Nekje drugje

Ko sem se zadnjič z železniške postaje Waterloo peljal v Vauxhall - samo ena postaja, ampak najhitreje, če se nočeš cijaziti s spodzemno ali celo osebnim avtomobilom -, sem si zelo pozorno ogledoval varnostne kamere. Nikoli namreč ne veš: v Bournovem ultimatu lahko Američani, no, CIA, pohopsajo vse kamere in jih uporabijo za spremljanje svojih žrtev. V tem primeru Jasona Bourna (Matt Damon) in Guardianovega novinarja Simona Rossa (Paddy Considine). Vse skupaj je zelo napeto in krvavo. Ker pa je šlo za Guardianovega novinarja, so v drugih časopisih - vsaj nad tem - vihali nosove. V Sunday Timesu so se čudili, da kako je mogoče, da se je “Bourne iz popolnega morilskega stroja spremenil v liberalca, ki bere Guardian, v nekakšnega Johna Ramba liberalne inteligence”. V Daily Mailu so bili šokirani, ker “v Guardianu čisto brez sramu hvalijo ultranasilno ameriško srhljivko”. V Sunday Expressu so ugotovili, da sploh ni presenetljivo, da novinar doživi živčni zlom: “Kaj pa drugega - saj dela za Guardian.” V tedniku People se je filmski kritik spraševal, zakaj lahko “Ross piše o političnih konspiracijah, ne pa o tem, kako moramo otroke navaditi, da jedo bio hrano?” Najbolj cinični pa so bili v Financial Timesu, kjer so pozdravili dejstvo, da “kdaj pa kdaj ubijejo kakšnega Guardianovega novinarja”: “Glede na to, da sploh ni opazil, da mu je neznanec v žep spustil mobilni telefon in da ga je zaradi čistilca na postaji popadla panika, je vprašanje, če si je izbral pravo kariero.” Pri takšnih kolegih očitno res ne potrebuješ sovražnikov.  (Dokler prihodnji petek ne oddivjam na prvo projekcijo Pokore, posnete po mojem drugem najljubšem McEwanovem romanu, bo tretji Bourne ostal najboljši film leta. V redu.)  

Narobe je, da konec avgusta kradoma pogleduješ proti termostatu in razmišljaš, kako bi bilo, če bi prižgal centralno. Samo za par minut, da bi se - sicer kletno - stanovanje malo “temperiralo”. Zunaj je že sedmi dan mrzlo in deževno, tistega debelega volnenega puloverja in dvojnih štumfov pa si že tudi sit. Ne sit, bolj naveličan. Na BBC-jevi tridnevni vremenski napovedi za danes “napovedujejo” 19 stopinj, vendar pa na tisti za danes ne bo prišla višje od 17. Naj se že enkrat zmenijo s samimi seboj. Ja, deževalo bo pa še kar naprej: iz junija nas je odplaknilo naravnost v jesen. Pesmi, ki se mi jih res ne da poslušati, sta British People in Hot Weather The Fall - Čisto zmešani so / kadijo kot dimniki / zijanje skozi očala / Britanci v vročem vremenu - ter, še posebej, Heat Wave v izvedbi Marthe in njenih The Vandellas. Je, o: Kot vročinski val je… je je je je, o o o. Zato pa je zelenje v mojem patiu in pred našo hišo bolj zeleno kot kdajkoli doslej. In kar raste. In se bo verjetno spremenilo v zeleno pošast. Zdaj sem vseeno za par minut prižgal centralno. Kot vročinski val je… Zdaj pa moram kupiti nekaj delnic British Gasa.    

Včasih je realnost res nenavadnejša od fikcije. Bleščeča srečna oseba, 26-letna londonska psihiatrinja, je na svojem blogu Trick-Cycling for Beginners opisala, kako rigorozno se proti kajenju borijo v njeni bolnišnici. ”Samo pet minut sem si vzela in uživala v soncu na presenetljivo prijetnem dvorišču moje nove bolnišnice. Potem pa mi je spregovorila cvetlična greda.” Po tako šokantnem uvodu je morala dodati: “Ne, ni šlo za to, da bi pozabila vzeti nevroleptike. Tudi drugi ljudje so jo slišali. Bilo je čisto tiho, potem pa se je nekje izpod begonij zaslišal raztelešeni glas. Če sem res natančna, ni šlo zame, saj je opozoril: ‘To je nekadilsko območje. Prosim, ugasnite cigareto. Obveščen je bil tudi član osebja.” Kaditi sem nehala pred šestimi tedni. Ampak vendar, kako orwellovsko je to?” Bleščeča srečna oseba se je potem - precej logično - vprašala, če je res smiselno, da so govoreče cvetlične grede prav na dvorišču psihiatrične bolnišnice - tudi če odmislimo, da gre za dvorišča in ne za zaprte javne prostore, kjer je kajenje res prepovedano. Preprosto rečeno: v tej psihiatrični bolnišnici, podobno kot v še nekaterih (pa tudi par občinah), so ”pravico” vzeli v svojo roke ter protikadilski zakon še zaostrili. S tem so pometli s pravilom, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano in ga zamenjali s tem, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. Če je to res začetek poti v puritanski pekel, bodo cvetlične grede še veliko govorile.    

Ko sem zadnjič nekaj iskal v katoliškem tedniku Tablet - prosim, ne sprašujte - sem ugotovil, da so kajenje prepovedali tudi v cerkvah. Seveda, sem pomislil, le zakaj ne? Tudi cerkve so, nenazadnje, prostori z več kot tremi stenami, tako kot so to recimo točilnice, koncertne dvorane in pisarne, 1. julija pa je v Angliji v prostorih z več kot tremi stenami začel veljati novi zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Škotska, Wales in Severna Irska so Anglijo prehitele). Skratka. V Britaniji morajo opozorilo, da je ”kajenje prepovedano”, obesiti tudi v cerkvah. Vsaj v dveh katoliških pa se je takoj razvil disput o tem, kako bo kajenje prepovedano v latinščini. Župnik p. Tom Grufferty je v cerkvi sv. Jožefa v Havantu v grofiji Hampshire obesil napis “Luminarium nullus”, župnik Noel Burke pa se je za svojo cerkev Svetega imena v Glasgowu odločil za “Non Licet Fumare”. V Tabletu so potem na pomoč poklicali “vodilnega vatikanskega latinista” p. Reginalda Fosterja, ki je razglasil, da je edino sprejemljiva prepoved “Non licet tabaco uti”. ”To pomeni, da je ‘prepovedana uporaba tobaka’, ne glede na to ali ga kadite, žvečite ali pljunete v pljuvalnik. Kar to uporabite pa konec,” je razglasil.  Pa konec. Na žalost pa - tako Tablet - zakon zahteva opozorila, da je ”kajenje prepovedano”, tudi v angleščini.

Nečimrnost? Verjetno res. Simpsonizirati sem se začel prejšnjo nedeljo, vendar pa mi rezultat nekako ni bil všeč (in ne samo zato, ker gre za oglaševalsko reč nekega velepodjetja). Potem sem - ne čisto obsesivno - poskušal vsak dan, samo po par minut, vendar mi tudi te simpsonizacije niso bile všeč. In zdaj sem pristal pri prvi, tisti, ki je nastala prejšnjo nedeljo. Ja, dvodimenzionalno smo res vsi lepši. In mlajši.

Moj prijatelj Lee je rekel, da sem si “še kar malo podoben”, ampak da so “vedno najpomembnejši dodatki”.  “Dodatki te v resnici naredijo, kot se pravi,” je dodal. Na žalost pa dodatkov, ki mi jih je svetoval, na simpsonizacijski spletni strani ni. (To ni kritika filma.)