Božič, hrenovke pa to

20.12.2007 ob 02:30

Potem je bil čas, da je Miško dobil očeta. Miško je bil bratov plišast medvedek, majhen, vendar s prodornimi črnimi očmi in gibljivimi okončinami. Njegov oče - Miškov oče - je k nam prišel za moj prvi božič, ampak kot darilo za mojega poldrugo leto starejšega brata. Ker sem bil takrat star enajst mesecev in pol, sem jaz dobil Miška (“Ter še nekaj drugih stvari,” je mama vedno pristavila), brat pa res velikanskega medveda, ki mu je takoj dal ime Atimedi. Atimedi je bil skoraj tako velik kot jaz. In ja, tudi njegove okončine so bile gibljive. Starša, brat in babica so v kuhinji večerjali hrenovke, jaz pa sem, zavit v rumeno deko, spal v otroški sobi. Potem so mama, oče in babica odšli v dnevno sobo ter prižgali svečke na jelki. Potem pa se je iz otroške sobe zaslišalo neznansko kričanje. Vsi trije so pritekli v sobo in zagledali mojega brata, ki mi je v usta mašil hrenovko in moledoval: “Papi, Atimedi, papi. Papi, Atimedi! Papi!” To, da je “Atimedi” zdaj naenkrat histerično kričal, še sekundo prej pa od sebe ni dal niti glasu, ga ni niti približno motilo. Ne. Verjetno zato, ker je babica itak na vsak sveti večer povedala, da je “čudežna noč”. In ja, čisto mogoče je, da je to razložila tudi takrat in da je brat to pač slišal. ”Papi, Atimedi, papi!” je še enkrat prosil, potem pa so me starša in babica rešili – veste – gotove smrti. ”Mogoče pa je bil razlog, da si k sebi stiskal Miška,” je razmišljala mama. “Pa še temno je bilo.” Rumena deka pa tudi ni pomagala, ne. Skratka. Atimedi in Miško sta odraščala z nama in po dobrem letu dni sem prerasel tudi Atimedija (od Miška sem bil večji že ves čas). Za božič potem nikoli več nismo imeli hrenovk.     

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “Božič, hrenovke pa to”

  1. Dinozaver pravi:

    Smola, no. Pa hrenovke so res prava božična jed. Mislim tudi, da je bilo sporočilo tistega božiča večplastno. Ali pa še večplastnejše. Predvsem rumena deka je močan simbol. Gotovo. Barva gorčice morda? Pa gibljive okončine, vidiš, tu je problem. Podobnost med tabo in Atimedijem je bila preprosto prevelika. Če eden ne bi imel gibljivih okončin, se ta incident verjetno ne bi zgodil.

  2. sosed sosed pravi:

    Pa dobro, lahko bi bilo huje… Recimo če bi jedli krvavice…

  3. lukav lukav pravi:

    Pa kje dobivate ta imena ;DDD .. Atimedi AAAAAAAAAAAAA Goldie .. Hmm a ni bla še ena risanka Supermedo?

    Ah, važno da je bila Coca-Cola .. Aja ne Cockta .. Damn .. Stricu Božičku se je kolcalo .. hihi

  4. mojcas mojcas pravi:

    Tudi medvedki so kdaj lačni, to je tvoj brat že vedel. Da so te zamenjali z ljubkim medvedkom pa je tudi najboljša možna zamenjava, ki se ti lahko v življenju primeri. :D

  5. jaegermajster pravi:

    …in potem je Pu porinil roko globoko v lonec z medom, Sivcek pa si je kar naprej s prednjo taco otiral oci…

  6. kremschneeta kremschneeta pravi:

    Človek bi pomislil, da se vsega tega spomniš, tako doživeto napisano :) Drgač pa: Atimedi.. iiiiiiii :)

  7. lonDON lonDON pravi:

    Tadej, a so bili tole trenutki nostalgije? Ceprav si me spravil v smeh! Pa ne z medotom, ampak s hrenovkami! ;)

  8. tadej tadej pravi:

    LonDON – ja, malo nostalgije lahko gre zelo daleč, kot se (lahko) reče :) Hvala, kremschneeta: saj veš, kako je s spomini… in našega odnosa do spominov. In do tega, kaj vse lahko potlačimo. jaegermajster: ZELO točno, ampak takrat se s Pujem še nisva poznala :) Mojcas: ampak zakaj se mi je to zgodilo samo enkrat? Pa še takrat tako brutalno? :)) Lukav: nič gaziranega za otroke. To je prišlo kasneje :) Sosed: to drži. Si lahko predstavljam. Dinozaver: točno, točno, točno. Predvsem pri okončinah. Bratova obsedenost z Atimedijem tudi kasneje ni poznala meja, saj je moral povsod z nami. Povsod. Kaj pa če Atimedi ni bil samo plišast medved? Oziroma: kdaj je plišast medved samo plišast medved? Ja?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !