Nekje drugje

Spice Girls? Ponovno skupaj? Wannabe je pristal na vrhu lestvic v 22 državah, vključno z Britanijo in ZDA, Spice Girls pa so prodale 53 milijonov plošč. Super, ne? Na vrhu lestvic je res vse mogoče. Poleg tega pa je Lauren Laverne za njih itak dejala, da so “torijski drek”. Vseeno pa me zanima nekaj drugega. Tako kot Popbitch.  Namreč kaj bo rekla Posh Vatoria, ena od junakinj knjig za otroke, ki jih je napisala Geri Halliwell in ki naj bi izšle prihodnje leto.  Ena od junakinj, ja. Glavna junakinja je namreč Ugenia Lavender, ki rešuje svet, Posh Vatoria pa, očitno, predvsem spušča vetrove.  Zelo spodbudno, po mojem. Le kje je dobila navdih? ”Na sredini Glasbenih zvezdnih vojakov je Ugenia slišala zvok, ki je bil kot preveč entuziastična vojaška trobenta. Prišel je iz zadnjice Fine princese Vatorie. ‘Opla, ta je bil pa dober!’ se je zahihitala Fina princesa Vatoria, ko se je v drevesni hiši širil vonj po jajcih.” In ker to ni dovolj,  se hitro pojavi še en junak: “Na drugi strani travnika je Ugenia zagledala Daveyja Bockhama, ki je brcal žogo.” To je ista Geri, ki je na včerajšnji novinarski konferenci ob napovedi o ponovni začasni združitvi Spice Girls dejala: “Proslaviti želimo našo preteklost, uživati v naši družbi, gre pa tudi za naše oboževalce.” To, da bo vsaka zaslužila po kakšnih 10 milijonov funtov, pa se ji nekako ni zdelo vredno omeniti. Mogoče zato, ker ni hotela zveneti kot preveč entuziastična vojaška trobenta.  Ali nekako tako.   

“Bizarni so in smešni. Pevec pa je najstniška transvestitska verzija Posh Spice.” Marco, ki sicer živi v Berlinu, je tour manager brazilske plesne eksplozije Bonde do Role. Za svoj glasbeni okus pravi, da je ”popoln”. Običajno mu popolnoma zaupam in tudi na njegova viharniška mnenja, kot je bilo to o Tokio Hotel, sem že navajen. Vendar pa na nemško Rocksensation, kot jim pravijo, vseeno nisem bil dovolj dobro pripravljen. Nekaj sem seveda vedel. Vedel sem, da ima pevec rad nenavadne pričeske. Vedel sem tudi, da njegov brat, enojajačni dvojček, igra kitaro in da sta v bendu še basist in bobnar. Vedel sem tudi, da sta dvojčka stara 17 let, druga dva člana pa jih štejeta že 18 (bobnar) in 20 (basist). Vedel sem, da so iz Magdeburga. Poznal sem tudi štiri njihove pesmi, od tega eno v nemščini, Durch den Monsun, druge pa v angleščini. Vedel sem, da je njihov prvi album v angleščini, Scream, izšel na začetku meseca. Vedel sem, da je to njihov prvi koncert v Londonu. Pozabil pa sem, da je na koncertih običajno tudi občinstvo.

Če lahko Tokio Hotel v domovini brez večjih težav razprodajo Olympiahalle v Münchnu, v Parizu pa Zenith, so v Londonu - resda brez večjih težav – napolnili Academy v Islingtonu, ki ima prostora za 800 ljudi. Academy je sicer čisto lušten prostor za indie bende, nekaj klubskih večerov in (sicer samo enkrat) Eminema, najstnice, ki se začnejo pred vhodom pred zbirati ob šestih zjutraj, pa niso zelo pogoste. Med njimi ni bilo veliko Britank, zato pa so bile Nemke, Francozinje, Poljakinje, Rusinje in Čehinje. Več Britancev bo – verjetno – prišlo kdaj drugič. Dekleta so bila od vznemirjenosti histerična in objokana. Čisto enako je bilo zvečer. S pomembno razliko: zadaj v dvorani je bila falanga staršev, ki so potrpežljivo čakali na svoje hčere. Med dekleti je bilo posajenih tudi nekaj mladih fantov, ki pa so dajali vtis, da se dolgočasijo in da jim gre vse skupaj na živce. To, kar je bilo najbolj šokantno, je bilo kričanje: visoko in trajno. Ko so člani Tokio Hotel prišli na oder, so dekleta popolnoma podivjala in začela vreščati, starši in fantje pa so dvigali obrvi.  

Njihov rudimentarni, energetični in nekonfliktni emo je precej uporaben, v angleščini pa so malo bolj pop. Bill Kaulitz je usodno vitek, prijazen frontman z, ja, nenavadno pričesko. Tetovaž in pirsingov ni kazal, pesmi pa je povezoval z nekoliko zahripanim glasom. Ali je imel Marco torej prav? Mogoče, vendar pa je res, da je zelo ciničen. Zelo. Po uradnem koncu so dekleta neprepričljivo – morda pa jim res samo manjka izkušenj? – izprosile še dve pesmi, potem pa so prepotene in s solzami v očeh začele zapuščati dvorano. Tako pač je. Res pa je, da jih v četrtek, ko grem na Pull Tiger Tail, v Academy ne bo. Histerično bomo kričali starejši.

Povsod so. Povsod. Beli športni copati, plimsolls. Platneni športni copati s čisto tankimi gumijastimi podplati. No, takšne bele superge so. So pa – menda – retro in jih – menda - nosijo “člani čisto vseh bendov na sceni – Doherty, Oasis” (kot je rečeno v enem oglasu na eBayju, na drugem pa so dodali še Kasabian). Že zaradi tega bi se, verjetno, moral oglasiti alarm. Ampak vseeno: pošast hodi po Britaniji, pošast belih športnih copat. Plimsolls mi grejo na živce. Predvsem če nad njimi ni suhljatih nog v ozkih hlačah. Morda pa je to tudi razlog, da mi niso všeč? Ker ne morem nositi cigaretnih hlač? Ne, ne gre za to. Nenazadnje sem se sprijaznil z nasvetom  Karla Lagerfelda, ki je razglasil: ”V določenem trenutku moraš sprejeti za dejstvo, da je nekdo mlajši, bolj svež in bolj vroč. Življenje ni lepotno tekmovanje.” Ja, jaz že – kaj pa drugi?

S plimsolls sem postal skoraj zasvojen pred dvema mesecema, ko sem jih prvič opazil. Ljudi sem začel obsedeno gledati v noge (ali pod njih?). Vsakič, ko se izkaže, da belo obuvalo niso plimsolls, ampak recimo navadne bele allstarke, mi odleže. In obratno: vsakič, ko se izkaže, da so v resnici plimsolls, začnem hitro razmišljati, kako grde so. In kako me spominjajo na startaske (ki jih nisem nikoli nosil). In kako dekletu ali fantu, ki jih ima obute, nikakor ne pristojijo. Razmišljam pa tudi o tem, ali sodba “To je grdo”, ki temelji na najbolj subjektivnem odzivu, vendarle ni samo moja osebna kaprica, ampak to mnenje deli še kdo drug. Kant za začetnike, vam rečem. Kljub temu, da so me morili tako dolgo časa, nekako nisem zbral poguma, da bi ljudi vprašal, če jih lahko fotografiram. Njihove plimsolls, namreč. Včeraj sem se vseeno opogumil. Ne, simpatičnemu dekletu nisem povedal, da jih ne maram. Še posebej ne zato, ker so ji čisto lepo pristojale. Ja, in tudi ozke kavbojke so bile na njej kot ulite. Ampak vseeno: beli športni copati na ulici so napaka.  

Ne vem zakaj, ampak očitno sem zamudil tisto zlato obdobje grand tours, velikih potovanj, med katerimi so si (predvsem) britanski aristokrati - in peščica novega denarja – zavdajali z renesanso ter občudovali celinsko omiko. Mogoče zato, ker jih je bilo največ med 17. in začetkom 19. stoletja? Mogoče. Skratka. National Gallery je v sodelovanju z nekim proizvajalcem tiskalnikov (Hewlett-Packard) na ogled v Sohu in Covent Gardnu postavila 30 svojih slik. No, ne ravno originalov, ampak zelo dobre reprodukcije (ki so jih natisnili s tistimi tiskalniki), s katerimi hočejo v galerijo pritegniti še kakšnega obiskovalca. Projektu se, ne čisto nepredvidljivo, pravi Grand Tour.

In potem začneš iskati vse. Na Meard Street, recimo, je na eni strani olje Eksperiment na ptici v zračni črpalki domačina Josepha Wrighta, nasproti pa mu družbo dela Van Goghovo Žitno polje s cipresami.

Poleg Rubensa, Botticellija (Venera in Mars) in Constabla me je najbolj zanimal Caravaggio. Ko sem prišel na Walker’s Court, da bi poslikal reprodukcijo njegove Salome, ki sprejema glavo Janeza Krstnika, pa sta bateriji v fotoaparatu šli na jug, kot se reče. Slika visi ob vhodu v eno manj zanimivih trgovin s seksualno bižuterijo. Bom že. Grand Tour – ne čisto pravo potovanje, ampak super sprehod – bo namreč trajal dvanajst tednov.

Včasih je zelo težko ujeti korak z modo. In tudi kakšen modni krik je včasih zelo težko razumeti.  Saj veste: nekatere stvari so tako zelo “danes” – oziroma modne – da so res že kar jutri. In zato je zelo koristno, da je Observer v svoji mesečni ženski prilogi, Observer Woman, objavil navodilo za uporabo letošnjega poletja. Oziroma nasvete, kaj je kul in kaj ne. Hura.  Nekaj stvari je seveda popolnoma jasnih. “In” naj bi bile, med drugim, potovalke na kolesih, Brazilija, obleke, ki jih nosijo člani skupine CSS, majice s slogani, karaoke, sončniki, jagodni korneti (“najboljši sladoled na svetu”), popajevske tetovaže (“ki jih je navdihnila Amy ‘mornarska tetovaža’ Winehouse”), plastični sandali in spletna stran tednika Heat (“ki je — pssst — boljša od revije”). Ter, ne zelo presenetljivo, sončna očala ray-ban wayfarer. Moja so stara natanko 21 let in so stara prav toliko — ali pa samo malo starejša — od znanih osebnosti, ki so jih začele “strastno” nositi letos, namreč “Johnny Borrell in Kirsten Dunst, Sienna Miller, Mischa Barton, Lily Allen bla-bla-bla”. “Out”, po drugi strani, pa so ovitki za potne liste, bikiniji, “prepričljiva zagorelost”, tenis (modnejši naj bi bil badminton), ustekleničena voda (v ZDA menda itak vsi zahtevajo samo še vodo iz pipe), “izboklina” Daniela Craiga (“Moški, ki niso DC, bodo poskušali oponašati ta videz, vendar se jim ne bo posrečil.”) in dietna kokakola. Ter bloganje. Zakaj? “Poletje je. Ne bi smeli biti doma in po celem internetu objavljati svoja majhna podla blogovska razmišljanja. Morali bi biti zunaj, se predajati sončnim žarkom ter čutiti naklonjenost do vsega človeštva (saj veste, tako kot mi).” Ja, Observerjevi kovači naše poletne sreče očitno niso bili na Blogresu.

Tako pač je, če poskusiš naenkrat prekršiti (vsaj) dva člena zakona o varnosti cestnega prometa, tri cestnoprometne predpise, nekaj pravil in gravitacijo. Ko sem včeraj opoldne skozi gosto kolono na Shaftesbury Avenue cikcakal proti Cambridge Circusu, sem pri rdeči zapeljal čez skoraj prazen prehod na desno.  Ne, nikogar nisem povozil, me je pa starejša gospa — ki ni niti prečkala ceste — pogledala zelo srepo. Verjetno zaradi rdeče majice. Hitro sem pogledal na desno in na Charing Cross Road videl dva avtobusa, ki sta se počasi približevala križišču. Zdelo se mi je, da imam dovolj časa, da se poženem skozi (drugo) rdečo luč — proti Palace Theatru —, vendar me je vrglo iz ravnotežja in zaneslo na desno. Po kakšni sekundi motoviljenja sem ležal na desnem boku, s celim kolesom na mojem desnem kolenu, potolčenim desnim komolcem in zelo začudenim izrazom na obrazu. Ja. Kolesarka, ki se je pripeljala mimo, je vprašala, ali je vse v redu. Ko sem prikimal, je rekla: “Veste, delam v cirkusu, ampak tole je bil najbolj spektakularen padec, kar sem jih videla v zadnjem času. Še posebej zato, ker je … hahahaha … padel … kar iz zraka.” Ja, seveda me je poparilo. Kolesarka je pomahala in se odpeljala. Potem sem se pobral in odšepal proti Palace Theatru. Umil sem se v Maison Bertaux, kjer mi je Michelle pripravila tudi prvi hladni obkladek, potem sem šel po časopis in srečal Philipa, nekaj pojedel in potem nekaj časa sedel na klopci na Soho Squaru. Bil je čudovito sončen in topel dan. Potem sem, zelo počasi, odkolesaril domov. Oziroma: pritiskal sem predvsem z levo nogo, desna pa je bila bolj za rezervo. Tudi zato, ker je desno pedalo malo zvito. Doma sem ugotovil, da je za preprečevanje oteklosti res najboljši zmrznjen grah, ker se lepo prilega kolenu. Ko je po po eni uri odmrznil, sem ga zamenjal z ledenimi kockami, ki pa so bile tako ledene, da sem mislil, da bom dobil ozebline. Skratka. Koleno je danes malo šekasto in boli, vendar pa ni oteklo. Tudi komolec je malo šekast. 

Ali se še kdo spominja Alojza? Oziroma, kot mu je bilo ime v resnici, Aloysiusa? Oziroma, kot so vsi po vrsti izgovarjali njegovo ime, Alo-išusa? Aloysius je bil velik plišasti medved, ki ga je Sebastian Flyte, eden od obeh glavnih junakov televizijske nadaljevanke Brideshead Revisited (Vnovič v Bridesheadu), imel v svoji sobi v Oxfordu. Čeprav medved ni bil ravno zgovoren, je povedal zelo veliko, predvsem pa to, da Sebastian ni bil ravno takšen kot drugi študenti in da je morbidno obseden s svojim otroštvom. Ker je bilo to všeč zelo veliko mladeničem, so se podobni plišasti označevalci  naselili ne samo v številnih študentskih sobah v Britaniji, ampak tudi v vsaj enem podnajemniškem stanovanju v Ljubljani (ne, vsekakor ne mojem). Skratka. V novi ekranizaciji romana Evelyna Waugha, v filmu Juliana Jarrolda, Aloysiusa ne bo več. Scenarist Andrew Davies je nekoliko hladno dejal: “Niti sledi ne bo o njem. Aloysiusa ne bo. Vrgel sem ga ven.” Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da sta se Davies in Jarrold manj posvetila flankiranju glavnih junakov po Oxfordu in več življenju po faksu ter, še posebej, veri. Prepričan je namreč, da je najpomembnejša tema romana odločitev Sebastianove sestre Julije, da se odpove njegovemu prijatelju Charlesu, ki ga je igral Jeremy Irons, in se posveti Bogu. Aloysius pa ne bo edina žrtev nove verzije Bridesheada. Podobno pomembna žrtev bodo Sebastianovi lasje: Anthony Andrews je bil namreč razkošno blond, Ben Whishaw, ki ga bo igral zdaj, pa je temnolas.