Sprehodiva se po vodi

3.09.2007 ob 22:46

‘Cross the Breeze je, verjetno, moja najljubša pesem. Razen če to ni She’s Lost Control. Ali pa Subculture. Ali pa, v zadnjem času, Perfect Kiss. Med desetimi pesmimi, ki se izmenjujejo na prvih petih mestih mojih najljubših pesmi vseh časov, je potem še nekaj bolj začasnih. Morda tudi oportunističnih. Kaj pa vem, v glavnem pesmi, za katere mi je kar nerodno pogledati na števec na iTunes. Album Daydream Nation, s katerega je ‘Cross the Breeze, sem poslušal celo leto 1989. Ploščo sem sicer slišal že par mesecev prej, ker je bila v Tolpi bumov, vendar pa sem jo takrat poslušal bolj na pol. In potem sem jo dobil za rojstni dan. Čeprav do takrat nisem bilj zaljubljen ne v Kim Gordon in ne v Thurstona Moora, sem se, nekoliko predvidljivo, zaljubil v oba. In ko so napovedali, da bodo Sonic Youth v seriji Don’t Look Back igrali Daydream Nation,  me je od veselja skoraj kap. Skratka, videl sem jih v petek in soboto (nekaterih stvari ni preveč) in album je v živo… še boljši? Da, še boljši. Skoraj vsi dodatki so bili iz lanskega Rather Ripped, vključno z What a Waste, med katero sem se v Gordonovo ponovno zaljubil. In to obakrat, tako v petek kot v soboto. (Fotoaparat je šel na jug, jaz sem plesal, balonov pa ni bilo.) Ni se ti potrebno bati / skočiva v dan / Vedeti hočem / mislim, da bi moral oditi. To je drugi verz ‘Cross the Breeze. Poslušal sem jo tudi danes dopoldne, pred pogrebom prijatelja Stephena, ki je umrl 18. avgusta. Spoznala sva se pred štirinajstimi leti. Katoliški pogrebi so polni drame, tesnobe in kadila, protestantski pa imajo boljšo glasbo. Bil je iz imenitno ekscentrične angleške družine in eden največjih britanskih izvedencev za orgle. Zelo v redu. Vendar ni vzdržal. Ampak tako je: ni se ti potrebno bati. Vrt, ki ga je letos še posebej ljubeče obdeloval, je res kot ”počasni ognjemet”, kot mi je rekel, ko sva se zadnjič videla. Barve žarijo počasi. Žarijo. In žarijo.  

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Sprehodiva se po vodi”

  1. dmashina dmashina pravi:

    Komadi se že downloadajo. :D Čisto hudo res. Po moje bom začel New Order malo bolj raziskovat.

  2. Zvesti bralec pravi:

    Oh. Vse polinkano. Pa so tiste besede le svoje mesto našle :) Mene pa vseeno zanima, kateri so tisti “oportunistični” komadi v tvoji prvi deseterici. Prosim.

  3. lukav lukav pravi:

    Daydream Nation je moj najljubši Sonic Youth album. Verjetno zato, ker sem jih prek njega spoznal. Amm a solo kariera Thurstona ti je všeč? Sam imam samo Psychic Hearts, ki pa mi je naravnost odličen.. Hmm jaaaaaaaa deseterico na dan !! :) Me zanima kaj bo padlo not.. kaki The Jam?

  4. Živa pravi:

    Zaključek je res ganljiv in brez nepotrebne sentimentalnosti. Tudi tako se da pisati o smrti. Žalostno, ampak lepo.

  5. Dinozaver pravi:

    Tadej, katoliški pogrebi so po mojem najboljša antireklama za katolištvo. Iz trpljenja skozi trpljenje v trpljenje (ali vsaj negotovost). Stari Saksonci pa so (kot ostali srečni poganski narodi) imeli precej bolj zdrav pristop k poslednjim rečem. You might as well go out with a bang… Ploščki SY se mi pa, žal, prašijo nekje na zgornjih policah. Takole na hitro pa bi med prve tri zmetal: Society Is a Hole, Kill Yr Idols in Teenage Riot. Grem obrisat prah. Ste spili par rund za Stephena, upam.

  6. Sith pravi:

    Ob SY grejo tudi meni mravljinci po žilah. Svojo dvojno vinilko Daydream Nation sem kupil v eni luknji v Trstu, kompilacijo SY pa s sinom poslušava v avtu in družno migava z glavama. Ja, lepo bi bilo imeti prijatelja, ki bi si ob taki priliki zavrtel Cross the Breeze.

  7. Urška Urška pravi:

    Smrt je močna stvar. Vsaj tako kot ljubezen, če gre verjeti Visoki pesmi. Ampak jaz se je vseeno bojim. Mislim, smrti. Resnici na ljubo se malo bojim tudi življenja. :)

  8. gyzar pravi:

    škoda, da ni bilo balonov:P … neumestna, ampak … kako ti ni insight ljubša od she’s lost control?!?

  9. U. pravi:

    Tadej,

    eno rsno vprasanje od novopecene zdomke, glede na to, da imas s tem statusom ze dolgoletne izkusnje… Si sploh se lahko predstavljas, da bi lahko spet stalno zivel v Sloveniji? Vem, da ni povezano s tvojim danasnjim postom, pa vseeno upam, da se ti bo zdelo vredno odgovoriti…

    Soncno-jesenski LP,

    U.

  10. fifi pravi:

    Prebral članek v Telegraphu. Lep “povzetek” izjemnega človeka. Si kar ne morem predstavljati, kako ga je bilo šele poznati!

  11. tadej tadej pravi:

    Zelo v redu, ampak – resda samo včasih – tudi kar utrudljivo, fifi. V zadnjem letu dni in pol se je njegova depresija zalezla v skoraj vse pore življenja, z vsem običajnim nihanjem med pesimizmom in, ja, tudi srečo in veseljem. Vendar je bilo slednjega vedno manj, čeprav je imel ravno teden dni pred samomorom prav v redu, skoraj evforičnih par dni. Ali pa je to bil znak? Ne vem. U: če ostaneš v tujini kakšna tri leta se še vedno lahko vrneš – kasneje je to vedno težje, je bil prepričan moj nekdanji, zdaj pokojni šef. Po mojem je imel prav. Veliko ljudi sicer pravi, da bi bilo v Sloveniji “čudovito biti upokojenec” (ne vem sicer, kaj to pove o Sloveniji), vendar pa o tem še ne razmišljam, čeprav je vabljivo. Potem pa je seveda vprašanje, kaj je – sploh – dom. Ali so to prijatelji, družina, tvoja postelja, tržnica, to, da te zobozdravnik vzame preko vrste, seks – ali karkoli drugega? Ko boš vedela, kaj je zate, v tvojem srcu (vem, da je grozno sentimentalno, ampak tako je) dom, potem boš tudi vedela, kje je. A je to pomagalo? Skratka, vzemi si par let :) Gyzar: je, včasih. Ampak saj veš, kako je z najljubšimi pesmimi: včasih ti je všeč tudi kaj, kar ni všeč nikomu drugemu in tudi ne veš prav zakaj. Teen Age Riot je ena najboljših pesmi vseh časov, super in vse to, pa mi je ‘Cross the Breeze še vedno bližje :) Urška: enako tukaj. Sith: temu se pravi vzgoja :) Hvala. Dinozaver: obriši prah. Tako se začne :) Živa: hvala. Ha, lukav: Jam ziher, vse ostalo pa je res zelo fluidno in kapriciozno. In odvisno od vsega mogočega (vedno bolj). Mogoče pa je prožnost res boljša od rigidnosti (in sodeč po tvojem iPodu veš, kaj mislim :) Zvesti: nehaj podtikati, tistega sploh nisem bral. Res ne :) d-mashina: čestitamo in pozdravljamo, kot se je včasih reklo. Je pa res, da so New Order bend, od katerega zelo hitro postaneš odvisen :)

  12. lukav lukav pravi:

    indeed hehehe

  13. dmashina dmashina pravi:

    tadej, upam, da ne bom ratal tako hitro odvisen kot sem od Placebo in Muse

  14. U. pravi:

    :-) Ob tvojem zobozdravstvenem primeru sem se mogla prav nasmejati! Ja, vcasih je pomembno tudi to, sploh ce gre za dobrega zobozdravnika. Drugace pa sploh ni izzvenelo sentimentalno, vsaj meni ne. Tocno to na koncu prevaga – kaj dejansko cutis in kam te bolj vlece… Thx za uporaben konkreten nasvet! “Srecko” je imel najbrz kar prav!
    Drugace pa vse pohvale tvojemu blobu, radi te beremo. LP

  15. tadej tadej pravi:

    dmashina: mislim, tega tvojega z Muse ne morem čisto razumeti. Pa se trudim :) V primeru Placeba, on the other hand, pa je seveda popolnoma razumljivo. U: hvala. In upam, da se ti je pri blogu zatipkalo :)) Če ne pa tudi v redu. Zakaj pa ne: moj blog je lahko tudi blob :))

  16. U. pravi:

    Ja, imas prav :-), ampak vseeno gre samo in zgolj za tipkarsko napakico.

    Drugace pa meni zadnje case v usesih vseskozi odzvanja komad Wake me up when September ends (why, oh why) in predvsem verz

    It’s something unpredictable,
    but in the end it’s right.
    I hope you had the time of your life.

    Prelepo. Vem, da niso Sonic Youth-i, ampak vseeno zadane direkt v srce.

  17. Centrifuzija pravi:

    Videm, da se konstantno ciklate v nekih morbidnih muzikah in da razpravljate o precej zablojenih temah, le vmes ste se malo našli in Urška je rekla, sa se boji smrti. Ker sem ravno sredi iskanj statistik za neko revijo, ki zabava, sem našla s tem povezano dejstvo. Baje se ogromno ljudji boji pajkov. Bojijo se jih celo bolj kot smrti. Kul, a ne? :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !