Nekje drugje

Ni bilo prvič, vendar pa res ni zelo pogosto. Ne spomim pa se, da bi bila o Sloveniji kar tri vprašanja. University Challenge na BBC-jevem drugem programu je eden od najzahtevnejših kvizov na britanski televiziji. Stvar je preprosta: v vsaki oddaji se pomerita dve štiričlanski moštvi dveh univerz, pravilni odgovor na začetno vprašanje je vreden deset točk, dodatna, tri “bonus” vprašanja, pa še po pet točk za vsak pravilni odgovor. Na začetno vprašanje odgovori samo član ekipe, ki je prvi pritisnil na zvonec, na ”bonus” pa kapetan, ki se lahko posvetuje z drugimi člani moštva. Sinoči sta se pomerili najstarejša škotska univerza, St Andrews (ki sta jo obiskovala, kot je dejal voditelj Jeremy Paxman, “tudi Kate Middleton in njen bivši fant”), ter Birmingham. Skratka. Nekje na polovici so začetnemu vprašanju o tem, v kateri umetnosti je bila znana “mannheimska šola, ki je cvetela pod pokroviteljstvom volilnega kneza Karla Theodorja” - pravilni odgovor: v glasbi – sledila “tri vprašanja o eni od članic Evropske unije”.  Prvo vprašanje: “Katera država je januarja leta 2007 kot trinajsta uvedla evro ter z njim zamenjala svojo valuto tolar?” Po kratkem posvetu so se odločili, da je bila to “Bolgarija”. “Ne, Slovenija,” je dejal voditelj. Drugo vprašanje: “Katera manjšina ima, poleg italijanske, v slovenskem parlamentu zagotovljen poslanski sedež?” Odgovor je bile zelo previden: “Nemci?” - ”Ne, Madžari.” In še tretje vprašanje: ”Na slovenski zastavi je obris Triglava. V katerem delu Alp je Triglav najvišja gora?” Kapetan je hotel reči “Dalmatinskih”, vendar so se potem odločili za”Avstrijske Alpe”. “Ne, Julijskih Alp.” In potem so, hitro-hitro, nadaljevali z novim začetnim vprašanjem  za deset točk. Pravilni odgovor je bil ”Velazquez”. St Andrews so na koncu precej udobno zmagali z 200: 145. Če bi bilo vse skupaj bolj napeto, bi se jim zaradi Slovenije lahko še kolcalo. No, pa se jim ni, ampak so se uvrstili v naslednji krog. Na koncu letnika zmagovalna univerza dobi pokal.   

In kako je, ko sreča naenkrat oblije 57.000 ljudi? ”Ja, in aprila lani si mislil, da sva jih videla na njihovem vrhuncu…” – “Samo na to sem čakal,” je hitro dejal Michael. “Saj sem vedel, da boš moral omeniti. Ampak to se preprosto ne da primerjati z Brixton Academy. Zato še vedno mislim, da sem imel kar prav.” Ne, zemljišče Lancashire County Cricket Cluba v Old Traffordu pri Manchestru se v resnici ne da primerjati z Brixton Academy: v slednji je Arctic Monkeys videlo 5.000 ljudi, ”posvečeno zelenico” lancashirskega kriketa pa je zasedla Arktična vojska, ki je včeraj štela 57.000 pripadnikov zelo različnih starosti (podobno število oboževalcev Arctic Monkeys pa je priromalo še danes). Na tako velikem koncertu nisem bil še nikoli. In tudi na koncertu, na katerem bi bend najprej odigral svojo najnovejšo uspešnico, takoj za njo pa svojo prvo, ne. Uspešnico, namreč. Arctic Monkeys so naredili prav to: Flourescent Adolescent je bila prva, druga pa I Bet You Look Good on the Dancefloor. In ker to ni bilo dovolj, je bila tretja kar prvi singel z njihovega drugega albuma, Brianstorm.  

Tale fotografija je bila posneta med četrto pesmijo, Still Take You Home, potem pa sem samo še poskakoval in bil srečen. Razen med Balaclavo, ko je crknilo ozvočenje, občinstvo pa je v en glas začelo kričati: “Zdaj pa ne pojete več.” Kot na nogometu. “Se opravičujem,” je zategnil Alex Turner. “Pa glih sem govoril o Batmanu in sem izpadel čisto bedast, ker me niste slišali.” In potem so odropotali naprej. Aja, Mardy Bum je, kot je pojasnil, kar “sing-song”. Kar je bilo zelo res. Med zahajanjem sonca so, kar je bilo lepo, igrali When the Sun Goes Down. Prvič v zgodovini so potem odigrali tudi dodatek: krasno 505 in, čisto za konec, A Certain Romance (s katero so sicer končali tudi svoj prvi koncert, na katerem sem bil, oktobra 2005) . “Pravi užitek je bil,” je dejal Turner. “Tega ne bom pozabil.”  

Arctic Monkeys so sicer imeli na Old Traffordu svoj minifestival, na katerega so povabili Japonce The Parrots, ki preigravajo Beatle (zamudil), Amy Winehouse (točno in z odličnim glasom), ponovno enkratne The Coral – na tej fotografiji vrh pričeske Amy Winehouse zapušča ložo potem, ko so The Coral odigrali In the Morning - in Supergrass. Vsi so bili v redu. Celo vreme ni bilo slabo, čeprav je bilo mrzlo in je pihalo. Zelo pihalo.

Nekaj posebnega pa so bile vrste: bile so neskončno, šokantno dolge, najdaljše pa so bile za stranišča in (še posebej) za alkohol. Ko si prišel na vrsto, si se moral založiti. Ne, ne midva z Michaelom, ampak najini sosedi na levi. Oziroma: najina soseda, mlajši par, ki si je pivo priboril po skoraj enournem čakanju. Zamudila sta tako The Coral kot Supergrass, ampak “se je izplačalo”, kot mi je med dvema dolgima požirkoma dejalo dekle. In kako je torej bilo, ko je sreča naenkrat oblila 57.000 ljudi? Kako bi rekel? Tega ne bom pozabil?  Ja. Tega ne bom pozabil.

In kakšen je bil julij za vas? Zame je bil usodepoln mesec, poln poplav, psihoz, živega peska in zavajanj. Skratka. Letošnji julij je bil najbolj deževen julij vseh časov. Toliko o tem. In ker je bilo vode dovolj, je bil potreben še ogenj. Zato sem danes izvedel, da upraba kanabisa za 40 odstotkov povečuje možnost, da bom postal psihotik. Ali to pomeni, da imam zdaj 60-odstotno možnost, da ne postanem psihotik, ker tega mamila ne uporabljam? Živi pesek in zavajanje: sredi meseca se je izkazalo, da napovednik za jesensko sezono na BBC-jevem prvem televizijskem programu ni ravno to, za kar so vsi trdili, da je: kraljica namreč ni jezno odkorakala s fotoseanse z Annie Leibovitz, kot je bilo mogoče “videti” v napovedniku, ampak so v nedovisni produkcijski hiši RDF malo obrnili kadre svojega dokumentarca o kraljičinem življenju in delu. Par dni kasneje se je izkazalo, da so na BBC parkrat ponaredili izide nagradnih iger in, kar je še bolj zanimivo, dobrodelnih akcij.  Ker vse to očitno ni bilo dovolj za britansko radiotelevizijo, se je izkazalo, da so na komercialni (jutranji) mreži  GMTV gledalcem, ki so poskušali sodelovati v kvizih, odtujili zelo veliko denarja. Temu, koliko in kdo in kaj in s čim se dopingira na Tour de France in v slovenski atletiki, sem nehal slediti. Ne v prvem ne v drugem primeru ni bilo prvič, da se je govorilo o tem. Potem sem izvedel, da me je zavajal tudi L’Oreal, ker je Penelope Cruz v eni izmed reklam trdila, da mi bo njihova maskara Telescopic za kar 60 odstotkov podaljšala trepalnice. Ampak ne: izkazalo se je, da je imela Cruzova umetne trepalnice. Kaj pa jaz? Mogoče se ne cenim dovolj. In potem so se pojavile še domneve, da je pri svojem klesanju sleparil tudi Antonio Canova in si domnevno pomagal z – no ja – mavčnimi odlitki prsi. Še posebej pri Zmagoviti Veneri. Aja, avgusta bojo pa prišli zmaji. (Linkanje, veste, so sodobne fusnote.)

Harry Potter? Mislim, da bo vse v redu. Najboljši zadnji stavek, vsaj po mojem, je: “V prvem primeru se je bilo treba odreči zavesti neobstoječe stalnosti v prostoru in priznati gibanje, ki ga ne čutimo; v sedanjem primeru je prav tako neogibno, da se odrečemo neobstoječi prostosti in priznamo odvisnost, ki je ne čutimo.” Ne, to ni zadnji stavek v Harryju Potterju in relikvijah smrti, ampak v Vojni in miru (hvala, Urška). Kaj bo zadnji stavek v zadnjem Harryju Potterju, ne vem. 

Tudi 16-letna Nizozemka Stefanie tega ne ve. Stefanie je sicer najbolj fotografirana “Hermiona” na svetu: je namreč prva v vrsti pred knjigarno Waterstone’s na Piccadillyju, kjer bodo Relikvije smrti začeli prodajati minuto čez polnoč. V vrsto se je postavila pred dvema dnevoma.  Drugi, na njeni desni, je 21-letni Martin, prav tako iz Nizozemske. (Ne, ne vem zakaj so najbolj goreči oboževalci Harryja Potterja doma na Nizozemskem. Mogoče zato, ker so najbolj goreče oboževalke Tokio Hotela doma v Sloveniji?) Ko sem Stefanie vprašal, če bo najprej prebrala zadnjih par strani, da bi videla, kaj se je zgodilo in kdo je umrl/ni umrl, je zelo hitro odkimala. “Knjigo bom itak pogoltnila v enem dnevu, tako da se bom že uspela zadržati.” Jaz se že ne bi, sem dejal. “Če si pravi oboževalec, potem že veš, kaj moraš narediti.” Po tej lekciji iz moralne vzgoje sem šel malo naprej, v Hatchards, kjer sta me čakali dve knjigi, ki sem ju naročil. “Kako imenitno je, da smo odrasla knjigarna in nam ni potrebno odpirati ob polnoči,” se mi je izpod ostrih naočnikov nasmehnila prodajalka. Ne vem, no. Mogoče sem res čisto preveč sentimentalen. V Pretu čez cesto sem kupil za deset funtov brezalkoholnih pijač – nekaj pomarančnih in jabolčnih sokov in kokakole – ter vse skupaj odnesel prvim v vrsti za Harrya Potterja. Zelo glasno so se mi zahvalili. Ko sem šel na podzemno, se mi je zdelo, da je nekdo zaklical “Wingardium leviosa!” Očitno sem slišal narobe. Ali pa urok ni deloval: z obema nogama sem bil še precej trdo na zemlji.   

Tujina je bleda mati. Ja, pa tudi govori malo čudno. Čeprav je menda pomembno predvsem to, da se razumemo, pa je včasih to kar težko. Ali pa samo zabavno. V dvigalu sicer luštnega hotela blizu Gare du Nord, kjer sem prenočeval med izletom v Pariz, sta pomembno viseli dve obvestili. V prvem so nas - če prav razumem – v različnih jezikih prosili, da smo ključe (ki so bili v resnici magnetne kartice) ob odhodu iz hotela pustili pri recepciji. Oziroma: “Hvala, da ključ pustiš pri recepciji.” Tako bi lahko to obvestilo prevedli iz angleščine. V nemščini pa se glasi malo drugače: “Pustite prosim recepciji ključ. Hvala.” Ampak ja, saj se razumemo.

Drugo obvestilo je bilo podobno pomembno. “Hvala v svojo sobo ne jemljite nobene hrane.” Oziroma v nemščini: “Hvala nobene hrane v vaši sobi ne odnesite.”

Podobno intrigantnih prevodov je povsod dovolj. Moj najljubši je sicer še vedno Over-Mura Moving Cake, kot so v Šestici prevajali prekmursko gibanico. Prevodi so očitno res stanje duha. Doma in v tujini.  

Skratka. Tisto prvo nedeljo niti nisem opazil, da je začela veljati prepoved kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih. Verjetno zato, ker je Hammersmith Apollo velika koncertna dvorana. Seveda sem videl velike plakate s prečrtanimi cigaretami, vendar pa so bili že doslej kar pogosti, čeprav na njih še ni pisalo, da je “kajenje v tem prostoru protizakonito”. Zdaj pa na njih piše prav to. Potem sem šel v tujino. In sinoči, na fantastičnem koncertu Marca Almonda v dosti manjšem Shepherd’s Bush Empire (v dvorani se nas je gnetlo kakšnih dva tisoč), se je izkazalo, za kaj - tudi – gre pri prepovedi kajenja: za to, da je vonj po cigaretah zamenjal vonj po mešanici švica, kolonjske in trdega delovnika (ali nečesa podobnega). Vonj po cigaretah je, skratka, doslej očitno prikrival olfaktorno realnost. Ko je ta realnost po prepovedi kajenja izbruhnila – no, pridišala - pa je bila zelo močna in zelo kisla. Verjetno se jo bomo morali navaditi. Vsekakor je bilo zanimivo. (Moje stanovanje, recimo, se je odnikotiniziralo kakšna dva meseca po tem, ko sem nehal kaditi. In ja, kdor hoče kaditi, lahko, ampak v patiju.) Ko smo prišli s koncerta, je tako odleglo obojim: kadilcem zato, ker so lahko prižgali cigarete, nekadilcem pa zato, ker je bilo zunaj res sveže. Vsi pa smo jokali, ker je Almond praznoval 50. rojstni dan. “Če bi lahko ljubil, bi vas vse ljubil,” je razložil na začetku, vendar je bil po dobrih dveh urah in pol prav tako ganjen, kot smo bili v dvorani. Super.

“To je bil njihov najboljši koncert v Parizu. A ne, Philippe? Na vseh štirih sva bila, tudi na prvem, v Olympii, pred dvema letoma, in tistim v Le Trabendo, tamle čez. In nocojšnjim.” Jean, 28-letni Parižan, je na postaji podzemne Porte de Pantin ožemal prepoteno majico. “Nocoj” je bilo pred tremi dnevi, 3. julija, “tamle čez” od Le Trabendo pa je Le Zénith, kjer so nastopili Arctic Monkeys. Dve leti starejši Philippe, iz Nice, ki že nekaj let živi v Parizu, je prikimal: “Vse nama je všeč. Glasba. Besedila. Odlični so. Tako dobro uigrani. Res resen bend so. A ne, Jean? Pa tudi sicer poslušava veliko britanskega rocka. Čeprav je res, da sva zamudila edini koncert The Libertines v Parizu. Škoda. Škoda.” Počakala bosta na naslednji vlak. To je bila dobra odločitev.

Občinstvo v Le Zénith je bilo zelo briljantno. Takšen kot je bil koncert. Verjetno pa je res, da se »kitarski rif« po novem prevaja kar kot »velikanski izbruh ljubezni«. Sicer pa je to bil prvi koncert Arctic Monkeys, na katerih sem slišal/videl njihovega novega basista Nicka O’Malleyja; njegovega predhodnika Andyja Nicholsona sem nazadnje videl igrati na njegovem predzadnjem koncertu z Arcticsi, maja 2006, v La Rivieri v Madridu. V Zénithu vsekakor niso bili samo domačini. Čisto zraven mene je poskakoval 26-letni Ben. “Iz Dartforda. Nismo dobili vstopnic za Glastonbury, pa smo šli na izlet v Pariz.” Z dekletom ter dvema prijateljema. »Dobri, so. Zelo dobri.« A zato zna vsa njihova besedila? “Ne vem, mate. Takšna pač so. Zlezejo v ušesa. In tam ostanejo.” Potem se je utrujeno nasmehnil. Njihov hotel je na drugem koncu mesta.  “Malo smo se zmotili pri rezervacijah, ampak se je splačalo.” Seveda se je. In kaj sem se še naučil? Da defense de fumer v Franciji ne pomeni nujno kajenje prepovedano. Da se Francoz očitno lažje kot kdorkoli drug naredi Francoza. Da je Porte de Pantin za Le Zénith boljša postaja kot pa Porte de la Villette (razlika je deset minut pešačenja). Da sem haute couture videl samo v časopisih. Da je restavracija Au gamin de Paris v Maraisu še vedno polna turistov, vendar pa je hrana še vedno super. Da moraš v fantastični A la petite marquise na aveniji La Motte Picquet, kamor me je peljal Serge, posebej prositi za omako, saj drugače dobiš navadni naravni zrezek. (Teletina je bila odlična, ampak zrezek, kot pravijo stalne stranke, je še boljši s poprovo omako. Mala markiza je sicer slaščičarna, v kateri nudijo tudi kosila, vložena pa je v aspik petdesetih let minulega stoletja, z ultrapasom in vsem!) Da za flaneurstvo potrebuješ kondicijo. In da dež ni nujno melanholičen, ampak ti lahko gre zelo na živce.

Berlin je album o temnem srcu rocka. Ter o mamilih, koncu razmerja in Caroline, ki si prereže žile. “Bilo je zelo lepo / o ljubica, bil je raj.” Nek kritik je napisal, da bi morali z Loujem Reedom “obračunati osebno, ker je plošča tako očitno žaljiva”. To je bilo leta 1973. Caroline Says (II)- Na Aljaski je tako hladno / na Aljaski je tako hladno / Na Aljaski je tako hladno. - je sicer moja najljubša Reedova pesem. Mogoče zato, ker sem jo obsedeno poslušal sredi 80., ko sem se čisto preveč identificiral z Berlinom. Namreč mestom. To se zgodi. In tudi vsaj en verz iz Caroline Says (I), tistega Z mano ravna kot da bi bil tepec, / vendar pa je zame še vedno Nemka, sem jemal zelo resno. Skratka. Reed je zdaj na turneji, na kateri z bendom, trobili in dekliškim pevskim zborčkov igra cel album. 

Sinočnji koncert v Hammersmith Apollo je bil izjemen. Ko sem Reeda, v isti dvorani, videl pred par leti, je bil zdolgčasen, enozložen, siten in – resnici na ljubo - zoprn. Torej vse tisto, zaradi česar bi z njim v resnici hotel obračunati kar osebno. Verjetno. Na Berlinu je bilo popolnoma drugače. Reed je bil sproščen in, kar je bilo še posebej šokantno, skoraj nasmejan. Oziroma: okoli ustnic mu je nekajkrat zaplesal nasmešek. Nič čudnega. Bend je bil fantastično uigran, zborček je deloval nekoliko perverzno, trobila pa so prispevala ravno dovolj brechtovskega umpapa.  Vse skupaj je bilo zelo hipnotično. Krasno. In vsi smo bili ganjeni. Dodatek so bile Sweet Jane, Satellite of Love in Walk on the Wild Side. Koncert leta? Zelo mogoče. Razen če to ne bodo Arctic Monkeys – vendar v dveh delih, jutri v Parizu, konec meseca v Manchestru -, ampak iz popolnoma drugačnih razlogov. (Jojmene: za mano sta sedela Salman Rushdie in Hanif Kureishi, za njima pa še nekaj korifej, vključno z Davidom Walliamsom iz Little Britain.)