000 solistov in bendov (vseh Barflyjev po Britaniji je, kot se mi zdi, deset, izdajajo pa tudi revijo The Fly, ki se je iz fanzina spremenil v čisto v redu indie biblijo, pa čeprav so januarja 2005 za “novi veliki bend” razglasili Black Velvets, ne pa Arctic Monkeys).  Doslej so v njem so nastopili vsi po vrsti, od Oasis in Blur pa do Franz Ferdinand, ki sem jih videl, ter Yeah Yeah Yeah, za katere mi je žal, da jih nisem videl, ter Coldplay in Muse. Moj najljubši koncert v camdenski podružnici je sicer še vedno Alec Empire, ki je bil tako spektakularno prepoten in intenziven, da si od njega nisem opomogel še par dni.

Pritličje Barflyja je točilnica, v prvem nadstropju pa je dvorana, v kateri je prostora za 200 ljudi. Sinoči so nastopili trije bendi, glavna atrakcija pa je bil 21-letni Luke Pickett. Zanj sem prvič slišal pred kakšnim letom dni in pol, ko so njegov zdaj že bivši in razpadli bend Her Words Kill - glasen, post hardcore kvintet - tistih običajnih pet minut kovali v nebo. Pickettova solo glasba ne bi bi mogla biti bolj drugačna od Her Words Kill: alternativni folk in z melanholijo prežeta besedila, ki pa koncu januarja nekako pristojijo. Njegova najbolj dodelana pesem je, po mojem, Blood Money. 

Poleg tega je Pickett razkošno tetoviran po rokah (vendar skoraj “čist” v primerjavi z bobnarjem), prijazen - po koncertu se je fotografiral s feni (no ja) in pomagal pospravljati opremo - ter seksi. What is there not to like, kot bi se vprašala moja prijateljica iz Bruslja. Morda tega, da je včasih raznežen kot kakšna Imogen Heap? Ne vem, no. Občinstvo je bilo staro 17 let, z resno resasto pristriženimi dolgimi lasmi, (s par izjemami) suhljato in (brez izjem) oblečeno v neznosno ozke hlače. “Hahahaha. Ne skrbi,” me je v smsu potolažil Oly. “Zelo kmalu bodo v dolgočasnih službah, imeli stanovanjske kredite in manj las.” Koncert, resnici na ljubo, ni bil najboljši za moje koleno, vendar pa sem po njem dosti bolj židane volje odšepal domov. Židane? Židane? Zdi se mi, da doslej te besede - tega pridevnika- še nisem nikoli uporabil. A pride s starostjo?

(Iz občasne rubrike.)

Ali spodnjice kupuješ v Marks & Spencer?

Ne. In to ne zaradi škandala zaradi domnevne vprašljive “podpore”, ki naj bi jo ponujale. Oziroma je naj ne bi več ponujale.

Koliko kaj stane?

Zadnjih nekaj dni vse stane 50 funtov ali pa kakšen mnogokratnik številke 50. Osteopat je 50 funtov, zobozdravnik 50, zobni higienik 51, račun za plin 150, račun za elektriko 102 funta (oba računa sta za tri mesece), dve vstopnici za The Teenagers v Cargu 7. aprila 49 funtov, kavbojke (na razprodaji) 51,50, dve vstopnici za Current 93, OM in Baby Dee v Queen Elizabeth Hall 21. aprila 48,50 funtov.

Zakaj ne blogaš malo več? Bolezen ali ljubezen?

Ljubezen skoraj zagotovo ne. Bolezen - oh, subakutna ruptura tetive - pa je že res dolgočasna.

Ali je crack kokain v Londonu res tako zelo priljubljen?

Niti ne. Še vedno je luzersko mamilo. No, odvisno kje. In za koga. Je pa res, da je londonski crack vedno manj čist. Samo mimogrede: ali ne bi bil najbolj primeren slovenski prevod cracka “pokalica”?

Že dve leti živim v Londonu pa še vedno ne vem, katera angleška jabolka bi mi morala biti všeč. Torej: katera? Že vnaprej hvala za odgovor.

Cox. Res, samo cox. Super kombi kislega in sladkega.

Ne vem, kako se je zgodilo, vendar pa sem Setha Lakemana zamenjala z Jensom Lekmanom. Ali je to velik faux pas?

Ja, si predstavljam, da bi lahko bil kdo zaradi tega res prizadet. In užaljen. Lekman verjetno ne, ker je prijazen in odgovarja na emajle, ki jih dobi.

Katero pesem bi priporočal za zbujanje, ko se ti res ne da iz postelje?

Morda Happy When It Rains?

Alexa Chung in Alex Turner, Peaches Geldof in Joe Lean. Ali ti ne greta na živce?

Kdo? Fanta ali punci?

Sploh pa: Joe Lean and The Jing Jang Jong. Zakaj?

Ah. Tako kot je Lean dejal v nekem intervjuju: “Nočem gledati tipa v prevelikih kavbojkah in zgornjem delu trenirke. Gledati hočem nekoga v oblekah, kakršnih nimam, nekoga, ki skače drugače od mene, ki poje drugače od mene. Banalnost vsakdanjega življenja me ne zanima, boriti se hočem za beg antipodov uma. Hočem biti kot srebrni surfer, ki na keksu leti skozi vesolje in se zaleti v tvoja prsa. Hočem biti iz drugega sveta.” Mogoče pa le ne bodo novi Razorlight. Leanov praded je bil Edward L. Bernays [utemeljitelj sodobnih stikov z javnostmi], njegov praprastric pa torej Sigmund Freud.

Ali si trenutno s čim obseden?

Mais oui! S Carlo Bruni in Nicolasom Sarkozyjem. Totalement! Imam tudi teorijo o tem, za kaj v resnici gre, vendar pa je v redu samo če je začinjena z zelo prostaškimi izrazi.

Trinajst stopinj Celzija konec januarja! A ni to malo preveč?

Ja, po mojem tudi. Je pa ponoči še vedno mrzlo. In menda še ni konec zime.

Je bila polna luna tudi v Londonu zelo velika?

Ja, ogromna je bila. Debela in sočna.

11. januar “Usoda je klicala, preprosto nisem mogel ostati tu / Liverpool, res je, da sem ta zapustil, vendar pa te nisem nikoli pustil na cedilu.” Liverpool je zelo lahko imeti rad. Predvsem zato, ker je pristanišče, s pristanišči pa sem malo obseden že od najstniških let. Zaradi pesmi Liverpool 8, iz katere sta ta dva verza, pa je ljubezen skoraj padla v Mersey in se utopila. Njen avtor je Ringo Starr, očitno brez majhne pomoči njegovih prijateljev. Zapel jo je na ”ljudski otvoritvi” tistih par tisoč prireditev, s katerimi bo Liverpool letos evropska prestolnica kulture (no, vsaj ena od obeh).

12. januar  Nespečnost - “bolezen civilizacije”, piše v SSKJ - se je prevesila v dvanajsto noč. Problem je v tem, da si res želim spati, vendar se zaradi bolečin ves čas zbujam. Ja, nateg mišice v dimljah je, sem se odločil ob treh. Dve uri kasneje se mi je zdelo bolj verjetno, da sem si na tisti usodni božični večer nategnil tetivo. Rentgen je na vrsti, vsaj upam, v torek, fizioterapevt pa v petek. Dosti lažje bi bilo, če bi vsaj vedel, za kaj gre. In kako dolgo bo trajalo. Saj bi se prilagodil. Nič proti bolečinam ne prime. Počasi se spreminjam v zombija. Ali to pomeni, da bom začel v prihodnjih dneh lomastiti po nakupovalnih centrih? Akupunktura zelo boli, masaža pa je v redu.

13. januar Po kosilu v Angelu sem se odločil, da bom domov šel peš. Ko/če hodim, me koleno ne boli. Najbolj mi gre na živce, da že dobra dva tedna ne morem delati, delo pa čaka (ne, se ne kopiči, ampak zelo statično čaka). Pred računalnikom zdržim kakšne pol ure, potem pa zaradi bolečin odtavam. Bolečine še nikoli niso trajale tako dolgo. Tudi po fistuli so bolečine popustile po tednu dni. Pa je bila poštena operacija, s splošno anestezijo in vsem. Na Highbury Fields je bilo veliko galebov. Oče mi je včasih pripovedoval, da so nekemu mornarju izkljuvali oči. To se mi je dolga leta zdelo najhujše, kar se lahko komu zgodi. Čeprav mu nisem ravno verjel. Verjel sem mu šele potem, ko sem videl Ptiče. Do doma sem potreboval natanko 43 minut. S kolesom jih je 14. V dobro voljo me je spravilo samo nekaj telefonskih klicev in elektronskih pisem, s katerimi so mi čestitali in me pozdravljali: “Za trenutek naj delo odloži naš _____, _____, _____ in _____ _____.”  Hvala.

14. januar  Seveda je bilo samo vprašanje časa. Ko sem pogledal čez Theobald’s Road - zdaj sem še podjetnejši: peš sem domov šel kar iz West Enda - sem v izložbi zagledal nekoliko sključenega možaka, z rokami na hrbtu, s pisano kapo na glavi in v črni puhovki. ”Ja, pa glih tako kot moj oče hodi,” sem si mislil. Med hahljanjem se mi je posvetilo, da sem v izložbi videl samega sebe. In kdaj se, resno, spremenimo v svoje starše?

15. januar (zjutraj) Bolečine bi lahko imel namesto budilke. Samo ne ob treh. Kaj pa bi se zgodilo, če bi nogo močno iztegnil, kot pri začetku ogrevanja? Če že gre za mišico, potem verjetno ne bo škodilo. A je tako? Morda. Nogo iztegnem v puščico. Vsaj zdelo se mi je tako. Bolečina v kolenu popusti. Ali pa je to iboprufen? Še enkrat iztegnem nogo. In še enkrat. Potem se bolečina razlije. In izgine. Potem mi postane slabo. Vedno znova sem presenečen, kako malo vem o svojem telesu.

Ne, res nisem pričakoval, da bo ob pol štirih zjutraj v parku še kdo. Oziroma drugače: res nisem pričakoval, da v parku - Clissold Parku, slabe četrt ure od doma - tako zgodaj zjutraj ne bom sam. Razlog za to, da sem se potikal okoli, je preprost: zaradi bolečin v levem kolenu ne morem spati. Trije splošni zdravniki, ki sem jih videl v zadnjih dveh tednih, so mi predpisali samo vedno močnejše tablete proti bolečinam (zdaj sem na naklofenu, čeprav res mislim, da bi moral začeti uporabljati gel). Verjetno so prepričani, da res gre za poškodbo vezi, čeprav sem sam bolj pripravljen verjeti akupunkturistu, ki mi je dejal, da gre za nateg mišice. Ko je s komolcem z vso silo pritisnil nanjo - na mišico - me je skoraj odneslo z mize. Nobeden od zdravnikov pa mojega kolena ni niti dobro pregledal. Razen če so trije ošvigi s pogledom in dva nežna dotika pogačice dovolj? Ne vem, ampak Richardov pristop - Richard je akupunkturist - se mi je zdel malo bolj prepričljiv. No, vsaj bolj poglobljeno je brskal okoli kolena. In po njem. Seveda nisem pričakoval, da bo takoj boljše. In tudi ni bilo. Bilo je tako kot včeraj. In predvčerajšnjim. In pred tremi dnevi. In pred štirimi dnevi. In petimi. In šestimi. In pred tednom dni. Skratka: po kakšni uri se zbudim, ker so bolečine preveč hude. Potem spijem dva šumeča paracetamola in potem čakam, da primeta. Potem zaspim za kakšno uro. In potem se zbudim. In ne morem več zaspati. Danes pa sem bil ob treh zjutraj tako poparjen, da sem se oblekel. In šel na sprehod. Finsbury Park ima previsoko ograjo, sem si mislil, zato sem zavil na levo in odkorakal do Clissold Parka. Tudi velemesto je zgodaj zjutraj spokojno. Vsaj naš kos velemesta. Skok čez ograjo ni nil nič posebnega in tudi bolelo ni nič, potem pa sem se začel sprehajati po parku. Ker je do polnoči lilo, me je mešanica mraza in vlage skoraj zjedkala. Vendar me to ni motilo. Resda sem dihal bolj globoko, to pa je bilo vse. Ko sem korakal čez most čez ostanek čisto prave reke, ki se ji je reklo New River, pa se je iz teme na drugi strani mostu izvilo nekaj velikanskega. In črnega. “Clissoldska prikaz…” me je presunilo, vendar pa nisem končal. To velikansko in črno ni bilo ne velikansko in ne črno. Bil je pes. Oker labradorec. In niti ne tako velik, če sem že ravno pri tem. Počakal je, da sem prišel pod luč, potem pa se počasi odpravil proti meni. Pričakoval sem, da me bo povohal, vendar me ni. Samo počakal je, da sem prišel mimo, potem pa je začel loviti korak z menoj. In potem sva šla. Ko sem hodil hitreje, se je tudi kuža podvizal. In ko sem se ustavil, se je tudi sam ustavil. In počakal name. In sva še šla. Ko sva čez slabe pol ure prišla do mostu, kjer sva se prvič srečala, je nenadoma izginil. Tako kot je prišel. Ne, ni bil prikazen. Doma sem potem zaspal še za kakšno uro. (Malo pomagajo Friendly Fires in njihov Paris,  Adele in njena Chasing Pavements ter Futureheads in njihova - ah, ironija - The Beginning of the Twist. Ja, čutim.)

Tudi če ne. Začetek novega leta, namreč. Začelo se je na božič, ko sem si poškodoval levo koleno. Pri zdravniku so mi najprej povedali, da je ”verjetno revmatični artritis”, nekaj dni kasneje, ko tablete proti bolečinam niso prijele, pa da so se mi ”verjetno poškodovale vezi kolena” in da mi bodo dali napotnico za specialista. Ter, hura, še močnejše tablete proti bolečinam. Problem je namreč v tem, da me koleno boli predvsem takrat, ko je noga iztegnjena. Hodim še nekako, sedim tudi, po petih minutah ležanja - tudi če pod koleno dam blazino - pa začne boleti. In potem boli. In samo še boli. Tako sem v zadnjih treh nočeh spal po kakšni dve uri in sem nenaspan in siten. Vse to se je zgodilo kljub temu, da mi je eden od obeh horoskopov za leto 2008, ki sem ju prebral, za letos napovedal “obdobje osvobajajočih in kreativnih sprememb”, še posebej zato, ker bo ”27. januarja v Kozoroga vstopil Pluton, ki bo tam ostal celo desetletje”. In zato se bom lahko “osvobodil vseh omejitev ter začel življenje živeti bolj polno kot doslej”.  V drugem horoskopu so mi še manj zadržano povedali, da bo “leto 2008 še utrdilo vašo vlogo kralja ali kraljice”. Oprostite, ampak trenutno se res ne počutim kot kralj (ali kraljica). Vse mi gre na živce. Recimo to, da je lokalni večernik v sredo napovedal, da bo “prestolnico nocoj prizadel sibirski mraz”. In ne samo to! Londonu je grozil tudi “snežni kaos”. Pri vremenu očitno prideta prav čisto vsak kliše in vsaka hiperbola. V četrtek zjutraj je bilo 5 stopinj Celzija. In snega, na katerega sem nestrpno čakal, seveda tudi ni bilo. Potem sem šel v Islington. Na avtobusu si je neki mladenič na ves glas - brez posebnega posluha - prepeval I Wanna Be Adored, ki jo je poslušal po iPodu. Ko je nekaj sekund iskal novo pesem, s katero bi nam zavdal, sem  ga vprašal, če morda ve, da ni več silvestrovo. Nič ni odgovoril, vendar je vsaj nehal prepevati. Ko sem nekaj minut kasneje tipkal SMS sporočilo, se je gospa srednjih let pozanimala: “Joj, kateri jezik je pa to? Tega pa ne poznam!” Odgovoril sem ji, da je to slovenščina. Potem mi je razkrila, da je “Bled lep, vaša prestolnica pa je ravno takšna kot Salzburg, samo dosti manjša… kako se ji že reče?” - “Ljubljana. In nisem ravno prepričan, da tam ljudem gledajo pod prste, ko pošiljajo esemese.” Mojo pripombo je preslišala. Ko sem prišel domov, sem po radiju slišal odlomek iz intervjuja, v katerem je Thom Yorke razglasil, da bi bila samo internetna izdaja In Rainbows,  novega albuma njegove skupine Radiohead, “popolna norost”, saj 80 odstotkov ljudi še vedno kupuje fizične nosilce zvoka. “Zelo pomembno je tudi, da imamo artefakt, kot mu pravijo, objekt,” je še dodal. Joj. Zvečer sem šel s prijateljem na večerjo v sicer prijetno ribe-in-pomfri restavracijo v Muswell Hillu. Ker moramo živeti zdravo, sem se odločil za morskega lista na žaru z malo grške solate, vendar pa nisem vprašal za ceno. Porcija zajetnega in sočnega fileja je stala 17.95 funtov. Ali skoraj 25 evrov. Plus skoraj pet funtov za solato. Prihodnjič nazaj k ocvrti trski, ki je skoraj pol cenejša (pa če je je v Severnem morju še kaj ali ne). Potem sem se sit vendar poparjen vrnil domov, se po nekaj urah branja spravil v posteljo, zaspal in se zaradi bolečin zbudil dve uri kasneje. Lepo prosim: kako bom nenaspan in utrujen prihodnjih deset let vladal svetu?