Nekje drugje

In kako je, ko sreča naenkrat oblije 57.000 ljudi? ”Ja, in aprila lani si mislil, da sva jih videla na njihovem vrhuncu…” - “Samo na to sem čakal,” je hitro dejal Michael. “Saj sem vedel, da boš moral omeniti. Ampak to se preprosto ne da primerjati z Brixton Academy. Zato še vedno mislim, da sem imel kar prav.” Ne, zemljišče Lancashire County Cricket Cluba v Old Traffordu pri Manchestru se v resnici ne da primerjati z Brixton Academy: v slednji je Arctic Monkeys videlo 5.000 ljudi, ”posvečeno zelenico” lancashirskega kriketa pa je zasedla Arktična vojska, ki je včeraj štela 57.000 pripadnikov zelo različnih starosti (podobno število oboževalcev Arctic Monkeys pa je priromalo še danes). Na tako velikem koncertu nisem bil še nikoli. In tudi na koncertu, na katerem bi bend najprej odigral svojo najnovejšo uspešnico, takoj za njo pa svojo prvo, ne. Uspešnico, namreč. Arctic Monkeys so naredili prav to: Flourescent Adolescent je bila prva, druga pa I Bet You Look Good on the Dancefloor. In ker to ni bilo dovolj, je bila tretja kar prvi singel z njihovega drugega albuma, Brianstorm.  

Tale fotografija je bila posneta med četrto pesmijo, Still Take You Home, potem pa sem samo še poskakoval in bil srečen. Razen med Balaclavo, ko je crknilo ozvočenje, občinstvo pa je v en glas začelo kričati: “Zdaj pa ne pojete več.” Kot na nogometu. “Se opravičujem,” je zategnil Alex Turner. “Pa glih sem govoril o Batmanu in sem izpadel čisto bedast, ker me niste slišali.” In potem so odropotali naprej. Aja, Mardy Bum je, kot je pojasnil, kar “sing-song”. Kar je bilo zelo res. Med zahajanjem sonca so, kar je bilo lepo, igrali When the Sun Goes Down. Prvič v zgodovini so potem odigrali tudi dodatek: krasno 505 in, čisto za konec, A Certain Romance (s katero so sicer končali tudi svoj prvi koncert, na katerem sem bil, oktobra 2005) . “Pravi užitek je bil,” je dejal Turner. “Tega ne bom pozabil.”  

Arctic Monkeys so sicer imeli na Old Traffordu svoj minifestival, na katerega so povabili Japonce The Parrots, ki preigravajo Beatle (zamudil), Amy Winehouse (točno in z odličnim glasom), ponovno enkratne The Coral - na tej fotografiji vrh pričeske Amy Winehouse zapušča ložo potem, ko so The Coral odigrali In the Morning - in Supergrass. Vsi so bili v redu. Celo vreme ni bilo slabo, čeprav je bilo mrzlo in je pihalo. Zelo pihalo.

Nekaj posebnega pa so bile vrste: bile so neskončno, šokantno dolge, najdaljše pa so bile za stranišča in (še posebej) za alkohol. Ko si prišel na vrsto, si se moral založiti. Ne, ne midva z Michaelom, ampak najini sosedi na levi. Oziroma: najina soseda, mlajši par, ki si je pivo priboril po skoraj enournem čakanju. Zamudila sta tako The Coral kot Supergrass, ampak “se je izplačalo”, kot mi je med dvema dolgima požirkoma dejalo dekle. In kako je torej bilo, ko je sreča naenkrat oblila 57.000 ljudi? Kako bi rekel? Tega ne bom pozabil?  Ja. Tega ne bom pozabil.

 

Objavljeno v 29.07.2007 ob 23:09 in zapisano pod Bicikliranje.