Božič?
7.12.2007 ob 16:49Božič je časovna kapsula. Ko jo čez nekaj let odprete, se iz nje usujejo spomini na sveti večer, šunko, vonj po svečah in jelki, kakšno ukradeno romanco in darila. Predvsem darila. Verjetno bolj darila, ki so vas presenetila kot pa tista, za katera ste itak pisali Božičku in ste jih par dni pred božičem odkrili na dnu omare v spalnici staršev. Ko sem bil star osem - no, skoraj devet - let sva z bratom preiskala dve stanovanji, naše in babičino. In odkrila vsa darila, tudi tisto, ki sem si ga najbolj želel: otroški telefon. Torej dva plastična telefona, povezana z žico. In po teh telefonih se je dalo čisto zares pogovarjati, ravno tako kot po čisto pravih telefonih. Resda samo iz ene sobe v drugo, saj je bila žica dolga vsega deset metrov, vendar pa je to bil vsaj začetek. V vročici odkritja sva se potem odločila, da bova novo telefonsko napeljavo kar takoj tudi preiskusila. In ravno ko sva razvila žico, jaz pa sem dvignil slušalko, je v sobo - ja, bila je spalnica staršev - vstopila mama. Z bratom sva prebledela in začela telefona hitro pospravljati. ”Ali dela?” je vprašala. Ter se obrnila na petah in odkorakala iz sobe. “Ja… ja… ja…” sem nekako izdavil. Ko sem se hotel nekaj minut kasneje opravičiti, je rekla, da se nima smisla o ničemer pogovarjati. In tega se je potem držala: z bratom sva bila deležna tako silovitega, ledeno hladnega tihega tretmaja, da nisem nikoli več - res, nikoli več - iskal nobenih daril. Odrasli - starša in babica - so se seveda pogovarjali, in to kar ves čas, samo naju, mlada kriminalca, so ves čas ignorirali. ”Ali bosta še?” je bil eden od obeh stavkov, ki sva jih bila deležna cel sveti večer. Drugi pa je bil: “In zdaj je čas za darila.” Vendar pa se mi nikakor ni zdelo, da bi se moral za karkoli pokoriti. Raje sem naklepal maščevanje. Ki bo, kot sem si mislil, strašno. Ravno tako bom naredil, kot je Srečko, ki je v zgodbi Srečko gre po gorčico Ericha Kästnerja na božič šel po - no - gorčico, potem pa za nekaj let izginil. Njegova starša sta iz spoštovanja potem vsak božič jedla hrenovke brez gorčice. Tako! In potem bo vsem žal, da so naju - no, mene - tako grozovito ignorirali. Ne, tega seveda nisem naredil. Tako kot še veliko stvari ne. Za božič pa je bilo že vse v redu. In ja, tisti telefoni so bili super darilo.
7.12.2007 ob 17:00
Ne samo, da sta si dovolila da nista verjela v dedka mraza! Še brskala sta za darili! Jej, jej!
7.12.2007 ob 18:26
Joj, midve s tamalo sva tudi imeli taka telefona. Bila sta čudovito plastična in še bolj čudovito rdeča. Nista bila pa božična in posledično tudi nič travmatična. Je bila pa zato iz Avstrije uvožena in na dnu omare najdena Barbika toliko bolj…
7.12.2007 ob 18:59
Jaz se ne spomnim nobenega božičnega darila .. je kar malo zastrašujoče. Pod jelko se spomnim samo bankovcev, kakih odvijanj pa hmm .. Verjetno sem bil siten in so rekli:”Tole je pa za božička!” .. jaz sem si seveda mislil .. seveda in tako je šlo mimo.. Sam sem vedno iskal sladkarije za Miklavža ampak nikdar našel ..
Tadej, a sta se s telefoni igrala bankirje ;)
7.12.2007 ob 20:38
tudi midva sva z bratom, sicer za miklavža, dobila taka telefona:) brskala pa sva tudi, mami pa se je ščasoma tako izurila v skrivanju, da jih potem še sama ni našla. in po tolikih letih, ko daril ne skriva več, ampak jih samo pusti v vrečkah v moji bivši sobi/zdajšnjem skladišču, me še vedno malo stisne, če poškilim, kaj se skriva v njih.
8.12.2007 ob 11:52
‘Cos I’ve got problems with my sleep
And we’re not the same and I will wear that on my sleeve
So I’m moving to New York
‘Cos I’ve got issues with my sleep
Looks like Christmas came early
Christmas came early for me
8.12.2007 ob 12:21
Ah, Wombats, bitter lemon. Zelo res :) jd00: sem se poskušal spomniti, kaj sva takrat še dobila, pa se ne morem spomniti. Vem, da sem za deveti rojstni dan dobil Kästnerjevega Pujsa pri brivcu, ki sem ga dotlej sicer imel izposojenega iz knjižnice, vendar mi izposoje niso hoteli več podaljšati. Vem, da je Matjaž - moj brat - naslednje leto sicer nekaj brskal po stanovanju, vendar ni ničesar našel. Morda sta tudi naša dva šla na isti tečaj skrivanja daril kot tvoja mama :) Lukav: najboljša rešitev :) In ne: najini pogovori so bili v glavnem bolj v slogu “Halo. Kaj delaš?” - “Halo. Nič. Kaj pa ti?” - “Jaz tudi nič. Se slišiva kasneje.” - “Ja. Se slišiva kasneje. Živjo.” - “Živjo. Halo.” :) Tria: rdeča? Midva sva si, seveda, tudi želela rdeča, pa sva dobila bela. Po mojem je to bilo krivo VSEGA :)) likard37: saj vem. Prava - čeprav ne prva - travma :)
8.12.2007 ob 19:19
meni je šlo verjetje v miklavža precej dobro od rok.. kanček skepse so vzbudile edinole termo nogavice, ki jih je miklavž ponoči izgubil nekje na hodniku. vse lepo in prav, a bile so zavite v papir Metalke in prav nič praznično okrašene. zdelo se mi je, da stric vendarle vse nardi sam in s pomočjo jelenov prileti iz daljne Laponske. da se vmes ustavi v Metalki.. hm…
8.12.2007 ob 21:55
Potem je pa prišla mati in se v slušalko zadrla .. TADEJ, KOSILO! :)))
9.12.2007 ob 21:58
luštna zgodbica, verjetno mamo vsi kakšno podobno :) ful mi je všeč prvi stavek! res v tem času obujamo spomine.. na darila, na žurke, na obrede iz otroštva….
10.12.2007 ob 00:29
Tadej, nič kaj vesel blog!? Čeprav si želel povedati, da je, no, recimo kot v pravljci, želva, za katero smo jokali , na koncu preživela. V čem je pa bila spalnica tako sveta ali pregrešna, da je zavladala taka hladnost, ko sta jo oskrunila? Phje, malce čudno vse tole zveni. Sem pa imela tudi jaz tako darilo. In prekratko špago ali cvirn. Me je zanimalo le par dni.
10.12.2007 ob 01:34
mm - hahahaha. Res je, na to nisem niti pomislil. Verjetno pa je bila oskrunitev spalnice res samo stvar perspektive :) Hvala, vesna. Lukav: ja, zelo točno. In ne, po tistem hladnem tretmaju se o darilu ni nikoli več govorilo :) erlend: enako, samo da bi bila Metalka ampak veleblagovnica Tkanina. Celje, pač :)
10.12.2007 ob 12:39
Ah, kaj je to Božič, kdo je ta Božiček?
Do nekajindvajsetega leta je pridno in vztrajno nosil samo dedek Mraz. Spomnim se pa tako samo dveh daril (obeh pod drevescem, stikati si nikoli nisem upal): eno je bila dirkalna steza z avtomobilčki na daljinsko, v drugem pa sta bili kaseti Novih fosilov in Vajte.
‘bemti, definitivno se ne počutim več kot mladenič. Pa ti, Tadej? :)
10.12.2007 ob 14:06
Jaz sem dolga leta mislila, da je Dedek Mraz isto kot Božiček. Obdaroval me je navadno Dedek Mraz in ni bilo potrebno nič stikati, ker je pričel ta hecen stric k materi v službo in mi osebno izročil darilo. Kaj je bilo, se ne spomnim. Vem, da so bile tudi kasete z raznimi glasbenimi presežki kdaj pod domačo smreko. Madona - True Blue, na primer. Ali pa Lambada. Takrat se je že upoštevalo moj glasbeni okus. Prej sem pa fasala kakšne Mulin Rouge, Čudežna polja in celo Modern Talking. Mnogo tega še vedno hranim in celo poslušam. Štumfe in rokavice pa sem pozabila, ker nisem teh reči nikoli dojemala kot darila.
10.12.2007 ob 15:11
No, jaz sem letos od Miklavža tudi dobila krasno telefonsko presenečenje: izgubila sem svoj mobitel. Res je, da sem iz istih plitkih žepov svoje jakne že pred kakšnim tednom izgubila denar, in da mi je pred kakšnima dvema tednoma, ko sem bila na kolesu, tudi telefon padel iz inkriminiranega žepa, ampak takrat sem padec slišala in ga pobrala. No, nisem se vdala in včeraj sem telefon zares izgubila. Zdaj grem po novega. Upam, da imajo kakšnega za moj žep. Na jakni. :)
10.12.2007 ob 23:16
meni pa se je strašno fajn zdelo, da imamo tako kul mamo, ki pozna Dedka Mraza in Miklavža.
Navadno ga je srečala na poti v trgovini in ji je izročil darila zame in brata, tako da sva jih dobile še sveže zapakirane. Sicer redko tisto za kar sva ga prosila, ampak Dedek mraz že ve, kaj otroci najbolj rabijo ;)
11.12.2007 ob 06:30
O, dobri stari časi, ko so šle zadeve še po žici… No, ampak so pa otroke grdo nategovali (mislim, saj se zastopimo, ne tako, kot jih danes, ane?) in so dobivali te ponaredke pravih stvari. Danes dobijo pravi telefon, saj so otroci tudi polnopravni člani družbe, ane? Čike si pa že sami kupijo. Jaz sem vedno dobival bolj abstraktne stvari, lego kocke in tak dolgcajt. Ne vem, kaj so mislili, tile dedki…
11.12.2007 ob 09:11
Hecno, Dinozaver, meni se lego kocke nikoli niso zdele posebej abstraktne. Abstraktna sta bila dva - dandanes zelo politično nekorektna - črnčka: Peter, ki je bil iz gume in ga je Matjaž malo pogrizel, tako da je zdaj oblečen v seštrikano rdeče-rumeno oblekico, ker se še vedno prevaža v očetovem avtu, in Peter II., ki je bil iz plastike in ga zato jaz nisem mogel pogristi (in je že zdavnaj šel v tisto veliko igralnico v nebesih). Lego kocke so bile zelo uporabne in sva se z njimi igrala še zelo, zelo dolgo, običajno vsako nedeljo dopoldne. Imaš pa prav: res, pojma nimajo, tile dedki. Cherry: saj so vsi trije - Miklavž, Božiček in Dedek mraz - vedeli, kaj hočejo imeti otroci. Jaz sem imel preprosto teorijo: da so imeli enkrat na leto sestanek, na katerem so določili, kdo bo prinesel darila kateremu otroku. Tako se nisem sekiral, da je pri nas nosil Božiček, pri enih sosedih Dedek mraz, pri drugih pa Miklavž IN Božiček (kar se mi je zdelo pretirano). Zato pa sem se vedno sekiral, ker sem za rojstni dan, ki je sredi januarja, vedno dobil bolj čestitke kot pa darila: vsi so kar priznali, da sem “itak dobil velik darilo za Božič” - kot da bi to bilo pomembno :) Urška: zoprno. Pa si ziher, da je bil kriv Miklavž? Pa na eno ketno daj ta novega. Tako da bo videl, da nima kaj ven padati :) Centrifuzija: saj bi moral biti. Madonna pod jelko je pa zelo dobra ideja :) msmt: ah, ne. Tudi jaz se, seveda, že dolgo ne počutim mladenič. Še malo, pa mi bo šlo na otročje. Komaj čakam :))
20.12.2007 ob 15:54
Mój prvi žičnati telefón somi kupili starši. S sestro svasi tiste čase mnógo tele fo nirala.
Naslédnjega semdobil pone sréči. V trétjem razrédu sembil odličen insemsi sevéda zaslužil darilo, do bilga paše nisem. Tisto polétje sem bil s starši na dopustu na Lóšinju, pa sem šel s fotrom do trafike po časopis. In kaj zaglédam napo lici? Eno ogromno škatlo, gor pa narisane Transformerse!!! Sevéda sem takoj oménil svoje čudovito spriče valo (zadnje takšno EVER, morda tudi zaradi téga karje sle dilo) inpo kazal naškatlo.
Škatlo mije foter sevéda kupil invesve sél semkómaj čakal, dajo odpakiram inse začnem igrati s Transfórmerji. Pridem v bungalov, odprem škatlo in - KAKŠNO RAZO ČARANJE - nótr sta dva telefóna, na vsakemu pa narisan en Transfórmer >:(.
Proces namednarodnem sodišču šenikon čan, zapléti Shrvaško paso védno hujši. Niti filem nipo magal.
21.12.2007 ob 01:10
Aja:
Bo žiča panismo ni koli prazno vali.
Poslédnično senasje tudi bo Žiček izo gibal.
Ta kisto Mi klavš.
Jepa vsakoléto pristarimami pustil kajza nas, brezbóžne o-troke.
(srédi pisanja sem začél počéti druge stvari inpo témpo vsempo zabil. zdajle sempa hotel za préti FF, panada ljujem)
Tórej:
… kajza nas, brezbóžne o-troke.
Pri nasje nosil samó Dédekmras.
Čudil senisem preveč, meje pavseeno matralo, kajje vzrok tému. Tóso bili tisti časi, kosem ševe rjél v dobrótnike, kot so Dédek Mraz, Ivan Kramberger, Miklavž, Božiček… Po znalsem pasa mó Dédka Mraza inmi Klavža. Za kajmi Klavž knamni koli nepri nese? Zakaj védno pristarimami pu sti?
Jepa nemaren malo tale Dédek Mraz. Kosmo bili kólikór tóliko pride narju, jenosil povpréčno bogata da rila, kosmo iméli pafi nančne te žave, jepa prinésel vsekupaj nič. Anibólj lógično, darévnim prinese mnógo, bo gatim pamalo? Pravzaprav bogatim splo hnebi bilótréba nosit, sajsi lahkó samikupijo. Pravzaprav - aniškóda denarja zai grače, najraje prinese hrano lačnim otrokom. Pravzaprav - kurcjih gléda, jaz čem žéenkrat TRAN SFÓRMER JE!!!!
Itak pana sévernem tečaju pše nica ne uspéva.