Nekje drugje

1. Resnica o naših časih in, po mojem, najboljša reportaža leta. “‘Pustite jo pri miru, barabe umazane! Zakaj je ne pustite pri miru?’ Ko sta se paparaca lovila na pločniku, da bi ujela Amy Winehouse, ki je izstopala iz mercedes kombija, sta iz bifeja pritekli mladi ženski. ’Samo svoje življenje hoče živeti!’ sta ju okarali in pevki sledili v trafiko. ‘A si v redu, ljubica?’ sta zakokodakali. Ena jo je objela in jo stisnila k sebi, druga pa pripravila fotoaparat na mobilcu. ‘Zdaj pa se…’ je zahtevala: ‘Nasmehni!’” 2. Arctic Monkeys: Diamonds are Forever 3. “V Temzi so zbrani vsi časi. Skoraj ni romana ali študije o reki, ki ne bi ustvaril sanjske fuge preteklosti.” Peter Ackroyd v Thames: Sacred River (Chatto & Windus, London 2007) 4. Joe Lean and the Jing Jang Jong: Lucio Starts Fires 5. “Všeč sta mi oblika in dolžina. In tudi kot bralcu so mi všeč. Prebereš jih lahko dveh ali štirih urah, kot da bi šel v kino ali gledališče.” Ian McEwan na BBC-jevem Radio 4 o novelah (in svoji On Chesil Beach, Jonathan Cape, London 2007). 6. These New Puritans: Elvis 7. Ben Whishaw v vlogi Stevena v Leaves of Glass Philipa Ridleyja 8. Ne morem se upreti (od 2′51″ do konca je ziher najboljši pop leta) 9. Rufus Wainwright v London Palladium (18. februar), Bonde do Role v Ghettu (26. april) in Scali (22. november), Tokio Hotel (19. junij), Marc Almond (9. julij), Arctic Monkeys (3. julij, Le Zenith v Parizu, in 9. december v Ally Pally), Sohodolls (4. september), The Maccabees (16. oktober) in Patrick Wolf (20. december) 10. “Ko je nekoč ob čaju brala Henryja Jamesa, je glasno rekla: ‘Oh, spokaj že enkrat.’” Alan Bennett, The Uncommon Reader (Faber and Faber, London 2007; Neobičajna bralka bo januarja izšla pri založbi Vale-Novak) 11. Tudi resnica 12. Mark Ravenhill: Yesterday an Incident Occurred  (drama na BBC-jevem Radio 3 s festivala Free Thinking v Liverpoolu) 13. “Hvala, da ste nas izbrali.” David Shrigley v Ants Have Sex in Your Beer (Redstone Press, London 2007) 14. Control 15. Seveda, seveda je beat. In srečno novo leto.

Potem je bil čas, da je Miško dobil očeta. Miško je bil bratov plišast medvedek, majhen, vendar s prodornimi črnimi očmi in gibljivimi okončinami. Njegov oče - Miškov oče - je k nam prišel za moj prvi božič, ampak kot darilo za mojega poldrugo leto starejšega brata. Ker sem bil takrat star enajst mesecev in pol, sem jaz dobil Miška (“Ter še nekaj drugih stvari,” je mama vedno pristavila), brat pa res velikanskega medveda, ki mu je takoj dal ime Atimedi. Atimedi je bil skoraj tako velik kot jaz. In ja, tudi njegove okončine so bile gibljive. Starša, brat in babica so v kuhinji večerjali hrenovke, jaz pa sem, zavit v rumeno deko, spal v otroški sobi. Potem so mama, oče in babica odšli v dnevno sobo ter prižgali svečke na jelki. Potem pa se je iz otroške sobe zaslišalo neznansko kričanje. Vsi trije so pritekli v sobo in zagledali mojega brata, ki mi je v usta mašil hrenovko in moledoval: “Papi, Atimedi, papi. Papi, Atimedi! Papi!” To, da je “Atimedi” zdaj naenkrat histerično kričal, še sekundo prej pa od sebe ni dal niti glasu, ga ni niti približno motilo. Ne. Verjetno zato, ker je babica itak na vsak sveti večer povedala, da je “čudežna noč”. In ja, čisto mogoče je, da je to razložila tudi takrat in da je brat to pač slišal. ”Papi, Atimedi, papi!” je še enkrat prosil, potem pa so me starša in babica rešili – veste – gotove smrti. ”Mogoče pa je bil razlog, da si k sebi stiskal Miška,” je razmišljala mama. “Pa še temno je bilo.” Rumena deka pa tudi ni pomagala, ne. Skratka. Atimedi in Miško sta odraščala z nama in po dobrem letu dni sem prerasel tudi Atimedija (od Miška sem bil večji že ves čas). Za božič potem nikoli več nismo imeli hrenovk.     

Ne, ni me bilo groza ali kaj podobno ekstravagantnega. Vseeno pa sem bil malo živčen. Kaj pa, če se bo gospa, ki je na avtobusu v mesto veselo pletla, naenkrat obrnila in opazila, da sem jo fotografiral? No, da sem jo kradoma parkrat pritisnil, ali kako se že reče? In kaj bo rekla? Da ogrožam njeno zasebnost? Da se to ne spodobi? Da sem falot?  Ali pa me bo morda vprašala, če srebrna volna res gre z rjavo?  “Ne, gospa, po mojem ne gre,” bi moral reči. Ne vem pa, zakaj je preprosto nisem vprašal, če lahko naredim par fotografij.

Zadnje štiri dni je mrzlo: čez dan se temeperatura prebije do vsega treh stopinj, ponoči pa pade malo pod ničlo. Kaj pa se je zgodilo s tistimi milimi zimami, ki naj bi bile značilne za atlantsko podnebje in ki so se mi pri zemljepisu zdele tako eksotične? Verjetno so šle na počitnice, sem razmišljal. In zato je seveda kar razumljivo, da pletemo še kaj drugega kot kakšne znane osebnosti. Ja.

Ko sem v Islingtonu šel z avtobusa, me je gospa pogledala iznad pletilk. “Ali je kakšna uspela?” me je vprašala. “Fotografija. A so za vas? Za kaj? Za blog?” Ja, sem nekoliko živčno prikimal, oboje. Po mojem dve. “Samo da ne boste kaj napisali o kombinaciji rjave in srebrne volne. Veste, res ni zame.” Potem se je zvonko nasmejala in se vrnila pletenju.

Ne, ni res. Napisati sem hotel, da Alexandra Palace dolgo časa ni bila nič zelo posebnega, vendar pa to ni res. Ja, sem si mislil, lušten kos severnega Londona, krasen razgled (v Wikipediji je tudi širokokotni panoramski razgled na London) in super park, fantastična zgodovina – od “ljudske palače” do prvega BBC-jevega televizijskega studija – par požarov, to že, kaj več pa ne. Vendar pa ni bilo ravno tako: bolj verjetno je, da sem po letu 1994, ko sem tam videl Blur, Ally Pally, kot se ji reče, nekako prešprical. Potem pa sem začel ponovno hoditi. Začelo se je decembra 2003, z The Strokes, nad katerimi sem bil čisto očaran, sledili so Nick Cave, Franz Ferdinand in Morrissey (no ja) - samo v zadnjih treh tednih pa so bili na vrsti trije koncerti: Arcade Fire, Interpol in, v nedeljo, Arctic Monkeys, ki so v Ally Pally začeli svojo prvo britansko miniturnejo po festu na Old Traffordu. Ja, seveda, zarečeni kruh pa to.

Na tejle fotografiji je sheffieldska četverica glih začela igrati I Bet You Look Good On A Dancefloor, občinstvo pa je bilo kot na nogometni tekmi: čez glave so začeli leteti polni papirnati kozarci s pivom, vsi smo plesali in prepevali tako na glas, da se Alexa Turnerja sploh ni več slišalo. (V Veliki dvorani je prostora za 8.000 ljudi.) Na Temptation Greets You Like Your Naughty Friend je svoje odrepal Dizzee Rascal, ki se je potem takoj vrgel občinstvo. Mardy Bum niso igrali. Predskupini sta bili Rascals - Miles Kane je igral tudi kitaro na Plastic Tramp (“Vsi skupaj, tole je Miles,” ga je predstavil Turner) – in The Horrors. In na koncu je bil še dodatek. Ja, bis: Nettles, The View From The Afternoon in If You Were There Beware. Vse skupaj je bilo zelo nepozabno.

Samo še tole. Ne, še vedno jih nosijo. Zakaj? December? December?

Kajenje je, seveda, prepovedano. Je pa zanimivo, kako zavohaš čisto vsako običajno - pa tudi takraftno - cigareto, ki jo kdo prižge. Samo mimogrede: na tistem koncertu Strokesov so bili tudi trije najstniki iz Sheffielda. To je bil eden od njihovih prvih pravih koncertov, na katerem so bili. In na njem so se odločili, da bodo (trije + še en prijatelj, ki ni bil na koncertu) imeli svoj bend. In ta bend je zdaj Arctic Monkeys.

Božič je časovna kapsula. Ko jo čez nekaj let odprete, se iz nje usujejo spomini na sveti večer, šunko, vonj po svečah in jelki, kakšno ukradeno romanco in darila. Predvsem darila. Verjetno bolj darila, ki so vas presenetila kot pa tista, za katera ste itak pisali Božičku in ste jih par dni pred božičem odkrili na dnu omare v spalnici staršev. Ko sem bil star osem – no, skoraj devet - let sva z bratom preiskala dve stanovanji, naše in babičino. In odkrila vsa darila, tudi tisto, ki sem si ga najbolj želel: otroški telefon. Torej dva plastična telefona, povezana z žico. In po teh telefonih se je dalo čisto zares pogovarjati, ravno tako kot po čisto pravih telefonih. Resda samo iz ene sobe v drugo, saj je bila žica dolga vsega deset metrov, vendar pa je to bil vsaj začetek. V vročici odkritja sva se potem odločila, da bova novo telefonsko napeljavo kar takoj tudi  preiskusila. In ravno ko sva razvila žico, jaz pa sem dvignil slušalko, je v sobo - ja, bila je spalnica staršev – vstopila mama. Z bratom sva prebledela in začela telefona hitro pospravljati. ”Ali dela?” je vprašala. Ter se obrnila na petah in odkorakala iz sobe. “Ja… ja… ja…” sem nekako  izdavil. Ko sem se hotel nekaj minut kasneje opravičiti, je rekla, da se nima smisla o ničemer pogovarjati. In tega se je potem držala: z bratom sva bila deležna tako silovitega, ledeno hladnega tihega tretmaja, da nisem nikoli več – res, nikoli več – iskal nobenih daril. Odrasli – starša in babica – so se seveda pogovarjali, in to kar ves čas, samo naju, mlada kriminalca, so ves čas ignorirali. ”Ali bosta še?” je bil eden od obeh stavkov, ki sva jih bila deležna cel sveti večer. Drugi pa je bil: “In zdaj je čas za darila.” Vendar pa se mi nikakor ni zdelo, da bi se moral za karkoli pokoriti. Raje sem naklepal maščevanje. Ki bo, kot sem si mislil, strašno.  Ravno tako bom naredil, kot je Srečko, ki je v zgodbi Srečko gre po gorčico Ericha Kästnerja na božič šel po – no – gorčico, potem pa za nekaj let izginil. Njegova starša sta iz spoštovanja potem vsak božič jedla hrenovke brez gorčice. Tako! In potem bo vsem žal, da so naju – no, mene – tako grozovito ignorirali. Ne, tega seveda nisem naredil. Tako kot še veliko stvari ne. Za božič pa je bilo že vse v redu. In ja, tisti telefoni so bili super darilo.

Novi bendi. Majhni lokali. Novi bendi v majhnih lokalih: točilnicah, beznicah, špelunkah. Ali pa kar kleteh. Večina jih je posejanih po vzhodnem Londonu in Camden Townu. Ter na Essex Road v Islingtonu. Potem, ko novi bendi svoje oddelajo v točilnicah, beznicah in špelunkah (ter njihovih kleteh), je na vrsti prva liga manjših koncertnih dvoran, ki so – resnici na ljubo – prav tako prilepljene na točilnice, vendar pa imajo boljše ozvočenje in čisto pravi oder. Od vseh najraje hodim v Water Rats, oziroma, kot se reče zdaj, Monto Water Rats, zelo študentovski in indiejanski lokal par minut od King’s Crossa. V bistvu sem pozabil, kolikokrat sem bil tam in koliko bendov sem videl. V glavnem grem po dvakrat na mesec. Ne, ne da se mi računati. Water Rats je v glavnem zadnjič, da lahko bende vidite od blizu. In ker je dvorana zelo majhna, predvsem base čutite predvsem v želodcu. Super. Na koncu pa vidite, kako člani bendov sami pospravljajo opremo. 

Sinoči sem bil na The Rascals, triu iz Wirrala pri Liverpoolu. Rascals so, kot je prepričan marsikdo, ”naslednja velika stvar”. Njihovi najbolj dodelani pesmi sta I’ll Give You Sympathy in Out of Dreams. Slednja je nosilna pesem njihovega prvega (mini) albuma, ki je izšel včeraj. Koncert so končali so s super Is It Too Late? Ne. Zdaj bodo predskupina Arctic Monkeys na njihovi predbožični turneji, torej tudi konec tedna na dveh koncertih v Alexandra Palace. Njihov kitarist, 21-letni Miles Kane (na odru levo), bo “v kratkem” izdal album s prav tako 21-letnim Alexom Turnerjem. To naj bi bil, kot se je govorilo, Turnerjev “drugi projekt”, čeprav ”ne bo zapustil Arctic Monkeys”. Za moj denar so Rascals precej kul. (Raje ne bom šlogal. Sem se prevečkrat opekel.) Monto Water Rats je tudi sicer poln čudežev. Pred natanko mesecem dni, recimo, smo s Tamaro in Chrisom šli na švedske najstnice Those Dancing Days.

Punce so bile v redu in simpatične in malo izgubljene, ritem sekcija pa je bila utrujena že po treh (od šestih) pesmi. Those Dancing Days je sicer tudi luštna pesem. Ampak vseeno: nisem si mogel kaj, da nisem na hitro poslikal še njihovega najživahnejšega oboževalca. 

Bil je v prvi vrsti in se ves čas izražal s telesom. Ker smo po koncertu hitro izginili v Trash Palace, ga nisem mogel vprašati, če mu je koncert ugajal. In ne, na The Rascals ga ni bilo. Le kje je bil?