Nekje drugje

“To je bil njihov najboljši koncert v Parizu. A ne, Philippe? Na vseh treh sva bila. Vključno z nocojšnjim.” Jean, 28-letni Parižan, je na postaji podzemne Porte de Pantin ožemal prepoteno majico. Dve leti starejši Philippe, iz Nice, ki že nekaj let živi v Parizu, je prikimal: “Vse nama je všeč. Glasba. Besedila. Odlični so. Tako dobro uigrani. Res resen bend so. A ne, Jean? Pa tudi sicer poslušava veliko britanskega rocka. Čeprav je res, da sva zamudila edini koncert Libertines v Parizu. Škoda. Škoda.” Počakala bosta na naslednji vlak. To je bila dobra odločitev. Na mojem vlaku je zelo glasni Avstralec po mobilnem telefonu razlagal, da je bil ”koncert veličasten” in da se zdaj “vračamo v civilizacijo”. Iz La Villette? Ko je začel govoriti še o tem, da ”se Francozinje ne brijejo pod pazduho in itak smrdijo”, sem mu polglasno rekel, da bi bilo bolje, če bi držal gobec. Malo se je zdrznil, potem pa se je zarežal. Na naslednji postaji, Jaurès, se je opotekel z vlaka. Ne, ne zaradi mene, ampak ker ga je še nekaj potnikov gledalo precej srepo. 

Občinstvo v Le Zenith je bilo briljantno. Takšen kot je bil koncert. Verjetno pa je res, da se “kitarski rif” po novem prevaja kar kot “velikanski izbruh ljubezni”. Na koncertu sicer niso bili samo domačini. Čisto zraven mene je poskakoval 26-letni Ben. “Iz Dartforda. Nismo dobili vstopnic za Glastonbury, pa smo šli na izlet v Pariz.” Z dekletom ter dvema prijateljema. “Dobri, so. Zelo dobri.” A zato zna vsa njihova besedila? “Ne vem. Takšna pač so. Zlezejo v ušesa. In tam ostanejo.” Potem se je utrujeno nasmehnil. Njihov hotel je na drugem koncu mesta. “Malo smo se zmotili pri rezervacijah, ampak se je splačalo.” Seveda se je. In kaj sem se še naučil? Da “defense de fumer” v Franciji ne pomeni nujno “kajenje prepovedano”. Da se Francoz očitno lažje kot kdorkoli drug naredi Francoza. Da je Porte de Pantin za Le Zenith boljša postaja kot pa Porte de la Villette (razlika je deset minut pešačenja). Da sem haute couture videl samo v časopisih. Da je restavracija Au gamin de Paris v Maraisu polna turistov - ja, in? - ampak da je hrana še vedno super. Da moraš v fantastični A la petite marquise na aveniji La Motte Picquet, kamor me je peljal Serge, posebej prositi za omako, saj drugače dobiš naravni zrezek. (Teletina je bila odlična, ampak zrezek, kot pravijo stalne stranke, je še boljši s poprovo omako. Mala markiza je sicer slaščičarna, v kateri nudijo tudi kosila, vložena pa je v aspik 50. let minulega stoletja, z ultrapasom in vsem!) Da za flaneurstvo potrebuješ kondicijo. In da dež ni nujno melanholičen, ampak ti lahko gre zelo na živce.    

 

Objavljeno v 6.07.2007 ob 01:00 in zapisano pod Bicikliranje .