Nekje drugje

Nečimrnost! Hura. In leno novinarstvo. Bu! Kot da bi bilo sredi poletja. Seznam sto živih genijev, ki so ga sestavili v konzultantskem podjetju Synectics je bil deležen precejšnje pozornosti. Ne samo v Britaniji, ampak tudi na Poljskem — “Med sto geniji en Poljak” — in v Iranu, kjer so poročali, da sta “Med sto geniji dva Iranca”, in ne samo v časopisih, ampak predvsem v blogosferi. Hura. Skratka. Iz podjetja so poleti poslali emaile 4.000 Britancem in jih vprašali, kdo je po njihovem mnenju “genij”. Kriteriji so bili zanimivi: “spreminjanje paradigme”, priljubljenost, “intelektualna moč”, dosežki in “kulturni pomen”. Na emaile je odgovorilo 600 ljudi. Ja, 600. In po seštevanju in odštevanju in deljenju so potem v Synectics ugotovili, da sta največja živa genija Tim Berners-Lee, ki je sintetiziral svetovni splet, in Albert Hofmann, ki je sintetiziral LSD. To je zelo res, vendar pa se začne lestvici — vsaj po mojem — spotikati že na tretjem mestu: na njem je namreč George Soros. Za njim pa Matt Groening (4.), Nelson Mandela (5.–6.), Frederick Sanger (5.–6.), Dario Fo (7.–8.) in Stephen Hawking (7.–8.), 9. do 11. mesto pa si delijo kar Oscar Niemeyer, Philip Glass in Grigorij Perelman. Soros je pa tretji. Popularno kulturo poleg Groeninga v prvi dvajseterici zastopata še Brian Eno (15.) in Robert Crumb (20.), med ženskami pa sta najvišje uvrščeni mikrobiologinja Flossie Wong-Staal in astrobiologinja Margaret Turnbull, ki si svoje 32. do 39. mesto delita z Bobbyjem Fischerjem, Princeom, Henrykom Góreckim, Noamom Chomskim, Sebastianom Thrunom in Nimajem Arkani-Hamedom. Triinštirideseto mesto si med drugim delijo Muhammad Ali, “islamicist” Osama Bin Laden, Bill Gates in Philip Roth. Na 49. mestu sta — skupaj s Henryjem Kissingerjem — Meryl Streep in Margaret Atwood, J.K. Rowling pa je na 83. mestu. In tako naprej in tako nazaj. Mogoče pa so hoteli v Synectics — v skoraj vseh medijih sicer govorijo o “Creators Synectics”, ker so tako zapisali v Daily Telegraphu, na katerega so se potem skoraj vsi polinkali — itak doseči prav to: namreč da se bomo par dni prepirali o tem, kdo je genij in kdo ne. Genialno.  

So knjige, za katere je takoj jasno, da bodo spremenile svet (recimo Pika Nogavička). In so knjige, za katere to ni jasno takoj, ampak postane jasno malo kasneje (recimo Mož brez posebnosti). Knjiga - bolj priročnik - Knitted Icons avtorice in pletilke Carol Meldrum je nekje vmes: subverzivna narava (tako Meldrumove kot knjige) postane popolnoma jasna šele potem, ko vzamemo v roke pletilke in si spletemo - ja, spletemo - katero od petindvajsetih “ikon”, torej lutk, za katere so v knjigi vzorci. Izbor je krasen: Hollywood zastopajo Marilyn Monroe, Audrey Hepburn, James Dean, Charlie Chaplin, Bruce Lee in (pogojno) Mr. T, torej Laurence Tureaud, politike/revolucionarje/državne voditelje Abraham Lincoln,  Mahatma Gandhi, kraljica Elizabeta II., Mao Zedong in Che Guevara, rock and roll in drugo popularno glasbo Elvis Presley, Beatli, Bob Marley, Bob Dylan, Jimi Hendrix, David Bowie, Cher in Madonna, likovno umetnost Andy Warhol, znanstvenike Albert Einstein, druge “znane osebnosti” pa Jackie Kennedy Onassis, King Kong in Godzila. Ko torej redni fiks “ikon” v tisku, na televiziji in, bog pomagaj, na internetu, ni več dovolj, se lahko s svojo spleteno ikono sprvimo pod kovter, jo stisnemo na prsa in z njo zaspimo (samo umazanci imajo pri tem umazane misli). Najbolj koristno pa je, da štrikanje Carol Meldrum ni tako zelo podobno izvirnikom, da kakšna njena “ikona” ne bo mogla biti tudi kdo drug. Tako kot je rekel Chesterton: “Če se kaj izplača narediti, potem se to izplača narediti slabo.” Cena: malenkost.

“Kakšna čast,” je tiho, skoraj zamaknjeno, dejala soseda na moji desni, starejša Norvežanka. ”Kakšna neverjetna čast.” Ko sta Leonard Cohen in Philip Glass prišla na oder za pogovor pred londonsko premiero Book of Longing, izbora iz zbirke Cohenovih pesmi, ki jih je - kot del praznovanja svojega 70. rojstnega dne - uglasbil Glass, ju je polna velika dvorana v Barbicanu pozdravila s stoječimi ovacijami. (Če bi ju videl skupaj na odru pred kakšnimi petindvajsetimi leti, bi mislil, da sem umrl in prišel v nebesa.) Občinstvo je pozorno, skoraj obsesivno spremljalo njuno vsako besedo. No, vsako Cohenovo malo bolj, saj je Glass v Londonu kar pogosto.

Če je Glass nekoliko klinično razlagal naravo njunega sodelovanja - gre za podoben “kreativni pogovor”, kot ga je že imel, recimo, z Allenom Ginsbergom, Doris Lessing, Brianom Enom, Davidom Byrnom in, v petek zvečer, s Patti Smith - pa je bil Cohen modrec z gore. Ja, modrec z gore z najbolj fantastično hipnotičnim glasom. Od sublimnega do sublimnega, v glavnem. O svojem zanimanju za budizem je dejal: “Nisem iskal nove religije. Moja religija je starodavna in bogata. Ko sem srečal [budističnega meniha] Joshuja Sasakija Roshija, me je najbolj zanimalo to, zakaj je bolj v sozvočju s svetom kot pa sem bil sam. Prva stvar, ki mi jo je povedal Roshi, je bila: ‘Ti nisi Jud. In jaz nisem budist.’” Bil je tudi duhovit. Na vprašanje, če bi lahko dal kakšen nasvet za dolgo življenje, je odgovoril: “Seveda. Zelo veliko bi jih lahko dal. Samo da se zdajle nobenega ne spomnim.” Potem smo izvedeli še to, da sta se z Glassom pogovarjala o možnosti, da bi roman Lepi zgubljenci prelil v libreto za opero. In da bo šel prihodnje leto na turnejo. Hura. ”Upam, da ne bom dobil še ene takšne kritike, kot sem jo po festivalu na otoku Wight leta 1970,” je dejal. In kritiko obnovil: “‘Leonard Cohen kar nekaj drdra. Naj odjebe nazaj v Kanado, kamor sodi.’”

Potem je bila pavza, potem pa koncert. Verjetno se bom moral na Cohenove pesmi brez njegove glasbe še navaditi. Tako kot sem se na Glassovo glasbo. Poezija je sicer super. Nekaj verizma, nekaj političnih vinjet, nekaj abstrakcij. Za Glassovim bendom - sam je igral klaviature - so bile obešene Cohenove risbe, na sredini pa so bile projekcije še več ilustracij. Knjiga hrepenjenja namreč temelji na “poeziji in podobah” Leonarda Cohena. Na eni izmed risb je bilo napisano: “Življenje je mamilo, ki ne deluje več.” Super. Skoraj tako dobro kot njegov haiku Pojdi svojo pot: Pojdi svojo pot.  / Tudi jaz bom šel tvojo pot. V redu.

“Ker sem nazaj v množici izgubljene mladosti.” To je bil moj odgovor na vprašanje bežnega znanca, zakaj še vedno hodim na rock koncerte. Res je, da sem si ga sposodil od pesnice in pisateljice Lavinie Greenlaw, vendar pa to ne more spremeniti stvari. Ampak vseeno: če je v Londonu vsak dan po tistih tisoč ali koliko koncertov, v kateri mladosti se potem izplača izgubljati? Dandanes je vseeno: na koncertih, na katerih se znajdem, so vsi boleče suhljati, vsi nosijo kavbojke (v glavnem dosti bolj tesne in bolj temno modre kot na tej fotografiji), vsi imajo lepo urejene dolge pričeske, na nogah pa tiste teniske. 

Tako je bilo tudi sinoči v Roundhouse, na koncertu brightonskega kvinteta The Maccabees. (”Brightonskega” sicer pogojno: fantje so iz južnega Londona, vendar pa so se preselili v Brighton, ko je pevec Orlando Weeks začel v Brightonu študirati slikarstvo.) Ne, o njih nisem vedel veliko. Poznal sem pet pesmi - No Kind Word, Latchmere (o lokalnem “bazenu z valovi”), Precious Time, Toothaste Kisses in First Love, na myspace pa sem odposlušal še eno, ki je na koncertu potem niso odigrali. Vedel sem, da je bil basist na faksu z mojim prijateljem Samom. In še to, da veljajo za “buržuje”, ker je članom ime Orlando, Hugo, Felix, Rupert in Robert  (ja, rock and roll je menda proletarski ali pa ga ni).  Všeč pa mi je bilo tudi njihovo ime. Takole torej: nekaj informacij iz prve roke, nekaj iz druge, nekaj pa kar po občutku. Problem je namreč v tem, da moraš vstopnice kupiti nekaj mesecev pred koncertom (ali pa se zanašati na ne preveč ekonomični eBay).  Za The Maccabees, recimo, sem jo kupil 29. julija.  

Če benda ne poznam, potem se ponavadi inštaliram blizu mešalne mize. Od tam, se mi zdi, je najlažje spremljati občinstvo. In vročina je nekoliko znosnejša. Vzdušje je bilo super.  Ko je nekdo pobruhal tla, smo se vsi šli priložnostno igrico Človek, ne stopi v bruhanje, ko pa se je koncert začel, se je praznina, ki je zevala, zelo hitro napolnila. Za bruhanje je bilo potem vsem precej vseeno.

Makabejci so koncert začeli z No Kind Word, občinstvo pa je začelo takoj divjati. In potem skakalo, surfalo nad glavami, bilo vroče, razbeljeno kot kakšen mladi plavž, na Precious Time pa je čisto eksplodiralo. V živo so odlični. Orlando Weeks ima nenavaden, intenziven glas, ko pa poje s Felixom, enim od kitarističnih bratov White v bendu, je vse skupaj na meji fantastičnega. Dodatek so bile nova Accordian (na kateri Weeks igra, ja, harmoniko), Happy Faces in First Love.  To vem, ker sem od tonskega tehnika dobil vrstni red pesmi. Ja. Vem. Dobiti bi ga moral kakšen pravi oboževalec. Res pa je, da sem se na koncu koncerta počutil manj kot nepovabljen gost na zabavi kot pa na začetku.

Potem domov. Aja, tiste teniske so bile tudi na podzemni. V bistvu gre pri rock koncertih res za preprosto stvar: nič ni namreč boljšega od izgubljene mladosti. Precious Time pa je krasna pesem.

Počitnice so bile super iz vseh mogočih razlogov. Od začetka do konca, pravzaprav, in zaradi nenavadnih naključij. Na Stanstedu, recimo, sem srečal Tomaža Šalamuna, na Brniku pa Slavoja Žižka in njegovega mlajšega sina. S prvim sem potem sedel na poti v stari domov, z drugim (oziroma drugima) pa v novi domov. Konec marca 2008 bo sedemnajst let, odkar bo “novi domov” postal najdlje, kar sem kjerkoli živel. Tako bo postal “najstarejši doma”.  To o “domu” je sicer precej zanimivo. Na mojem iPodu so samo štiri pesmi, ki imajo v naslovu ”home” ali pa je “home” del kakšne zloženke. Najbolj predvidljiva je Home. Že malo odmaknjena je Hometown Waltz, pri dveh - Home and Dry in Suburban Homeboy - pa ta “home” sploh ni nujno “doma”. Najboljša pesem o domu je sicer Love Vigilantes, ki “doma” sploh nima v naslovu: v njej se vojak, ki je na počitnicah, domov vrne kot duh. (Tudi sicer je bilo krasn, kot rečejo na Gorenjskem.) Po vrnitvi v London sem se najprej zavihtel na spletno stran Radioheadov in v nakup njihovega novega (zaenkrat samo internetnega) albuma investiral 3 funte in 50 penijev, ker lahko zanj plačate kolikor hočete. Ko sem In Rainbows potem končno odposlušal, mi je postalo nerodno, da sem tako stiskaški: hitro-hitro sem se namreč ponovno včlanil v klub njihovih oboževalcev, ki sem ga - podobno hitro-hitro - zapustil po Hail to the Thief. Potem sem razmišljal, da bi ga kupil še enkrat, z drugega emajl naslova, pa sem pozabil. Čez vikend sem na hitro obnavljal Doris Lessing ter njeno (”kompleksno”, vendar fantastično berljivo) Zlato beležnico in, po mojem, njen najboljši roman, The Good Terrorist. Pred hišo je medtem zacvetela ena od obeh fig aralij (hvala, b’man), ki ju je James posadil julija lani.

Ali je za fige aralije normalno, da cvetijo sredi oktobra? Za sivko vem, da ni, vendar pa je v patiu vseeno zacvetela. Resda je pognal samo en cvet, vendar pa je vse skupaj zelo šokantno (sem naredil par fotografij, pa se nič ne vidi). In če se vrnem k domu: ko sem se pred slabim tednom dni z vlakom peljal iz Ljubljane v Celje, se mi je Sava - prvič doslej - zdela čisto navadna reka, Savinja pa samo njen pritok. Samo. Njen. Pritok. Doslej je bila veliko več.

1.  Ali se med plavanjem potimo? 2. Control je, iz zelo posebnih razlogov, najboljši film leta. 3. Vsega en dan po tem, ko sem - nekoliko pompozno, ja - napisal, da je bil Old Trafford “zadnji koncert Arctic Monkeys, na katerem sem bil”, sem kupil vstopnico za njihov koncert, ki bo 9. decembra v Alexandra Palace. 4. Vedno manj voznikov avtobusov mestnega prometa z žarometi pomežikne nasproti vozečim avtobusom na isti progi. 5. Od 22 ljudi, ki so v petek med 11.00 in 12.00 prišli v bazen, sta se stuširala samo dva. 6. “Ali sem res edina, ki bi Henryju Jamesu povedala par krepkih?” se sprašuje kraljica Elizabeta II. v imenitni noveli Alana Bennetta The Uncommon Reader. 7. Philip mi je dal enega boljših nasvetov v zadnjem času: “Če se določenih stvari zaradi takšne ali drugačne utrujenosti ne spominjaš, potem se niso zgodile.” 8. Vedno bolj sem pozabljiv. 9. Zadnji stavek v mojem horoskopu v Observerju je zelo pomenljiv: “Prihodnji vikend je obetaven.” 10. Najbolj grozna na Radio 1 - Established 1967 sta Mika in Armand van Helden, ki sta pohousala Can’t Stand Losing You, takoj za njima pa so Razorlight z Englishman in New York (izven konkurence: McFly s svojo verzijo Town Called Malice). 11. Ali je “seersucker suit” obleka iz krepa? (Nadaljevanje po počitnicah.)