Nekje drugje

Včeraj je prišla jesen. Vremenoslovci pravijo, da je ”zelo sveže”, vendar pa je to očitno evfemizem za “zelo mrzlo”. Ali vsaj “mrzlo”. In ker sem itak mehkužen ter - za nameček - še prehlajen, je za nekaj časa konec bicikliranja. Avtobusi so v redu, za kaj daljšega pa je podzemna železnica vseeno malo hitrejša. Ne, ne zato, ker je najstarejša in najgloblja, ampak zato, ker je s podzemno zelo lahko imeti razmerje, v katerem te atavistično premetava od ljubezni do sovraštva. Od vseh prog sem največ na Piccadilly Line, ki ji sledijo Victoria, Northern, Bakerloo, Circle in District, Jubilee, Metropolitan in Central  (to je bolj po občutku, natančne evidence o svojih vožnjah s podzemno res nimam; verjetno bi se to celo meni zdelo preveč žalobno). Na East London sem bil nazadnje pred kakšnimi desetimi leti.

Moj najljubši sedež na vlakih na Piccadilly Line je drugi levo v prvem vagonu, med strojevodjo in prvimi vrati. Torej sedež, na katerem ni moje torbe. Gre predvsem za praktično zadevo: vsi izhodi na postajah, ki jih potrebujem - torej Holborn, Covent Garden, Leicester Square, Piccadilly Circus - so blizu prvih vrat. Pa še “klima” nad tem sedežem ni tako grozna, kot je nad drugimi sedeži v tem vagonu. Klima! Ja. Pred tremi leti je moja navezanost na ta sedež v resnici začela mejiti na obsesivno-kompulzivno motnjo: tudi če se mi je mudilo, sem včasih spustil po šest ali sedem vlakov, če je bil zaseden. Sem pač šel od doma malo prej, pa je bila stvar opravljena. Ne, nič se nisem sekiral. Potem je minilo, vendar pa mi je tudi zdaj vseeno bolj všeč, če lahko sedim na mojem sedežu. Mojem.  

Takole je: med vsemi imeni za vsakršne lokale - beznice, točilnice, točilnice z malim odrom v kotu, točilnice z velikim odrom v kleti, klube za 100 ljudi, klube za 800 ljudi, koncertne dvorane za 10.000 ljudi, stadione za 80.000 ljudi - bi hotel imeti samo lokal, ki bi se mu reklo Electric Ballroom. Tako hudo je, ja. V tem imenu je namreč sežeto vse, kar mi je všeč. Res je sicer, da sem v Electric Ballroom v Camdenu manj, kot bi hotel biti (njihovi disko večeri so ali darkersko-industrijski ali pa… no, disko), vendar pa vseeno dovolj pogosto, da se lahko po njem znajdem tudi z zaprtimi očmi. Sem pa na njihovem “glavnem plesišču”, kot mu pravijo, videl Mobyja (prvič) in Kenickie (ah) in Blur in Ladytron in Laibache (dvakrat). Prvi pa je bil, septembra 1991, Gary Numan. 

Pri Electric Ballroomu mi je všeč tudi to, da je ime predvojno (to bi bila 2. svetovna vojna), da je lastnica hčerka prvega lastnika in da so pred par leti z uspešno kampanjo London Undergroundu preprečili, da bi klub in še del camdenske tržnice med renoviranjem postaje podzemne železnice podrli in nadomestili s sedemnadstropnim stanovanjsko-poslovnim “objektom”. V Camdenu. Na “glavnem plesišču” je prostora za 800 ljudi.  

The Go! Team, energetična pop ekstravaganca iz Brightona, ki sva jih šla gledat s Katjo, so bili fantastični. V glavnem so igrali svoj novi album - no, novi album motorja benda Iana Partona - Proof of Youth (prvi singel z albuma, Grip Like a Vice, je bil peti komad na koncertu), pevka Ninja (ne, priimka ni nikoli izdala, pravega imena pa tudi ne) je bila hiperaktivna, Parton pa je igral malo kitaro, malo klaviature, malo pa je bobnal (na enem od obeh kompletov).  Vmes so posejali še par pesmi iz prvega, podobno pastišnega albuma, Thunder, Lightning, Strike, ki je bil skoraj genialen. Čeprav so parkat zajeli sapo, je bilo vse skupaj kar utrudljivo: The Go! Team so, po mojem, edini pravi britanski brazilski bend. In to ne samo zato, ker je pri Universal Speech sodelovala tudi Marina iz Bonde do Role. To, da so kitare običajno iz Sonic Youth, je pa itak super. 

Kljub temu, da že dva tedna (ponovno) obsesivno-kompulzivno plavam, vedno znova pozabljam, da je v našem bazenu vsak dan med 11.00 in 13.00 tudi “družinsko plavanje”. To pomeni, da vsaka islingtonska “njami mami” - torej “yummy mummy” - v polovici bazena namaka svoje otročičke. Na to pozabljam, ker jih ni nikoli prav veliko. Po pet ali šest mam in kakšnih osem otrok, ki se malo učijo plavati, v glavnem pa veselo vreščijo. Skratka. Ko sem danes po prvem kilometru malo počival, sem pogledal na desno, kjer se je še posebej na glas drla deklica, stara kakšna tri leta. Ali pa kakšen mesec več. Pravzaprav si nisem ničesar mislil, samo želel sem si, da bi… mogoče… le malo… manj kričala. Potem pa sem videl, da ji mama nekaj razlaga. Vmes je z glavo parkrat pokazala proti meni. Deklica je utihnila. Potem se je zazrla vame, pogledala v mamo in se mirno - in še vedno tiho - spustila v vodo. Mama me je še enkrat pogledala in se nasmehnila. Tudi jaz sem se nasmehnil in začel ponovno plavati. Ko sem nakaj minut kasneje plaval proti štartu, sem videl, da sta mama in hčerka počasi zapuščali bazen. Malo sem se ustavil, potem pa je začela deklica silovito jokati. No ja. Mama jo je končno potolažila in sta odšli v garderobo. Še nekaj minut kasneje se je mama - sama - vrnila v bazen in počakala, da sem priplaval nazaj. “Res se moram opravičiti,” mi je začela hitro razlagati. “Prej sem ji rekla, da mora nehati kričati, ker moti takšne gospode, kot ste vi, ki hočete v miru plavati.” Potem je zajela sapo: “Vprašala me je, zakaj bi me kričanje motilo in kaj lahko naredim. Odgovorila sem ji - in za to mi je res žal - da ji boste prepovedali, da bi še sploh lahko kdaj prišla na bazen.” In zato se je potem, ko sta odhajali, jokala? “Ja, res mi je žal.” Potem se je poslovila. Potem sem jaz zajel sapo: jaz kot vzgojno sredstvo?    

Rupert Everett? Ne, ne ravno. Verjetno zato, ker je kar nekajkrat, v zelo različnih okoliščinah, pogledal skozi mene. Enkrat, kot se mi je zdelo, tudi malo preveč ošabno. Res pa je, da se zaradi tega nisem kaj prida sekiral. Zakaj? Odgovor je v njegovi avtobiografiji Red Carpets and Other Banana Skins (ki je pravkar izšla v broširani izdaji), v kateri je med drugim napisal, da “(se) za superzvezdo čas ustavi”. In res, čas se zanj res ni ustavil. Danes dopoldne pa sem postal njegov oboževalec: ovadil je občino Benetke, ker mu niso omogočili brezplačnega kopanja na Lidu. Kot je poročal Guardian, letošnji italijanski državni proračun zahteva prost dostop do italijanske obale. Na plažah, tudi hotelskih, sicer lahko še vedno zaračunavajo sončnike in ležalnike, ne smejo pa več zaračunavati vstopnine. Kljub temu so ga bademajstri na Lidu spodili, ko je ob morju razgrnil svojo brisačo. In potem je Everett - “Pravila so pravila.” - tožil občino. V avtobiografiji - izjemno indiskretni in včasih zelo zabavni - sicer še piše, da si je kot otrok želel, da “bil svetnik in imel svojo baziliko”. Zdaj mu bo še ratalo. Ride bene chi ride ultimo.

Lady’s Bridge - Gospejin most - je najstarejši most čez reko Don v Sheffieldu. In povezuje revni del mesta z bogatim. Zanj sem prvič slišal lani za Božič, ko je Richard Hawley dve uri igral na BBC-jevi digitalni radijski postaji 6Music: povedal je namreč, da bo Lady’s Bridge naslov njegovega novega albuma. Po petih minutah se mi je zdelo, da je moj osebni turistični vodič po Sheffieldu. In da itak igra samo zame. Tudi za Coles Corner, recimo, staro zbirališče v Sheffieldu, sem vedel iz njegove pesmi (naslovne njegovega prejšnjega albuma): Grem v mesto, kjer je glasba / grem tja, kjer glasovi polnijo zrak, / morda me tam čaka / z nasmeškom in rožo v laseh. / Grem v mesto, kjer so ljudje, / kjer v zraku visi samota. / Pa me nihče ne čaka, / nikjer ni nobenega nasmeška in nobene rože. Na koncu reče še Zadržite noč! Hawley - nekdanji kitarist Longpigs in Pulp - je bil bolj božični od Belega božiča, kljub tisti “roži v laseh” pa je bilo zelo jasno, zakaj je veliko ljudi prepričanih, da je duhovni boter Alexa Turnerja.

Hawleyjev sinočnji koncert v Roundhouseu (stari remizi v Camdenu, kjer so konec tedna igrali tudi Sonic Youth) je bil super. Z bendom - še en kitarist, basist, bobnar, klaviaturist - so preigrali zadnja albuma ter protestni samospev, ki ga je napisal pri šestnajstih. Začeli so s krasno Valentine, ki je tudi prva pesem na Lady’s Bridge. Za vsak aplavz se je vedno zahvalil z olikanim “najlepša hvala”. Če to rečete s skoraj požrtimi samoglasniki, potem ste iz Yorkshirea. In Richard Hawley je vsekakor iz Yorkshirea. In še posebej iz Sheffielda. Tako je Roll River Roll o “poplavi leta 1864, ki je uničila mesto”: “Napisal sem jo letos januarja, par mesecev kasneje pa nisem mogel domov zaradi letošnjih poplav. Tega ne bom naredil nikoli več.”  Ali pa Tonight the Streets - Ali veš, da so nocoj ulice naše, / nocoj so hiše naše / luči v naših srcih ne lažejo - ki je napad na politike, ki mislijo, da morajo “s ceste odstraniti ljudi”. Med pesmimi je kramljal z občinstvom in med drugim dejal: ”Saj vem, da klatim neumnosti, ampak vsaj poskušam, anede?” In vendar: ko je pred Lady’s Bridge dejal, da je “Ipswich rit Anglije”, mu je bilo tako nerodno, da se je po pesmi opravičil. Muzika? Muzika je prijetna mešanica Orbisona, Hollyja, Pitneyja in še par rockerskih elegikov, vendar zelo v redu. “Eno najboljših občinstev ste bili,” je dejal po dodatku, v katerem so odigrali Tonight in pa Ocean (na kateri je tudi dokazal, da je res eden najboljših britanskih kitaristov v zadnjih 20 letih). ”Ti pa tvoja eklektika,” mi je zadnjič rekel Marko. Verjetno res. Ja. Ime mi je Tadej in ni res, da bi ves čas poslušal samo bende, v katerih igrajo štirje golobradi mulci.  

Zelo točno. Lutke. Najprej so bili New York Dolls (dvakrat: drugič je bil še en originalni član manj kot prvič), potem sta bila na vrsti Dresden Dolls (enkrat: super kabaret, bobnar Brian Viglione je onkraj osupljivega), sinoči pa so bili na vrsti  Sohodolls. ”Kako lepo, da ste prišli. Pa še na torek,” je dejal klaviaturist, ki mu je ime Weston Doll. “Pa še stavka na podzemni je.” Koncert je bil v Hoxton Bar and Grill v Hoxtonu. V Hoxtonu so vsi oblečeni v izjemno ozke hlače, obute pa imajo ali ponošene špičake ali pa bele teniske. “Stavka na podzemni? Kot da bila hladna vojna,” je hitro pripomnila neizmerno seksi pevka Maya von Doll. Ki je malo pred tem pozdravila “libanonski kontingent na koncertu”: “Kako velik je? Dva sva. Tistile tamle in jaz.” Njen smeh je zelo umazan. Glas pa izjemen.

Pred koncertom sem poznal tri njihove pesmi, Prince Harry, No Regrets in Stripper, ki so bile v redu: retro elektro, nevrotične in z raztegljivimi besedili, ki jih je bilo mogoče napolniti z vsem mogočim. Jay in Emma, v kateri sva se s Chrisom zaletela pred koncertom, sta se pritoževali, da ”nova zasedba ni tako v redu, kot je bila prej, saj so imeli klaviaturistko”. Tega nisem vedel, ker so bili zelo dobro uigrani. Najboljše? No Regrets. ki je bila super hipnotična in hotna (Bolj vroča kot običajna psica, / vključi, izključi me / Ne pričakujem, da bom to obžalovala / Vzemi me, plesati hočem / Vzemi me, ne bom obžalovala / Vzemi me, plesati hočem / Vzemi me, ne bom obžalovala), občinstvo pa je podivjalo (no, skoraj podivjalo: to je bil vendarle Hoxton), ko so odigrali novi singel Right and Right Again. Super. Ravno med slednjo je prišel SMS, da so mercuryja dobili Klaxons. Ter da ja, da je Amy Winehouse pela in “bila neverjetno dobra”. “Krasno občinstvo ste bili. Najboljše londonsko ta mesec,” je dejal kontrabasist Matt Lord, potem pa so šli. Na turnejo.    

‘Cross the Breeze je, verjetno, moja najljubša pesem. Razen če to ni She’s Lost Control. Ali pa Subculture. Ali pa, v zadnjem času, Perfect Kiss. Med desetimi pesmimi, ki se izmenjujejo na prvih petih mestih mojih najljubših pesmi vseh časov, je potem še nekaj bolj začasnih. Morda tudi oportunističnih. Kaj pa vem, v glavnem pesmi, za katere mi je kar nerodno pogledati na števec na iTunes. Album Daydream Nation, s katerega je ‘Cross the Breeze, sem poslušal celo leto 1989. Ploščo sem sicer slišal že par mesecev prej, ker je bila v Tolpi bumov, vendar pa sem jo takrat poslušal bolj na pol. In potem sem jo dobil za rojstni dan. Čeprav do takrat nisem bilj zaljubljen ne v Kim Gordon in ne v Thurstona Moora, sem se, nekoliko predvidljivo, zaljubil v oba. In ko so napovedali, da bodo Sonic Youth v seriji Don’t Look Back igrali Daydream Nation,  me je od veselja skoraj kap. Skratka, videl sem jih v petek in soboto (nekaterih stvari ni preveč) in album je v živo… še boljši? Da, še boljši. Skoraj vsi dodatki so bili iz lanskega Rather Ripped, vključno z What a Waste, med katero sem se v Gordonovo ponovno zaljubil. In to obakrat, tako v petek kot v soboto. (Fotoaparat je šel na jug, jaz sem plesal, balonov pa ni bilo.) Ni se ti potrebno bati / skočiva v dan / Vedeti hočem / mislim, da bi moral oditi. To je drugi verz ‘Cross the Breeze. Poslušal sem jo tudi danes dopoldne, pred pogrebom prijatelja Stephena, ki je umrl 18. avgusta. Spoznala sva se pred štirinajstimi leti. Katoliški pogrebi so polni drame, tesnobe in kadila, protestantski pa imajo boljšo glasbo. Bil je iz imenitno ekscentrične angleške družine in eden največjih britanskih izvedencev za orgle. Zelo v redu. Vendar ni vzdržal. Ampak tako je: ni se ti potrebno bati. Vrt, ki ga je letos še posebej ljubeče obdeloval, je res kot ”počasni ognjemet”, kot mi je rekel, ko sva se zadnjič videla. Barve žarijo počasi. Žarijo. In žarijo.