Arhiv za November, 2007

Podzemna v slovenščini

29.11.2007 ob 17:49

Najprej je bil zgodovinski Beckov navigacijski diagram londonske podzemne železnice, potem je bil Pattersonov Veliki medved, potem nekoliko svojski prevod zemljevida londonske podzemne železnice v nemščino, zdaj pa je – očitno? – res čas za delovno inačico osnutka osnutka delovne inačice zemljevida v slovenščino. Gavin je poskrbel za tehniko, jaz pa za prevode (ja, nekaj je prevedeno bolj po domače). Tole je del severovzhodnega konca londonske podzemne.

tubestation2.jpg

Seveda je prevedena vsa proga Piccadilly (na zemljevidu je temno modra), od Heathrowa 1, 2, 3 (Hiše na goljavi 1, 2, 3) do Cockfosters (Logarjevina), vendar pa za kaj več kot za odsek od Leicestrovega trga do Parka Finove graščine ni bilo časa. Diakritična znamenja tudi pridejo, na Russell Square pa sva pozabila. Ampak, kot je že rečeno: to je delovna inačica osnutka osnutka delovne inačice. Torej začetek.  (Za takšne stvari je sicer izjemno koristna knjižica What’s in a Name Cyrila M. Harrisa.)

  • Share/Bookmark

“Glas podzemne” na končni postaji

27.11.2007 ob 15:55

Na podzemni železnici je veliko opozoril in prepovedi. Med vsemi opozorili je verjetno najbolj znano tisto, da moramo “paziti na vrzel med vlakom in peronom”. Ali pa tisto, da moramo, ker je končna postaja, ”vsi izstopiti”? Ne, “pazite na vrzel med vlakom in peronom” je bolj znana. Do včeraj nisem vedel, da je ženski glas, ki me je – recimo na Holbornu – opozarjal na vrzel med vlakom in peronom, glas 36-letne Emme Clarke, “profesionalne sinhronizatorice in novinarke”, ki sicer živi v Altrinchamu pri Manchestru. Razlog za to, da zdaj za Emmo Clarke vemo vsi, je preprost: Transport for London jo je odpustil kot ”glas podzemne”, ker je v nekem intervjuju dejala, da je podzemna “grozna”. Oziroma: dejala je: “Pogosto sem v Londonu, vendar nikoli ni uporabljam podzemne. Po mestu se vozim s taksiji ali avtobusi. Že ob sami misli na to, da bi se morala na vlaku drenjati z neznanci in poslušati neskončne ponovitve sporočil z mojim glasom, me zmrazi. Živela sem v Highgateu na severu Londona in se vsak dan vozila z Northern Line. Grozno je.” Razlog za intervju je bila sicer njena nova spletna stran, na kateri je objavila nekaj parodij na siceršnja opozorila in obvestila, ki jih je snemala za Transport for London. Clarkova zdaj trdi, da so v Mail on Sunday tisto “grozno” iztrgali iz konteksta (kaj pa je, ljuba duša, pričakovala od MoS?) in da je to svojemu delodajalcu poskušala tudi pojasniti, vendar da ji niso odgovorili. Očitno je preveč očitno pljunila v lastno skledo, čeprav so ji priznali, da so nekatere parodije “zabavne”. Ker pa ji tistega “grozno” niso pripravljeni odpustiti, so ji sporočili, da bodo “njene nove pogodbe zelo zamudile”. Ja, nekatere parodije so dobre – recimo “Opozarjamo vas, da je nasmešek znak prijateljstva in ne šibkosti” ali pa “Naše ameriške turistične prijatelje bi radi opozorili, da se skoraj zagotovo pogovarjajo preveč na glas” – nekatere pa niso niti smešne, ampak so samo še sitne. Recimo tale: “Prebivalce Londona opozarjamo, da so v Britaniji poleg njihovega smrdečega mesta tudi drugi kraji. Če boste za nekaj minut potegnili svojega glave iz svojih zadnjic, boste lahko ugotovili, da [londonska krožna obvoznica]  M25 ni konec sveta.” Ja, velika izguba za londonsko podzemno ter, očitno, pridobitev za altrinchamsko.   

  • Share/Bookmark

Ah, za to gre…

22.11.2007 ob 10:14

Seveda sem mislil, da gre za nogomet. Potem pa sem v organu angleškega srednjega in višjega meščanstva prebral, da sploh ne gre za to. Gre za nekaj drugega. Ker se nobena britanska nogometna reprezentanca ni uvrstila na evropsko prvenstvo, bi lahko “britansko gospodarstvo izgubilo spodbudo v višini 1,5 milijarde funtov”. Zakaj? I, le zakaj: “Ekonomisti napovedujejo, da se v tednih pred pred junijem prihodnje leto ne bo povečala prodaja piva, pic, ploskih televizorjev in dresov nogometnih reprezentanc.” Kakšna škoda.

  • Share/Bookmark

Zakaj? Le zakaj?

21.11.2007 ob 12:10

Začelo se je, pravzaprav, pred nekaj meseci, na koncertu Marca Almonda v Shepherd’s Bush Empire. Verjetno že malo prej, vendar sem bil tisti večer – bilo je 9. julija – mogoče malo bolj pozoren. Če sem na koncertih v manjših dvoranah v parterju, se vedno postavim bolj k zidu, da s svojo višino ne bi preveč motil drugih obiskovalcev. Problem pa je v tem, da – kot se reče – nikoli ne moreš zadovoljiti čisto vseh ljudi. Prva polovica koncerta je bila v redu, potem pa je za menoj pristalo gnezdo treh žensk in njihovih partnerjev. Ženske so bile vse naštimane “do devetke”, tipi pa pijani. Dva sta bila Rusa. Ima pa res velik krog oboževalcev, sem si mislil. Marc Almond, namreč. Potem pa so se začeli pogovarjati. Tako, zelo na glas. “Glih komi čakam, da bova sama,” je zavreščala ena od žensk, njen spremljevalec pa jo je stiskal k sebi. “Jaz tudi čakati na biti sam,” je izdavil. In jo še bolj stisnil. To se je nadaljevalo kakšnih pet minut. In potem sem jih prosil, če bi lahko malo manj kričali. “Kva pa hočeš, sej ga mamo radi in sej smo pršl sm da pokažemo, kako ga mamo radi,” me je podučila tista, ki je ’glih komi’ čakala… “To pa res kažete na zelo poseben način,” sem ji odgovoril in se obrnil. Nekoliko prisiljeno se je zasmejala in se še naprej plazila po svojem tipu. Edina pesem, ki so ji pritegnili, je bila Tainted Love, pa še pri tej so besedilo prepevali malo po svoje. Zakaj? Le zakaj na koncerte hodijo ljudje, ki jih glasba - ali glasbenik – ne zanima? Ali pa si predstavljajo, da lahko za svojih 15 ali 25 ali 35 funtov počnejo vse, kar jim pade na pamet? Skratka. Še huje je bilo v ponedeljek, na Arcade Fire - bolj bombastični Dresden Dolls z bendom - v Alexandra Palace. Great Hall v Ally Pally je ogromna dvorana za kakšnih 7.000 obiskovalcev. Tako mi običajno ni potrebno vedno stati ob steni, ampak sem lahko malo bližje odru. Kmalu po začetku koncerta sta se za menoj ustavila dva moška srednjih let. Eden je bil plešast, drugi precej obilen, oba pa precej nizke rasti. In sta se začela pogovarjati. In sta govorila. In govorila – predvsem o tem, kako je “Richard Rogers zafukal Trafalgar Square, čisto zafukal ga je”. Očitno s prenovo in spremembo prometnega režima. Ampak to je ja bilo leta 2003! To ju ni motilo. “Rogers je navadna pizda. Ja, navadna pizda.” Med Neighborhood # 4 2 sem se vseeno opogumil: “Oprostite, ali bi morda lahko govorila malo tišje. Bolj tihih pesmi zaradi vaju dveh sploh ne slišim… Poleg tega pa Rogers ni pizda.” Plešasti je potem zakričal name: “Kaj pa se greš, ti zafukanec…” – “Prosim, ne pretiravajate. Zadnjih pet minut samo kričite in nič drugega nič ne slišim kot vas…” – “Kaj si upaš, kdo pa misliš da si… pizda… pa tako visok in praviš da nič ne slišiš… dej zgini že… poberi se… od koder si že prišel…” Plešasti je bil že čist zaripel, obilen pa je histerično mahal z rokami. Saj ju bo še kap, sem si mislil, in se obrnil. Arcade Fire so namreč začeli igrati No Cars Go. Za mano sta še kar nekaj sitnarila. Naslednjič jih bom kar mahnil, sem si mislil. Ko sem se po koncu pesmi obrnil, ju ni bilo več. Ampak vseeno. Zakaj? Le zakaj? (Nadaljevanje sledi.)

  • Share/Bookmark

16. St Pancras International, London NW1

14.11.2007 ob 13:27

Kako hitro nekaj postane “doma”? Kakšno uro po tem, ko začnejo na železniško postajo in z nje voziti vlaki. Zadnjih šest let sem kradoma pogledoval proti zidarskim odrom, ki so se dvigali za železniško postajo St Pancras in nestrpno čakal, da jih bodo odstranili. Na novem londonskem terminalu hitrega vlaka Eurostar so namreč gradili podaljške peronov in obnavljali enega od čudežev kolodvorske arhitekture: 30 metrov visoko in 73 metrov široko visoko usločeno streho iz jekla in stekla, ki jo je leta 1868 sprojektiral William Henry Barlow.

St Pancras, 14. november 2007 

St Pancras International, kot se po novem reče staremu St Pancrasu, je spektakularen. Pri tem ne gre samo za Midland Hotel, veličastno gotsko fantazmagorijo Georga Gilberta Scotta, po kateri je St Pancras sicer najbolj znan, ampak res predvsem za samo postajo. Uradna otvoritev je bila prejšnji teden, obratovati pa je začela danes (ko se začenja tudi umetniški festival, posvečen novi postaji, železnici in, ja, Evropi).

St Pancras, 14. november 2007 

Z nove postaje je, brez posebnega pompa, prvi Eurostar v Pariz odpeljal ob 11.01, v Bruselj pa ob 11.06, samo tri minute kasneje pa je na postajo pripeljal prvi vlak iz belgijskega glavnega mesta – in to z vsem pompom ter bruseljskim županom. Iz starega terminala, postaje Waterloo na jugu mesta, je zadnji vlak v Pariz odpeljal včeraj ob 18.12. (Če bi napisal še številke vlakov bi to zelo nevarno mejilo na trainspotterstvo.)  Vožnja v Pariz je zdaj krajša za 20 minut (dve uri in 15 minut), v Bruselj pa za 25 minut (ena ura in 51 minut). Sto kilometrov hitre železniške proge – prve v Britaniji – ki povezuje St Pancras in predor pod Rokavskim prelivom, se tudi mora nekje poznati.

St Pancras, 14. november 2007

Vendar pa St Pancras ni samo začetek poti v Pariz ali Bruselj. Na seat61.com za pot v Ljubljano, recimo, predlagajo precej nezapleteno turo: ob 17.40 se vkrcamo na Eurostar, v Ljubljani pa smo – via Pariz in München - naslednji dan ob 17.42. Kljub temu, da se ne po ceni  in ne po času ne more primerjati z letalom, bom šel. En dan za pot iz Londona v Ljubljano? Ja. To je vseeno skoraj 18 ur manj, kot je bilo v časih mojega interailanja (1981 – 1987).  

 St Pancras, 14. november 2007

Ker pa se vedno pozabi na koga, so pri obnovi St Pancrasa pozabili na kolesarje. Kljub demonstracijam se ne bo nič spremenilo. Ja.

  • Share/Bookmark

V Britaniji so štirje milijoni blogerjev

10.11.2007 ob 13:49

Hura. Raziskava, ki jo je pri YouGov naročilo internetno podjetje Garlik, je pokazala, da je v Britaniji štiri milijone blogerjev. Ker ima spletno življenje 24 milijone Britancev, je seveda veliko vprašanje, zakaj se jih 20 milijonov še vedno upira njihovim čarom. Bloganja, namreč, čeprav so pri raziskavi upoštevali tudi bloge, ki so sicer del bolj kompleksne ponudbe na različnih spletiščih in spletnih servisih, recimo MySpace in Facebook (samo v Londonu je na Facebooku 1,5 milijona ljudi): pravijo namreč, da so se razlike med vsakršnimi oblikami objavljanja na inernetu, torej tudi bloganja, zelo zameglile. Ja. Vsekakor pa so blogarji zagnani: dvajset odstotkov jih objavlja vsaj enkrat na dan in za to povprečno porabi po pol ure. Pol ure? Mogoče pa je razlog za to, da samo 15 odstotkov od vseh uporabnikov interneta v Britaniji tudi bloga, nekokoliko drugačen: da je že to več kot dovolj zasebnosti, ki se usipa iz računalnikov. Oziroma, kot je v Guardianu vzkliknila Marina Hyde: “Štirje milijoni! Zdi se, da je to lahko tista magična številka, ob kateri bi lahko notranji monolog uradno označili za ogroženo vrsto.”  Zasebno se je, po njenem mnenju, skoraj “popolnoma pogreznilo v javno”, to pa je še posebej nevarno. “Naivnosti in arogantnost sta nevarna kombinacija, zaradi zaničevanje lastne zasebnosti pa bodo mladi izjemno izpostavljeni.” In prav zato, svetuje, je dobro, da vsaj ”del svojega notranjega monologa ohranimo zase” in ga ne peremo v javnosti.  Ja.   

  • Share/Bookmark

Kul. Še vedno bova imela NME

7.11.2007 ob 16:31

Novice? “Newly received or noteworthy information about recent events”, razložijo v Oxfordu. (To ni zelo daleč od slovenske definicije: “Navadno neposredno sporočilo o čem novem”.) To pomeni, da naj bi pri novici bilo vedno nekaj novega. Kaj pa če ni? Ali to pomeni, da ni več novic? Morda. V britanskih tablodih v zadnjih mesecih pišejo predvsem o treh temah: izginotju Madeleine McCann, smrti princese Diane ter ločitvi Paula McCartneyja in Heather Mills-McCartney. Vse so stare med deset let in šestimi meseci, v njih pa ni popolnoma nič novega. Lady McCartney za propad zakona še vedno krivi svojega soproga, princesa Diana je življenje izgubila v prometni nesreči, in nihče (še vedno) ne ve, kaj se je zgodilo z Madeleine McCann. Kljub temu v tabloidih – pa tudi nekaterih resnejših časopisih – s težko hiperboliko loščijo vsak zorni kot teh treh novic, ki niso novice. (Morda pa bo nova definicija novice, da gre za “občasno ali včasih neposredno sporočilo o čem novem”.) Skratka. Še dobro, da je tisti čas leta, ko v NME objavijo letno “The Cool List” oziroma seznam 50 “najbolj kul oseb na planetu Indie”. To je novica. Ker je lestvica zaenkrat samo v tiskani izdaji, je tukajle EKSKLUZIVNO prvih deset (od katerih je na spletni strani razkrit samo prvi, ker je glih na naslovnici). Najbolj kul je torej Frank Carter, ekstravagantno tetoviran, suh in rdečelas pevec benda Gallows, ki je sicer prepričan, da je v “resnici najbolj kul oseba na svetu moja mama, brez dvoma”. Na drugem mestu je Jamie Klaxons (oziroma Reynolds) iz Klaxons, ki je bil lani na trinajstem mestu, na tretjem je njegovo dekle Lovefoxxx iz CSS (lani 10.), četrti je Ryan Jarman iz Cribs, peti Lethal Bizzle, šesti Alex Turner (“oziroma ‘Turn’, kot mu pravi njegovo dekle Alexa Chung”), sedma je Kate Nash, osma Amy Winehouse, deveta lanska prvakinja Beth Ditto (ki so si jo upali dati na naslovnico komaj nekaj mesecev po osvojenem prvem mestu), deseti pa je Keith Richards (“Najnovejša dosežka: jedel je cigarete in posnifal pepel svojega očeta.”). Aja, Joe Lean, najbolj seksi pridobitev leta 2007, je na 37. mestu.

  • Share/Bookmark